Charlottina zgodba: shingaling

Charlottina zgodba: shingaling

Konteksti (Tomaž Bešter), 16. oktober ― vir slike: bukla.si Pred nekaj več kot letom dni sem pohrustal Julianovo zgodbo, ki jo je R. J. Palacio predstavila in spisala kot nadaljevanje uspešnega problemskega romana Čudo. Čudo je v vseh pogledih izjemno napisano in prevedeno, mlademu bralcu, ki ga na poti odraščanja spremljajo drugačnosti vseh oblik ponuja pot k razumevanju sveta okoli sebe. K strpnosti in vključujočnosti, k pozornosti, ki si jo njegova in njena okolica zasluži na poti neke boljše družbe. Pot, ki je danes, ko se zgodbe, pisane za mlade in malo mlajše bralce toliko bolj zlorabljajo za doseganje slabih ciljev. Čudo je tudi meni pomenil prelomnico v branju mladinske literature, ne le z vsebino, temveč tudi zgradbo romana, saj ta bralca sili v objektivno dojemanje situacij, ko te predstavlja z različnih gledišč. Deluje in funkcionira. Temu avtorica seveda prikima toliko bolj z predstavitvijo Julianove zgodbe. V tej spoznamo, da ima tudi zlo lahko obraz, ki ga skriva za tem, kar se vidi na prvi pogled. V ozadju vsega je marsikaj, a ne nujno vse tako zelo narobe. To zavzetje gledišč, ki sili mlade bralce k vedno vnovičnim kontekstualizacijam branja in z njimi tudi razumevanjem problematičnih dogodkov, na katere prav gotovo pogosto naletijo, tvori esenco problemske mladinske literature. Charlottina zgodba v tej smeri nadaljuje. K nam v slovenskem prevodu prihaja s pomočjo Boštjana Gorenca Pižame pri založbi Ocean. Ko smo se vrnili z zimskih počitnic, so vsi govorili samo o vojni, ki so ji rekli tudi fantovska vojna. Tako kot Julianova, tudi ta pomeni ponovni obisk Auggija in njegovih sošolcev na šoli. Srečanje s problemi, ki jih imajo in medsebojnimi odnosi, ki te probleme poglabljajo ali rešijo. Predvsem pa je ta zgodba nekoliko odmaknjena od Auggija, to se zdi poglavitna razlika do prejšnjih dveh del. In tega avtorici ne gre nikakor zameriti. Charlotte je dekle, ki ima v šoli svoj šaržer težav, svoje identitetne izzive in svoje načine, kako jih skuša reševati in se vpletati vanje. Ta
Strahopetci: Danny Smiřický in njegova revolucija

