Zvonki Leder v slovo

Zvonki Leder v slovo

Biblio terminologija, 26. oktober ―                 Zvonka Leder Mancini      12. februar 1931, Vrnjačka Banja       18. oktober 2018, Ljubljana   Trajno nam ostajajo v spominu razgledani strokovni kolegi, s katerimi je bilo lepo sodelovati, živahno razpravljati in skupaj dosegati zastavljene cilje, še toliko bolj, če smo se od njih učili in so nam utirali pot ter nas usmerjali v strokovno življenje, in seveda prijetni prijatelji, s katerimi smo preživeli nepozabne trenutke. Ona je bila vse to in take se je bomo spominjali. Občudovanja vredna kolegica in nasmejana prijateljica, ki je bil vedno pripravljen prisluhniti in pomagati, ob tem pa posredovati svoje neizmerno znanje z nam premalo znanega sveta slovaropisja in terminologije. Odslej bo z nami samo še v srcih in lepih spominih. Pred nekaj dnevi nas je v svojem 88. letu za vedno zapustila. Zvonka Leder Mancini je bila diplomirana slavistka, ki je posvetila svoje življenje slovarjem, predvsem terminološkim, in vzgoji ter usmerjanju tistih, ki jih sestavljajo. Tri desetletja je bila zaposlena na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovža ZRC SAZU, kjer je bila nekaj let tudi pomočnica upravnika inštituta, sicer pa pomočnica predsednika Terminološke komisije in vodja Sekcije za terminološke slovarje. Po upokojitvi leta 1994 je vztrajno in neutrudno še naprej sodelovala pri številnih terminoloških slovarjih kot zunanja sodelavka. Od vsega začetka je sodelovala pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika v segmentu strokovnega izrazja, pri čemer je usklajevala strokovno delo več kot stotih strokovnjakov za različna strokovna področja. Pri četrti in peti knjigi SSKJ je bila tudi članica glavnega uredniškega odbora za terminologijo. Pri delu za SSKJ si je pridobila neprecenljivo bogate izkušnje, ki jih je kot jezikovna in leksikografska sodelavka uveljavljala pri nastajajočih strokovnih slovarjih na različnih področjih. Iz tega dela je izšlo tudi večje število referatov na domačih in mednarodnih posvetovanjih in internih priročnikov
Serendipičnost?

Serendipičnost?

Biblio terminologija, 31. marec ―     “Serendipity.     Look for something, find something else,     and realize that what you've found     is more suited to your needs than     what you thought you were looking for. ”                         Lawrence Block, ameriški pisatelj   Malce nenavadna je tale beseda, izbrana za današnjo razpravo. Precej redko je v uporabi in še to praviloma v izvirni angleški obliki, zato verjamem, da nas je več takih, ki je ne poznamo, kot tistih drugih, ki so si z njo domači. Uporabljajo jo na področju metodologije znanstvenega dela, pot v bibliotekarsko terminologijo pa si je utrla na področju poizvedovanja in priklica informacij (information retrieval). S kolegico Polono sva se večkrat zabavala na ta račun in termin proglašala za neprevedljiv. Razen opisnih razlag doslej res še nisem naletel na slovensko ustreznico in kot bomo videli v razpredelnici na koncu sestavka, si tudi drugi jeziki praviloma pomagajo s podomačeno tujko. V slovenščini tako tu in tam naletimo na termina serendipičnost in serendipičen. In kaj je serendipičnost? Povsem slučajna, nenadejana najdba nečesa dobrega, lepega ali dragocenega, ki nas prijetno preseneti med iskanjem nečesa povsem drugega. Horatio Walpole, 4th Earl of Orford, mož, ki je skoval besedo serendipityVir: wikigallery Klub temu, da se zdi angleška beseda serendipity zelo znanstvena in bi človek pričakoval, da je stara in izhaja iz antičnih jezikov, je njena zgodovina povsem drugačna, dokaj prozaična. Skoval jo je menda šele leta 1754 angleški umetnostni zgodovinar, pisatelj in politik Horatio Walpole, 4th Earl of Orford (1717 –1797), ki je v osebnem pismu prijatelju opisoval dogajanje v stari arabski zgodbi 'The Three Princes of Serendip', kjer se trije perzijski princi podajo na pot v deželo Serendip (danes Sri Lanka) iskat svilo in druga bogastva. Med potjo se jim seveda dogajajo prečudovite stvari in najdejo dragocenosti, ki jih niso pričakovali. Te nepričakovane in presenetljive najdbe je Walpole opisal kot serend
Jože Munda se je poslovil

