Konteksti (Tomaž Bešter), 28. oktober 2020 ― vir slike: sodobnost.com Kot bi imela predhodne zgodbe na straneh pripovedi mojstra Patricka Nessa in rahločutnega Greena, hkrati pa nevarno, a zapeljivo prijateljevala z Carrolovo Alico, pred mano leži z oranžno temnino ozaljšanimi platnicami in izjemnimi ilustracijami - majhna knjiga z naslovom Sara in pozabljeni trg. Spomladi letošnjega leta so jo v prevodu Dušanke Zabukovec izdali v založbi KUD Sodobnost International. Vzdolž postavljanja Zorana Penevskega ob bok Nessu in Greenu tako o njem govorim vsaj na dva načina: zlahka mu pripišem konkreten ugriz v težavno problemsko tematiko (ne le mladih), ki najbrž marsikomu polomi zobe in hkrati mu ploskam k uspehu. Penevski je izvrstno presegel žanrske omejitve in predale, ki se trudijo bralne sezname sestavljati na podlagi starosti. Odlično bo učinkoval tudi na starejše bralce.Sara in pozabljeni trg je pripoved o svetu dvanajstletnega dekleta. O bogatem svetu, ki prebiva v glavi ne povsem običajne punce. Nič v tej pripovedi ni običajno, vse spominja na zajčjo lukno, ki pelje v prostranosti besedne pokrajine, ki jo slika mešanica spominov in tesnobe, želja in groze. A onkraj teh barvitih in neravnovesnih podob se skriva genialno zakrita žalost zaradi smrti in ločitve. In tu, skozi razpoke teh pošasti, nesmislov, besednih iger in ugank, dograjenih fantomov in pošasti, se v boju dekleta s samim seboj kažejo hrepenenja po svobodi, ki jo potrebuje. Svobodo od navezanosti. Od tiste babičine sladkobe majhnih stvari, ki ne zmorejo premagati grenkobe velikih. Sara in pozabljeni trg je zgodba o novem jutru. In o radikalni odločitvi pozabe. "Ojej, tole pa ne bo šlo zlahka.""Nikoli ne gre. Veš, koliko časa pri svoji pameti potrebujem, da najdem Kristino? Kar mislim si, kako težko bo šele tebi ..." Zgodba se prične s Saro, ki se z očetom v avtu prebija skozi gnečo. Ko obstaneta, se Sara odloči, da pot nadaljuje sama. Iščoča trg, pri čemer ji nihče ne pomaga. A vendarle ga najde. Tam jo pričaka Bertold oziroma Berti,

Konteksti (Tomaž Bešter), 24. oktober 2020 ― vir slike:goga.si Za humorjem, ki ga nekatera literatura prinese, je v ozadju skoraj gotovo neka past. Smeh ni nikdar, to je vedel že slepi Jorge, nedolžna gesta. V času, ki ga živimo, nemara še toliko bolj. Skozi vse tančice, ki jih odstira pazljivo branje tekstov, ki ves čas bralca peljejo po poti od nedolžnega prvzdiga obeh kotičkov ust do nezadržnega smeha, se odkriva slast simbola, ki vzporedno z njim raste. Bodisi gre za iskanje simptomov družbenih neumnosti, ali za lastno tragedijo, ki sledi v uzrtju samega sebe v podobah, ki so se še nekaj trenutkov nazaj zdeli tako zelo daleč. In to bržkone velja za dela, ki jih piše sodobnost, ali pa dela, ki so z nami že zelo dolgo. Sto, dvesto let. Tako je potekalo tudi moje branje odličnega romana Nikolaja Gogolja, Mrtve duše. Založba Goga ga je izdala že 2018, za prevod je poskrbel Drago Bajt. Izvrstno branje, ki ne sme prestrašiti z oznako klasičnega ruskega romana. Vsaj ne v meri, v kateri klasično vidimo kot nekaj oddaljenega, nepoznanega, nedotakljivega. Ta roman je zelo blizu, povsem v soseski. V vsakdanjem napuhu, prenarejanju, lepodušništvu, hinavščini, nemorali, goljufiji in diplomatski pokvarjenosti, servirani na vsakdanjem pladnju za zajtrk, kosilo in večerjo. Berilo, ki že v 19. stoletju neprekosljivo prikaže genezo, moč in posledice hudourniškega in stremuškega nasilja, ki ga družba kolektivno stori z lažnimi novicami. Mnogo pred hladno in nekontrolirano resničnostjo, ki jo živimo danes. Gogoljeve Mrtve duše so žive, danes nemara še bolj, kot so bile takrat, ko so nastale. Dasiravno si lahko že toliko let zastavljamo isto vprašanje, ki se poraja po branju takšne vrhunske proze: ali živimo v resničnosti, ki bi lahko ustrezno ravnala po vseh metaforah, ki jih sreča. Ali je to čas za metafore? Je sploh kdaj bil? Vse v človeku se hitro spreminja; še ozreš se ne, pa je že zrasel v tebi strašen črv, ki je oblastno poskral vase življenjske sokove. Mrtve duše so izšle leta 1842. Gogolj opisuje Pav

