Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

Konteksti (Tomaž Bešter), 3. avgust ― vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič. Predvsem nič tega, kar že ni bilo poprej notri. Najprej so tu dekleta sama, ostale bolnice, ki so si kot mikrodružba sestavile svoj majhen svet; takšen, ki brez komunikacije ne preživi, a jo vseeno potrebuje, kakor tudi nekaj hierarhije, ki v razločki
Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. julij ― vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja. Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo, ki je stroga in striktna pri mnogih rečeh. Ana v Grčiji ni vesela. V šoli nima prijateljev in skozi otroška sanjarjenja za tistim, kar si želi njeno srce, se odpravi tudi na pot v Nigerijo. Brez uspeha, seveda. Odnos do zemlje, države, kjer se nahaja, je tudi odnos do ljudi, ki sobivajo z njo. Dvojnost dojemanja svojega položaja že rano otroštvo Aman
Nespečni: o ljubezni in brez imen

Nespečni: o ljubezni in brez imen

Konteksti (Tomaž Bešter), 11. julij ― vir slike: emka.si Goran Stojičić je v pogovoru za srbski portal Crna ovca izjavil, da je sam črna ovca postal s trenutkom, ko je o ljubezni začel pisati drugače, v vseh njenih niansah, o katerih piše z minimalnim številom besed. In s tem opravil tudi enega najkrajših povzetkov svoje zbirke kratkih zgodb Besani, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Knjigo so v prevodu Tatjane Cestnik oskrbeli pri Mladinski knjigi pod naslovom Nespečni. V zbirki nas pričaka 35 zgodb, ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa. Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo. Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor izbral. S tem branje dobi nove interpretacijske razsežnosti. Če ste pripravljeni temu slediti seveda. Ni pa nujno. Je pa zanimivo, kako sem ravno nedavno bral Davorina Lenka, ki je še mnogo bolj vsebinsko zvezal glasbeni in besedni izraz. In če bi se mi kje zdelo mnogo bolj potrebno posamezne besede opremiti z glasbo, je to pri Beli pritlikavki. Tule, v Nespečnih, učinkuje tudi brez. Knjigo Nespečni lahko berete kot vsako drugo. Udobno se namestite in začnete. Z nekaj dodatnimi koraki pa zelo hitro in preprosto postane multimedijska. Massive Attack, Tom Waits, Bryan Ferry, Tears for Fears, Air, Morphine, Alice in Chains, David Bowie, Depeche Mode, Amy Winehouse, tudi PJ Harvey, Roy Orbison in Nick Cave ter ostali peljejo v zbirko večkrat kompleksno in dobro premišljeno zgrajenih kratkih zgodb. Redkokatera se zdi, da deluje na prvo branje. Tenzije, s katerimi se ukvarjajo, so življenjske, junaki teh zgodb pa smo lahko tudi bralci sami. Prežeti s konflikti, sami in v družbi, vidni in ne
Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. junij ― vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem, seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka zmage nad kriminalom svojega protagonista slavi kot močnega najstnika, ki je osvojil razsodnost in odločanje v dobro. Od tod tudi dve branji preživetja. V grobem lahko Preživetje delimo na tri dele. Najprej je tu zgodba o Simonu, nekdanjem športniku. Otroku, ki je po očetovih željah in pritiskih na smučeh žel uspehe in trdo treniral dan za dnem. V svetu vrhunskega športa seveda ni nikakršnih popustov. A zgodba nas pričaka pravzaprav na koncu te poti. Simon ob zaključku sezone doživi avtomobilsko nesrečo, ki ga je v resnici onesposobila za nadaljevanje športne kariere. Poškodbe so bile prehude in zato skupaj z njim delamo korake v novo življenje, ki se ne suče le okoli smučanja. Tako spoznavamo njegovo šolo, v kateri se počuti odrinjenega, neznanega. Nedružabnega. V razredu, kjer je pristal, ne pozna nikogar, ranjena samozavest, v kateri še vedno močno tli prevpraševanje svoje življenjske poti, pa seveda ne pomaga k ničemur. Spoznamo tudi njegova starša. Mama, ki je predvsem ljubeča
Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij ― vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luči, skozi zrcalni odblisk pomeče v bralčevo srce grozljivo spoznanje o svetu, družbi in v končni fazi seveda tudi o sebi. Tu nekje je doma tudi Ana María Shua. Z letnico 2017 je pri založbi Malinc, v prevodu Ave Zupančič (v knjigi je tudi njena odlična spremna beseda), izšla njena zbirka mikroproze Fenómenos de circo, Čudesa cirkusa. V zbirki na okoli 150 straneh najdemo skoraj natanko toliko naslovov zgodb. Vse imajo skupno točko v cirkusu. Pa v resnici še najmanj govori o cirkusu kot takem. Takole, na prvi vtis, gre za zgodbe, kjer Shua ponovi Shakespearovo metaforo iz Kakor vam drago, v katerem Jaques izreče tisto slavno Ves svet je oder in moški vsi in ženske le igralci nastopajo in spet odhajajo. Dasiravno je slavni dramatik govoril o postajah človekovega življenja, sta si eno s Shuo v alegorični identiteti sveta, ki je oder in ljudi, ki so le igralci na tem odru. V svojih zgodbah izrablja fenomen cirkusa z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, lepotami in tragedijo
Neskončen stolp želv: o glasu, ki zapoveduje

