23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj

Kamra.si, 23. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj.  Do leta 1991 je živel v Ormožu in tam opravljal zobozdravniški poklic. Dve mandatni obdobje je bil tudi vodja takratnega TOZD-a Zdravstveni dom Ormož. Zdaj že več kot 25 let živi v Murski Soboti, kjer je nekaj časa delal še v zasebni zobni ordinaciji. Po smrti prve žene se je poročil z višjo zobozdravstveno tehnico Vladko Mecilošek, ki mu je pomagala pri delu v ordinaciji.Pisati je začel po upokojitvi. Po lastnih besedah je bila ljubezen do knjig odločilna za njegove prve preizkuse v pisanju. Najprej se je z avtobiografskim romanom Zlatnik polne lune spomnil svojega očeta in hkrati izpisal lastno življenjsko pot. Napisal ga je z željo, da bi povedal, kako mu je bil čas, v katerem je živel, naklonjen oz. prevečkrat nenaklonjen. Roman je bil nekaj let po izidu ponatisnjen. V zbirki zgodb Armbrust, ki jo je posvetil 20. obletnici slovenske osamosvojitvene vojne, in romanu Usodni časi je opisal svojo izkušnjo ob osamosvajanju Slovenije, v delu Vojakova pisma pa je literarno preoblikoval pisma, ki jih je med služenjem vojaškega roka pisal ženi. V romanu V objemu zla je tematiziral usodo njemu znanih ljudi, ki so se znašli v kolesju druge svetovne vojne in usodnih sprememb po njej. Za vsa literarna dela je značilna kritična distanca do tega, kar ga je osebnostno oblikovalo. Ravno kritična distanca je namreč po njegovem mnenju tisto, kar bi moralo zaznamovati leposlovno pisanje.Božidar Radoš je skupaj s soprogo tudi neutruden svetovni popotnik. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rados-bozidar/Avtor gesla: Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota  

23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar.

Kamra.si, 23. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar. Umrl je 9. februarja 2002 v Ljubljani. Kmalu po rojstvu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku. Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu.   

22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek, slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek (tudi Karolina Milek), slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica. Rodila se je 11. novembra 1850  v Ljubljani. Rodila se je v družini nižjega uradnika na ljubljanskem magistratu Antonu in gospodinji Katarini Milek rojeni Laban. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano. Tu se je obiskovala šolalo pri uršulinkah, za učiteljske izpite pa pripravljala na zavodu Julije Moosove. Za tiste čase je bila zelo izobražena. Poleg nemščine je govorila še francoski in italijanski jezik. V Kobaridu je prišla kot prva učiteljica jeseni 1872, ko je bil Simon Gregorčič tam kaplan. Bila je zelo prizadevna v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, ob koncu leta prirejala razstave, organizirala manjša praznovanja in božičnico, ko so s pomočjo krajanov pogostili in obdarovali otroke. Za cerkveno rabo je izdelovala predmete iz blaga in vodila ženski cerkveni pevski zbor. Bila je tajnica kobariške čitalnice ter režiserka amaterske gledališke skupine. S Simonom Gregorčičem, ki je bil vodja čitalnice sta prirejala veselice (bésede) s petjem, deklamacijami in igrami. Bila je tudi pesniško nadarjena. Gregorčič je našel v njej sorodno dušo. V obeh se je zbudilo ljubezensko hrepenenje, a sta kmalu spoznala, da je njuna ljubezen brezupna, saj na celibat ni bil obsojen samo on kot duhovnik, ampak tudi ona kot učiteljica, ker bi s poroko izgubila službo. Dekan Andrej Jekše je kot predstojnik modro ukrepal in Gregorčiča so prestavili v Rihemberk (sedaj Branik). Čustva ob ločitvi sta oba izpovedala v verzih: ona v pesmi Sloves, Gregorčič pa s kantato o »planinski roži« Ohrani Bog te v cveti!, ki jo je uglasbil Gustav Ipavec.[1] Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas in Ti meni svetlo solnc