Konteksti (Tomaž Bešter), 18. julij 2020 ― vir slike:emka.si Drži, da so Moderni klasiki moja zapik zbirka. To pomeni, da v uredniškem izboru, ki učinkovito in plemenito bdi nad izborom, najdem mnogo. Najdem uteho, zadoščenje, lepoto, strast, varnost in novo. Branje Klasikov je odmik od neumnosti, ki obdajajo dnevno mimobežje in prostor za varno raziskovanje novega. Marsikaj, kar so mi dali, mi ni dalo nobeno drugo branje doslej. Zaupanje. To bo najbrže odnos, ki naj bi ga postavitev in izbor v zbirki naredila. In to se zdi tudi bistveni element, ki ga enotenje romanov, kratkih zgodb in vse mogoče transžansrske literature vzpostavlja. Poleg tistega hecnega seveda, da na polici lepo izgleda vse skupaj.  Ta uvod v hvalo Modernih klasikov seveda ni naključje, saj so tudi v tem branju prinesli novega. Povsem nov izziv, ki se je malodane vsako stran posebej prepletal s strastnim hlastanjem po besedah, povedih in težo zapisanega. Čeprav malo goljufam: to ni branje, ki bi ga uspešno preglodal v enem sedenju. Začel sem ga trikrat in vsakokrat sklenil, da je to delo, ki ga moram zaključiti brez drugih čtiv, s čim manj drugih eksukrzij v svetove palimpsestičnih pokrajin literature. Pa ni šlo zlahka.  Petindevetdeseta edicija Klasikov označuje zajetno knjigo, ki je sila neprijazna za to, da jo nosimo s seboj na dnevne migracije. Poleg tega terja zbranega bralca. Mnogo bolj kot marsikatera druga. A nič ne de. Zajetnost bi bila, kar se mene tiče, lahko tudi večja, jaz kot bralec pa sem ubrano preživel teden, dva, v družbi s humanizmom, zgodovino, intimizmom, osebno izpovedjo, glasbo in ljubeznijo. Povsem zaprepaden nad tem, kaj vse lahko knjiga prinese. Zapeljan od dilem in navdušen nad slogom, ki je bil, vsaj zame, nekaj popolnoma novega. Drzen, igriv, kompleksen, bojevniški in vseobsegajoč. Humanizem na steroidih in tok zavesti zgodovinskih travm, ki je ugotovil, da je preveč krivcev za njeno zatečnost. In zato rešitev ne prihaja od zgoraj navzdol, temveč od spodaj navzgor. Ali, če hočete, od znotra

Konteksti (Tomaž Bešter), 12. junij 2020 ― vir slike:emka.si Štiri leta po tem, ko je Frank Herbet izdal svoj prvenec Dune, Peščeni planet, je objavil nadaljevanje z naslovom Mesija s peščenega planeta. Vzbudi premislek o teh nadaljevanjih. Zgodbe včasih terjajo svoje nadaljevanje, včasih tudi ne. Marsikateri pogovor bi bil boljši, če bi ga ustavili kak stavek prej in marsikatera jed bi bila bolje pripravljena brez tistega dodatnega ščepca začimba. A nekatere potrebujejo prav to. Herbert je v Peščenem planetu naredil ogromno, postavil nastavke za mnoge pogovore in razmisleke o trenutkih, ko se prelamljajo politične, verske, ekološke in eksistenčne odločitve. Neverjetno je predvsem, kako je pred več kot pol stoletja vpel te mnoge prvine v eno samo  delo, ki bi ga morali prebrati mnogi - dasiravno je zaklenjeno v žanr, ki po mojih izkušnjah veliko ljudem ni tako blizu. A vprašanje je, ali bi se to zgodbo dalo povedati kako drugače.  