21. januarja 2021 je v Sežani umrla Jolka Milič, slovenska pesnica, prevajalka in publicistka

Kamra.si, 21. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. januarja 2021 je v Sežani umrla Jolka Milič, slovenska pesnica, prevajalka in publicistka. Rodila se je 5. februarja 1926 v Sežani. V družini Jožeta (Pepija) Miliča in njegove žene Ivanke Perhavc, poročene Milič, so se rodili trije otroci: prvorojenka Vilemira, drugorojenka Jolka in nato še sin Josip (Učo), svetovno znani pulmolog. Jolka Milič je osnovno šolo obiskovala v Sežani. Leta 1947 je maturirala na italijanskem učiteljišču, kjer je v enem letu opravila vse tri razrede. V mladih letih je obiskovala tečaje slovenščine in francoščine. Nekaj časa je službovala kot bančna uradnica, kjer je bila zaposlena tudi Tončka Ravbar, sestra Srečka Kosovela, s katero sta se pogosto pogovarjali o poeziji. Zaradi svoje ljubezni do književnosti je Jolka opustila poklic bančnice in se odločala za status neodvisne ustvarjalke. Od leta 1954 objavlja kritike, esejistično prozo, pesmi in prevode v slovenskem in zamejskem periodičnem tisku. Leta 1972 so v Pesniških listih pri založbi Lipa izšle njene Pesmi (lepljenke). Seznam avtorjev, katerih dela je prevajala, zajema več kot 170 imen pesnikov in pesnic slovenske in svetovne književnosti.

21. januarja 1921 je v Litiji umrl Luka Svetec, pravnik, politik, pisatelj in jezikoslovec

Kamra.si, 21. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. januarja 1921 je v Litiji umrl Luka Svetec, pravnik, politik, pisatelj in jezikoslovec. Rodil se je 8. oktobra 1826 v Podgorju pri Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval pri frančiškanih v Kamniku, gimnazijo pa kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani. Licejski študij je končal v Ljubljani in v letih 1848-1849 tu poslušal pravna predavanja v slovenščini. Leta 1853 je doštudiral pravo na dunajski univerzi in nato služboval na Hrvaškem. Od leta 1861 je bil pomožni uradnik v Mokronogu in Kočevju, leta1864 je postal sodnik na Brdu pri Lukovici, leta 1866 policijski komisar na ljubljanskem magistratu. Med leti 1871 in 1872 je bil notar v Idriji, od leta 1873 dalje pa v Litiji. Njegovo zgodnje pesništvo je zaznamovano z domoljubjem (Lipi, Rojakom, 1849), pripovedništvo pa z romantiko (povest Vladimir i Kosara, Slovenska bčela, 1851). Napisal je tudi narodni ep o Petru Klepcu (1851), ki pa je le obsežnejša pripovedna pesem. Leta 1865 se je kritično odzval na izid pesniške zbirke Simona Jenka in bil jezikovni mentor Josipa Vošnjaka. 

18. januarja 1937 se je v Planini pri Postojni rodil Dušan Tršar, slovenski kipar

Kamra.si, 18. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. januarja 1937 se je v Planini pri Postojni rodil Dušan Tršar, slovenski kipar Leta 1953 je končal šolanje pri kovaškem mojstru Bertonclju na umetni kovaški šoli v Kropi. Diplomiral je leta 1963 na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, pri profesorjih Zdenku Kalinu in Frančiščku Smerduju. Leta 1966 je končal kiparsko specialko pri prof. Borisu Kalinu. Deset let je poučeval likovno vzgojo v Pionirskem domu v Ljubljani. S štipendijo Prešernovega sklada je leta 1970 študiral v Italiji, leta 1975 pa s štipendijo sklada Moše Pijade v Franciji. Študijsko se je izpopolnjeval na potovanjih na Poljskem, Madžarskem, v Severni Afriki in ZDA. V sedemdesetih letih je bil član skupine neokonstruktivistov – oblikoval je objekte v kovini (železo) in pleksi steklu (fluorescenčno pleksi steklo v kombinaciji z neonom). Od leta 1979 do upokojitve 2006 je predaval kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V letih 1989 in 1991 je bil dekan akademije. Razstavljal je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini, med drugim leta 1973 na razstavi sodobne jugoslovanske umetnosti v Coventryju ter leta 1974 na Mediteranskem bienalu. Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada. Njegova javna dela najdemo v Ljubljani, Celju, Kranju, Murski Soboti in drugod. O njem je bil leta 2006 v režiji Ane Nuše Dragan posnet portretni film.  Priporočamo tudi:  - https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/forma-viva-ravne-1964-2047.html - https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi728394/