22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos. Rodil se je 4. septembra 1899 v Podmelcu.  Maturiral je v Gorici leta 1920. Na željo staršev se je vpisal na bogoslovje v Gorici in bil tam leta 1923 posvečen v duhovnika. Po posvetitivi je dve leti služboval kot kaplan v Bovcu, za tem dve leti kot kurat v Logu pod Mangrtom, potem je bil pet let župnijski upravnik v Žabnicah pod Svetimi Višarjami (tu je skrbel tudi za cerkev na Sv. Višarjih), nazadnje pa skoraj 40 let župnik in dekan v Komnu (1932-1971). S Komenci in Rihenberžani je delil kruto usodo druge svetovne vojne: februarja 1944 so Nemci obkolili Komen, Rihenberg (današnji Branik) in nekatere druge bližnje vasi ter internirali okoli 1100 prebivalcev. Skupini se je poleg kaplana Mirka Renerja prostovoljno pridružil tudi dekan Viktor Kos. V taborišču v Neumarktu na Bavarskem so zdrave internirance razposlali po raznih bavarski mestih na prisilno delo, kakih sto bolnih, ostarelih in otrok pa obdržali v “lazaretskem” delu taborišča. Z njimi je ostal tudi Viktor Kos, in sicer je vseh 17 mesecev skrivaj opravljal duhovniška dela (krščeval, spovedoval, nosil sv. obhajilo, pokopaval ipd.). Povezal se je tudi z nekaterimi duhovniki na Bavarskem in prek njih zbiral obleke ter hrano za internirance. Junija 1945 se je s pomočjo ameriške vojske skupaj s Komenci vrnil v Komen. Med požganimi hišami je bilo tudi župnijšče, zato je do upokojitve bival v večih hišah v vasi.Po upokojitvi leta 1971 je delal kot bolniški kurat v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. 1973. leta je na Sveti gori daroval zlato mašo. Viktor Kos je dobil častni naziv monsinjora leta 1964. 1999. leta so mu Komenci odkrili spominsko ploščo.   Vir:  https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kos-viktor/   Priproročamo tudi: Viktor Kos (1899-1987)

22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar. Umrl je 16. februarja 1905 v Bruslju. Slikar Cesare Dell’Acqua, rojen v Piranu, sodi med priznane slikarje 19. stoletja. Uveljavil se je kot slikar zgodovinskih in žanrskih motivov, kot portretist ter kot dekorativni slikar. Njegov opus obsega olja na platnu, akvarele, risbe in knjižne ilustracije. Sodeloval je tudi s hčerko Eve kot scenarist pri njenih operetah in drugih glasbenih delih. Starša Andrea Dell’Acqua iz Kopra in Caterina Lengo iz Trsta sta se poročila 10. januarja leta 1808. Oče je bil sodnik, zaposlen najprej na kazenskem oddelku sodišča v Kopru in od leta 1809 na sodišču v Piranu. Očetova prezaposlitev je botrovala preselitvi družine v Piran, kjer so živeli do očetove smrti leta 1826. Cesare je bil najmlajši izmed petih otrok. V krstno knjigo, ki jo hranijo v kapiteljskem arhivu cerkve sv. Jurija v Piranu, je vpisan pod imenom Cesare Felix Georges Dell’Acqua. Njegova rojstna hiša v Piranu se danes nahaja na Vidalijevi ulici 11 (tedaj Via Delfin). Po očetovi smrti se je mati z otroci preselila najprej v Koper in leta 1833 v Trst. Po šolanju v Kopru in Trstu se je moral Cesare takoj zaposliti, čeprav ga je veselilo likovno ustvarjanje.Zanj se je zavzel beneški kipar Pietro Zandomeneghi (1806-1866), mu svetoval študij slikarstva in si skupaj skupaj s tržaškim zgodovinarjem Pietrom Kandlerjem (1804-1872) prizadeval, da je dobil občinsko štipendijo. Ta mu je omogočila odhod v Benetke, kjer je od leta 1842 do 1847 študiral na Akademiji lepih umetnosti (Academia delle Belle Arti).Septembra leta 1844 je bil med izbranimi slikarji, ki so ovekovečili obisk cesarja Ferdinanda I v Trstu. Avstrijski Lloyd je leta 1845 izdal album s šestnajstimi litografijami o dogodku; avtor devetih je Dell’Acqua.Po študiju je krajši čas potoval po evropskih prestolnicah umetnosti (Dunaj, München, Pariz). Leta 1848 se je preselil v Bruselj, kamor se je že prej preselil