Po branju Mesije ostajam pri enakih mislih, kot sem jih imel po branju Peščenega planeta. Arrakis še vedno dojemam kot simbol. Tisto, kar v luči kvalitetne znanstveno fantastične proze vedno presega trenutno situacijo, beži konkretni opredmetenosti in napotuje na širša obzorja razumevanja družbe in zgodovine. Še vedno v sebi združuje pogovor o klasičnem boju med dobrim in zlim, o pogumu doseganja novih spoznanj in o vedno aktualni nepreseženosti različnih plasti človekove grabežljivosti. Le, da je Mesija za mnogo manj pompozno delo. Delo, v kateri je v ospredju osebnost Paula, njegov razvoj in notranje bitke, prevpraševanje eksistencialnih dilem in umeščanje teh v vladavino, ki jo imata s sestro na domovanju na Arrakisu. V to se vpletajo tako notranji pritiski po ohranjanju vladavine, še vedno so tu tudi bitke tudi z Bene Gesseritom in poskusi sovražnikov, da ga pahnejo s prestola. Mesijo s peščenega planeta so v prevodu Matjaža Juričaka lani izdali pri založbi Sanje. In zasluži si pozornost. Še vedno gre za političen in akcijski roman, ki pelje v razvoj Paulovega k

Konteksti (Tomaž Bešter), 17. februar 2020 ― Ta čudoviti svet fantazijskih potovanj, ki prinaša vedno nove podobe človeških posegov v domišljijo, kjer se na domač in nekoliko manj čudovit način zopet prepletejo znana brezna in pokvarjenosti človeškega duha nasproti katerim je mnogokrat postavljeno dobro in svetlo. Fantazijski romani morajo poskrbeti le za osnovni klik, ki bralca zagrabi in potem, ko ga imajo, mu lahko ponudijo vse, kar mu ponudi tudi ostala literatura. Po tem, ko sem se tudi sam sprijaznil, da se ne bom na zalogo upiral (nekaj slabih izkušenj je vsekakor bilo), mi je sedaj jasno, da bi zamudil preveč. To velja tudi za čtivo, ki sem ga že nekaj časa nazaj prebral, nadaljevanje serije Zrcalka. Pri založbi Sanje so že v starem letu izdali Izginotja na Mesečini avtorice Christelle Dabos, ponovno v prevodu Žive Čebulj.Osnovni klik je že mimo. Mene je Dabos z Zimskima zaročencema že dobila na svojo stran, najbrž še bolj v strukturnem kot v vsebinskem oziru, če se ju lahko sploh loči. Zato sem se z veseljem lotil tudi te, saj me je zanimalo, kako se bo Ofelija spoprijela z novimi izzivi, ki jih na Oblakovem prav nikdar ne zmanjka. Popolnoma se prilega prvemu delu serije. Še vedno gre za izkušnjo vrženosti bralca v popolnoma domišljijski svet, ki ne prizanaša s fizičnim in mentalnim nasiljem obenem pa ga odlikuje izjemna barvita struktura značajev, vezi, sposobnosti, hierarhije in arhitekturnih predstav dežele, ki jo je piska ubesedila v prvi knjigi. Možni svetovi se ne izčrpajo, tu so zato, da razburkajo domišljijo in opozarjajo na neskočno moč, kam vse lahko pelje, hkrati pa vsakokrat znova prizemlji s karakternimi odtenki svojih akterjev. Izginotja na Mesečini niso samosvoja zgodba. So nadaljevanje Zimskih zaročencev in še vedno pot mladega dekleta v boju s kolesjem političnih intrig, njenega preživetja v smrtonosni družbi. A vstopi kriminalka. Izginotja na Mesečini je pravzaprav krimič. “Podpripovedovalka sem,” je slovesno izjavila pred svojim šalom. “Lepo se bom posvetila svojemu delu in pos

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. december 2019 ― vir slike: bukla.si Nekje proti koncu oktobra sem v zgodnjih jutranjih urah na poti od železniške postaje do Turjaške z užitkom poslušal tisto edicijo Apparatusa, v kateri je sultan Anže gostil Jureta Gregorčiča, s katerim sta izvrstno kramljala o takšnih in drugačnih vozilih in vsem, kar spada zraven. Ta vse, kar spada zraven, je vseboval tudi nekaj besed o počitniških prikolicah, kjer sem nekje sredi Kolodvorske doživel en tak Aha-erlebnis,  ki mu je sledil zadovoljen nasmešek, saj