Jože Munda se je poslovil

Biblio terminologija, 10. marec ―                      Jože Munda      10. februar 1930, Novo mesto       6. marec 2018, Gornja Radgona   Jože Munda je bil zame, takrat mladega bibliotekarja začetnika, pojem skrivnostnega, nekoliko zadržanega bibliotekarja, tistega resnega, skorajda hudega in strašno učenega, skritega nekje globoko v temačnih sobanah Narodne in univerzitetne knjižnice. Tisti Munda, ki je poosebljal mojo predstavo bibliografa, leksikografa, urednika, predavatelja in pisca. Priznan slavist in literarni zgodovinar, sodelavec Jugoslovanskega leksikografskega zavoda in glavni urednik Slovenskega biografskega leksikona, predavatelj bibliografije na Pedagoški fakulteti, urednik tekoče bibliografije, urednik zbranih del slovenskih klasikov, pisec prispevkov za enciklopedične izdaje, sestavljalec osebnih, strokovnih in tematskih bibliografij, v letih 1969 do 1979 vodja bibliografskega oddelka v Narodni in univerzitetni knjižnici, med leti 1965 in 1969 urednik stanovske strokovne revije Knjižnica. Tisti Munda, ki je napisal sicer drobno, a zelo pomembno knjigo z naslovom Knjiga, ki je še danes dobrodošel in koristen priročnik, čeprav je izšla leta 1983. Takim se človek raje spoštljivo umakne, kot da bi jih srečal na hodniku! Bolje sem ga spoznal pred kakimi tridesetimi leti, ko sem ga malce v zadregi in skoraj s strahom povabil k sodelovanju v Bibliotekarski terminološki komisiji. Za trenutek je pomolčal, namršil goste obrvi in z gromkim glasom zelo resno vprašal: "Mladenič, pa vi mislite, da jaz to znam?". Potem sva se desetletje in več srečevala na terminoloških debatah, kjer je vedno znova presenečal in razveseljeval z neizmernim poglobljenim pa vendar širokim znanjem z različnih področij, ki jih je obvladal in v njih tudi deloval. Neprecenljivo je bilo tudi njegovo temeljito poznavanje preteklosti teh strok in natančne terminologije. Bibliografija, leksikografija, urednikovanje, tiskarstvo, založništvo, bibliotekarstvo, znane osebnosti… o vsem tem je stresal znanje in tudi a
Flipbook - drugič