Neskončen stolp želv: o glasu, ki zapoveduje

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. junij ― vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv (Turtles all the way down). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu Andreja Hitija Ožingerja prišel na naše police. V njem nam skozi pogled šestnajstletne Aze prikaže razpetost mladostnice navzven in navznoter, od očitnih do povsem skritih vojn; svoje pripovedovalske lovke vrže v njeno ljubezensko razmerje, odnos do prijateljice, mame in svoje obsesivne notranje gonje, s katero se neuspešno bojuje ves čas, vse skupaj pa je čisto malo začinjeno tudi z elementi detektivke in več razmišljanja o tem, kar se dogaja okoli glavne junakinje. Tudi o tem, koliko želv podpira svet. Tako dobro mi je od rok šlo biti otrok in tako grozno je bilo biti to, kar sem bila zdaj. Zgodba je sestavljena iz več plasti, v katerih je John Green želel zajeti vse, kar oblikuje Azo v njenem vsakdanjiku. Načeloma velja izjemno neproblematično dekle, ki živi sama s svojo mamo, profesorico v srednji šoli. Očeta je izgubila, izdalo ga je srce; mama pa se trudi z Azo zgraditi zdrav odnos, s svojo večinoma nevsiljivo radovednostjo stika z njo ne želi izgubiti, čeprav njeno zaščitništv
Škrlatni hibiskus: od očeta do dedka in nazaj

Škrlatni hibiskus: od očeta do dedka in nazaj

Konteksti (Tomaž Bešter), 23. maj ― vir slike: bukla.si Ne tako dolgo nazaj smo na knjižne police dobili zanimivo delo nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie v prevodu Gabriele Babnik: roman Škrlatni hibiskus. Knjiga, ki v naslovu skriva čudovito rožo, ki skozi pripoved romana simbolizira neko upanje in preživetje v turbulentnem razvoju njenih junakov, pa je vendarle le krona smisla celotne zgodbe. Na nek način usmerja smisel pripovedi k napredku in ponuja optimističen epilog sicer dokaj tragični pripovedi o družini in družbi. Škrlatni hibiskus je izjemno berljiv, načeloma in na prvi vtis prav tako zelo enostavno strukturiran roman, ki sapo zajema ob zgodbi družine očeta Eugena, predvsem njegovih otrok Kambili in Jaje. Zgodba iz Nigerije, kjer politične razmere ustvarjajo kaos in družinskih odnosih med trkom različnih avtoritet. Tukaj se znajdemo v družbi rahločutnega in odraščajočega glasu petnajstletne Kambili. Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno družino, v kateri ima daleč najpomembnejšo, avtoritarno in glasno vlogo oče. Škrlatni hibiskus je najprej prav gotovo knjiga o očetu. Eugene je izjemen lik in Chimamande ga je odlično portretirala kot osebo, ki ima v družbi zelo velik pomen. Tu igra vlogo vzornega podjetnika, ki je s trdim delom in odrekanjem prišel do uspehov. Kot lastniku časopisa pa se mu stvari začenjajo spreminjati, saj država pada v kaos in v časih politične nestabilnosti je tisk običajno zelo na udaru, mediji so seveda zelo pomembni. A Eugene je toliko večja avtoriteta tudi v cerkveni družbi. Tam njegova podoba malodane meji na idola, ki nastopa kot paradigma resničnega krščanskega življenja in ga v ta namen često uporabi tudi župnik v svojih pridigah. Eugene je bržkone utelešen ideal krščanske rutine, ki si je z mehanizmom svoje biti uspel pridobiti božjo naklonjenost za posvetno življenje. Kot takšnega nas počasi, a vzdržema in z naklonjenostjo predstavlja tudi Kambili. Sama z bratom Jajem in podložno ženo, njuno mat
Medsočje: mesto greha