15. januarja 1932 se je v Ljubljani rodil Rajko Pavlovec, slovenski paleontolog, stratigraf in geolog

Kamra.si, 15. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...15. januarja 1932 se je v Ljubljani rodil Rajko Pavlovec, slovenski paleontolog, stratigraf in geolog. Umrl je 24. avgusta 2013 v Ljubljani. Na ljubljanski klasični gimnaziji je maturiral leta 1950 in nato leta 1954 diplomiral na področju geološke paleontologije v okviru nekdanje Prirodoslovno-matematično-filozofske fakultete v Ljubljani. Sprva je bil zaposlen na Inštitutu za paleontologijo ZRC SAZU, med letoma 1955 in 1962 kot asistent. V letih 1957 in 1961 je prejel enomesečno štipendijo dunajske univerze za raziskovalno delo na Dunaju. Leta 1962 je doktoriral z na temo Stratigrafski razvoj starejšega paleogena v jugozahodni Sloveniji s posebnim ozirom na numulite in asiline. V letih 1963, 1964 in 1965 je bil štipendist nemške ustanove Alexander von Humboldt Stiftung v Münchnu. Med letoma 1962 in 1966 je deloval kot znanstveni sodelavec in od 1966 do 1971 kot višji znanstveni sodelavec SAZU. Od leta 1969 je predaval na Oddelku za montanistiko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo (FNT), tega leta je bil štiri mesece član raziskovalnega projekta v Alžiriji v okviru ekipe Geološkega zavoda Ljubljana. Med letoma 1971 in 1975 je bil urednik poljudnoznanstvenih knjižnih izdaj pri ljubljanski založbi Mladinska knjiga. Leta 1975 je bil na nekdanji VTO montanistika (FNT) izvoljen v naziv izredni profesor, leta 1981 pa redni profesor. O različnih vsebinah s področja geologije je predaval študentom visokošolskih programov geodezije in biologije v okviru FNT, danes Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani ter številnim študijskim programom na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, na Biotehniški fakulteti, na Pedagoških fakultetah v Ljubljani in Mariboru ter podiplomskim študentom na Univerzi v Zagrebu. Med letoma 1987 in 1990 je bil prodekan, od 1993 do 1995 pa dekan Fakultete za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Med njegove najpomembnejše raziskovalne dosežke sodi obravnava paleogenske fosilne skupine numulitin. Rajko Pa

15. januarja 1885 se je v Gornjem Logatcu rodila Marija Maister, narodno zavedna Slovenka in humanitarka