Flipbook - drugič

Biblio terminologija, 28. februar ― © kickstarter Tokratni sestavek je vzpodbudila nedavna razprava na Facebooku v skupini Prevajalci, na pomoč, kjer smo brez prav velikega uspeha razpravljali o ustreznem poimenovanju za angleški termin flip book. O tem je že tekla beseda pred nekaj leti tudi na tem blogu (Flipbook - Kineograf ali folioskop?), od takrat pa se je v slovenščini pojavilo nekaj novih poskusov poimenovanja te knjižice, zato o "flip booku" ponovno nekaj besed in predlogov. Nenavadne in tako različne so usode besed, še sploh tistih, ki so prišle od daleč in iz sveta drugih jezikov. Nekatere teh pritepenk smo kot "copy/paste"prevzeli v povsem nespremenjeni obliki in danes človek sploh več ne pomisli, da so bile take tudi pred prihodom v jezik tega malega slovanskega jezika. Ko rečemo katalog ali bibliotekar, najbrž na pomislimo, da sta obe besedi brez najmanjše spremembe (z izjemo male začetnice) prišli iz nemščine, tja pa preko latinščine iz grščine. Spet druge, po občutku bi rekli stare slovenske besede, so relativno nove in so si le s težavo med sopomenkami (tujkami, kalki in domačimi novotvorjenkami) izborile obstanek in prostor pod soncem. Taka je na primer knjižnica, ki se je zares pojavila šele leta 1844 v Bleiweisovih Novicah, in je dobila domovinsko pravico šele na prelomu iz 19. v 20. stoletje, pred tem so naši predniki zares inovativno skovali in uporabljali celo plejado domislic (biblioteka, bukvališče, bukvarija, bukvarnica, bukvarnja, bukvena kamra, bukvišče, bukviše, bukvišnica, bukvohranišče, "hramba, v kateri se ena cejla sprava tih bukou vkupaj hrani", "kamra, kir se buque hranio", knjigarija, knjigarna, knjigarnica, knjigišče, knjigohranilišče, knjigoshramba, knjižišče, knjižnik, knjižnjak, knyzica (o tem smo že pisali obširneje v objavi Kako je bukvarnica knjižnica postala). Mnoge nesrečnice, predvsem najnovejše novotvorjenke, nastajajo zaradi potreb na hitro in včasih kar malo na silo, potem pa životarijo v senci (tuje) sopomenke in uživajo dvomljivo slavo
Mednarodni dan darovanja knjig

Mednarodni dan darovanja knjig

Biblio terminologija, 13. februar ― Čeprav je 14. februarar, kar brez skrbi, ne bom pisal o valentinovem, dnevu zaljubljenih (bolj prizemljeni pravijo, da gre za praznik trgovcev), ki ga menda tako ali drugače obeležuje že toliko ljudi, da ga prekašajo samo še božični prazniki. Bo pa beseda tekla kljub temu o ljubezni, ljubezni do knjige in branja. Kar ni ga več dneva na koledarju, da ne bi praznovali, častili, poveličevali, obeležili, se veselili in spominjali česa pomembnega, lepega, veličastnega, zanimivega… in temu posvetili posebnega dneva (konec januarja je na primer svetovni dan snega, pri nas smo ga proslavili v Planici). Eni dnevi so mednarodni, drugi svetovni, nacionalni ali pa kar tako. Predlagajo in potrjujejo jih mednarodne institucije (npr. OZN), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Mnogi med temi dnevi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo in častijo zgodovinske dogodke in osebnosti, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Slovenci smo tako uspeli pri Združenih narodih proglasiti mednarodni dan čebel (20. maj). 14. februar so si kot svoj praznični dan izbrali tudi ljubitelji knjig, branja in knjižnic, to sta mednarodni dan darovanja knjig in dan ljubiteljev knjižnic. Mednarodni dan darovanja knjig se je rodil leta 2012 kot International Book Giving Day na združeno iniciativo nekaterih britanskih in avstralskih blogov, posvečenih knjigi, branju in predvsem širjenju branja med mladimi. Ni jasno, zakaj ravno 14. februarja. Gibanje se je naglo širilo in danes ga tako ali drugače obeležujejo že v številnih državah (Avstralija, Kanada, Južna Afrika, Francija, Indija, Irska, Japonska, Nova Zelandija, Singapur, Filipini, Turčija, Velika Britanija, Združene države, Nemčija, Nigerija, Nikaragva, Brazilija, Egipt, Poljska, Grčija, Portugalska, Mehika, Makedonija, Malavi, Madžarska, Mal
Restitucija

