Biblio terminologija, 29. november 2018 ― Vsak dan je kak svetovni dan ali mednarodni dan tega ali onega, vode ali zraka, zemlje ali gozda, ptičev ali čebel, medvedov ali sreče, starih ali mladih, zdravja ali katere od neštetih bolezni . . . Letos je 29. november svetovni dan digitalne hrambe, bolj znan kot World Digital Preservation Day, ki širom sveta združuje posameznike in institucije v prizadevanjih za trajno ohranjanje digitalnih stvaritev. Ob tej priliki izpostavljajo svoje vsakodnevne tekoče dejavnosti in tudi večje skupne projekte na tem pomembnem, pogosto preveč zapostavljenem področju varovanja človekove kulturne in znanstvene dediščine. Na tak dan se ponuja tudi sijajna priložnost za popularizacijo in dvig ozaveščenosti javnosti o pomenu digitalne prezervacije gradiv, ki bi sicer propadla in bi jih nepovratno izgubili, in dragocenem ohranjanju dostopnosti do pomembnih informacij, ohranjenih v digitalni obliki. Nosilec dejavnosti je Digital Preservation Coalition (DPC), leta 2001 ustanovljena neprofitna organizacija, ki jo sestavljajo najvidnejše britanske knjižnice in arhivi, z namenom globalnega ohranjanja digitalnega "spomina in znanja". Njihovo delovanje sega na vse kontinente z vzpodbujanjem in povezovanjem aktivnosti na področju oblikovanja in ohranjanja digitalne dediščine prihodnjim generacijam. Vrhunec bo letošnji svetovni dan digitalne hrambe dosegel na spektakularni podelitvi posebnih nagrad, imenovanih Digital Preservation Awards, v Amsterdamu. Novice s področja delovanja DPC so sproti objavljene na Twitterju, označene s ključnikoma #WDPD2018 in #DPA2018. Poleg klasičnega arhiviranja poslovne dokumentacije in drugih pomembnih dokumentov, ki ga arhivi v tradicionalni obliki vestno in po natančno določenih procedurah in predpisih izvajajo že stoletja vse od antike, so se v digitalni dobi pojavile še nove oblike ohranjanja raznovrstnega digitalnega gradiva, vse od elektronskih varnostnih kopij, ki jih izdelujejo iz delovnega gradiva institucije in tudi posamezniki, ki kaj dajo

Biblio terminologija, 26. oktober 2018 ―                 Zvonka Leder Mancini      12. februar 1931, Vrnjačka Banja       18. oktober 2018, Ljubljana   Trajno nam ostajajo v spominu razgledani strokovni kolegi, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, še toliko bolj, če smo se od njih učili in so nam utirali pot ter nas usmerjali v strokovno življenje, in seveda prijetni prijatelji, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. Ona je bila vse to in take se je bomo spominjali. Občudovanja vredna kolegica in nasmejana prijateljica, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati, ob tem pa posredovati svoje neizmerno znanje z nam premalo znanega sveta slovaropisja in terminologije. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Pred nekaj dnevi nas je v svojem 88. letu za vedno zapustila. Zvonka Leder Mancini je bila diplomirana slavistka, ki je posvetila svoje življenje slovarjem, predvsem terminološkim, in vzgoji ter usmerjanju tistih, ki jih sestavljajo. Tri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovža ZRC SAZU, kjer je bila nekaj let tudi pomočnica upravnika inštituta, sicer pa pomočnica predsednika Terminološke komisije in vodja Sekcije za terminološke slovarje. Po upokojitvi leta 1994 je vztrajno in neutrudno še naprej sodelovala pri številnih terminoloških slovarjih kot zunanja sodelavka. Od vsega začetka je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika v segmentu strokovnega izrazja, pri čemer je usklajevala strokovno delo več kot stotih strokovnjakov za različna strokovna področja. Pri četrti in peti knjigi SSKJ je bila tudi članica glavnega uredniškega odbora za terminologijo. Pri delu za SSKJ si je pridobila neprecenljivo bogate izkušnje, ki jih je kot jezikovna in leksikografska sodelavka uveljavljala pri nastajajočih strokovnih slovarjih na različnih področjih. Iz tega dela je izšlo tudi večje število referatov na domačih in mednarodnih posvetovanjih in internih priroč