Kamra.si, 15. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...15. januarja 1885 se je v Gornjem Logatcu rodila Marija Maister, narodno zavedna Slovenka in humanitarka. Umrla je 19. septembra 1938 v Mariboru. Marija Maister, rojena Sterger, je že zelo mlada ostala sama z očetom Stankom. Mama je namreč med drugim porodom skupaj z otrokom umrla. Oče je bil po poklicu zdravnik in od leta 1894 sta živela v Ljubljani. Ker je na Reki končala meščansko šolo, se je v Ljubljani lahko vpisala na tedaj najvišjo izobraževalno ustanovo za dekleta, Višjo dekliško šolo. Njeno ime je širši javnosti prvič postalo znano leta 1904, ko je Rudolf Maister objavil pesniško zbirko Poezije, v kateri so pesmi v prvem delu posvečene njej. Naslednje leto sta se, takrat še nadporočnik, danes pa znan kot general, Rudolf Maister in Marija poročila. Istega leta je rodila prvega sina Hrvoja, kasneje še sina Boruta. Zaradi moževe vojaške službe so se veliko selili. Živeli so v Celju, Celovcu, nekaj časa celo v Galiciji. Po Maistrovi osvoboditvi Maribora so se v tem mestu tudi ustalili. Marija se kljub znanemu soprogu sama ni prav rada izpostavljala. Je pa izkoristila ugled znanega priimka in delovala v dobro sočloveka. Bila je narodna dama, kot so takrat imenovali soproge vplivnih moških, ki so bile dejavne v narodnih in humanitarnih društvih. Tako je leta 1918 ustanovila Mariborsko slovensko žensko društvo, ki mu je tudi predsedovala. Cilj društva je bil povezovanje napredno mislečih žena iz vseh vetrov z namenom izboljšati situacijo na socialnem, kulturnem in narodnoobrambnem področju.Z razvitim občutkom za sočloveka so nudile pomoč ranjenim vojakom, organizirale letovanja za otroke in zagotavljale službe samohranilkam. Nudile so materialno pomoč tistim, ki so to potrebovali in finančno podpirale obmejne šole ter študentke. Ena izmed štipendistk je bila tudi kasnejša narodna herojinja Slava Klavora. Spodbujale so zbiranje kulturne dediščine in organizirale najrazličnejša predavanja. Glasno so se zavzemale za pridobitev

13. januarja 1995 je na Polzeli umrla Meta Rainer, mladinska pesnica in prevajalka.

Kamra.si, 13. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. januarja 1995 je na Polzeli umrla Meta Rainer, mladinska pesnica in prevajalka. Rodila se je 23. februarja 1904 na Ptujski gori.Kmalu po rojstvu se skupaj s starši in bratom preseli v Kranj, nato v Ljubljano, kjer je obiskovala osnovno šolo. Leta 1932 maturira na učiteljišču v Ljubljani in se kmalu zaposli, kot učiteljica na Štajerskem. Med 2. svetovno vojno, leta 1941, jo okupator iz Braslovč odpelje v celjski »Stari pisker«, od koder jo izženejo v Srbijo. Po vojni pol leta preživi s srbskimi otroki – sirotami v Bolgariji, nato se vrne v Braslovče. Vpiše se na Višjo pedagoško šolo v Ljubljani, kjer diplomira leta 1952 iz slovenščine in ruščine. Vse do leta 1962 poučuje na Polzeli in v Žalcu, kjer se kot predmetna učiteljica tudi upokoji.  

Pod to goro raste naše novo mesto

Kamra.si, 10. januar ― Do konca januarja je v razstavišču Koroške osrednje knjižnice na ogled razstava 'Pod to goro raste naše novo mesto – podobe Raven v luči urbanističnega razvoja'. Letos mineva tudi 70 let od preimenovanja trga Guštanj v mesto Ravne. S tem dejanjem so formalno povezali v celoto trg, grad Ravne in območje železarne. Prav neverjeten je bil povojni zanos, gradbeni zamah, ki je zajel ne samo Ravne, ampak večino slovenskih mest in premikal meje med ruralnim in urbanim. Skoraj idilično podobo krajine so zamenjale velikopotezne stanovanjske soseske in naselja enodružinskih hiš. Spreminjanje bivanjske kulture skozi desetletja je šlo z roko v roki s spremembami naših navad, vsakodnevnih poti. Stanovanjske soseske, ki so rasle, kot gobe po dežju so spreminjale podobo kraja in delavskim družinam nudile sodobno kvaliteto bivanja. Vzporedno je kot svoj organizem raslo 'mesto Železarna', na grajski vzpetini pa se je širilo kulturno, športno in prosvetno središče kraja. Skozi kolaž podob iz fototek Koroške osrednje knjižnice in Koroškega pokrajinskega muzeja se tako lahko sprehodimo po starih ulicah, se nostalgično spomnimo kje in kako smo nekoč nakupovali, kako smo se prevažali, v katerih gostilnah so znali 'privezati dušo' lačnim in žejnim, da seveda na izpustimo znamenitega Doma železarjev in Kavarne na Čečovju. Novejše fotografije zajete na razstavi, pa so iz arhiva Občine Ravne. Avtorici razstave sta Simona Vončina in Simona Šuler Pandev, v sodelovanju z Občino Ravne, Anito Potočnik Slivnik, univ. dipl. inž. arh., ki je za razstavo prispevala tudi glavno besedilo – kot nekakšno rdečo nit, ki poveže staro z novim.

