Čas za slovenščino, 9. marec 2015 ― Zdaj pa še malo k jeziku: V blogu se je že nekajkrat pojavilo vprašanje, ali je slovenščina težek jezik. Po mojem mnenju je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine, da se zavedaš, da ne gre za nek eksotičen jezik, ampak za jezik, ki se je razvil in se še vedno razvija v neposrednem stiku z evropsko kulturo in z drugimi evropskimi jeziki, in se od le-teh z veliko vidikov sploh ne razlikuje toliko, kot si včasih mislimo. Ko so leta 2013 v Gradcu odprli slovensko čitalnico, je štajerski deželni glavar Franz Voves spregovoril svoje prve besede v slovenščini in se pri tem kar dobro odrezal – edina beseda, s katero je imel težave, je bila prav ta beseda, ki jo v malo drugačni obliki verjetno uporablja vsak dan – Štajerska. Verjetno ni hotel verjeti, da ta beseda v slovenščini zveni tako podobno svoji nemški različici, in prav tako je ravnal Felix, ki je naročil »pleškavičo«, ter Felix, ki je v prepričanju, da mora biti vse popolnoma drugače kot v nemščini, v svojih prvih nalogah v slovenščini obrnil besedni red na glavo. Jaz osebno imam največ težav z glagolskim vidom, in čeprav mi je v teoriji popolnoma jasen, v praksi pogosto nisem prepričan, katero obliko naj uporabljam. Nekako sem dobil občutek, da ta cela zadeva ni povsem logična, ampak kaj češ. Zahtevna je tudi izgovorjava, ki mi jo dodatno še otežuje dejstvo, da pogosto govorim precej nerazločno. Največja ovira je alveolarni vibrant r, ki ga v nemščini (razen na Bavarskem) nimamo. Čeprav mi dobro uspeva, se moram že potruditi, da v pravilni obliki zapusti mojo ustno votlino, sploh če se nahaja v neposredni bližini drugih nezvočnikov, kot recimo v besedah prtljažnik ali Blaž Rola. Pri takšnih besedah moram zelo paziti, da široko odprem usta, drugače pa se mi zatakne jezik in namesto besed je slišati le nedoločljivo mrmljanje (spet ena takšna beseda!).  Dvojina mi ne povzroča težav, ker je popolnoma logična in se je hitro navadiš. So pa še druge stvari, ki mi še vedno niso p

Čas za slovenščino, 14. februar 2015 ― Felix in Felix: "Veselje nad prvo slovensko besedo, ki jo razumem." Zakaj študiram slovenščino? Nekoč me je neka Slovenka vprašala, ali mi je pri izbiri študija padla opeka na glavo. Ne, bil sem pri zdravi pameti. Torej, kako je prišlo do tega? Zadnjič sem se spomnil, kako smo v času gimnazije enkrat obiskali zavod za zaposlovanje, kjer so imeli računalnike posebej zato, da ti najdejo sanjsko službo. V pričakovanju, da res obstaja takšna služba, ki združuje vsa moja zanimanja, sem obkrožil vse stvari, ki so zvenele mamljivo, kot npr. delo v timu, delo na prostem, kot navdušen športnik sem seveda obkrožil tudi, da bi se rad gibal med delom. Potem ko sem vse izpolnil, mi je računalnik predlagal delo kot inženir v kanalizaciji. Tega nasveta na srečo nisem upošteval, imam namreč dve levi roki in prirojen odpor do naravoslovnih predmetov. Zanima me, ali je študij slovenščine v njihovi bazi podatkov sploh naveden, in kaj bi moral obkrožiti, da bi mi ga računalnik predlagal. Potrebno je bilo torej več kot popoldanski obisk na zavodu za zaposlovanje. Če danes razmišljam o tem, sem prepričan, da so zagotovo neke višje sile imele svoje prste vmes, saj skoraj sploh ne bi prišlo do mojega prvega srečanja s Slovenijo. Leta 2007 nas je profesor obvestil, da bomo sodelovali v izmenjavi s slovensko gimnazijo – ne da bi nas vprašal, ali si tega sploh želimo. Ker sem takrat imel malo pankovsko fazo, se mi je zdelo nepravično, da profesorji kar odločajo o tem, kar moramo narediti, in sem se temu uprl. No, malce je mogoče k temu pripomoglo še to, da se je vsem, ki bodo ostali doma, obetal cel teden v paralelki, v katero je hodilo kar nekaj lepih punc. Ko pa nas je profesor še enkrat pozval k sodelovanju, saj bi drugače nekaj Slovencev ostalo brez partnerja, sem spoznal svojo neumnost in se končno prijavil na izmenjavo. Sledila sta dva tedna, ki sta spremenila moj pogled na svet. Ta je bil takrat še precej omejen, saj še niti nisem vede