Restitucija

Biblio terminologija, 6. februar ― Sporazum med vladama Republike Avstrije in Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev o restituciji arhivskega gradiva, 1923 Bundesgesätzblatt für die Republik Österreich 15.12.1923, del 6. Člena Vir: Enciklopedija Slovenije1996 V času, ko pritegujejo našo pozornost vsakodnevne novice o preganjanju ribiških in policijskih čolničev pod zastavami dveh sosed, ki se ne uspeta dogovoriti o tem, kateri del malo večje slane lužice pripada eni ali drugi, vse preveč pozabljamo, da poteka v ozadju, mnogo bolj tiho in neopazno, tudi nespektakulatno, fronta za ponovno pridobitev predmetov kulturne dediščine, ki so v preteklosti na tak ali drugačen način zašli s področja Slovenije v druge dele takratne Jugoslavije, predvsem v Beograd. Gre za slovensko kulturno dediščino, ki je ostala v diplomatskih predstavništvih, muzejih, arhivih, galerijah in drugih inštitucijah ter njeno vračanje v Slovenijo. Slovenija je decembra 2016 in avgusta 2017 od Srbije že prevzela okrog sto mednarodnih sporazumov, katerih depozitar je bila nekdanja SFRJ in ki se nanašajo izključno na ozemlje Republike Slovenije. Gre za prvo restitucijo državnih arhivov SFRJ katerikoli državi naslednici. Za RS je posebnega pomena na primer tudi pridobitev originalov Osimskih sporazumov, glede česar pa še ni dosežen dogovor s Hrvaško. Vendar vprašanja restitucije niso samo slovenski problem, restitucija je eno najpomembnejših, najpogosteje spornih in poleg pravnega okvira tudi emocionalnih vprašanj, s katerim se soočajo muzeji in arhivi zahodnega sveta v 21. stoletju. Vse večja mednarodna izpostavljenost tega vprašanja odraža globalne spremembe v odnosih moči in načinu dojemanja kolonialne preteklosti ter "koncentracije" svetovne kulturne dediščine v muzejih zahodnega sveta (npr. British Museum). V našem okolju so največji generator zahtev po restituciji tri vojne, obe svetovni in tista ob razpadu Jugoslavije. Restitucija je termin mednarodnega prava, s katerim se bibliotekarji nekoliko več srečujemo še
Drobni tisk

Drobni tisk

Biblio terminologija, 30. januar ― © HoseMaster of Wine © HoseMaster of Wine K pisanju današnjega sestavka me je vzpodbudilo prednovoletno brskanje po novejši slovenski bibliotekarski literaturi. Saj vemo, kako se to danes dela. Najprej guglanje doma in po svetu, potem knjižnični katalog (sedaj seveda s prenovljenim uporabniškim vmesnikom) in nato še nekaj redkih naslovov slovenske bibliotekarske periodike. Kot okoreli terminološki džanki med preletavanjem zadetkov seveda paberkujem po naslovih in oko se pogosto ustavi na besedah in besednih zvezah, ki so nove, zanimive, neznane, nenavadne ali drugačne od pričakovanih. Take si navadno zabeležim in morebiti celo že takoj globlje pobrskam za njimi, potem se zgodi tisto, kar predstavlja enega od večjih prekletstev spletnega življenja – povsem se odmakneš od vsebine in ciljev začetnega iskanja in se poglobiš v popolnoma nove in nepričakovane vsebine… in še vedno si srečen in zadovoljen, mogoče še bolj. In v to blaženo stanje te pripelje (ali spelje in zapelje) to, čemur se v angleščini reče serendipity in pri nas včasih serendipičnost (o tem v kateri od naslednjih objav). Skratka nenadejana najdba nečesa zanimivega, mogoče celo dragocenega. Ali takega, da se ti stemni pred očmi. Tokrat je bil to termin small print v angleških prevodih naslovov, povzetkov in ključnih besed slovenskih bibliotekarskih člankov, objavljenih pri nas pa tudi v tujini. Small print tam, kjer je v izvirniku stalo drobni tisk. Ne bo dobro! V bibliotekarski terminologiji opažamo naslednja tipična primera neustrezne rabe in tvorbe terminov, ki lahko vodita do nerazumevanja ali napačnega razumevanja. 1. Izraz ima v splošnem jeziku drugačen pomen kot v strokovnem jeziku bibliotekarstva, ali pa je enak termin v dveh različnih terminologijah pomensko zelo različen. Nekaj primerov: splošni jezik bibliotekarska terminologija knjiga večje število trdno sešitih tiskanih listov tiskana monografska publikacija, ki obsega najmanj 49 stran
Tudi (rokopisna) pisava ima svoj dan!

Tudi (rokopisna) pisava ima svoj dan!