9. januarja 1936 se je na Mostu na Soči rodil Marko Munih, dirigent

Kamra.si, 9. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. januarja 1936 se je na Mostu na Soči rodil Marko Munih, dirigent Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral dirigiranje pri Danilu Švari. Diplomiral je leta 1961, izpopolnjeval se je pri mojstru Lovru Matačiču v Frankfurtu. Svojo umetniško pot je začel kot korepetitor v Slovenski filharmoniji, 1963-1971 pa je dirigiral orkestru te ustanove. Od Antona Nanuta je prevzel delo zborovodje v Primorskem akademskem zboru Vinko Vodopivec. Od 1965 do 1975 leta, je bil umetniški vodja in dirigent Akademskega pevskega zbora (APZ) Tone Tomšič, ki ga je popeljal na gostovanja v države Evrope in severne Amerike. Prejel je številne nagrade (1960) študentsko Prešernovo nagrado za dirigiranje Beethovnove sedme simfonije, (1969) nagrado Prešernovega sklada za umetniško vodenje APZ Tone Tomšič, (1983) Betettovo nagrado za poustvarjalnost, (1985) že drugič nagrado Prešernovega sklada za izvedbo slovenskih del z orkestrom Slovenske filharmonije. Od 1971 do 1979 je bil umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Slovenija (takrat RTV Ljubljana). V marcu leta 2006 je prevzel umetniško vodstvo goriškega okteta »Vrtnica«. Njegova mati, Karolina Dragica Makarovič, je bila sestrična slovenskega skladatelja Vinka Vodopivca, njegov oče pa priznani ljubiteljski zborovodja Zdravko Munih. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Munih

Predavanje o prvih slovanskih naseljencih pod Pohorjem

Kamra.si, 7. januar ― V prvem letošnjem predavanju Knjižničnega cikla, ki bo 11. januarja 2022 ob 17. uri v Sodnem stolpu, bo arheolog dr. Andrej Magdič, raziskovalec in konservatorski svetovalec na mariborski enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, predstavil arheološke in zgodovinopisne raziskave o poselitvi slovenskega Podravja v zgodnjem srednjem veku. Dotaknil se bo tudi vprašanja politične pripadnosti prvih Slovanov ob naselitvi v naš prostor, pri čemer bo poleg zgodovinskih in arheoloških ugotovitev predstavil še ugotovitve historičnega jezikoslovja.   Vljudno vabljeni!