Medsočje: mesto greha

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. maj ― vir slike: goga.si Obožujem dobre kriminalke. Takšne, ki jih v nekaj sedenjih požreš in uživaš v tem, kako se avtorjeva spretnost podajanja ravno pravšnjih informacij o poteku zgodbe in tega, da te večino časa drži točno na meji med tem, kaj bo izdal o protagonistih in kako močno te bo peljal v željo, da si želiš o vsem, kar se zgodi, vedeti čisto vse. Spretnosti gibanja na teh mejah je odlika, ki bo v mojih branjih žanrske literature premagala tudi uporabo kakega klišeja, ki se jim v tej dobi Sinnreichove konfigurabilne kulture toliko težje izognemo. In navdušujem se nad tem, da dobivamo res odlične izdelke tovrstne literature tudi v domačih logih. Medtem, ko me Pogodba Mojce Širok še čaka in Goloba po odličnem Jezeru z novim Tarasom Birso čakamo vsi, je kot nalašč prišlo Medsočje. Detektivski roman o dogajanju v zaselku Medsočje na skrajnem zahodu Slovenije, v katerem je napeto dogajanje postavljeno v strukturo slovenskega majhnega okraja. V njem prišlek rešuje težave, ker domačinom vsesplošna vpetost v vse dogodke, razmerja in preteklost kraja to onemogoča. Reševanje umora torej, ki dolgo ne vidi rešitve, bogato začinjeno z avtorsko metaliterarno refleksijo in referencami na like klasične literature, tudi s pogostim vpletanjem lokalnih mitologij in protagonistom, ki mu bomo zavoljo iskrenosti zares zaupali. Vsaj večino časa. Bralcem izročamo v branje tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju … Medsočje bom skušal opisati brez kvarnikov, kar je zelo zelo težka naloga. Roman namreč, kot se za odlično žanrsko branje spodobi, zapelje v huronski salto, ki marsikaj, dasiravno ne vsega, postavi v čisto drugače osvetljeno naracijo. Tako kot je Galbraith (Rowlingova kakopak) svoje zgodbe osrediščil okoli Cormorana Strika, Golob okoli Tarasa Birse, Nesbo okoli Harryja Hola, odlična Sigurðardóttir okoli Thóre Gudmundsdóttir in Agatha Christie (tudi) okoli izjemnega Poirota, je tu Mirt Komel ustvaril zanimiv lik Erika Tlomma. Erik je novinar, ki prevprašu
Bela pritlikavka: Maria in Louis. In Slipknot.

Bela pritlikavka: Maria in Louis. In Slipknot.