Biblio terminologija, 31. marec 2018 ―     “Serendipity.     Look for something, find something else,     and realize that what you've found     is more suited to your needs than     what you thought you were looking for. ”                         Lawrence Block, ameriški pisatelj   Malce nenavadna je tale beseda, izbrana za današnjo razpravo. Precej redko je v uporabi in še to praviloma v izvirni angleški obliki, zato verjamem, da nas je več takih, ki je ne poznamo, kot tistih drugih, ki so si z njo domači. Uporabljajo jo na področju metodologije znanstvenega dela, pot v bibliotekarsko terminologijo pa si je utrla na področju poizvedovanja in priklica informacij (information retrieval). S kolegico Polono sva se večkrat zabavala na ta račun in termin proglašala za neprevedljiv. Razen opisnih razlag doslej res še nisem naletel na slovensko ustreznico in kot bomo videli v razpredelnici na koncu sestavka, si tudi drugi jeziki praviloma pomagajo s podomačeno tujko. V slovenščini tako tu in tam naletimo na termina serendipičnost in serendipičen. In kaj je serendipičnost? Povsem slučajna, nenadejana najdba nečesa dobrega, lepega ali dragocenega, ki nas prijetno preseneti med iskanjem nečesa povsem drugega. Horatio Walpole, 4th Earl of Orford, mož, ki je skoval besedo serendipity Vir: wikigallery Klub temu, da se zdi angleška beseda serendipity zelo znanstvena in bi človek pričakoval, da je stara in izhaja iz antičnih jezikov, je njena zgodovina povsem drugačna, dokaj prozaična. Skoval jo je menda šele leta 1754 angleški umetnostni zgodovinar, pisatelj in politik Horatio Walpole, 4th Earl of Orford (1717 –1797), ki je v osebnem pismu prijatelju opisoval dogajanje v stari arabski zgodbi 'The Three Princes of Serendip', kjer se trije perzijski princi podajo na pot v deželo Serendip (danes Sri Lanka) iskat svilo in druga bogastva. Med potjo se jim seveda dogajajo prečudovite stvari in najdejo dragocenosti, ki jih niso pričakovali. Te nepričakovane in presenetljive najdbe je Wal

Biblio terminologija, 28. februar 2018 ― © kickstarter Tokratni sestavek je vzpodbudila nedavna razprava na Facebooku v skupini Prevajalci, na pomoč, kjer smo brez prav velikega uspeha razpravljali o ustreznem poimenovanju za angleški termin flip book. O tem je že tekla beseda pred nekaj leti tudi na tem blogu (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), od takrat pa se je v slovenščini pojavilo nekaj novih poskusov poimenovanja te knjižice, zato o "flip booku" ponovno nekaj besed in predlogov. Nenavadne in tako različne so usode besed, še sploh tistih, ki so prišle od daleč in iz sveta drugih jezikov. Nekatere teh pritepenk smo kot "copy/paste"prevzeli v povsem nespremenjeni obliki in danes človek sploh več ne pomisli, da so bile take tudi pred prihodom v jezik tega malega slovanskega jezika. Ko rečemo katalog ali bibliotekar, najbrž na pomislimo, da sta obe besedi brez najmanjše spremembe (z izjemo male začetnice) prišli iz nemščine, tja pa preko latinščine iz grščine. Spet druge, po občutku bi rekli stare slovenske besede, so relativno nove in so si le s težavo med sopomenkami (tujkami, kalki in domačimi novotvorjenkami) izborile obstanek in prostor pod soncem. Taka je na primer knjižnica, ki se je zares pojavila šele leta 1844 v Bleiweisovih Novicah, in je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, pred tem so naši predniki zares inovativno skovali in uporabljali celo plejado domislic (biblioteka, bukvališče, bukvarija, bukvarnica, bukvarnja, bukvena kamra, bukvišče, bukviše, bukvišnica, bukvohranišče, "hramba, v kateri se ena cejla sprava tih bukou vkupaj hrani", "kamra, kir se buque hranio", knjigarija, knjigarna, knjigarnica, knjigišče, knjigohranilišče, knjigoshramba, knjižišče, knjižnik, knjižnjak, knyzica (o tem smo že pisali obširneje v objavi Kako je bukvarnica knjižnica postala). Mnoge nesrečnice, predvsem najnovejše novotvorjenke, nastajajo zaradi potreb na hitro in včasih kar malo na silo, potem pa životarijo v senci (tuje) sopomenke in uživajo dvomlj

Biblio terminologija, 6. februar 2018 ― Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923 Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena Vir: Enciklopedija Slovenije1996 V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško. Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije. Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več