21. julija 1933 je v Žalcu umrl Josip Širca, gospodarstvenik, gasilec in župan

Kamra.si, 21. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. julija 1933 je v Žalcu umrl Josip Širca, gospodarstvenik, gasilec in župan. Rodil se je 8. aprila 1854 v Žalcu. V Žalcu je obiskoval trirazredno ljudsko šolo, ki jo je leta 1867 uspešno zaključil. V četrtem razredu se je šolal doma, nato pa je obiskoval dvorazredno realko v Celju. V Celju je nadaljeval šolanje v trgovski smeri, kjer se je učil nemško korespondenco. Leta 1871 je začel delati kot praktikant v trgovini Andreja Elsbacherja v Laškem, nato je nadaljeval v trgovini z železnino Karla Reiterja v Mariboru, leta 1874 pa je delal v veletrgovini F. M. Stoklasa v Gradcu. Zaradi očetove bolezni se je vrnil domov in začel delati v domači trgovini, ki jo je leta 1885 tudi prevzel, ampak jo je že čez nekaj let dal v najem in se posvetil svojemu posestvu in različnim javnim ter društvenim funkcijam. Bil je podnačelnik požarne brambe v Žalcu (1881–1888) in od leta 1888 njen načelnik. Že na začetku načelstva požarni brambi je uvedel poveljevanje v slovenskem jeziku, leta 1899 pa je sestavil in izdal Vežbenik zveze slovenskih požarnih bramb na Spodnjem Štajerskem. V tem vežbeniku so bila poleg vaj še slovenska povelja za vaje z raznimi gasilskimi orodji. Žalski župan je bil v letih 1894–1916. V času njegovega županovanja so ustanovili meščansko šolo v Žalcu, uredili kanalizacijo in tlakovali žalske ulice, vodil je gradnjo župnijske cerkve, nove osnovne šole, hmeljarne, sodeloval pri ustanovitvi žalske elektrarne. Bil je med soustanovitelji Zveze slovenskih gasilskih društev na Spodnjem Štajerskem, član okrajnega šolskega sveta, ravnatelj Savinjske posojilnice in soustanovitelj zadruge Hmeljarna leta 1902 ter Oznamkovalnice za hmelj leta 1908. Leta 1913 je postal častni občan občine Žalec (trg Žalec). Pokopan je na žalskem pokopališču. Avtor/-ica gesla: Karmen Kreže, Medobčinska splošna knjižnica Žalec

20. julija 1933 je v Mozirju umrl Franc Praprotnik, učitelj in sadjar

Kamra.si, 20. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...20. julija 1933 je v Mozirju umrl Franc Praprotnik, učitelj in sadjar.  Rodil se je 28. januarja 1849 na Andražu nad Polzelo.  Oče mozirskega sadjarstva je obiskoval ljudsko šolo v Šmartnem ob Paki. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Celju, kjer je z odliko končal štiri razrede mestne šole. Leta 1870 je na celjski gimnaziji maturiral z odliko, nato se je na željo staršev vpisal na bogoslovje v Mariboru. V tem času ga je prizadel propad domačije, zato je leta 1873 izstopil iz bogoslovja in se vpisal na mariborsko učiteljišče ter ga s pomočjo državne podpore končal leta 1874. Učiteljsko službo je nastopil avgusta 1874 kot podučitelj v Selnici ob Dravi. V letih med 1876 in 1881 je bil definitivni učitelj v Limbušu, nato pa je postal nadučitelj pri Devici Mariji v Puščavi. Leta 1889 je dobil mesto nadučitelja na takrat še dvorazredni ljudski šoli v Mozirju. Tam je ostal v službi kar 26 let do upokojitve leta 1915.