7. januarja 1979 je v Dragovanji vasi umrl Mihael Kambič, slovenski slikar

Kamra.si, 7. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...7. januarja 1979 je v Dragovanji vasi umrl  Mihael Kambič, slovenski slikar. Rodil se je 14. septembra 1887 v Dragovanji vasi.  Ljudsko šolo je obiskoval najprej v bližnjem Dragatušu in nato v Črnomlju. Od leta 1899 je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu, kjer ga je poučeval risanje najprej Hugo Skopal, kasneje pa tedaj že priznani akademski slikar Josip Germ. Po opravljeni maturi je leta 1908 odšel na študij slikarstva v Prago. Tam je še istega leta opravil sprejemni izpit na Umetnostni akademiji. V Pragi je najprej med letoma 1908 in 1911 obiskoval splošno šolo pri hrvaškemu slikarju profesorju Vlahu Bukovcu, nato pa med letoma 1911 in 1915 še specialno šolo Vojtecha Hynaisa. Po končanem študiju na akademiji je leta 1915 v Pragi opravil še državni profesorski izpit. Jeseni 1915 je pričel poučevati risanje na gimnaziji v Kufsteinu na Tirolskem. Tam je ostal tri leta. Malo pred koncem prve svetovne vojne je prišel v Ljubljano, kjer je potem na poljanski gimnaziji poučeval risanje vse do leta 1950 oziroma do upokojitve. Kasneje je bil nekaj časa tudi honorarni predavatelj pedagogike in metodike na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, ki je bila nato preimenovana v Akademijo za likovno umetnost. Kljub odločitvi za pedagoški poklic s slikanjem ni nikoli prenehal. Naredil je vinjete in ovitek za glasilo Lovec, za plakat jugoslovanskega sokolskega zleta v Ljubljani pa je prejel prvo nagrado. Imel je nekaj skupinskih razstav v Kufsteinu, Ljubljani in Beogradu, prvo samostojno razstavo pa šele leta 1964 v Metliki, Črnomlju in Novem mestu. Je slikar realist s solidno tehniko in točno risbo. Večinoma krajino in portret je slikal v olju, manj v akvarelu in pastelu. Največ njegovih slik se nahaja v Belokranjskem muzeju v Metliki. Zadnja leta je preživel pri sorodnikih v rodni Dragovanji vasi, kjer je tudi umrl. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kambic-mihael/Avtor gesla: Karel Bačer, Knjižnica Mirana

6. januarja 1986 je v Gradcu umrl Jožef Godina, katoliški duhovnik in domoljub.

Kamra.si, 6. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...6. januarja 1986 je v Gradcu umrl Jožef Godina, katoliški duhovnik in domoljub. Rodil se je 12. marca 1898 na Dolnji Bistrici. Bil je starejši brat pisatelja Ferda Godine. Gimnazijo v slovenskem jeziku je obiskoval v Šentvidu v Ljubljani. Kot vojak Avstro-ogrske vojske se je bojeval na ruski in italijanski fronti. Konec leta 1918 se je v pridružil vojakom generala Maistra ter z njihovo pomočjo na lastno pobudo prišel v svojo rojstno vas. To dejanje je danes med zgodovinarji obveljalo kot prvo izmed dejanj, s katerimi je Slovenska krajina nekaj mesecev kasneje postala del Jugoslavije in pokrajina ni več spadala pod Madžarsko. Vojaške aktivnosti so nadaljevali v Murski Soboti. Ker pa so se v prvih mesecih po koncu prve svetovne vojne nove meje šele nakazovale, so jih Madžari zajeli in obsodili. Najprej naj bi jih ustrelili kar v Murski Soboti, nato pa jim je grozila smrt v zaporih v Szombathelyju. Ko jim je nazadnje le uspelo pobegniti, se je Jožef Godina v zahvalo Bogu odločil za študij bogoslovja. A najprej se je posvetil rojakom. Maja 1919, ko je že potekala mirovna konferenca v Parizu, je skupaj z drugimi vojaki legionarji (prekmurskimi prostovoljci) še enkrat skušal vojaško zasesti Prekmurje. Bil je tudi eden izmed sopodpisnikov memoranduma (uradne utemeljitve zahtev) Slovencev v Prekmurju, ki ga je sestavil duhovnik dr. Matija Slavič. Z njim so duhovniki ter drugi izobraženci izrazili jasno željo vseh prebivalcev Slovenske krajine po pripadnosti Slovencem in takratni Jugoslaviji. Vse do avgusta 1919 je sodeloval z diplomati, dokler ni bil položaj Prekmurja dokončno urejen. Po maturi v Ljubljani je vstopil med lazariste. Bogoslovje je doštudiral v Ljubljani in bil leta 1925 posvečen v duhovnika. Drugo svetovno vojno je dočakal kot duhovnik na Jesenicah. Ob nemški zasedbi se je moral kot begunec umakniti. Nastanil se je v Ljubljani, ki je bila pod italijansko oblastjo. Po kapitulaciji Italije je odšel v Rim, kjer je ostal do

Deseta dežela, mladinski biografski roman o Jurčiču avtorice Sabine Koželj Horvat