Čas za slovenščino, 10. februar 2015 ― Potem pa se je odprlo naslednje poglavje – med poletnimi počitnicami sem si začel dopisovati s Slovenko, ki je z mano hodila na tečaj slovenščine, kar je pač obvezno za vse, ki želijo študirati slovenistiko, ne glede na državljanstvo in predznanje. Na univerzi sva se doslej pogovarjala po nemško, naenkrat pa mi je po Facebooku pisala v slovenščini in sprejel sem izziv. Še vedno upam, da je hkrati delala še nekaj drugega, saj sem včasih potreboval tri minute za odgovor. Z vedno več napisanimi sporočili se je čas za odgovor vedno bolj skrajševal, naraščala pa je naklonjenost do svoje sogovornice. S tem pa sem prišel v ponovno jezikovno zadrego – ko mi je rekla, da me ima rada, nisem bil prepričan, kako bi to lahko razumel. Če bi to frazo dobesedno prevedel, bi dobil »ich habe dich gern«, kar zelo sumljivo namiguje na t. i. »friendzone«. Dejstvo, da soobstajata besedi »ljubiti« in »imeti rad«, ki sta očitno istega pomena, me je popolnoma zmedlo. Pobrskal sem po spletu in naletel na razpravo iz nekega foruma, v katerem se Slovenci pogovarjajo, v čem je v bistvu razlika med obema besedama – saj pa to ni res!? Nekateri so trdili, da je beseda ljubiti pač zastarela, drugi pa, da nekoga ljubiš takrat, ko ga imaš res zelo in tudi zelo dolgo rad. Za trenutek sem dvomil v izjavo »slovenščina je romantična«, ki krasi razglednico, ki sem jo enkrat dobil pri obisku Centra za slovenščino. Na srečo so bile besede kmalu tako ali tako odveč. Obetala pa se je nova jezikovna zadrega. Ker moja punca prihaja iz Slovenskih goric, sem se ponovno srečal z raznolikostjo slovenskih narečij. Knjižno slovenščino sem takrat že obvladal kar dobro, ampak ko smo na univerzi imeli dan slovenske kulture in mi je prijateljica moje punce rekla, da bomo zdaj »glaže dol mujli«, sem gledal kot tele v nova vrata. Prav tako sem se počutil v krogu njene družine, ki je dolgo nisem razumel, kadar so se pogovarjali v svojem narečju. Tako sem pač sedel, poslušal in opazoval ljudi, ampak tudi s