19. julija 2017 je v Mariboru umrl Bogo(mir) Čerin, slovenski fotograf.

Kamra.si, 19. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. julija 2017 je v Mariboru umrl Bogo(mir) Čerin, slovenski fotograf. Rodil se je 5. avgusta 1947 v Mariboru. Mojster umetniške fotografije Bogo Čerin se je začel s fotografijo resneje ukvarjati kot dijak mariborske Srednje tehniške šole in se na začetku svoje fotografske poti zapisal dokumentarni fotografiji. Najprej je sodeloval s študentskim listom Katedra, kasneje pa je svojo fotoreportersko pot nadaljeval pri Večeru in v mariborskem dopisništvu Dela, kjer je bil zaposlen več kot 20 let. V tem obdobju je s pomočjo reporterske fotografije postal dragocen kronist svojega časa in s fotoaparatom dokumentiral številna dogajanja v rodnem mestu ter širše. V zgodovino umetniške fotografije se je najmočneje zapisal z akt fotografijo, s katero se je pričel ukvarjati konec 60. let prejšnjega stoletja in se ji intenzivneje posvetil v naslednjih desetletjih. Sprva je ustvarjal v črno-beli tehniki, v sredini 70. let pa je prešel na barvno fotografijo, kateri je ostal zvest vse do konca.

18. julij 1995 - odkrili neandertalsko piščal, najstarejše glasbilo na svetu

Kamra.si, 18. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. julij 1995 - odkrili neandertalsko piščal,  najstarejše glasbilo na svetu Najstarejše glasbilo na svetu, 60.000-letna piščal, je dragocenost svetovnega pomena. Najdena je bila med arheološkimi izkopavanji najdišča Divje babe blizu Cerknega in je izdelek neandertalca.    Izdelana je iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice. Glasbeni poskusi po potrdili izsledke arheoloških raziskav, da velikost luknjic in njihova lega ne moreta biti naključni. Luknje je izdelal človek z namenom zvočnega izražanja.    Piščal iz Divjih bab je edina odkrita piščal na svetu, ki jo je izdelal neandertalec. Od drugih podobnih piščali, ki so delo anatomsko modernega človeka, je starejša okrog 20.000 let. To odkritje potrjuje, da je bil neandertalec tako kot mi popolnoma razvito duhovno bitje, zmožno prefinjenega umetniškega ustvarjanja, kot je glasba.   Vir: https://www.nms.si/si/zbirke/znameniti-predmeti/343-Neandertalceva-piscal

17. julij 1861 - ustanovljena Slovanska čitalnica v Mariboru

Kamra.si, 17. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. julij 1861 - ustanovljena Slovanska čitalnica v Mariboru Slovanska čitalnica v Mariboru je imela pomembno vlogo v kulturnem in političnem življenju Maribora v 19. Stoletju. Namen društva oz. čitalnice je bil, da goji in utrjuje rabo slovenskega jezika, slovensko ljudsko petje, nudi članom slovenske časnike in časopise, uprizarja gledališke igre ter ustanovi knjižnico. Univerzitetna knjižnica Maribor hrani v Enoti za domoznanstvo ter Rokopisni zbirki in Zbirki drobnih tiskov precej originalnega rokopisnega gradiva in drobnih tiskov ter dokumentacijo iz slovenskih časnikov. Rokopisno gradivo Slovanske čitalnice v Mariboru je UKM pridobila kot dar leta 1941. Gradivo je sistematično urejeno in hranjeno pod ustreznimi pogoji pod signaturo Ms 201 in obsega osem vsebinskih sklopov: I. Ustanovitev in pravila, II. Pisma Slovanske čitalnice, III. Korespondenca Slovanski čitalnici, IV. Sejno gradivo in zapisniki, V. Prireditve, VI. Razne akcije, VII. Stiki z drugimi društvi in VIII. Knjižnica. Slovanska čitalnica v Mariboru ali kar Čitalnica v Mariboru je obstajala od 17. julija 1861 pa do aprila 1941, ko jo je odpravil ukrep okupacijskih oblasti.Julija 1861 so se v pisarni odvetnika dr. Ferdinanda Dominkuša sestali mariborski slovensko naravnani meščani ter tudi po vzoru hrvaških „čitaonic“ in ob neposredni spodbudi ustanovitve čitalnice v Trstu spomladi tega leta nato ustanovili prvo slovensko društvo z imenom „narodna slovanska čitavnica.“Med ustanovnimi člani najdemo odvetnika dr. Janka Serneca in dr. Jakoba Ploja, jezikoslovca Josipa Šumana in Janeza Majcigerja, glasbenika Janeza Miklošiča in zdravnika dr. Matijo Preloga.Ustanovitelji so v samem mestu imeli vzorce v društvih, v katerih so sodelovali sami, vendar je bil tam jezik nemški, njihove dejavnosti pa so bile takšne, da so bile primerne tudi za novo Slovansko čitalnico. Pri svojem delu se je čitalnica mogla zgledovati tudi po Mariborskem moškem pevskem društvu (Marburger