Biblio terminologija, 24. januar ― Podobe iz sanj - Posvetilo Ivana Cankarja neugotovljenemu naslovniku; 23. 12. 1917. © Rokopisna zbirka NUK: R 450972 Na koledarju je v letu praviloma 365 dni, vendar smo uspeli v zadnjem času pridelati okrog 1.500 takšnih ali drugačnih mednarodnih, svetovnih ali lokalnih nacionalnih dnevov, s katerimi obeležujemo, častimo, slavimo, poveličujemo, se spominjamo, veselimo, zavedamo … česar že koli. Ustoličujejo jih mednarodne institucije (npr. UNESCO ), vlade posameznih držav, združenja, civilne iniciative. Zelo uspešna so bila slovenska prizadevanja pri Združenih narodih, ki so lani na predlog Slovenije enoglasno proglasili mednarodni dan čebel (20. maj). Mnogo večji od mednarodnega nabora je seveda nabor lokalnih dnevov v posameznih državah. Veliki narodi so pri tem mnogo bolj inovativni in pogumni, hitro najdejo vzrok za tak ali drugačen praznik, ki seveda praviloma ni dela prost dan. Mnogi med njimi so jubilejni in spominski, ki poudarjajo pomembne dogodke in častijo osebnosti svoje zgodovine, vse več pa je tudi takih, ki naj bi nas vzpodbujali k zavedanju pomena, pomembnosti in/ali nevarnosti nečesa (ang. awareness day), npr. čistega zraka, pitne vode, boja proti raku, boleznim srca in ožilja, globalnega segrevanja… Manjši narodi smo pri tem pogosto bolj sramežljivi in bojazljivi, raje kaj dobrega zamolčimo, kot da bi se s tem pohvalili. Če pa že imamo, se okrog tega radi skregamo (tudi pri kulturi, npr. spori in incidenti). 23. januar je v ZDA že od leta 1977 nacionalni dan pisave, imenujejo ga National Handwriting Day. Ne slavijo pisave kot sistema za zapisovanje, tiste, ki jo Wikipedija opredeljuje kot "Pisáva je grafična predstavitev elementov jezika in stavkov z uporabo grafemov", pač pa rokopisno pisavo, tiste čudovite in povezane ali pa tudi čisto skracane in razmetane črte (navadno) na papirju, s katero svinčnik, nalivnik, kemični svinčnik (ja, tudi kuli(ca) mu rečemo), jekleno ali gosje pero …. preliva na papir naše misli, čustva, zapažan
Kuhano vino

Kuhano vino

Biblio terminologija, 28. december 2017 ― Te dni se po središčih mest, kjer se zbirajo turisti, domača zijala in vsi drugi, ki nočejo zamuditi konca leta (konec sveta so že parkrat prestavili!), ob vonjavah čevapčičev, pleskavic, palačink in druge nezdrave prehrane vije še en značilen vonj, tisti po vinu, klinčkih in cimetu. Ja, seveda, v zraku je to, kar je ušlo iz kotlov za kuhano vino, značilno zimsko in zlasti prednovoletno pijačo Slovencev in drugih predvsem srednjeevropskih narodov (ker Sandinavci dodajo še nekaj žganice, da tako nastali glögg bolj prime!). Pri nas kuhamo belo ali rdeče vino z dodatkom vode, sladkorja in značilnih začimb, med katere sodijo predvsem klinčki in cimet, lahko pa še kaj drugega, npr. pomarančne ali limonine lupine ipd. Nemci kuhajo praviloma samo rdeče vino in imajo natančne predpise o tem, kaj se sme prodajati kot kuhano vino, ki mu laho dodajajo tudi nekatere posebne dodatke (npr. z rumom natopljeni žgani sladkor, tako nastane Feuerzangenbowle), pri nas pa za razliko od njih nimamo predpisa, ki bi določal, kaj natanko je kuhano vino, kaj se kot kuhano vino sme prodajati ter kaj vanj sodi in kaj ne. Temu primerno je seveda (najpogosteje obupno) stanje za šanki… Poljaki ne bi bili Poljaki, če ne bi poskušali narediti tudi kaj iz piva in grzane piwo je menda prav odlično. Nekateri narodi na ohlajeno kuhano vino prisegajo tudi v poletnem času. Zakaj pa ne? Kuhanček, kot to pijačo najpogosteje imenujemo (vem, da marsikdo med vami iz dna duše sovraži in prezira to besedo, ampak kaj čemo, udomačila se je), je seveda hvaležna materija tudi novinarjem in njihovim medijem za prednovolotno mašilo in vsak leto se o tem razpiše dnevno časopisje, njegovo kakovost preverjajo in komentirajo televizijci in celo etnologi, POP TV-jev 24ur Inšpektor pa je zastavil že skoraj projekt Test kuhanega vina! V sodelovanju z Biotehniško fakulteto v Ljubljani in Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede so v Ljubljani in Mariboru opravili senzorično oceno po treh vzorcev, potem pa vse odvze
Dan samostojnosti in enotnosti

