Novice

Angažirana etnografija: blogi

http://angart-etnograf.blogspot.com/  

Angažirana etnografija, 28. maj ―  The Secret of Bani In the small village of Bani, situated 240 km from the capital Ouagadougou towards Gorom-Gorom in the northern part of Burkina Faso, life appears much like any other village in the Sahel region. By day, the villagers engage in various activities—talking on the streets, children working in the fields or playing, shepherds tending their cattle, and families cultivating crops like millet, sorghum, sesame, and peanuts. Women carry heavy buckets of water on their heads, men pray, traders sell their goods, and soldiers pass by. Some people rest in the shade to escape the hottest part of the day, undisturbed by the playful shouts and laughter of children. Religious devotion is a significant part of life in Bani. The village boasts numerous mosques, but none is as revered as the Grande Mosquée, or the Great Mosque, known locally as the House of God. This mosque, situated in the heart of the village, is built in the traditional banco style—using mud bricks in the Sudano-Sahelian architectural tradition. Local legends claim its origins date back to the thirteenth century, with a significant reconstruction occurring in the 1980s. This reconstruction was guided by Al Hadj Mohamed, considered a divine messenger by many locals. He also envisioned and oversaw the construction of seven additional mosques on a nearby hill, completed in 1986. These mosques are arranged to symbolize a praying Muslim with raised arms, each representing a part of the body: head, shoulders, hands, and feet. The eight mosques play vital roles during major Islamic festivals such as Ramadan, Tabaski (the Feast of the Sacrifice), and the Prophet Muhammad's birthday. However, another sacred site in the area connects these temples and the village’s daily and nightly activities. At night, when the village sleeps, a group known as the truth seekers gathers in front of the prophet's house near the Great Mosque. Here, they perform a unique ritual called Talili, which, according to their

Angažirana etnografija, 4. junij 2020 ―  A Protective Fox and a Chicken Hero It was a fox who said: "It's a deadly virus" and put all chickens into the cage. And chickens were glad, feeling happy about their own fear, fancying new reality behind TV screens, feeling safe and proud about their own heroism. Each Thursday night chickens gathered and performed a chicken dance: performing and applauding to other heroic chickens for 10 minutes, showing bravery, while risking their own lives, now freed from the cage and encouraged by the fox. And they've got enlightened, those chickens: the fox didn't eat them, they escaped the virus and returned safely into the cage, feeling very proud, knowing they saved life. The fox is right. We hold the key. Why risking life out of the cage, if you can stay in and enjoy all the comfort, understanding and knowledge provided by the screen, where no fox can get you or your children, not even virus itself? The fox is right. Chickens are clever.This is a good fox, keep reminding every single chicken: protect yourself, stay at home and save lives. Even kids repeating it. This is the truth and enlightenment about protective fox and a chicken hero! Aljosa Dujmic

Manasin zaliv

Angažirana etnografija, 28. september 2019 ― Manasin zaliv Pogled je segal naravnost do starca v umazano beli kurti. Mimo njega se je vila množica romarjev, ki se niso želeli ustaviti. Utrujeni so nadaljevali hojo po sveti poti, ki se je zaključila z obredom v mestnem templju. Nekateri so se ustavili pri njem, kazali na nekaj, se med seboj pogovarjali in se čudili. Iz hotelske sobe v najvišjem, tretjem nadstropju nisem mogel videti, kaj zbuja toliko pozornosti. Ljudje okoli starca so nenadoma oživeli. Krilili so z rokami, kričali, se metali na kolena, se mu klanjali in poljubljali tla.  Stari mož se ni kaj dosti menil zanje. Brezbrižno je stal in le srepo gledal predse. Stopil sem na ulico in se skozi množico začel prebijati proti zbrani skupini. Že od daleč sem opazil, da starec stoji samo na eni nogi. Na levi. Kaj se more, to je Indija... Jogi, na eni nogi... Pa kaj potem? Skoraj sem se bil že čisto približal, ko me je nekdo pocukal za roko in me zmotil z vprašanjem: ''Gospod,  želite, da vam pokažem Manasin zaliv?'' Verjetno so me presenetile njene velike temne oči, da sem si ji pustil voditi, kot da bi me zapeljala otroška naivnost. In še po tisti peklenski vročini! Začutila je, da sem postajal nejevoljen. Poskusila me je pomiriti: ''Zelo lepo je tam.'' Smejala se je mojemu kislemu obrazu, vendar sem ji sledil. Začelo se mi je vrteti v glavi, noge so postale težke, pot je kar lil iz mene in usta imel že čisto suha. Kaj bom videl? Bo vredno mojega truda? Prispela sva. Zatekel sem se v senco palminih listov.  Počasi se mi je nehalo vrteti in pogled se je zbistril. Začel sem opazovati. Daleč na levi je zaliv tonil za čeri, pred mano so ribiči vlekli mreže iz morja, na desni pa sem videl ženice in otroke zlagati školjke v lesene gajbice. Plaža je bila pokrita s školjkami. ''Je to pokopališče školjk?'' sem vprašal. ''Ti je všeč tukaj?'' Prikimal sem. Razložila mi je, da je, med tem, ko sem počival v senci, odšla pogledat svoje brate in petletno sestro, ki ob morju nabirajo školjke, iz kateri
Kdo so Aibe in kako živijo: Pathéjeva pripoved