Strahopetci: Danny Smiřický in njegova revolucija

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. oktober ― vir slike: emka.si Za seboj imam še eno prijetno branje Modernih klasikov. V 103. ediciji zbirke prinašajo pripoved o zadnjih dnevih vojne. O tem, kako prebivalci Kostelca na Češkoslovaškem doživljajo konec nemške agresije, pričakujejo ruske vojake in se doma skušajo bolj ali manj uspešno organizirati v vojaške skupine, ki bo poskrbela za nadvse miren začetek nove dobe. Dobe po koncu druge svetovne vojne. Beremo dnevniške zapise mladega fanta, ki ga bolj kot kar koli drugega zanimajo dekleta in položaj, ki ga išče v družbi, da bo zakorakal v prihodnost, ki mu jo politična situacija pravkar odpira. Josef Škvorecký, ki je življenje večinoma preživel v Kanadi, je ta roman spisal po koncu vojne  v letih 1948-1949; delo je nekaj let ostalo v predalu in bilo objavljeno kasneje, 1958. Danes gre za izjemno pomembnega pisca in prav tako izjemno pomembno delo, tako Nives Vidrih, prevajalka romana, v odlični spremni besedi, tako tudi že George Gibian leta 1980 (Škvorecký's "The Cowards" Twenty Years Later. World Literature Today, 54(4), 540-543), ko je po dvajsetih letih izdaje pisal o tem, kako roman večini Čehom pomeni simbol svobodne literature.Romanu je naslov Strahopetci.Doživljanje Strahopetcev je sila zanimivo. Bralec sledi dnevnim peripetijam Dannyja Smiřickýja v začetku maja 1945. Hitler je mrtev, med prebivalci krajev, ki imajo končno dočakati konec vojne, buči v pričakovanju, kaj se bo pravzaprav zgodilo. Bodo Nemci šli brez boja? Se bodo predali? Kako bo, ko pridejo Rusi? V to sliko se pridružimo Dannyju, ki s prijatelji iz skupine, kjer igra saksafon, vadi in se pogovarja o revoluciji. V zraku je negotovost, nihče prav dobro ne ve, kaj se bo zgodilo. A življenje jim, tako se zdi, vojna ne obremenjuje povsem v meri, kot bi z današnje perspektive pričakovali. Revolucija prihaja. Prihajajo časi, ko se bo potrebno organizirati v skupine, prevzeti vojaško komando nad mestom in uspešno nadzirati vse do prihoda Rusov. In to se je tudi zgodilo. Danny se vsak ve
Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. september ― vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim. Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca. Oba dela v središče postavljata fatalno dekle, ki ima nepovraten in odločilen vpliv na glavnega junaka pripovedi. A gre za povsem različna romana. Haruki Murakami je, tega ne skrivam, meni izredno ljub pisatelj. Ker uspe z besedami pričarati občutja, ki jih marsikdo drug ne. Način pripovedovanja je popolnoma drugačen, atmosfera, v katero te pahne, je nekako blizu bralcu, ne glede na količino surrealističnih elementov, ki jih vplete med stavke. In tule, v Južno od meje, zahodno od sonca, teh pravzaprav ni. Murakami je roman napisal leta 1992, nekaj let po Norveškem gozdu in nekaj let pred Kroniko ptiča navijalca; vsekakor ima mnogo več sorodnosti z Norveškim gozdom kot s Kroniko. Beremo pripoved o odraščanju junaka, njegovem osamosvajanju, iskanju življenjskih družic in življenja, ki ga bo navduševalo, mu ponudilo zadovoljstvo. Na osrednje mesto te pripovedi so razmerja, ki jih junak v svoji pripovedi razpostavlja kot mejnike svojih najpomembnejših sprememb. Zato je to predvsem zgodba o Hadžime, ki je srečal
Jutta Heim: usodno dekle iz Berlina

Jutta Heim: usodno dekle iz Berlina

Konteksti (Tomaž Bešter), 8. september ― vir slike: emka.si V dneh, ko poteka mednarodni literarni festival Vilenica in tam gostuje tudi Immanuel Mifsud, nagrajeni pisatelj z Malte, se vračam k branju njegovega zadnjega romana. V odlični zbirki Moderni klasiki je pod zaporedno številko 102 v zadnji ediciji pred nekaj tedni izšel prevod Mifsudove Jutte Heim. Gre za zanimivo branje, v katerem letiš od strani do strani, a te ves čas preganja občutek, da se ne premakneš nikamor. Tule ne potuješ predaleč, ne iščeš zunanjih vzvodov za srečo. Tule ostajaš notri, po svoji želji ali po prekletstvu usodnega srečanja, ki ti je zapečatil življenje za vedno. Ime tega srečanja je Jutta Heim, ime dogodka, ime prekletstva. In Mifsud nas drži v šahu Jutte Heim in v glavi svojega glavnega junaka Erika Xerrija ves čas. Med obsesijo in navezanostjo. Med diskurzom, ki ne pozna milosti in nemočjo svobodnega odločanja. Iskanja obližev. Pisanja pisem. Roman, v katerem čas in prostor, nekako tudi okolica in družba, družina in služba, postanejo stranski. Jutta Heim je sodobni roman, ki terja zbrano branje. Postreže z mnogimi časovnimi preskoki in pelje predvsem v intimno podobo antijunaka, v katerem tehtamo njegova dejanja in upamo na razrešitev prekletstva. Jutto Heim sta v slovenski jezik prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič. Relativno kratko delo ne daje občutka, da želi slediti časovnici, ki jo diktira biografija v kakem klasičnem oziru. V njej se vseeno čisto vse suče okoli Erika Xerrija. Gre za gospoda, ki samozavestno stopa po svetu. Je igralec, ki potuje in se vrača na Malto. Tam so nemirne politične razmere, a v pripovedi se zdi, da jih avtor uporablja zgolj za kuliso. Občasno tudi za to, da Erika spomnijo na očeta kot moralne avtoritete. A bistvo je v življenju protagonista. Dogodek z velikim D, ki poganja roman, je pravzaprav noč, ki jo je Erik preživel v Berlinu. Tja je odšel na potovanje in na Alexanderplatzu v kavarni naletel na Jutto Heim. Z njo je preživel noč v njenem stanovanju, kjer kavo sladka z bom
Sam: slovar, ribiška palica in Monterroso