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. maj ― vir slike: emka.si Trume uporabnikov setlist.fm bodo prikrajšane za nekaj občutkov, ki mi še danes krojijo spomine na leta, ko sem pogosteje hodil na koncerte. Takrat bi si želel spletnega mesta, kjer bi nekdo, ki je včeraj na koncertu prisluhnil isti skupini, ki ji imam namen sam danes, objavil seznam odigranih komadov, tako da bi takoj vedel, kaj bo na meniju. A občutki, ki so pri umanjkanju te storitve nastali, so neprecenljivi. Pričakovanje tvojega najljubšega, ki se nujno izlije v majhno razočaranje, če ga ni, ali pa v neskončno in za večnost zapomnljivo izkušnjo, ko se točno ta zgodi. Tam, kjer se mora. Nor občutek, vam rečem. Nemara se ga še kdo spomni. Podoben občutek se mi je zgradil nedolgo tega. Pa ne na koncertu, temveč ob branju Bele pritlikavke Davorina Lenka. Eksplozivno delo, polno liričnih ekspresij in tesnobe, umskih zagonetk in odnosov, gneva nad stvarnostjo in naveličanosti nad etiko, polno teles in vsega, kar se z njim lahko počne. In polno glasbe. Navzlic tistemu de gustibus non est disputandum, odlične glasbe. Roman, ki je bolj kot dogodkovno zasnovan izpovedno in mnogo bolj ekspresivno, kjer besede lušči iz spominov in občutkov estetike, doživljanja dražljajev iz družbe in samega sebe. In vračanja nazaj v svet v lirični obliki iskanja prave mere in odgovorov nanje. In pri tem na pomoč pride glasba. Integralni del romana. Prične se koncert. Playlista, ki ne le spremlja Lenkovo pripoved, temveč je del nje. In govori v jeziku Lane Del Rey, Tiamat, Marilyn Manson in predvsem Slipknot. Odličen nabor, bi dejal. »Če slediš svojemu srcu, slediš svoji usodi. In če slediš svoji usodi, slediš svojemu srcu. Na tej poti se ti ne bo zgodilo nič hudega.« Branje Bele pritlikavke se mi je zaradi vsega tega bolj občutilo kot obisk koncerta. Ali pa branje tistih knjižic besedil, ki so svojčas bile eden večjih draguljev ob nakupu cedejke. A vendarle. Bela pritlikavka je sodoben roman o dveh življenjskih zgodbah, tragičnih, ekscesnih, subverzivnih, ž
Čips in telenovele: o rjavini tega prostora

Čips in telenovele: o rjavini tega prostora

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. april ― vir slike: bukla.si Že lep čas je minil, odkar sem v roke dobil tole knjižico. V njej nam Dušan Marolt v svojem proznem prvencu predstavi petnajst kratkih zgodb, ki so izšle pri Maničnem poetu, založbi, pri kateri Dušan tudi deluje kot urednik. Čips in telenovele je zbirka, ki ni poslana v kratkočasno in sproščujoče branje, dasiravno so daleč stran od hermetičnega in nerazumljivega. V nekaj manj kot stotih straneh boste zvečine brali o simptomih, ki kažejo na razpoke sodobne družbe v optimistično ali pesimistično cikličnost začaranih metel, večno obsojenih na brisanje nesnage, ki se vrne nazaj. Tudi avtor ima rad ponovitve in variacije na temo, a to v teh primerih sploh ni slabo. V svoji preprosti in večinoma nezapleteni zgradbi zgodb se vsebina lepo prilega formi, v kateri je razvoj likov hiter, zamolčan med vrsticami ali pa skrit v praznini predzgodbe, ki jo sestavimo sami in jo priključimo izrečenemu. Vse do poslednjih vrstic, kjer se v vsaki zgodbi smisel pripovedi na svojstven način tudi zašije. Po Samostanu in Liščku, ki sta mi skupaj vzela najbrž več kot mesec branja, a poklonila nepozabnih 1700 strani, je v resnici godilo, da s seboj prenašam lažje čtivo. Tudi format kratkih zgodb je bil zavoljo vedno uspešnih zaviralcev branja, še posebno aktivnih v tem obdobju, zelo prijeten. Dušan se v njih na različne, a povsem prizemljene načine podvrže opazovanju sveta okoli sebe, ga podčrtuje v skupnih imenovalcih in postrga nedeljive preostanke, ki štrlijo iz sivine. V svojih zgodbah se tako recimo vidno loti vprašanj predestiniranosti. Ta v zgodbi Splav deluje kot močna sila, ki dva, ki sta se razšla in si postavita močno obljubo, da se nihče od njiju ne bo udeležil pogreba drugega, tlači skupaj, ne da bi dobro vedela, zakaj. Nekoliko drugače se tega loti v zgodbi Urše in Lovra v Izletu, kjer je na tnalu rutina. Dva, ki se sicer nikdar ne izvzameta iz vnaprej načrtovanih aktivnosti, se odločita za ekskurzijo izven cone udobja. A ne glede na to, kako zgodb
Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