Kdo so Aibe in kako živijo: Pathéjeva pripoved

Angažirana etnografija, 20. september 2017 ― Kdo so Aibe in kako živijo: Pathéjeva pripoved Mesec julij sem preživel v vasici Bani, ki leži v pokrajini Sahel na severovzhodu  Burkine Faso. Tu sem veliko časa prebil s sedemindvajsetletnim Pathéjem Dico, ki je bil v času terenskega raziskovanja moj sogovornik, pomočnik in prevajalec. Njegovo pripovedovanje je pritegnilo mojo pozornost in tako sem se odločil, da nekaj zaupanega tudi zapišem. Nekega dne sva se namenila v mesto Gorom Gorom, ki leži na severu blizu malijske meje. Na poti sva se ustavila v mestu Dori, ki je od vasice Bani oddaljeno dobrih trideset kilometrov. Tu naj bi prestopila na avtobus, ki bi naju popeljal do končne destinacije. Žal se je tega dne zbralo premalo ljudi, da bi avtobus krenil na pot. Čakala sva na avtobusni postaji in se odločala, ali naj preživiva dan v Doriju in nadaljujeva pot naslednji dan ali pa se vrneva nazaj v Bani ter se takoj posvetiva načrtovanemu raziskovalnemu delu. Med čakanjem sem opazoval skupinico dečkov, ki so nekaj metrov stran od naju igrali ročni nogomet. Vsi so bili zelo slabo oblečeni, nekateri med njimi bosi, določeni pa so imeli čez ramo na vrvici obešene plastične kanglice različnih barv. Obrnil sem se k Pathéju in ga vprašal, čemu kanglice? »To so Aibe [1] «, je odgovoril in se za nekaj časa zamislil. Po kratkem premolku mi je pojasnil, da nosijo kanglice, ker vanje zbirajo hrano, ki jo naprosijo. Ali pa denar, če imajo srečo. Zvečer sem začel zapisovati sogovornikovo pripoved in razlage o tem, kdo so Aibe in kako živijo. Zjutraj pa sva se odločila, da se vrneva nazaj v Bani, ker so bile ceste zaradi nočnih neviht preveč blatne, da bi lahko nadaljevala pot na sever. Ob povratku sem si zapisal vse, kar je Pathé želel povedati. Preden pa razkrijem Pathéjevo zgodbo, bi rad zaključil odstavek s pojasnilom, da mi je uspelo priti v Gorom Gorom, toda šele čez kak dober teden. Takrat Pathé ni več preživljal časa z menoj, ker so se kmalu za tem, ko sva zapustila Dori, najine poti ločile.  Path