Sam: slovar, ribiška palica in Monterroso

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. avgust ― vir slike: vigevageknjige.org Risoromanov ne poznam, zato je bil tole manjši test. Nova izkušnja branja, ki je ne morem povsem poistovetiti s stripom. Bralec z avtorjem tule komunicira drugače kot pri tradicionalnem branju. Če dobro pomislim, najprej so tu barve. Te je potrebno dodati. Morje je vedno morje, ob njem ne pomislimo na drugo kot na modro; a žalost ima barvo, ki je bralčeva, ne avtorjeva in tudi v okolici je ne vidi. Druga naloga, ki jo ima bralec, so besede. Teh je lahko zelo malo. Je pa lahko veliko podob, večina njih se lahko vzdržema preliva druga v drugo in nazaj. Tako bi se rojevale malodane filmske podobe, ki v glavi bralca ponudijo sosledje podob in njih gibanje, ki je pri običajnem branju povsem drugačno. Tule je avtorjev poseg, bi rekel, elegantnejši. Drugačen je ritem pripovedi. Ko se pogrezneš v zgodbo, te lahko pelje hitro in brez postanka kot kratki film, na krilih galebov, katerih podoba lahko spremlja večino zgodbe. In nato so tu obrazi. Obrazi začudenja, običajne mimobežnosti, radovednosti, razočaranja, žalosti in samote. Obrazi sumničavosti in skrivnosti, obrazi otroške zvedavosti. Te obraze bo pisana beseda prikazala povsem drugače, kot to stori risoroman. Najbrž včasih bolje, spet drugič slabše. A tudi tu gre avtor risoromana bolj naproti bralcu, saj se vse tisto, kar sem zapisal zgoraj, lahko nepreklicno vtisne v pogled gledočega s svojo silovitostjo, zatemnitvami, poudarki, prehodi in čustvi, z vso mirnostjo, ki jo takšen, lahko tudi asketski risoroman, premore.Takšen je risoroman Sam, avtorja Christopha Chaboutéja, pred kratkim so ga v prevodu Katje Šaponjić izdali pri VigeVageKnjige. In izkusil sem ga kot izvrsten način, kako vzpostaviti odnos do branja zelo kompleksne vsebine, kjer se meša tako čustvo kot temeljni premislek o dojemanju sveta, na način dojemanja narisanih črnobelih podob, z zelo malo besedami. A tam, kjer so, so zelo pomembne. Natančno odmerjene in smelo uporabljene, saj tvorijo smisel sveta in človekove
Stebri zemlje (trilogija Kingsbridge): med Igro prestolov in Naseljenci otoka Catan

Stebri zemlje (trilogija Kingsbridge): med Igro prestolov in Naseljenci otoka Catan

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. avgust ― vir slike: bukla.si Mojster arhitekt Plečnik je nekoč, tako na Berem arhitekturo, izjavil naslednje: Ali čutite, kako je tu kamen duha? Kakor da je človek prišel k Michelangelu. Mi pa papir mečkamo. Bog se nas usmili. Javna slava, delo v javnosti, vse to ni nič! Samo pri delu, ko človek občuti za trenutek krila večnosti, dobi nekaj, česar mu ne more vzeti nihče več - zato pa je tudi umetnost tako grozno krasna stvar. In čeprav ta izjava nima neposredne povezave z dvanajstim stoletjem, tudi je nima z srednjeveško cerkveno arhitekturo in na koncu koncev še najmanj z Kenom Follettom, se zdi, da je imel na nek način v mislih tudi književnost, ki tako lepo slavi prav srednjeveško graditeljsko umetnost, iskanja večnosti v visoko segajočih stolnicah in borbi za vsakdanje delo, ki ni omejeno le na iskanje vsakdanjega zaslužka, marveč toliko bolj občutka kril večnosti. Ken Follett, ki smo ga na tem mestu brali že kar lep čas nazaj v izjemno pomenljivo prepleteni trilogiji Stoletje, je pred kratkim zopet prišel na naše police. V novi ediciji, z novim prevodom, ki še ni povsem zaključen in zopet z neverjetno zgodbo, dolgo in prekratko obenem. Takšno, za katero upaš, da se ne bo nikdar iztekla, pa vendarle obenem vsaj malo dvomiš, kako bo še naprej uspel sestavljati mozaik pomenov, intrig in gradnje za tiste čase neverjetnih stavb.To so Stebri zemlje. Najbolj uspešna trilogija Kena Folleta, ki jo je začel pisati že konec osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pri nas bo za prevode poskrbela Mladinska knjiga in zaenkrat imamo na voljo prvi del trilogije, ki se v dveh zvezkih razteza čez tisoč krepkih strani. Na teh straneh, ki tekoče bralcu predočijo dogajanje v treh generacijah mladih in starih, različnih stanov in družbenega vpliva, kako pišejo zgodovino. Vsak na svoj način. Gre za stebre zgodovine. Ljudi, ki z vplivom na sočloveka in družbo krojijo usodo mnogih, sami pa so soočeni z različnimi strahovi in nepopravljivo poškodovani v ljubezni, ki jim, tako kot marsikj
Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