17. julija 1872 se je v kraju Cerekvice nad Bystřicí na Češkem rodil Bohuslav Skalicky, vinogradnik in vinar

Kamra.si, 17. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. julija 1872 se je v kraju Cerekvice nad Bystřicí na Češkem rodil Bohuslav Skalicky, vinogradnik in vinar. Umrl je 8. decembra 1926 v Novem mestu.  Po osnovni šoli v rojstnem kraju in meščanski šoli v Hořicích je nekaj časa delal v vrtnarstvu grofa Černína. Od leta 1890 do 1893 je obiskoval Pomološki zavod v Troji pri Pragi, se izpopolnjeval na Višji enološki in pomološki šoli v Klosterneuburgu, kjer je leta 1894 diplomiral in bil po diplomi izredni slušatelj na visoki poljedelski šoli na Dunaju. Leta 1895je prišel v Novo mesto in tu vodil dela za obrambo proti trtni uši na Kranjskem, bil vinarski nadzornik, od leta 1921 upravitelj Kmetijske šole na Grmu, od leta 1924 do smrti pa ravnatelj Nižje kmetijske šole. Ustanavljal je državne matičnjake (zemljišče, na katerem se prideluje ključe podlag vinske trte, ki se jih uporablja za cepljenje in ne za pridelavo grozdja), v Bršljinu pri Novem mestu je zasadil ameriški matičnjak s trtnico, vpeljal vzorne in poskusne vinograde, vodil tečaje za cepljenje in stratificiranje trt ter za kletarstvo. V Novem mestu (leta 1897) in Št. Vidu pri Vipavi je uredil vzorno državno vinsko klet. Leta 1909 je vodil prireditev razstave kranjskih vin v Pragi in skrbel za vso potrebno propagando. Po njegovi zaslugi se je kvaliteta dolenjskih vin, vključno s cvičkom, močno dvignila, kar je imelo tudi tržni učinek. Aktiven je bil tudi v javnem življenju, in sicer kot član Dolenjskega pevskega društva, odbornik Narodne čitalnice, glavni odbornik Kmetijske matice v Ljubljani, predsednik podružnice Sadjarskega in vinarskega društva v Novem mestu. Bil je dopisni član Čehoslovaške kmetijske akademije v Pragi. Za svoje delovanje na področju vinarstva je napredoval na službenem mestu do višjega vinarskega nadzornika in bil med vojno odlikovan z vojnim križcem II. razreda za civilne zasluge. Za uspešno delovanje na gospodarskem področju pa je bil odlikovan z redom Sv. Save IV. stopnje. Članke je objavljal v sl

Slavko Grum: "Pišem, ker pisati moram"

Kamra.si, 12. julij ― Na novomeškem Glavnem trgu je v mesecu juliju in avgustu 2021 na ogled razstava na prostem, ki jo je Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto pripravila ob 120-letnici rojstva dramatika in pisatelja Slavka Gruma. Ta je del svojega življenja preživel v Novem mestu, novomeška knjižnica pa v posebnih zbirka Boga Komelja hrani Grumovo zapuščino.