Čas za slovenščino, 12. maj 2014 ― Katarina (na sliki desno) v Ljubljani Dragi slovenski jezik, to pismo Ti pišem ob Tvojem 20-letnem akademskem sodelovanju z mojo državo Slovaško, predvsem pa zaradi tega, ker skupaj praznujeva najino prvo obletnico. Najino prvo leto je res hitro minilo! In najin odnos se iz dneva v dan poglablja. Mislim, da oba dobro veva, da se najino sodelovanje ni začelo s t. i. »ljubeznijo na prvi pogled«. O Tebi nisem skoraj ničesar vedela, v bistvu Te sploh nisem poznala, niti nisem bila povsem prepričana, zakaj so te odgovorni uvrstili znotraj študijskega programa Srednjeevropske študije. No, ne nameravam se opravičevati, saj menim, da se za neznanje ni potrebno opravičevati, če obstaja želja, da se ga dopolni z znanjem. In to željo imam. Dobro tudi vem, da si imel tudi Ti slabo mnenje o meni. Smejal si se zaradi moje nezmožnosti pravilnega tvorjenja dvojine in – za mene posebnega – nemehčanja pri izgovorjavi de, te, ne. Zagotovo si se valjal od smeha, ko si videl moje neuspešne poskuse, da odpravim slovaški ipsilon pri zapisovanju i-ja. Ali pa da kljub nekajminutnim meditacijam s slovarjem še naprej zamenjujem veznika ali in ampak. Da ne pišem o zastarelem tvorjenju preteklika. Stavek On je bil šel v šolo. se mi je dolgo časa zdel bolj slovenski kot On je šel v šolo. V tem pismu Ti želim zagotoviti, da si pri meni na posebnem mestu za nekaj časa. Prva stvar, ki mi je bila na Tebi všeč, je bila Tvoja izvirnost. V jeziku, v kulturi – vedno znaš presenetiti. Kljub temu da številni drugi jeziki poimenujejo kak predmet na bolj ali manj podoben način, pa Ti vedno najdeš drugačno poimenovanje in ga ponosno zapišeš v slovar. Enako se obnašajo tudi prebivalci, ki Te uporabljajo – na prvi pogled delujejo, da so na svoj jezik ponosni, zato ga skrivajo pred vsakim tujcem (tudi pred mano), ki se trudi izreči pravilen stavek in mu uspe sem in tam imitirati pravila oz. pravilen naglas. (A da imaš točna pravila? O tem se bom lahko izjasnila čez n

Čas za slovenščino, 25. marec 2014 ― Slovenian is the first Slavic language which I have ever studied. Slavic languages present a number of difficulties for the anglophone brain, and Slovenian is certainly (!) no exception. Nonetheless, the course I attended over Summer in 2013 helped me to make some sense of what I had perceived beforehand to be little more than chaos (as a side note, to anyone reading this who wishes to gain even a rudimentary level in spoken Slovene, I would urge you to enrol in a class; this language, for whatever reason, and in contrast to most other languages I have studied (quite a few), laughs in the face of those who hope to learn anything more than the rudiments from a textbook in their free time... not to say that I came away from the course with the ability to discuss politics or art or anything much with any degree of refinement; nonetheless, it gave me enough of an insight to the language's inner-workings to allow me to continue to progress, albeit slowly, on my own).  Which brings me to my next point: Slovenians themselves frequently demand an explanation as to why you would want to learn Slovenian!? So, you'd best have one prepared. In my case, I was attracted to Slovenian in particular because I came across the writing of several Slovene poets, not all at once, but in a variety of contexts and over the course of several years. I am a composer and am often researching texts which I would like to set to music. I particularly liked the work of Milan Dekleva and Dane Zajc, two poets whose work has little in common stylistically (the former is something of a bower-bird post-modernist, the latter a quaint, socialist romantic), but which nonetheless share the characteristic (as I discovered) Slovene tendency in speech to juxtapose convoluted, drifting-in-the-wind anecdotal digression with brusque directness. But the subtle nuances of the Slovene character are a matter for another day.  Now that I have spent some time studying Slovenian, I can say that you