Lišček: knjiga, ki govori tudi o Fabritiusovi sliki

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. april ― vir slike: emka.si Pred leti je v zbirki Modernih klasikov izšla nenavadna zgodba o umoru, ki ga je zagrešila skupina mladih nadebudnih študentov, ki so klasično filologijo in antičnega duha brali zelo resno. Pri tem pa pozabila na občutja razrešitve in pomiritve odnosov do sebe in vseh ostalih vpletenih. Zgodba, ki se začne kot kriminalka in konča malodane kot tragedija je pri vseh, ki sem jim porinil knjigo v roke, doživela odličen sprejem. Pišem seveda o Donni Tartt in njeni kultni Skrivni zgodovini. In ker še danes odzvanja, sem se kakopak razveselil tudi Liščka. Njenega s Pulitzerjem nagrajenega romana iz 2013. V vsej njegovi debelini. Lišček je iskriva knjiga, ki si vzame čas za razvoj zgodbe glavnega lika. Ta je razmišljujoče zastavljena pripoved z dobro nastavljenim moralnim diskurzom, v katerem se odvija Theova življenjska usoda. Knjiga, za katero se zdi, da na nek način poteka ravno obratno od Skrivnostne zgodovine. Tu se začne s tragedijo in konča s smrtjo, a slednje seveda ne v tem neposrednem smislu. Pač pa s koncem nekega lika, ki utemelji svoje početje z vehementnim rezom, s kakršnim je opravil z mnenjem o samem sebi. O tem, kaj in kako je počel stvari. Vprašanje je le, ali odgovarja sebi ali nam. Konec Theove pripovedi in konec Liščka je izjemno pomemben za razumevanje zgodbe, a še zdaleč ne le to. Marsikaj namreč počiva tudi na začetku te zgodbe. Zato lepo po vrsti. »To je najbrž čisto prva slika, ki sem jo zares vzljubila« …  Bodimo si povsem jasni. Lišček je izvrstno in zrelo napisano delo, ki je najbrž terjalo ogromno kondicije, da je napisano tako, kot je. Razteza se na krepkih osemsto osemdesetih straneh, kar bo verjetno kakega bralca tudi odvrnilo. A tule bojazni ni, strani letijo in pripoved ni spisana tako zgoščeno, da bi terjala bralno konstrukcijo popolne odsotnosti vseh zvočnih motilcev. Spremljamo zgodbo Thea, trinajstletnika, ki z mamo pristane v domačem New Yorku v galeriji, na ogledu čudovitih slikarij, med katerimi je tu
Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Samostan: ljubezen v času solovetske oblasti

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. marec ― vir slike: emka.si Letošnje leto je res polno dobrih knjig. Malo je nerodno le to, da so tako obilne, da ne gre prav hitro. A dobrega branja sem vedno vesel. Čeprav je polno teme, gnusa, razočaranja, slabega, mrzlega, nepravičnega, živalskega in kaotičnega. Vendarle pa tudi polno zgodovine in ljudi, ki so v podobni, nemara zelo podobni zgodbi zares preživljali in pustili del svojega življenja (ali vsega) na tem odročnem kraju, kjer si je sovjetska oblast v dvajsetih letih 20. stoletja domislila izvedbo prevzgojnega taborišča, v nekem modelu, ki so mu sledili (drugi) gulagi kasneje. To je zgodba o dogajanju v taborišču na Soloveških otokih. Izjemno natančen, senzibilen in kričeč roman, ki bralca prilepi na svoje strani; mnogodimenzionalna študija človeških odnosov v nejasnih razmerah, ki v ozadju vsega ustvarjajo povsem kaotičen občutek popolne nemoči nad strojem zgodovine. In v njej nekaj posameznikov. Takšnih in drugačnih. V njej tudi ljubezen. Takšna in drugačna.  Pišemo o Samostanu. Roman, ki je pri Cankarjevi založbi v prevodu Boruta Kraševca izšel pred nekaj tedni, ponuja literaturo, ki s svojo besedo zleze pod kožo, začara in obsodi, preizkuša in pelje zelo globoko. Moč pisave Zaharja Prilepina. "Ne kaži navzven, da počivaš," je rekel Artjom. "Celo če hodiš naokoli brez dela, se pretvarjaj, da delaš. Ne delaj počasi, pa tudi ne prehitro. Tako kot dihaš, tako tudi delaj, ne da bi se zasopel, tukaj se nikamor ne mudi. Ne kaži duše, ne kaži značaja. Ne skušaj bit močan, raje bodi neopazen. Ne bodi grob. Zataji se. Potrpi. Ne pritožuj se, "[...]   Zgoraj omenjeni prevajalec je pred časom, malo po izzidu Samostana, na svojem Facebook profilu objavil zanimiv seznam sodobnih ruskih del, ki jih priporoča v branje in med njimi najdemo tudi nekaj naslovov, ki so se znašli tudi tule na Kontekstih: fantastično reposkrumbno Sveto knjigo volkodlaka, trpko Pokopljite me za šprajc in izjemnega Laurusa. In kakopak je zraven tudi Samostan. Ki bi prav tako sodil izb