Dan samostojnosti in enotnosti

Biblio terminologija, 26. december 2017 ― Pred 27 leti se je na referendumu "za" izreklo 1.289.369 prebivalcev Slovenije. © ALADIN Newsletter 26 Te dni mineva že 27 let od prelomnega 23. decembra 1990, ko je na plebiscitu od 93,2 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje »Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno (tj. 88,5 odstotka vseh volivcev), s čimer se je začela zgodovinska osamosvojitev Slovenije. Rezultate plebiscita so uradno razglasili tri dni pozneje, zato zaznamujemo 26. december kot državni praznik, dan samostojnosti in enotnosti. Do leta 2005 se je praznik imenoval le dan samostojnosti, takrat pa so ga poslanci s spremembo zakona dopolnili v dan samostojnosti in enotnosti, saj naj bi na ta dan Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v vsej svoji zgodovini. Kako naš dan samostojnosti in enotnosti pimenujejo v drugih jezikih? angleško Independence and Unity Day belorusko Дзень незалежнасці і адзінства češko Den samostatnosti a jednoty francosko Journée de l'indépendance et de l'Unité hrvaško Dan neovisnosti i zajednosti italijansko Giorno dell'Indipendenza e dell'Unità Slovena madžarsko A függetlenség napja nemško Tag der Unabhängigkeit und Einigkeit nizozemsko Dag van de Onafhankelijkheid en Eenheid portugalsko Dia da Independência e União rusko День независимости и единства slovensko dan samostojnosti in enotnosti srbsko Дан независности и jединства, Dan nezavisnosti i jedinstva švedsko Sloveniens självständighets- och enhetsdag
Knjižnično nadomestilo

Knjižnično nadomestilo

Biblio terminologija, 29. november 2017 ― © University of Wisconsin-Milwaukee Libraries O knjižnem sejmu in o tem, kako se mu reče v drugih jezikih, smo v preteklosti že pisali v tej objavi. Pred nekaj dnevi se je zaključil že 33. Slovenski knjižni sejem, na katerem je sodelovalo okrog 120 razstavljavcev, ob njem pa se je zvrstilo skoraj 300 spremljevalnih dogodkov, posvečenih knjigi, avtorjem, založnikom in seveda bralcem. Istočasno nas je razveselila novica, da bo Sloveniji na slovitem Frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2022 pripadlo mesto častne gostje (Ehrengast; Guest of Honour). Knjižni sejem je knjigo in avtorje za nekaj dni spet nekoliko bolj postavil v ospredje. Odnosi med avtorji, založniki in državo, predvsem seveda Ministrstvom za kulturo, so bili predmet množice objav v medijih in tudi nekaterih dogodkov na sejmu, zlasti na Založniški akademiji in v Debatni kavarni. Avtorski honorarji naj bi se od osamosvojitve znižali za četrtino, Javna agencija za knjigo si še vedno ni opomogla od občutnega znižanja sredstev leta 2012, vendar za prihodnje leto napovedujejo dvig vsote za knjižnično nadomestilo, vsi si seveda želijo tudi dvig honorarjev (vsaj za 30 odstotkov?). Kaj je knjižnično nadomestilo, ki se tako pogosto pojavlja v razpravah avtorjev, založnikov in tudi knjižničarjev? Gre za finančno nadomestilo manjšega dela materialne avtorske pravice avtorju za njegova dela, ki se brezplačno izposojajo v knjižnicah. Model knjižničnega nadomestila so že takoj po drugi svetovni vojni uveljavili na Danskem (zasnovan pa je bil že leta 1941), uveljavitev tega pravičnega nadomestila (ang. fair compensation, equitable remuneration) za javno posojanje je tudi zahteva direktive Sveta Evrope iz leta 1992 (Direktiva Sveta 92/100/EGS), ki govori o "pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine". Mednarodni program PLR - Public Lending Right International Network združuje 28 držav, ki si usklajeno pri
Splošne knjižnice praznujejo