sta se povprašala, kako bi bilo, če bi te prikolice lahko spregovorile. Nasmešek na mojem obrazu je sledil natanko zato, ker sem vedel, da imata odgovor čisto čisto blizu. V tistih dneh sem se z veseljem namreč prepuščal izvrstnemu čtivu z naslovom Ne sprašujte za pot, z ljubkovalnim podnaslovom Blodnik po Istri. Tako, da jima tule predlagam, da ga odpreta na strani 85. A trik te knjige je še kje drugje. Marsikje drugje. Blodnik po Istri združuje veliko tega, kar si želimo od knjige. Gre za besedilo, ki se v srcu spogleduje s pravcatim potopisom, a si ne dela utvar, da je vsako takšno delo le objektiven trip down memory lane, temveč je ponosno vzklil iz oseb, ki so ga napisale, odlično obtežen z njihovimi osebnimi pogledi, spomini, željami, napotki, znanji in občutki. Blodnik je zato vse prej kot potopis ali vodnik. Je pot zapisov, ki bi prej lahko živeli tudi na kakem blogu, ali kot nekoliko sproščen komentar različnih situacij sodobne Istre, njenih prebivalcev, krajev, šegavosti in napotil za dopustovanje. Tisto, kar je v drugih besedilih razlog, da nad njimi viham nos, je tule odličen element. Na prvem mestu je prav to, da so ga pisale tri: Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč. Pa tudi brez Milanke Fabjančič, ki je besedila ozaljšala z ilustracijami in karikaturami, ne bi Blodnik bil to kar je. Nemara prav to, kar potrebujemo: manj faktov, več doživetij, manj vodenja več blodenja, manj dokumentov in več interpretacije. Nekaj več humorne distance do dogajanja, ke

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. september 2019 ― vir slike: bukla.si Navkljub temu, da se pisanje nekaterih knjig zdi kot prenašanje zelo zelo težkega bremena, jih je najbrž potrebno napisati. Vsaj tako je Benedict Wells povedal v intervjuju za The Guardian, ko je dejal: "To knjigo sem moral napisati, naslednje knjige si želim napisati." In v mislih ima svojo uspešnico O koncu žalosti. Pogovor je zanimiv, ker razkriva mnogo ozadja, v katerem je avtor pisal roman. Kar daje misliti, kako drži, da je v pisanju mnogo avtobiografskega, iz česar je potrebno črpati popisovanja čustev, hrepenenja in videnje strukture sveta, da nato bralčeva izkušnja drži vodo; hkrati pa tudi potrjuje tisto, kar sem ugotavljal pri mnogih drugih, kako pomemben element dobrega pisanja je njen samoterapevtski učinek. Pisatelj se zdi kot bolnik, ki trpi za bremenom neskončnega brezna, ki ga zre skozi predirajoče oči očitkov po posluhu zgodbi, ki se ima v njem zgoditi. Kot Sizif, ki si je prislužil kazen večnega vračanja navdiha, dokler ga ne izčrpa popolnoma. In šele takrat se zgodba lahko zaključi, pripoved utihne, bralstvo pa z večnim vračanjem k pogovoru o avtorjevi zgodbi, k branju vseh teh vrstic pritrjujejo njeni povednosti, polnosti in vrnejo krog ustvarjanja na začetek, le rahlo zavedajoč se, da so se v vsem tem čisto vsi in čisto mimobežno dotaknili izjemne ustvarjalne sile besede. O koncu žalosti je takšna knjiga, ki bralca popolnoma razoroži s čistino svoje ustvarjalnosti, gre pravzaprav za genialen roman. In to, da je bil napisan tudi v duhu avtorefleksije, avtoterapije, potrjuje Wells tudi sam, ko gornjim besedam takoj doda: "Sedaj se počutim absolutno svobodnega."O koncu žalosti je kakopak polna žalosti. Slabih odločitev, melanholičnega razmisleka, svetoboljnega hrepenenja, samoizpraševanja, igre usode, podirajočih kart življenja in trpkih premislekov. A hkrati je to izjemno večplasten roman, v katerem so glavne niti tako spretno prepletene, da niti ene ne moremo osamiti in jo predstaviti kot glavno: roman o družin