12. julija 1852 se je v Hrastniku rodila Ana Dimnik (rojena Peklar) - slovenska mati

Kamra.si, 12. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. julija 1852 se je v Hrastniku rodila Ana Dimnik (rojena Peklar) - slovenska mati. Umrla je 27. januarja 1921 v Trbovljah.  Že kot mladenka se je od svojega sorodnika, gostilničarja Franca Roša in trboveljskega župnika Hašnika navzela svobodomiselnih pogledov o enakopravnosti slovenskega jezika z nemškim, o šoli, ki naj bo v slovenskem jeziku in o tem, da naj bodo vsi slovanski narodi združeni v eni državi. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom in leto kasneje v Trbovljah prevzela gostilno, ki jo je vodila do svoje smrti. Njena gostilna je bila zbirališče narodno buditeljskih somišljenikov, zato si je prislužila laskavi naziv – slovenska mati. Ustanovila je moško in žensko podružnico Ciril-Metodove družbe, pevsko društvo Zvon, sodelovala v sokolskem društvu. Kot zavedna Slovenka v svoji gostilni ni trpela nemčurjev. Ljudje so jo spoštovali in cenili, ker je pomagala vsem, ki so bili pomoči potrebni: domačim siromakom, ruskim ujetnikom, revnim dijakom in študentom (med drugim tudi Ivanu Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku).

12. julija 1883 se je v kraju Herson rodila Klara Kukovec, zdravnica

Kamra.si, 12. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. julija 1883 se je v kraju Herson rodila Klara Kukovec, zdravnica. Umrla je 31. decembra 1979 v Mariboru.  Klara Kukovec se je rodila kot Kaja Lea Doktor v nekdanji carski Rusiji, v Hersonu, ki danes sodi pod Ukrajino. Rodila se je v premožno judovsko družino in se kljub nasprotovanju očeta ter družbenim razmeram, ki niso bile naklonjene izobraževanju žensk, po končani gimnaziji odpravila na študij medicine v Švico. Po treh letih šolanja v Ženevi je njena družina v rusko-japonski vojni izgubila vse premoženje in prepuščena je bila sama sebi. Da je lahko financirala preostanek študija, je odšla v Bern, kjer je v nočnem času delala v sanatoriju, podnevi pa študirala. Potem se je zaposlila kot sekundarijka pri profesorju Krönleinu v Zürichu in tam nadaljevala s študijem, ki ga je zaključila leta 1908 v Lozani. Istega leta se je poročila s Slovencem iz Ljutomera, Jankom Kukovcem in rodila prvega sina Vlada. Preselili so se v Ljutomer, Klara pa je želela v Gradcu odpreti zasebno ambulanto, a so njeno prošnjo zavrnili. Avstrija je namreč od žensk zahtevala, da ponovijo vse izpite, če želijo, da jim priznajo že pridobljeno medicinsko izobrazbo. Poleg tega so od nje zahtevali, da opravi izpit iz Grščine v državi, kjer je končala gimnazijo. Po izpitu v Rusiji ji je nadaljnje priznavanje diplome onemogočila diagnosticirana tuberkuloza. Za nekaj časa se je pridružila zdravnikom, ki so se borili proti koleri, ko pa je ugotovila, da so ji postavili napačno diagnozo, se je vrnila domov. Obiskala je tudi moža, ki je delal v Firencah. Nadaljevala je s prizadevanji za priznanje diplome v Avstriji in delala pri ginekologu prof. Knauerju in pediatru prof. Zangerju. Leta 1910, tik pred rojstvom drugega sina, ji je uspelo v Gradcu diplomirati.Že naslednje leto je bila prva ženska, ki je odprla zasebno ordinacijo v Trstu (Italija), obenem je bila edina ženska zdravnica v mestu. Ambulanta je bila namenjena ženskim in otroškim boleznim in kljub te
še novic