Hiša Marije Pomočnice: hrepenenje in upanje

Konteksti (Tomaž Bešter), 3. avgust ― vir slike: booklikes.com Cankarjevo leto je. Stota obletnica smrti velikega literata, ki je trn v peti mnogim in nedosegljiv ideal mojstra besede drugim. Tole ne bo apologija ne prvih in ne drugih. Mogoče teh drugih bolj. O Hiši Marije Pomočnice je napisanih več kot dovolj besedil, vsi jo poznamo. Tole bodo konteksti, kot vsi ostali. Knjigo sem v roke vzel, ker sem v nekem danem trenutku želel ponovno prebrati nekaj Cankarjevega, ker tega že dolgo nisem storil. Tako sem po nekajdnevnem obiskovanju tega sicer kratkega besedila končal z branjem zadovoljen in ponovno navdušen nad dejstvom, kako lep, upodabljajoč in mogočen je slovenski jezik. Impresije, ki jih Cankarjeva beseda riše, ko ta bridko reže v domišljijo bralca, so resda sive, temačne, tudi boleče, a obenem tudi spoštljivo vežejo človeka - njegovo majhnost, ujetost v svet, kjer biva - s kritiko tega istega sveta, ki se konec koncev izkaže za še toliko bolj ujetega v ljudi. Hišo Marije Pomočnice sem bral kot spopad konfliktov med zunaj in notri. Med obsodbo, ki jo človeku piše narava in vzporedno obsodbo, ki mu jo piše družba. Vmes, v majhnem prostoru, ostajata upanje in hrepenenje.Hiša Marije Pomočnice je roman iz 1904. V njem sledimo trpki pripovedi deklice Malči, ki je prispela v to bolnišnico, iz katere, se zdi, ni vrnitve. Roman je sila kratek. V izdaji v zbirki Sto romanov, v kateri sem ga konzumiral, je v sicer odlični spremni študiji Janko Kos tudi to bogato tematiziral in pod vprašaj dal oznako tega Cankarjevega pomembnega dela. Malči v romanu mati torej pripelje v bolnico. Tu je vse podvrženo miru in kontemplaciji, pričakovanju bridkega konca in sprijaznjenosti z usodo, ki upravlja svet. V to sivo temačnost tako ne more vdreti skorajda nič. Predvsem nič tega, kar že ni bilo poprej notri. Najprej so tu dekleta sama, ostale bolnice, ki so si kot mikrodružba sestavile svoj majhen svet; takšen, ki brez komunikacije ne preživi, a jo vseeno potrebuje, kakor tudi nekaj hierarhije, ki v razločki
Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico: krvavim, torej sem