Splošne knjižnice praznujejo

Biblio terminologija, 21. november 2017 ― Slovenske splošne knjižnice vsako leto 20. novembra s svojimi bralci praznujejo Dan slovenskih splošnih knjižnic. Letošnji festival splošnih knjižnic bo potekal z množico dogodkov po vsej Sloveniji pod motom Gostija v deželi branja kar ves teden, to je od 20. do 24. novembra. Osrednji nacionalni dogodek se je odvijal 20. novembra v Knjižnici Šmarje pri Jelšah, kjer so na prireditvi podelili nagrado za najboljši projekt splošnih knjižnic v letu 2017 Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota in posebna priznanja 12 posameznikom, ki so sodelovali pri projektu Berem, torej sem. Kaj pa so splošne knjižnice in koliko jih je v Sloveniji? "Splošne knjižnice so izobraževalna, informacijska in kulturna središča ter socialna stičišča; so najpomembnejše kulturne institucije v lokalnih skupnostih, katerih poslanstvo je uveljavljanje kulture v njeni etični, socialni, gospodarski in politični razsežnosti ter razvijanje pismenosti, še posebej informacijske pismenosti, in vseživljenjsko izobraževanje celotne populacije. Splošne knjižnice so nepogrešljiv agens lokalne skupnosti, saj so brez zadržkov na voljo vsem članom skupnosti, ne glede na raso, narodno pripadnost, starost, spol, vero, jezik, invalidnost, socialni položaj, zaposlitev in stopnjo izobrazbe." (Združenje splošnih knjižnic). Po podatkih Centra za razvoj knjižnic pri NUK-u je bilo leta 2016 v Sloveniji 58 splošnih knjižnic, med njimi jih deset opravlja tudi dodatne naloge osrednje območne knjižnice. V razvejani mreži splošnih knjižnic po občinah so izvajale svojo dejavnost v 271 krajevnih knjižnicah, na 93 postajališčih premičnih zbirk ter z 12 bibliobusi, ki so se ustavljali na 720 postajališčih. Splošne knjižnice se povezujejo v Združenje splošnih knjižnic, splošne knjižničarke in knjižničarji pa v Sekciji za splošne knjižnice ZBDS. O terminu splošna knjižnica Knjižnica, ki so jo hrvaški leksikografi zasledili že leta 1564, pri nas pa se je menda najprej (podobno kot knjiga) pojavila na Štajerskem in nato
Prvi slovenski računalniški slovar(ček)

Prvi slovenski računalniški slovar(ček)