Zbrane kratke zgodbe: Roald Dahl

Konteksti (Tomaž Bešter), 25. februar ― vir slike: sanje.si Če bi sodil letošnjo bralno paradigmo po njeni iniciali, bi zapisal, da se bo sukalo predvsem okoli kratkih zgodb. Te so se v prvih dveh mesecih prikradle k meni in priznam, da mi ustrezajo. Tako Sredi noči, Neumanove Stvari, ki jih ne narediva ali pa Schönwerthove pravljice. In še nekaj jih čaka. Zato sem zadnjih nekaj tednov z veseljem dvigoval zajetno špehovje Zbranih kratkih zgodb Roalda Dahla. Te so izšle že lansko leto pri založbi Sanje in združujejo zares mnogo nivojev odličnosti, ki se ob primernem doziranju v kratkih in malo manj kratkih zapisih razkrivajo sloj za slojem te pomembne izdaje. V teh zgodbah bralec najde lepoto besede, iznajdljivost dramskih zasukov, razočaranja nad ljudmi, sarkazem in celo fantastiko in vojne zgodbe pilota. Njegovi junaki so lahko dobri ali pa tudi ne, a z vsemi nas prijazno seznani v dovolj izčrpni gesti. Čeprav ji format odreja asketizem, tega bralec ne občuti. Dahl pa se tudi ne zdi nekdo, ki bi se pustil, da mu šablone preveč odrejajo fantazijo in moč upodobitvene besede. Če je potrebno, je kratka zgodba lahko tudi daljša.In prenekatere Dahlove tudi so. Ni veliko smisla v tem, da bi šel čez čisto vse zgodbe. Veliko preveč jih je in raztezajo se krepko prek 700 strani. No, saj se za zbrano delo kaj takšnega tudi spodobi. Dahl se v teh zgodbah kaže kot izvrsten šahist, saj uspeva v raznovrstnih temah, motivih in žanrih, njegova naracija pa se poslužuje izvrstnih diverzij, ki z natančnostjo in podrobnostmi v pogosto na začetku zgodbe pozornost bralca usmerja nekam povsem drugam, zato je glavna tema prav tako pogosto tista, ki služi kot presenečenje. In iztek sam je v resnici skoraj manj pomemben. Pa tudi to ne drži povsem, saj ponekod prav ta element v doslej prebranih kratkih držal pokonci marsikaj v žanru. Posebej velja izpostaviti Dahlovo neverjetno dobro pisanje. Izbran jezik in besede, ki jih suče sem in tja, bralca zlahka prestavijo nekam v poletni večer, ko sedeč na rkljih pritegnemo volj
Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Sredi noči: kam vse pelje nočni premislek