Čas za slovenščino, 6. januar 2014 ― Dragi prijatelji! Danes se boste odločili za pouk slovenščine na začetni ravni. Upam, da slovenski jezik bo Vam veliko koristil v življenju. Na kratko pa razpovem, s čim se boste ukvarjali med poukom.  Najprej bo treba vedeti slovensko abecedo, zato da bi pravilno pisati in govoriti, pa pozneje – tudi misliti v okviru slovenščine. Potrebujete tudi dober učbenik, ki ga lahko najdete, na primer, na spletu pod imenom Slovenska beseda v živo 1. V njem boste dobili potrebne informacije za slovenski jezik, njegovo slovnico, fonetiko, besedotvorbo in tako dalje. Poleg učbenika nasvetujem Vam obiskat spletno stran www.mp3center.si pa malo kasneje tudi YouTube. Tam boste lahko prenesli tudi slovensko glasbo in video-posnetki, ki so bili in še vedno bodo zanimivi za vse ljudi, ki se ukvarjajo s slovenščino. Ko poslušate slovensko pesem, boste dobili dodatno motivacijo in navdih za priden pouk in boste našli nekaj povsem novega, včasih – celo zabavnega, ki bo dodalo Vam energije in preudarnosti.  Dobro zavedajte, zakaj se ukvarjate s slovenščino in vsak dan podarite za njo par prostih trenutkov.  Med poukom izkoriščajte tudi audio-tečaj na spletu.  Če Vas Slovenija in njen jezik kar presenetita in če želite spoznati njiju globlje, v večji raznolikosti, lahko obiščete spletno stran Veleposlaništva Republike Slovenije v Vaši državi in tam lahko najdete zase ali za Vašega prijatelja lektorja, ki bo Vam omogočal boljše možnosti pouka. Poudarim pa ta značilnost, da če se boste trudili odločno, pridno in z dobro voljo, boste dosegli veliki uspeh. S trdim delom in s kapljico humorja lahko naprej do spoznavanja skrivnostnih plati slovenskega jezika. Želim Vam obilo zdravja, navdiha in radovednosti med poukom slovenščine! Živeli bomo naprej! Srčno, Anton Gluško, udeleženec 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012

Čas za slovenščino, 2. oktober 2013 ― Za dobro slovenščino potrebujemo: 25 kilogramov učbenikov, 1 litrov znanja, kupček besed, kozarec spomina (uma), steklenica limonade za svežost, veliko prijateljev iz Slovenije, 37 tablic čokolade, zaboj slovarjev in knjigo, ščepec entuziazma, veliko sprehajanja, izletov in žura, vsak dan obiskovanje muzejev in galerij, kupček kart (slike in imena kako se nazivajo stvari). Mihaela Takova Za dobro slovenščino potrebujemo: sto kil potrpežljivosti tri pakete tobaka petnajst litrov vina dobre sive celice (tri kilograme dobrih sivih celic) dvesto litrov časa trinajst kozarcev dobre učiteljice eno škatlo jajc štiri tablice čokolade (ena tablica je za učiteljico) tisoč zabojev sreče pet šopkov češkega jezika dva zavitka razumevanja pet Slovenk trinajst noči na Metelkovi šest kil sirovega bureka eno rdeče ali zeleno kolo Navodila: Sto kil potrpežljivosti pomešamo s tremi paketi tobaka in petnajstimi litri vina. Dodamo tri kilograme dobrih sivih celic, dvesto litrov časa, trinajst kozarcev dobre učiteljice. Jajca razžvrkljamo in dodamo navedenim sestavinam, da jih povežemo. Sestavine zlijemo v pekač in jih damo peč v pečico na 220°C. Ko je slovenščina spečena, zlijemo na njo štiri tablice stopljene čokolade, tisoč zabojev sreče, pet šopkov češkega jezika, dva zavitka razumevanja. Vse to nesemo petim Slovenkam, s katerimi preživimo trinajst noči na Metelkovi. V tem času pojemo šest kil sirovega bureka in se z rdečim in zelenim kolesom odpeljemo k meni domov, kjer se dolgo v noč pogovarjamo. Petr Svoboda Za dobro slovenščino potrebujemo: 5 kg slovnice, 5 kg besed, veliko slovenskih pr