Biblio terminologija, 23. oktober 2017 ― Prva jugoslovanska računalniška kaseta je izšla pri Radiu študent spomladi leta 1984. Med desetimi programčki, namenjenimi za delo s hišnim računalnikom ZX Spectrum 48K, je bil tudi Dispel, prvi slovenski računalniški slovarček. (levo)Jeseni 1984 je izšel Angleško-slovenski slovarček tudi na samostojni kaseti pri ZOTKS. Tudi risba ptice je nastala z urejevalnikom INES, ki je učinkovito obvladal besedila, grafiko in podatkovne zbirke. (desno) Prvi slovenski slovarji Če ne štejemo krajših seznamov slovenskih besed Trubarja, Krelja, Dalmatina, Bohoriča in še nekaterih avtorjev, je "prvi pravi slovar, ki vsebuje (tudi) slovenščino, Dictionarium quatuor linguarum *1 (Slovar štirih jezikov) Hieronima Megiserja iz leta 1592. Prvi slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je slovensko-nemško-latinski rokopisni slovar Krajnsko besedische iz 2. polovice 17. stoletja, ki je deloma prirejen po Megiserjevem mnogojezičnem slovarju iz leta 1603. Prvi natisnjeni slovar s slovenščino kot izhodiščnim jezikom je Tu malu besedishe treh jesikov Marka Pohlina iz leta 1781. Prvi enojezični razlagalni slovar slovenščine je Slovar slovenskega jezika Jože Glonarja iz leta 1936". (Jezikovna Slovenija). Štiristo let kasneje so v digitalni svet kot gobe po dežju vznikali elektronski slovarji, tudi slovenski – majhni in veliki, enojezični in prevajalni, splošni in terminološki, najprej na kasetah in disketah, potem na cederomih, danes praviloma skoraj vsi dostopni na spletu. Prav bogata bera jih je npr. v slovarskih zbirkah Fran in Termania, mnogi pa so kot samohodci razpršeni po spletu in jih je treba pač iskati. Elektronska verzija Slovarja slovenskega knjižnega jezika je prvič izšla leta 1997 na enajstih 3,5-palčnih disketah, kasneje na cederomu, danes je v uporabi več spletnih verzij, nastaja pa tudi nova izdaja. Pri slovarjih, isto velja tudi za leksikone in enciklopedije, je prišlo s prehodom na elektronski medij tudi do povsem novega koncepta organizac
Dan slovarjev

Dan slovarjev

Biblio terminologija, 16. oktober 2017 ― © National Day Besedi slovar in dan v 26 jezikih. Med različnimi svetovnimi ali mednarodnimi dnevi zdravja in bolezni, Sonca in Zemlje, vode in zraka, tolerance in sodelovanja, ljubezni in proti sovraštvu, rastlin in živali, telesa in duše, gibanj proti in gibanj za ter še mnogočesa, se je znašel tudi dan slovarjev, ki ga obeležujemo danes, ko ima rojstni dan znameniti ameriški slovaropisec Noah Webster (rojen 16. oktobra 1758, umrl 28. maja 1843). Živel je v za Novi svet pomembnih in prelomnih revolucionarnih časih in goreče je verjel v razvoj porajajoče se kulturne neodvisnosti Združenih držav, pomemben gradnik te pa je bil zanj predvsem tudi jasno opredeljen in razločevalen ameriški jezik z lastnim besednjakom, izgovarjavo in stilom. Po vsem zvetu je znan njegov veličastni opus z naslovom American Dictionary of the English Language, zaradi katerega se je naučil 26 jezikov, med njimi tudi anglosaščino in sanskrt, da bi lahko podrobno in kompetentno proučil ter opisal izvor jezika svoje domovine. Slovar, s katerim je postavil nova izhodišča in standarde leksikografije, je izšel v dveh knjigah leta 1828, obsegal je okrog 70.000 leksikografskih enot, od tega okrog 12 tisoč takih, ki se v drugih slovarjih še nikoli niso pojavile. Tako je po obsegu in tudi normativnosti močno prekosil mojstrovino Britanca Samuela Johnsona (1755). Čeprav je živelo po podatkih popisa (1830) v Združenih državah samo okrog 13 milijonov prebivalcev, je Webster smelo napovedoval, da bo ameriško angleščino govorilo več ljudi, kot bo govorcev vseh drugih dialektov angleškega jezika skupaj. Ni se zmotil. S tem slovarjem je Webster izoblikoval to, kar danes razumemo kot ameriški pravopis. Kot reformator pravopisa je trdil, da so pravopisna pravila angleškega jezika dosti preveč zapletena, zato je v slovarju uvedel nova pravila, npr. pisanje color za colour, wagon za waggon, center namesto centre. Želel je, da bi postale Združene države v kulturi prav tako samostojne, kot so b
še novic