Kamra.si, 31. december 2021 ― Roman je prvo romaneskno delo (izšlo je leta 2021 pri Celjski Mohorjevi družbi), ki se kot mladinski biografski roman loteva predstavitve življenja in dela Josipa Jurčiča. V ospredju zgodbe sta najstnika Ema in Jakob, ki začneta raziskovati gradivo za seminar o Jurčiču, vendar še slutita ne, da se jima bo zgodil Josip sam, in sicer v živo. Na poti skozi čas se srečujeta z velikim Muljavcem, ki jima za vedno spremeni pogled na njegovo življenjsko in literarno pot. Izkaže se namreč, da je Jurčič še kako živ in da njegova pronicljiva misel zmore presojati ne samo njegov, ampak tudi današnji čas, ko marsikaj ni tako, kot je prav in dobro. V tem pretežno fantazijskem romanu se prepletajo tri zgodbe: dogodivščine Jakoba in Eme z Jurčičem, zaplet junakov iz večinoma Jurčičevega opusa in knjižničarjeva zgodba. V pisateljevem Opusu gre marsikaj narobe: junaki se razdelijo na dva pola, pri čemer so problem tisti, ki niso zadovoljni s svojo usodo in jo želijo spremeniti. A gre še za precej več: Brdavs (iz drugega opusa) kot simbol za razširjevalca strahu in nesvobode, ki ima v lasti krono bele kače, se želi z njeno pomočjo in ob sodelovanju nezadovoljnih junakov polastiti človekove izvirne domišljije, zato pa mora izbrisati Jurčičeve Spomine na deda. Le-ti so namreč ključ do narodovega izročila in s tem njegove istovetnosti. Mu bo uspelo? 

31. decembra 1939 se je v Slovenj Gradcu rodil Ervin Kralj, slikar, grafik in pedagog

Kamra.si, 31. december 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. decembra 1939 se je v Slovenj Gradcu rodil Ervin Kralj, slikar, grafik in pedagog. Umrl je 19. septembra 2017 v Mariboru. Ervin Kralj je bil rojen v Slovenj Gradcu, kjer je preživel svoje otroštvo. Zgodaj je ugotovil, da se preko risanja najbolje izraža, zato je že kot otrok večkrat vzel oglje iz peči in čečkal po papirju.Po končani nižji gimnaziji v domačem kraju je končal šolo za umetno obrt v Ljubljani. Preden se je leta 1963 vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru, je nekaj časa delal kot načrtovalec v pohištveni industriji ter kot strokovni sodelavec za likovni pouk na OŠ Toneta Čufarja v Mariboru. Ko je končal študij, je kot likovni pedagog delal na različnih osnovnih šolah, potem se je vrnil na OŠ Toneta Čufarja, kjer je kasneje postal ravnatelj. V pouk likovne vzgoje je uvedel malo grafiko, prav tako je zaslužen za mednarodno otroško kiparsko delavnico Forma Viva Malečnik. Pedagoško delo ga je veselilo, vzgajal in izobraževal je mlade ter jih navduševal za likovno umetnost. Tudi sicer je bil pobudnik različnih projektov, povezanih z likovno umetnostjo. Organiziral je ljubiteljske likovne dejavnosti in spodbujal ljudi k likovnemu izražanju. Dobro se je znašel v vlogi mentorja in vodil likovno šolo KLD Ravne na Koroškem, likovni tečaj KUD Angel Besednjak in KUD Pošta. Odlikovala ga je humorna energija, ob druženju z ljubiteljskimi likovniki pa se je tudi sam razvijal. Kot osnova za njegov umetniški razvoj mu je služila dobra risarska tehnika, ki jo je neprestano nadgrajeval. Ves čas se je dodatno učil in izobraževal ter bil odprt za novosti, kar se je izražalo v različnih risarskih in slikarskih tehnikah, ki se jih je posluževal. Posebej značilne zanj so bile risbe s kredami, slikarska tehnika gvaš in grafika. Lotil se je ekslibrisa in je kot edini Slovenec uvrščen v Leksikon ekslibris umetnikov Manfreda Neureiterja. Največ njegovih del vsebuje motive slovenske krajine in staro arhitekturo. V tem je namreč videl lep
še novic