Prulček, 26. julij ― »Na mladih svet stoji« je slovenski pregovor, ki ga velikokrat slišimo predvsem iz ust starejše generacije. Sem na starostnem prelomu, tako da bom ta pregovor morda vse pogosteje uporabljala tudi sama. Čeprav se po duhu in srcu še vedno štejem med mlade. In morda je tukaj že prvi razkorak. A so zemeljska leta tista, ki določijo človekovo mladost ali starost, ali so duh, počutje, vibracija, percepcija, telesna, mentalna in duševna vitalnost človeka tista? To je verjetno precej subjektivna stvar, vsekakor pa lahko na splošno rečemo, da je »biti mlad« v današnjih časih nekaj povsem drugega, kot je bilo »biti mlad« recimo 20, 30, 50 in mnogo več let nazaj. Tudi zato je spominjanje na mlada leta gotovo ena vidnejših dejavnosti starejših generacij.Sama doživljam starejše generacije kot tiste (ne bi si jih drznila starostno razmejiti), ki nekako predajajo življenje in odgovornost zanj na mlade. Ki spričo let, ki so jih vlagali v izobraževanje, delo, družino, osebnostni razvoj, odnose, itd., počasi spuščajo krmilo podvigov, bremen in izzivov življenja ter jih prepuščajo mlajšim generacijam, ki imajo pred sabo še vse življenje. To je ponavadi slišati v stilu, »starejši smo že naredili, kar smo«. Pa če je to dobra ali slaba popotnica za mlade. In potem se ozrem okoli sebe, vase … porodi se mi veliko vprašanj, ki jih ne bom vseh zaobjela tukaj. Kako se mladi danes vključujejo v razburkane družbene tokove in norme, v dediščino starejših generacij, ki so nas pripeljale do tukaj, kjer smo? Kako se znajdejo v svetu, ki se bliskovito spreminja (mnogo hitreje kot 50 let nazaj), digitalizira, ko se zdi vse bližje in dostopnejše, ko vlada prenasičenost ter površinskost tako informativne kot čisto materialne narave? Kako mladi doživljajo sebe in kako čutijo, da lahko prispevajo v to družbeno dinamiko? Koliko je med mladimi sploh zanimanja, da izstopijo iz okvirov svoje ožje družinske in družbene celice ter zaobjamejo, opazijo širšo sliko dogajanja ter se vanjo proaktivno vključijo? S t