PANOPTIKONSKI DERSIM: »PITJE ČAJA, TO JE DEMOKRACIJA!«

Angažirana etnografija, 4. januar 2016 ― PANOPTIKONSKI DERSIM: »PITJE ČAJA, TO JE DEMOKRACIJA!« »V tem mestu imam občutek, da je mirno. Tako vsaj zgleda. Pravzaprav, rekel bi, da tu vlada neka nenavadna tišina. Lahko jo občutim. Je v zraku in vzbuja nelagoden občutek napetosti. Ali samo jaz to občutim ali tudi ti?« sem vprašal sogovornico Arzu, ker me je zanimalo, ali se bo strinjala z menoj. »Tudi jaz mislim, da je tako, in sprašujem se, zakaj je tako. Ja ..., ta tišina ... samo da ne najdem odgovora na to« (sogovornica Arzu, terenski etnografski zapis: Tunceli, januar 2012). V mesto Tunceli (beri Tundželi), v turški vzhodni Anatoliji, sem se pripeljal v začetku meseca januarja 2012. Ob prihodu v mesto je avtobus zaustavila policija, ki je pregledala potovalke in osebne dokumente, med slednjimi moj potni list. Bil sem edini tujec med lokalnimi potniki. Sem turisti le redko zaidejo. Zanimivo pa je to, da sem zahajajo – kljub vojnemu območju in nevarnostim, ki ga predstavlja – ljubitelji lova na divje prašiče in divje koze. V času 14-dnevnega bivanja sem srečal dva francoska, enega švicarskega in enega nemškega lovca. Dersimska pokrajina in v njej mesto Tunceli*[1] (v nadaljevanju Dersim) je epicenter kurdskega gverilskega upora pod imenom PKK**[2] proti represivnim delovanjem in zatiranjem kurdskega***[3] in alevitskega**** [4] življa s strani turških oblasti. Mesto in njegova hribovita okolica sta strogo varovani ali, bolje rečeno, nadzorovani s strani turške vojske in policije. Številne vojašnice, opazovalni policijski/vojaški stolpi in bunkerji po mestu ter hriboviti okolici, poti, ograjene z železno mrežo/žico, številne vojaške in policijske cestne ter zračne patrulje nizajo elemente panoptikonskega Dersima. Kljub temu je na cesti redko opaziti vojaška ali policijska vozila, saj oboji uporabljajo civilna. Najbolj strašljivo je to, da policijsko in vojaško osebje, ki se giblje po mestu, ni oblečeno v uniforme. Tako obstajata vidni in nevidni nadzor. Vidni, za katerim »stojijo« prepoznavno polici

Angažirana etnografija, 16. november 2015 ― ZATON EVROPSKE IDEJE ALI KONEC IGER BREZ MEJA (2) Globalizirani slovenski filozof Slavoj Žižek, ki se na primeru begunske krize kar naenkrat očitno sramuje svojih deklariranih levičarskih korenin, opozarja, da "neusklajeno priseljevanje vseeno ogroža jedro Evrope". Napadene naj bi bile osnovne evropske vrednote: univerzalizem, človekove pravice, solidarnost, razsvetljenstvo. Ne vem sicer, iz katerega sveta prihaja Žižek, ampak zagotovo ne iz tega, v katerem živimo. Evropa se je že davno odrekla vsem omenjenim vrednotam, veliko vprašanje pa je, ali jih je sploh kdaj imela. Liberte, egalite, fraternite je bil resda slogan francoske revolucije, vendar se je ravno ta izrodila v nekaj, kar je Shlegel imenoval najstrašnejša groteska dobe. Dvajseto stoletje je prineslo s sabo dve svetovni vojni, ki sta se dogajali pretežno na evropskih tleh, in ob svojem koncu še veliko balkansko morijo. Zdi se, da evropska solidarnost nikoli ni sledila romantičnemu duhu verjetno poslednjega Evropejca Johanna Wolfganga Goetheja, ampak se je vedno oblikovala PROTI svoji lastni grožnji. Najprej, v začetku 19. stoletja, proti poskusom francoske, v novejši zgodovini pa proti poskusom nemške dominacije v evropskem prostoru. Solidarnost proti Hitlerju je prišla ravno toliko prepozno, da je temu uspelo pred očmi teh istih Evropejcev skuriti šest milijonov Judov. Problem je v tem, da se je evropsko združevanje dogajalo skoraj izključno na ekonomskih temeljih, kar prej spominja na dogovorjeno zakonsko zvezo kot pa na poroko iz ljubezni, in tudi v tem, da se v tej zvezi nobena nacija ni hotela odreči svojim (sebičnim) interesom v korist skupne evropske politike (vprašajte samo Angleže, kaj si mislijo o njej). Poleg tega močno dvomim, da je nekaj takega, kot je skupna evropska zavest, razen ko se je treba poenotiti proti skupnemu zunanjemu sovražniku (včasih so bili to Turki, danes muslimani), sploh kdaj obstajalo, vsaj ne v takšni obliki, kot je določeno obdobje obstajala jugoslovans

Angažirana etnografija, 14. november 2015 ― ZATON EVROPSKE IDEJE ALI KONEC IGER BREZ MEJA (1) "Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu." Ker nismo na kvizu, nam ni treba ugibati, da gre za slavne uvodne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga spisala Marx in Engels davnega leta 1848, torej ravno na evropsko pomlad narodov, ki je vzpostavila nacionalne identitete, kakršne poznamo danes. Paralele z današnjim časom se ponujajo kar same od sebe. Komunizem je (vsaj iz Evrope) odšel, strah je ostal, le da je prevzel novo podobo – preoblekel se je v mladega muslimana nekje v Kristusovih letih z iphonom v roki, ki je trdno odločen, da bo osvojil Nemčijo. Ker pa pravijo, da ena lastovka še ne prinese pomladi, je s sabo potegnil še celo armado svojih rojakov, ki skupaj s svojimi familijami grozijo, da bodo preplavili Evropo. In spet so se združile ta iste stare sile Evrope proti temu strahu in začele postavljati bodečo žico. In to le nekaj let po tistem, ko so vsi evropski mediji skupaj z evropskimi politiki vzhičeno slavili arabsko pomlad narodov, kot so imenovali dogodke v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Siriji, kjer so tamkajšnji samozvani borci za svobodo poskušali zrušiti oblast v svojih deželah. Pred očmi ganjenih novinarjev se je gotovo vrtela evropska pomlad narodov iz leta 1848, ko so z vzhičenimi besedami slavili upor proti krvavim diktatorjem, kot so jih imenovali, ki so kot domine začeli padati pred njihovimi očmi. Vendar pa je ta pomlad preskočila kar dva letna časa in se kaj hitro sprevrgla v zimo, ki je brž pokazala ostre čekane: uporniki za svobodo narodov so postali zakrknjeni teroristi, ki niso izbirali ne sredstev ne ciljev za dosego svojih peklenskih načrtov, namesto liberarne se je pred našimi očmi začela odvijati konservativna revolucija z uvajanjem šeriatskega prava, kar po domače pomeni sekanje glav, obešanje in druge srednjeveške oblike mučenja. Konstantno bombardiranje tamkajšnjih mest je nekoč urejene in celo soci

AngartFilm: "Po protestih, protesti?''

Angažirana etnografija, 15. oktober 2013 ― Normal 0 false 21 false false false SL X-NONE X-NONE AngartFilm V soboto, 19.10.2013 ob 20:00 h, bomo v prostorih Zavoda za boljšo kulturo bivanja BA na Mesarski cesti 4 v Ljubljani odprli novo sezono dogodkov AngartFilm.  Uvodni dogodek »Po protestih, protesti?« bo obravnaval sodobne probleme slovenske družbe z vidika različnih skupin in gibanj, ki so sodelovala pri protestih. Slovenska politika se je znašla v krču, ko s strukturnimi reformami orkestriranimi s strani evropskih in mednarodnih institucij »ruši temelje socialne države«. Ni bila sposobna prisluhniti ljudem, ki so množično zahtevali spremembe. Kaj se dogaja po »smrti« protestniškega gibanja, bomo ugotavljali skupaj z gosti. Boris Bradač, član Sindikata žerjavistov pomorskih dejavnosti - Luka Koper, bo govoril o sedanji situaciji podjetja in organiziranem delavskem boju, kot orodju za ohranjanje delavskih pravic ter o (ne)moči sindikalnega delovanja.  Član Iniciative za demokratični socializem (IDS) bo obravnaval ključne probleme obstoječega politično–ekonomskega sistema in izpostavil prednosti in načine neposrednega  demokratičnega (so)odločanja.   Tine Frece, delegat A Infoshopa, nam bo predstavil načine in potenciale političnega samoorganiziranja lokalnih (četrtnih) skupnosti.  Monika Bohinec pa bo izpostavila socialne dimenzije protestov in njihovo vlogo v sistemu socialnega varstva. Dogodek bo moderirala ekipa AngartFilma Vljudno vabljene in vabljeni!
še novic