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. februar ― vir slike: miszalozba.com V odzvenu kulturnega praznika in spominu na ne tako oddaljen mladinski festival Bralnice pod slamnikom z navdušenjem ugotavljam, da Nizozemska zares ponuja odlične avtorje. Spomnimo se Jana van Mersbergna v Zadnjem pobegu, ali pa odlične Večerje Hermana Kocha in nenazadnje osupljive Grunbergove Tirze. Na prej omenjenem festivalu pa je gostoval nizozemski mladinski pisatelj Toon Tellegen, ki je pred kratkim dobil tudi nekaj novih izdaj, med katerimi je tudi izvrstna knjiga kratkih zgodb Sredi noči, ki jo odlično ozaljšala tudi ilustratorka Mance Post. Knjiga je v prevodu Anite Srebrnik izšla pri založbi Miš. Gre za zbirko kratkih zgodb, v katerih prisluhnemo živalim v nočnih dogodjih, odlikujejo pa jih predvsem v čudodelna mirnost, ki veje skozi skrbno izbrane Tellegnove besede. Te bodo pri vsaki od zgodb v mlada ušesa položile misli o tem, kaj se dogaja okoli njih in kako o tem začeti razmišljati.Toon Tellegen je zbral 32 kratkih zgodb in vse se pričenjajo natanko enako: Sredi noči. Nato sledi pripoved, v katerem ena od živali trči ob problem, ki terja prostor in čas, ki ga ponujajo noč, mir in narava. Nekaj zelo človeškega je v teh problemih in zelo enostavnega v tem, kako obnje trčijo naši junaki in junakinje. Kot je tudi nekaj povsem pomirjajočega, kako se zgodbe pričenjajo, razvijajo in zaključijo. Tu je najti tudi vzgojno komponento, predvsem pa iz besed prelivajočo se poetičnost kratke proze, ki sili v pesniško dojemanje trenutka, sočloveka in usode, smisla, prijateljstva ter smotra. Morda bom v kratkem pogorela do konca, ne da bi kdo vedel za to, si je govorila. Kako bo šele potem temno! O vsem tem je Tellegen pisal v zgodbah o veverici, kresnički, čaplji, podlasici, voluharju, čričku, kitu, lesnem črvu, krastači, kobilici, polžu in želvi, medvedu, slonu, termitu, bobru, vrabcu, nočnem svetilčku, krtu in deževniku, martinčku, podzemski svinjki, noju, belouški, levu in žabcu, pingvinu, kapusovem belinu, kameli, rovki, pe
Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

Stvari, ki jih ne narediva: natančno odmerjene vsakdanjosti

Konteksti (Tomaž Bešter), 29. januar ― vir slike: emka.si Prva zbirka kratkih zgodb, ki sem se jih lotil letos, so zbrane v devetindevetdeseti ediciji izvrstne zbirke Moderni klasiki. Poleg Roalda Dahla in njegovih Zbranih kratkih zgodb, ki jih te dni prebiram, sem te dni preživel tudi v družbi Andrésa Neumana v Stvari, ki jih ne narediva. In všeč mi je, da Moderni klasiki nadaljujejo tradicijo, s katero k meni pripeljejo južnoameriške pisatelje v takšni obliki, ki jih sicer ne bi srečal. A to za Neumana v resnici ne drži, saj sem pred skoraj natanko štirimi leti tudi na Kontekstih že gostil njegov roman Samogovori, zelo intimno delo o soočanju z boleznijo. Mario, Elena in mali Lito opravljajo svoje samogovore tega, kaj doživljajo in skupaj sestavijo očutljivo delo, ki ga še danes priporočam v branje.Stvari, ki jih ne narediva, se zdijo drugačne. Tu so kratke zgodbe, ki ne dovoljujejo tako kompleksnih formacij in besedila so natančno odmerjena, podrejena svojemu učinku. A točno to: natančna in usmerjena besedila, ki peljejo v razgradnjo intimnih odnosov med ljudmi in preučujejo smiselnost in absurdnost odnosov, ki nas definirajo. Te zgodbe s svojo strukturo in kratko, a udarno zamislijo bralca vabijo na pot, v kateri mu nikakor ne bo dolgčas. Ti Moderni klasiki so izjemno kratki in bodo dobro deli vsakomur, ki bi želel na kratko oditi v svet kratkih zgodb, pa še ni čisto prepričan. Od bralca terja manj kot kak Monterroso, je manj šokanten kot Temni paradiž, tudi ne kot Drag šov, vsekakor pa ga pelje na pot v prostranosti človekovih intimnih odnosov. Ugajajo mi vis nameni, izrečeni ali skrivni, ki jih družno ne uresničujeva. Prav to imam najraje v najinem sožitju. Čudesa, odprta nekje drugje. Stvari, ki jih ne narediva. Stvari, ki jih ne narediva, v prevodu Marjete Drobnič prinaša 30 zgodb, ki so razdeljene na pet sklopov. Zadnji sklop je v metafikcijskem oziru sklop seznamov pravil, v katerih Andrés Neuman zapoveduje okvire pisanja kratkih zgodb. To so Zgodbarjevi dodekalogi. Začne pa se na za
še novic