Biblio terminologija, 30. januar 2018 ― © HoseMaster of Wine © HoseMaster of Wine K pisanju današnjega sestavka me je vzpodbudilo prednovoletno brskanje po novejši slovenski bibliotekarski literaturi. Saj vemo, kako se to danes dela. Najprej guglanje doma in po svetu, potem knjižnični katalog (sedaj seveda s prenovljenim uporabniškim vmesnikom) in nato še nekaj redkih naslovov slovenske bibliotekarske periodike. Kot okoreli terminološki džanki med preletavanjem zadetkov seveda paberkujem po naslovih in oko se pogosto ustavi na besedah in besednih zvezah, ki so nove, zanimive, neznane, nenavadne ali drugačne od pričakovanih. Take si navadno zabeležim in morebiti celo že takoj globlje pobrskam za njimi, potem se zgodi tisto, kar predstavlja enega od večjih prekletstev spletnega življenja – povsem se odmakneš od vsebine in ciljev začetnega iskanja in se poglobiš v popolnoma nove in nepričakovane vsebine… in še vedno si srečen in zadovoljen, mogoče še bolj. In v to blaženo stanje te pripelje (ali spelje in zapelje) to, čemur se v angleščini reče serendipity in pri nas včasih serendipičnost (o tem v kateri od naslednjih objav). Skratka nenadejana najdba nečesa zanimivega, mogoče celo dragocenega. Ali takega, da se ti stemni pred očmi. Tokrat je bil to termin small print v angleških prevodih naslovov, povzetkov in ključnih besed slovenskih bibliotekarskih člankov, objavljenih pri nas pa tudi v tujini. Small print tam, kjer je v izvirniku stalo drobni tisk. Ne bo dobro! V bibliotekarski terminologiji opažamo naslednja tipična primera neustrezne rabe in tvorbe terminov, ki lahko vodita do nerazumevanja ali napačnega razumevanja. 1. Izraz ima v splošnem jeziku drugačen pomen kot v strokovnem jeziku bibliotekarstva, ali pa je enak termin v dveh različnih terminologijah pomensko zelo različen. Nekaj primerov: splošni jezik bibliotekarska terminologija knjiga večje število trdno sešitih tiskanih listov tiskana monografska publikacija, ki obsega

Biblio terminologija, 28. december 2017 ― Te dni se po središčih mest, kjer se zbirajo turisti, domača zijala in vsi drugi, ki nočejo zamuditi konca leta (konec sveta so že parkrat prestavili!), ob vonjavah čevapčičev, pleskavic, palačink in druge nezdrave prehrane vije še en značilen vonj, tisti po vinu, klinčkih in cimetu. Ja, seveda, v zraku je to, kar je ušlo iz kotlov za kuhano vino, značilno zimsko in zlasti prednovoletno pijačo Slovencev in drugih predvsem srednjeevropskih narodov (ker Sandinavci dodajo še nekaj žganice, da tako nastali glögg bolj prime!). Pri nas kuhamo belo ali rdeče vino z dodatkom vode, sladkorja in značilnih začimb, med katere sodijo predvsem klinčki in cimet, lahko pa še kaj drugega, npr. pomarančne ali limonine lupine ipd. Nemci kuhajo praviloma samo rdeče vino in imajo natančne predpise o tem, kaj se sme prodajati kot kuhano vino, ki mu laho dodajajo tudi nekatere posebne dodatke (npr. z rumom natopljeni žgani sladkor, tako nastane Feuerzangenbowle), pri nas pa za razliko od njih nimamo predpisa, ki bi določal, kaj natanko je kuhano vino, kaj se kot kuhano vino sme prodajati ter kaj vanj sodi in kaj ne. Temu primerno je seveda (najpogosteje obupno) stanje za šanki… Poljaki ne bi bili Poljaki, če ne bi poskušali narediti tudi kaj iz piva in grzane piwo je menda prav odlično. Nekateri narodi na ohlajeno kuhano vino prisegajo tudi v poletnem času. Zakaj pa ne? Kuhanček, kot to pijačo najpogosteje imenujemo (vem, da marsikdo med vami iz dna duše sovraži in prezira to besedo, ampak kaj čemo, udomačila se je), je seveda hvaležna materija tudi novinarjem in njihovim medijem za prednovolotno mašilo in vsak leto se o tem razpiše dnevno časopisje, njegovo kakovost preverjajo in komentirajo televizijci in celo etnologi, POP TV-jev 24ur Inšpektor pa je zastavil že skoraj projekt Test kuhanega vina! V sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede so v Ljubljani in Mariboru opravili senzorično oceno po treh vzorcev, potem pa vse