Čas za slovenščino, 12. junij 2013 ― Ko začnem razmišljati o tem, kaj mi slovenščina pravzaprav pomeni, ne morem mimo vprašanja, kaj pomeni tistim, ki se z njo ne ukvarjajo profesionalno, a jo uporabljajo še več kot mi, »raziskovalci«. A je sploh občutijo kot nekaj stvarnega? Včasih se niti ne zavedamo, v kolikšni meri se z nečim združimo. Na jezik je treba paziti. O skrbi in ohranjanju raje ne bom govorila. Kot jezikoslovka sem med študijem poslušala znano vprašanje: »Kaj je najprej, jezik ali misel?« Hm, tega še ne vem, ampak vem, da je meni slovenščina druga. Iz tega izhajajo tudi nekatere težave ... Čeprav se nam slovenščina pogosto zdi zelo težka (kar v bistvu tudi je!), ima neki svoj okus, ki nas pravzaprav privlači. Kot če ješ limono, čeprav je prekisla. Prav to, kar je nam »prekislo«, je lahko nekomu drugemu najslajše, kot na primer znana dvojina, brez katere to besedilo ne bi bilo popolno, tudi če bi hotela. Lahko jo ljubiš, lahko jo sovražiš – na koncu jo boš imel rad. Odkar sem v učbeniku Jezikovod prebrala nekaj vrstic Draga Jančarja o tem, zakaj je dvojina lepša in boljša, gledam nanjo čisto drugače, me ne moti in se ne morem dovolj dobro izraziti brez nje, na neki način jo pogrešam in ne morem, da je ne bi uporabljala. »Svet je za dva in za dobrega angela z njima, s tretjim so že težave.« Kljub temu da se danes veliko ljudi trudi, da bi dvojino pozabili. Kaj pa skloni? Enako, enim so zanimivi in lepi, drugim pa neumni in grdi. Ker jih imam tudi v svojem jeziku, mi niso nikoli delali velikih težav. Ampak bilo mi je simpatično in zanimivo opazovati svoje kolege in kolegice na tečajih, ki so prihajali iz drugih držav, kako se mučijo in zapletajo z jezikom, dokler na koncu celo ne uganejo pravilne oblike! Pa še to – res ne vem, kam bi ga uvrstila – neki fant je celo Poletno šolo govoril »lahko se vprašam« namesto »lahko vas/te vprašam« in zelo smešno mi je bilo, ker sem razumela, začetniki pa so se naučili napačno. Nihče ga ni hotel popraviti, češ, saj vsi razumemo,

Čas za slovenščino, 28. maj 2013 ― Mnogi tujci in mnogi Slovenci bi se strinjali – brez pogojev – da je slovenščina težek jezik. Učil sem angleščino Slovence kot tuji jezik petnajst let in – zaradi tega – moram reči, da nisem tako prepričan, da je slovenščina res tako težka.  Če vprašam svoje slovenske prijatelje, zakaj je težek, mnogi bi mi povedali, da je dvojina primer težavnosti slovenščine. Ne se strinjam – čeprav je dvojina res redka stvar med jeziki, ima redno in logično obliko v slovenščini.  Predvsem težko je sklanjatev, posebno za Neslovane, ker je zelo težko reči eno enostavno stvar brez sklanjatve. Če tujci lahko se učijo slovensko sklanjatev, naslednja težava bo množica parov dovršnih in nedovršnih glagolov.  Še eno vprašanje: ali je angleščina lahek jezik? Skeptičen sem. Res je, da na začetku je enostaven (en razlog za to: brez sklanjatve je). In vsi slišijo angleščino v medijih. Ampak črkovanje v angleščini je zmedeno in skoraj kaotično. Kje, kako in zakaj naj v angleščini uporabimo člene, je bolj zadeva umetnosti in občutka kot logika ali pravila. Tudi ima jezik tako veliko časov, da ne morejo se strinjati, koliko jih je! Po mojem mnenju, najbolje bistveno je dostop ene kulture do tujih jezikov. Slovenija ima štiri sosede in vsak od njih ima svoj jezik, in iz druge jezikovne vrste (slovanske, romanske, nemške in ugarske).  Slovenci razumejo, da morajo govoriti tuje jezike. Res je danes, in vedno je bilo res.  Nasprotje tega, za večinoma v tako imenovan “Anglosphere” je možno imeti uspešno kariero kot akademik, poslovnež, umetnik ali politik samo z angleščino.  Na kratkem: slovenščina ni tako težka. Res težko je stališče, da so tuji jeziki nekaj dodatni in ne popolnoma potrebni. *Prispevek je izšel v Pošopisu, časopisu 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012. Terry Troy Jackson, učitelj angleščine in udeleženec tečajev slovenščine

Čas za slovenščino, 7. maj 2013 ― Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani? S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih … Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je! Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu … Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano? Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno re