Po Južnem Pacifiku z jadralko Jasno Tuta

Kamra.si, 15. januar ― Knjižnica Ivana Potrča Ptuj vabi k ogledu virtualnega potopisnega predavanja popotnice, jadralke in pisateljice Jasne Tuta. Avtorica bo predstavila svojo zadnjo knjigo Vse barve Polinezije, v kateri je opisala čas, ki ga je preživela med jadranjem v "večnem poletju" po Južnem Pacifiku. Dobimo se v četrtek, 21. januarja 2021, ob 19. uri na YouTube kanalu knjižnice. Vljudno vabljeni!  

14. januarja 1987 je v Celju umrl Cvetko Ščuka, akademski slikar

Kamra.si, 14. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...14. januarja 1987 je v Celju umrl Cvetko Ščuka, akademski slikar. Rodil se je 22. maja 1895 v Barkovljah pri Trstu Rojen je bil v Barkovljah pri Trstu, tam je tudi obiskoval osnovno šolo in maturiral na gimnaziji v Pazinu. Že na gimnaziji ga je za slikanje navdušil njegov profesor Saša Šantel, tako da je v letih 1911/12 obiskoval umetno–obrtno šolo v Ljubljani, v šolskem letu 1913/14 pa hospitiral na umetniški akademiji na Dunaju. Šolanje je prekinila 1. svetovna vojna, kot prostovoljec se je bojeval leta 1915 na ruski strani v bojih v Dobrudži, leta 1919 delal kot umetniški režiser pri Kunstfilmu na Dunaju in maja 1921 končal Umetniško akademijo v Firencah.

14. januarja 1937 se je v Kranju rodila Alenka Bole Vrabec, igralka in prevajalka

Kamra.si, 14. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...14. januarja 1937 se je v Kranju rodila Alenka Bole Vrabec, igralka in prevajalka. Umrla je 27. marca 2020 na Golniku.  Debitirala je v Mladinskem gledališču, v predstavi Kristine Brenkove Princeska z modro vrtnico. Sodelovala je tudi s Teatrom 57. Kot igralka je preigrala vse od princesk, do žensk s skoraj groteskno močjo. Za svojo štiridesetletnico delovanja v gledališču si je izbrala globoko, preprosto in ranljivo pripoved o človekovi samoti in si izpolnila željo, enkrat v življenju nastopiti tudi z lutkami v monodrami Berte Bojetu Osama, v režiji Alena Jelena.

13. januarja 1904 se je v Gornjih Vremah rodil Bogomir Magajna, slovenski pisatelj, zdravnik in urednik

Kamra.si, 13. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. januarja 1904 se je v Gornjih Vremah rodil Bogomir Magajna, slovenski pisatelj, zdravnik in urednik. Umrl je 27. marca 1963 v Ljubljani. Dr. Bogomir Magajna, pisatelj in zdravnik, se je rodil v kmečki družini očetu Francu ter materi Mariji Ambrožič, ki sta imela četvero otrok. Bogomirjev brat France Magajna se je uveljavil kot strokovni in leposlovni pisatelj. Prve štiri razrede osnovne šole je obiskoval v Vremskem Britofu, kasneje je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Kot gojenec Marijanišča se je po maturi na klasični gimnaziji odločil za študij na ljubljanski medicinski fakulteti, diplomiral pa je leta 1930 na medicinski fakulteti v Zagrebu. Ker je bil italijanski državljan, bi moral služiti vojaški rok. Ker ga ni hotel služiti, je bil obsojen kot dezerter. Svoje vojaške obveznosti je opravljal po različnih krajih Jugoslavije kot vojaški zdravnik. Od leta 1931 je bil tri leta praktikant na različnih oddelkih ljubljanske splošne bolnišnice, od leta 1935 pa je delal v psihiatrični bolnišnici na Studencu v Ljubljani. Po opravljenem strokovnem izpitu je postal zdravnik sekundarij v bolnišnici na Studencu. Ob izbruhu druge svetovne vojne se je Bogomir Magajna pridružil Osvobodilni fronti, vendar so ga Italijani leta 1942 aretirali, ga obsodili na leto zapora in pet let odvzema državljanskih pravic ter ga konfinirali v Italijo. Po kapitulaciji Italije je šel v partizane, kjer je bil partizanski zdravnik in je urejal Partizanski zdravstveni vestnik. Po vojni je bil primarij v bolnišnici na Studencu. Dr. Bogomir Magajna ali dobri striček Baj-baj, kot so ga klicali njemu zelo ljubi in dragi otroci, je umrl za posledicami sladkorne bolezni. Dr. Bogomir Magajna je pisal in objavljal strokovne članke s področja zdravstva kot tudi dela za odrasle ter za otroke in mladino. Njegov literarni opus za odrasle že zelo zgodaj kaže njegov interes do psihičnih doživetij junakov. Vse bolj so ga privlačevali izjemni psihični procesi, kar prav got

13. januarja 1802 se je v v Vodulah (pri Dramljah pri Celju) rodil Matija Vodušek, nabožni pisatelj, narodni buditelj in celjski opat

Kamra.si, 13. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. januarja 1802 se je v Vodulah (pri Dramljah pri Celju) rodil Matija Vodušek, nabožni pisatelj, narodni buditelj in celjski opat. Umrl je 11. decembra 1872 v Celju.  Teologijo je študiral v Celovcu in bil za duhovnika posvečen leta 1825. Kot kaplan je služboval v Slovenskih Konjicah in na Ponikvi, kot upravitelj pa v Slovenskih Konjicah, Pišecah, na Sladki gori in v Špitaliču, kjer je v letih 1834-1838 opravljal tudi funkcijo župnika. Leta 1838 je postal ravnatelj Glavne šole v Celju in pridigar in ko je bil leta 1847 imenovan za opata, je poleg opravil, ki mu jih je nalagala nova funkcija, sodeloval s celjsko Narodno čitalnico, pisal pesmi in urejal Drobtinice. Slovensko narodnostno gibanje je imelo v njem močno oporo. Njegova delavnost je zaznamovala tudi obnovo in razvoj mesta, saj je med drugim sodeloval pri obnovi Glavne šole v Celju, na njegovo pobudo pa je bila v letih 1862-1865 preurejena in poslikana tudi cerkev sv. Maksimiljana. Užival je velik javni ugled in bil med verniki zelo priljubljen. Pri opisu slovesnosti ob obnovi cerkve na Vranskem leta 1846 je časopis Novice o njem zapisal: »Verh tega, de so zgovoren, razumen in pobožen govornik, so tudi iskren in izobražen Slovan.«   Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, 2010.   Pripročamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi802465/

Literarna postaja z Zoranom Predinom

Kamra.si, 11. januar ― V decembru 2020 je Mariborska knjižnica v sodelovanju z založbo Litera pripravila literarni pogovor z znamenitim glasbenikom, Mariborčanom Zoranom Predinom, ki je pred kratkim pri Literi izdal svoj literarni prvenec Mongolske pege, v katerega je odlično prelil svoj hudomušno-ironični pogled na bridkosti življenja. Goran Vojnović je ob tem zapisal: "Pri malokom zna biti tragičnost tako vedra kot pri njem," s čimer je zadel bistvo romana. Zaradi epidemioloških razmer smo dogodek preselili na splet, tako da si lahko pogovor z Zoranom Predinom, ki ga je vodil glavni urednik založbe Litera Orlando Uršič, ogledate na spodnji povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=Q5I2ics8wDk&t=404s Prijetno literarno druženje!

9. januarja 1890 (Malé Svatoňovice, Češka) se je rodil Karel Čapek, češki pisatelj in scenarist

Kamra.si, 9. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. januarja 1890 (Malé Svatoňovice, Češka) se je rodil Karel Čapek, češki pisatelj in scenarist. Umrl je 25. decembra 1938 v Pragi.  Čapek je bil eden najvplivnejših čeških pisateljev 20. stoletja. Znan je predvsem po tem, da je prvi uporabil besedo robot, in sicer v gledališki igri R.U.R. (Rossumovi univerzalni roboti), ki je bila prvič prikazana leta 1921. V pismu za časopis Lidove noviny leta 1933 je pojasnil, da si je besedo izmislil njegov brat, Josef (1887-1945), sam je robote sprva hotel poimenovati »labori«. V slovenščino je dramo prevedel Osip Šest. Izšla je že leta 1921 pri Zvezni Tiskarni.

Trajnostni projekt »Sladkosti na drevesih: Mariborski keksovec« ob Mednarodnem dnevu strpnosti

Kamra.si, 8. januar ― V decembru 2020 je Hortikulturno društvo Maribor v sodelovanju z Mariborsko knjižnico izpeljalo prav poseben projekt. Pred vhodom v Knjižnico Rotovž na Rotovškem trgu v Mariboru raste šest dreves vrste Cercidiphyllum japonicum (japonski cercidifil). Njihova posebnost je listje, ki ima sprva ovalno, nato pa srčasto obliko, obenem pa prav posebno aromo, ki spominja na karamelo ter cimet. Vonj pride do izraza posebno tedaj, če odpadli list pomanemo med prsti. Ker mnoge spominja na palačinke, medenjake ali piškote, se je v Hortikulturnem društvu Maribor porodila zamisel, da drevo poimenuje Mariborski keksovec. V sodelovanju z Vrtcem Ivana Glinška Maribor ter stanovalci Doma za starejše Tezno so drevesa okrasili z okraski, ki simbolizirajo piškote, da bi mimoidoče na ta način opozorili na poseben zeleni zaklad mesta Maribor.

5. januarja 2012 je na Ptuju umrl Jakob Emeršič, bibliotekar, prevajalec, pesnik, literarni zgodovinar in ljubiteljski zgodovinar

Kamra.si, 5. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 2012 je na Ptuju umrl Jakob Emeršič, bibliotekar, prevajalec, pesnik, literarni zgodovinar in ljubiteljski zgodovinar. Rodil se je 30. junija 1940 v Gradišču (Svetem Andražu v Halozah).  Rodil se je v skromnih razmerah v haloški viničarski družini očetu Antonu, viničarju in priložnostnemu zidarju, ter materi Veroniki. Njegovo otroštvo so zaznamovali prezgodnja materina smrt in številne selitve. Odraščal je samosvoje in brez posebnih vzpodbud za učenje in branje. Kljub temu je že kot otrok prebiral vse, kar mu je prišlo pod roke. Njegovo ljubezen do knjig je močno zaznamovalo bivanje v Trnovski vasi, kjer je prebiral knjige iz župnijske farne knjižnice, kot dijak ptujske gimnazije pa je postal redni obiskovalec knjižnice na Ptuju. Ob študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani je veliko bral ter si širil obzorja s počitniškimi deli v Franciji in Nemčiji. Veliko je tudi pisal ter sodeloval pri izdajah strokovnih in znanstvenih publikacij.Kot diplomant primerjalne književnosti in literarne teorije se je leta 1967 zaposlil v Ljudski in študijski knjižnici Ptuj (od leta 1993 Knjižnici Ivana Potrča), kjer je z izjemo enega leta prebil vsa svoja službena leta. Kot domoznanec je s svojim strokovnim delom pokrival mnoga področja in kmalu postal nepogrešljiva stalnica kulturnega življenja na Ptuju in eden najbolj znanih ptujskih knjižničarjev. Posebej prepoznaven je bil kot bibliograf; njegovo delo Gradivo za bibliografijo Ptuja in okolice, ki ga je objavil leta 1985, je še danes nepogrešljiv pripomoček številnim raziskovalcem. Objavil je več samostojnih del in številne članke o znamenitih osebnostih, župnijah, šolah, knjižnicah in knjižničarstvu, bil je tudi prevajalec iz nemščine, francoščine, hrvaščine in angleščine. Po upokojitvi leta 2003 se je posvetil urejanju Provincijske knjižnice minoritskega reda na Ptuju, še posebej obdelavi dragocenih starih knjig, ki jih hrani minoritska knjižnica.Poleg strokovnega dela je pisa

5. januarja 2002 je na Jesenicah umrl Jaka Čop, gornik in fotograf

Kamra.si, 5. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 2002 je na Jesenicah umrl Jaka Čop, gornik in fotograf. Rodil se je 26. oktobra 1911 na Jesenicah.  Izhaja iz znane planinske družine Čopov. Njen najbolj znani član je prav gotovo alpinist, gorski vodnik in reševalec, Joža Čop. Tudi Jakov oče Jakob je bil velik ljubitelj gora. Kot gorski vodnik je obiskal številne vrhove. Dolgo let je bil gospodar koče na Golici, leta 1934 pa med ustanovitelji in odborniki jeseniške podružnice Slovenskega planinskega društva. Mati Ivana, je bila lastnica kavarne sredi Jesenic, ki je delovala do konca druge svetovne vojne. To je bil razlog, da je bil Jaka po osnovni »izobrazbi« natakar. Za ta poklic se je po opravljeni meščanski šoli na Jesenicah in gostinski šoli v Ljubljani praktično uril v znani ljubljanski kavarni »Zvezda«. Zaradi poškodbe kolena pa ga ni mogel opravljati.  Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve delal v tehničnem biroju. Domača kavarna je bila shajališče in zbirališče številnih znanih planincev, ki so polni doživetij z gora v Jaku budili radovednost in ljubezen do planinskega sveta. Ko se je zaposlil je ves svoj prosti čas preživel v gorah. »Od mladosti sem si želel, da bi v življenju nekaj ustvaril. Kar koli, samo da ne bom predmet samemu sebi. S fotografijami in gorami sem srečal lepo priložnost«. Prvo fotografijo je posnel pri desetih letih. Vzornik mu je bil jeseniški fotograf Fran Pavlin. Za prvi motiv s pravo krajino je izbral Plavški Rovt s kmetijo in zadaj na modrem nebu kot sneg svetlo goro. »Ves v pričakovanju sem razvijal ploščo: počasi se je pokazala krajina, kmetija,…gore pa od nikoder… Krivil sem aparat, ploščo in razvijanje.« Po tem neuspelem poizkusu se je včlanil v fotoamaterski odsek Turistovskega kluba Skala na Jesenicah in že po nekaj letih so bili vidni prvi uspehi.  Po drugi svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in na njih za svoje fotografije prejel različna odlikovanja. Še posebej se je njeg

5. januarja 1852 se je v Senožečah rodil Fran Serafin Vilhar (Kalski), slovenski skladatelj, pianist, orglar in zborovodja

Kamra.si, 5. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 1852 se je v Senožečah rodil Fran Serafin Vilhar (Kalski), slovenski skladatelj, pianist, orglar in zborovodja. Umrl je 4. marca 1928 v Zagrebu. Fran Serafin Vilhar je bil rojen 5. januarja leta 1852 kot šesti med devetimi otroki Miroslava Vilharja in njegove žene Josipine Dejak. Večino svoje mladosti je preživel na očetovem gradu Kalec pri vasi Zagorje na Pivškem. Razen nekaj let se je šolal pretežno doma ob pomoči domačih učiteljev, izpite pa je polagal na gimnaziji v Trstu. 

5. januarja 1858 je umrl grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski feldmaršal

Kamra.si, 5. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 1858 je v Milanu umrl grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski feldmaršal češkega rodu. Rodil se je 2. novembra 1766 se je na gradu Třebnice (Češka).  Rodil se je v češki plemiški družini in že kot otrok kmalu ostal brez staršev. Do svoje smrti ga je vzgajal ded, po njegovi smrti pa je Josef odšel na Dunaj, kjer je začel obiskovati Terezijansko akademijo. Leta 1785 je vstopil v avstrijsko vojsko kot kadet, leta 1787 pa je dobil čin poročnika kirasirjev. Radetzky se je leta 1797 poročil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo - Grafenberg, v zakonu se jima je rodilo osem otrok. Med letoma 1807 in 1819 je občasno živel na gradu Neuhaus v Tržiču, ki ga je skupaj s posestvom kupil od svoje tašče. Njegovi finančni in moralni pomoči mestu so se prebivalci oddolžili tudi s panoramsko pešpotjo imenovano »Radetzkyjeva pot«. Nazadnje je Tržič obiskal 25. septembra 1852. V letu 1852 je ostareli maršal od cesarja Franca Jožefa v dosmrtno uporabo prejel Tivolski grad, ki ga je prenovil, uredil grajski park in ga odprl za javnost. S svojo enoto je začel službovanje v turški vojni, kasneje pa je bil premeščen na območje današnjega Beneluksa. Leta 1795 je sodeloval v bitki na Renu ter kasneje na ozemlju Italije, kjer je sodeloval v bojih proti Napoleonovi vojski. Tam je napredoval in dobil čin majorja. Leta 1799 je imel že čin polkovnika, ko je bil ranjen v bitki pri Marengu. Leta 1801 je bil povišan v viteza, samo štiri leta pozneje pa je dobil čin generalmajorja. Leta 1812 je dobil poveljstvo nad novo ustanovljenim 5. huzarskim polkom. Med letoma 1809 in 1812 je bil tudi poveljnik glavnega štaba oboroženih sil, a je s položaja odstopil, ker ni dobil denarja za reorganizacijo vojske. Leta 1813 je nastopil službo poveljnika štaba pri feldmaršalu Schwarzenbergu in imel veliko vlogo pri oblikovanju taktike za bitko pri Leipzigu. Sodeloval je tudi na dunajskem kongresu. Po kongresu je Radetzky skorajda izgin