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. julij ― vir slike: modrijan.si Prijateljstvo je izjemno kompleksna tema. Mnogo let je tega, ko je o tem pisal Aristotel v Nikomahovi etiki in najbrž bo še velikokrat prisotna v raznih literarnih poizkusih. Prijateljstvo se ne začne v odnosu do drugega, ampak že prej. In tudi konča ne v mnoštvu, ampak v odnosu do samega sebe. In na vseh koncih teh vozlišč, ki tvorijo simpatije med ljudmi, njihovo sodelovanje in željo po skupnem preživljanju časa, je mnogo konfliktov. Tako se zdi, da so ti konflikti tudi jedro 118. edicije zbirke Bralec, za katero skrbijo pri založbi Modrijan. Izšel je namreč roman Amande Mihalopulu Zakaj sem ubila najboljšo prijateljico, v prevodu Klarise Jovanović. In gre za dinamično branje, v katerem se prepleta pripoved Marie, ki opisuje desetletje ali dve prijateljstva z Anno, njuno odraščanje, nasprotja, napetosti, okolico, politiko, mesta, ujetost v duh družbenih sprememb in iskanje lastnega pečata v sebi in drugem. Brisanje tujega pečata na sebi. Amanda Mihalopulu ne ponuja preproste linearne izkušnje. Tako kot ima čas v nekem odnosu, s spomini vred zelo pomembno vlogo, je tudi roman napisan v čistem rokenrolu. Stik bralca s prostorom in časom pripovedi je, v skladu z naracijo spominov, ki so bržkone natanko tako neurejeni, bitka s koncentracijo. Bitka, ki pa jo Amanda dobi zaradi dobrega pisanja. Iskriva pripoved torej pelje od otroštva dveh deklet do njunih tridesetih. Spremljamo devetletno Mario, ki je pristala v Grčiji, kjer si ne želi biti. Pogreša svoj dom v Ikeji. V Nigerijo jo vlečejo spomini na hišo in vse, kar se je tam dogajalo, tudi ljudi in očeta. V Grčijo sta odšli skupaj z mamo, ki je stroga in striktna pri mnogih rečeh. Ana v Grčiji ni vesela. V šoli nima prijateljev in skozi otroška sanjarjenja za tistim, kar si želi njeno srce, se odpravi tudi na pot v Nigerijo. Brez uspeha, seveda. Odnos do zemlje, države, kjer se nahaja, je tudi odnos do ljudi, ki sobivajo z njo. Dvojnost dojemanja svojega položaja že rano otroštvo Aman
Nespečni: o ljubezni in brez imen

Nespečni: o ljubezni in brez imen

Konteksti (Tomaž Bešter), 11. julij ― vir slike: emka.si Goran Stojičić je v pogovoru za srbski portal Crna ovca izjavil, da je sam črna ovca postal s trenutkom, ko je o ljubezni začel pisati drugače, v vseh njenih niansah, o katerih piše z minimalnim številom besed. In s tem opravil tudi enega najkrajših povzetkov svoje zbirke kratkih zgodb Besani, ki je pred kratkim izšla tudi pri nas. Knjigo so v prevodu Tatjane Cestnik oskrbeli pri Mladinski knjigi pod naslovom Nespečni. V zbirki nas pričaka 35 zgodb, ki so zgrajene na različne načine. Različnih dolžin, različnih oseb in krajev, različnih potekov časa. Zgodbe, v katerih se zdi, da ne gre česar koli predpostavljati; zgodbe, ki znajo presenetiti. Večina njih odgovarja vprašanjem ljubezni. Razmerij, osamljenosti, tesnobe, prilagajanja in trpljenja. Nadnaravnih moči, ki jih daje ljubezen in nemogočih odločitev, ki jih zaradi nje sprejmemo. Je pa tudi knjiga, ki ima navodilo za branje. In tam najdete priložnost, da vsaki zgodbi dodate tudi glasbo, ki jo je avtor izbral. S tem branje dobi nove interpretacijske razsežnosti. Če ste pripravljeni temu slediti seveda. Ni pa nujno. Je pa zanimivo, kako sem ravno nedavno bral Davorina Lenka, ki je še mnogo bolj vsebinsko zvezal glasbeni in besedni izraz. In če bi se mi kje zdelo mnogo bolj potrebno posamezne besede opremiti z glasbo, je to pri Beli pritlikavki. Tule, v Nespečnih, učinkuje tudi brez. Knjigo Nespečni lahko berete kot vsako drugo. Udobno se namestite in začnete. Z nekaj dodatnimi koraki pa zelo hitro in preprosto postane multimedijska. Massive Attack, Tom Waits, Bryan Ferry, Tears for Fears, Air, Morphine, Alice in Chains, David Bowie, Depeche Mode, Amy Winehouse, tudi PJ Harvey, Roy Orbison in Nick Cave ter ostali peljejo v zbirko večkrat kompleksno in dobro premišljeno zgrajenih kratkih zgodb. Redkokatera se zdi, da deluje na prvo branje. Tenzije, s katerimi se ukvarjajo, so življenjske, junaki teh zgodb pa smo lahko tudi bralci sami. Prežeti s konflikti, sami in v družbi, vidni in ne
Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