5. januarja 1848 se je v Motniku rodil Gašper Križnik, slovenski etnolog in jezikoslovec

Kamra.si, 5. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 1848 se je v Motniku rodil Gašper Križnik, slovenski etnolog in jezikoslovec. Umrl je 26. novembra 1904 v Motniku. Gašper Križnik se je rodil 5. januarja 1848 kot prvi otrok siromašnih kmečkih staršev na Beli št. 3 pri Motniku. Rojstna hiša, po domače pri "Španu" stoji med ruševinamu motniškega gradu in farno cerkvijo sv. Jurija ter podružnično cerkvijo sv. Magdalene. Že leta 1850 se je to naselje preimenovalo v Zgornji Motnik. Hiša v kateri še vedno živijo potomci njegovega brata, ima sedaj številko Motnik 28. Gašper Križnik ni hodil v šolo, ampak se je sam naučil pisati in brati. Sam v pismu omenja, da je bil samouk in da so ga vzgajale knjige in revije. V Motniku je takrat bila organizirana šola, vendar jo je bilo treba plačevati, za kar pa ni na revni kmetiji ni bilo denarja. Že v mladosti je Križnik, morda pod vplivom motniškega učitelja Franceta Sajovica, začel izpisovati stare motniške listine, zbirati slovstveno folkloro in zapisovati ustno izročilo, ki se nanaša na zgodovino in šege trga Motnik in njegove okolice. V Motniku se je priučil čevljarskega poklica, ki ga je pogosto opravljal po hišah na gorskih kmetijah, kjer so bile številne kmečke družine. Znan je bil kot dober čevljar, ki je znal narediti tudi nove čevlje in škornje. Ker je zaslužek zadoščal le za preživetje, je čevljarsko delo dopolnjeval z zbiranjem pesmi in pripovedk, zgodovinskih podatkov, izvorov imen, skratka zapisal je vse, kar se mu je zdelo zanimivo. Za zapise, ki jih je dobival je le redko dobival plačilo. Zbrano gradivo je v pošiljal različnim ustanovam, ki so v njegovem času zbirale in objavljale narodno blago, največ pa Slovenski matici, ki je bila kot društvo za izdajanje znanstvenih in leposlovnih del ustanovljena leta 1864. Bil je tudi član zagrebškega Društva za povestnicu jugoslavensku (hr), ki je bilo predhodnik 1866 ustanovljene Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (danes Hrvaška akademija znanosti in umetnosti).

4. januar 1797 - izšla prva številka prvega slovenskega časopisa Lublanske novice

Kamra.si, 4. januar ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. januar 1797 - izšla prva številka prvega slovenskega časopisa Lublanske novice Lublanske novice so izhajale najprej kot poltednik, nato pa kot tednik od 4. januarja 1797 do 27. decembra 1800 in veljajo za prvi slovenski časnik. Razvile so se iz pratikarske tradicije. Pobudo za časnik je dal Žiga Zois, uresničil pa jo je Valentin Vodnik, ki je bil tudi urednik, pisec, prevajalec in tehnični oblikovalec. Lublanske novice so izhajale v 100 izvodih, rednih naročnikov je bilo 33. V treh letih je izšlo 12.000 izvodov na 78.000 straneh. Okvirno so sledile Wiener Zeitungu, idejno pa novim razsvetljenskim in rodoljubnim idejam. Objavljale so zabavne in poučne vsebine ter novice iz politike, gospodarstva in kulture. Za ta čas so bile dokaj aktualne, saj so imele pri objavljanju novic štiridnevno zamudo.
še novic