Preživetje: v gozdu in zunaj gozda

Konteksti (Tomaž Bešter), 28. junij ― vir slike: miszalozba.com Preživetje, ki ga naslavlja Igor Karlovšek v svojem novem romanu, se lahko bere na različne načine. Vsaj dva sta takšna, ki ju je uspešno ujel med platnice in v razumevanju napetosti med njima je trik kvalitete njegovega pisanja, ki mu je potrebno ob bok postaviti tudi zelo smelo ukvarjanje z detajli in suspenz, ki bi ga zavidali tudi marsikateri drugi pisatelji. A o vsem tem kasneje. Tule se zdi, da je slovenska izvirna mladinska proza dobila še en odličen roman. Preživetje pripoveduje o odraščanju najstnika, ki se trudi dokazati očetu in sošolcem, seveda tudi samemu sebi. In avtor v svojem pripovednem loku pozornost usmeri na motive mladih športnikov, zahtevnih očetov, nepredvidljivih razmer v šoli in odločnega, razumnega mladostnika, ki se odloči, da bo potegnil črto pod preteklost, da bo zaživel neobremenjeno prihodnost. Preživetje je tudi fizično preživetje, pustolovska in akcijska zgodba, ki se uspešno izogne pastem banalnosti, a bolj kot junaka zmage nad kriminalom svojega protagonista slavi kot močnega najstnika, ki je osvojil razsodnost in odločanje v dobro. Od tod tudi dve branji preživetja. V grobem lahko Preživetje delimo na tri dele. Najprej je tu zgodba o Simonu, nekdanjem športniku. Otroku, ki je po očetovih željah in pritiskih na smučeh žel uspehe in trdo treniral dan za dnem. V svetu vrhunskega športa seveda ni nikakršnih popustov. A zgodba nas pričaka pravzaprav na koncu te poti. Simon ob zaključku sezone doživi avtomobilsko nesrečo, ki ga je v resnici onesposobila za nadaljevanje športne kariere. Poškodbe so bile prehude in zato skupaj z njim delamo korake v novo življenje, ki se ne suče le okoli smučanja. Tako spoznavamo njegovo šolo, v kateri se počuti odrinjenega, neznanega. Nedružabnega. V razredu, kjer je pristal, ne pozna nikogar, ranjena samozavest, v kateri še vedno močno tli prevpraševanje svoje življenjske poti, pa seveda ne pomaga k ničemur. Spoznamo tudi njegova starša. Mama, ki je predvsem ljubeča
Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

Čudesa cirkusa: alegorija, včasih kratka, včasih še krajša

Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij ― vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luči, skozi zrcalni odblisk pomeče v bralčevo srce grozljivo spoznanje o svetu, družbi in v končni fazi seveda tudi o sebi. Tu nekje je doma tudi Ana María Shua. Z letnico 2017 je pri založbi Malinc, v prevodu Ave Zupančič (v knjigi je tudi njena odlična spremna beseda), izšla njena zbirka mikroproze Fenómenos de circo, Čudesa cirkusa. V zbirki na okoli 150 straneh najdemo skoraj natanko toliko naslovov zgodb. Vse imajo skupno točko v cirkusu. Pa v resnici še najmanj govori o cirkusu kot takem. Takole, na prvi vtis, gre za zgodbe, kjer Shua ponovi Shakespearovo metaforo iz Kakor vam drago, v katerem Jaques izreče tisto slavno Ves svet je oder in moški vsi in ženske le igralci nastopajo in spet odhajajo. Dasiravno je slavni dramatik govoril o postajah človekovega življenja, sta si eno s Shuo v alegorični identiteti sveta, ki je oder in ljudi, ki so le igralci na tem odru. V svojih zgodbah izrablja fenomen cirkusa z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, lepotami in tragedijo
Neskončen stolp želv: o glasu, ki zapoveduje

Neskončen stolp želv: o glasu, ki zapoveduje

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. junij ― vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv (Turtles all the way down). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu Andreja Hitija Ožingerja prišel na naše police. V njem nam skozi pogled šestnajstletne Aze prikaže razpetost mladostnice navzven in navznoter, od očitnih do povsem skritih vojn; svoje pripovedovalske lovke vrže v njeno ljubezensko razmerje, odnos do prijateljice, mame in svoje obsesivne notranje gonje, s katero se neuspešno bojuje ves čas, vse skupaj pa je čisto malo začinjeno tudi z elementi detektivke in več razmišljanja o tem, kar se dogaja okoli glavne junakinje. Tudi o tem, koliko želv podpira svet. Tako dobro mi je od rok šlo biti otrok in tako grozno je bilo biti to, kar sem bila zdaj. Zgodba je sestavljena iz več plasti, v katerih je John Green želel zajeti vse, kar oblikuje Azo v njenem vsakdanjiku. Načeloma velja izjemno neproblematično dekle, ki živi sama s svojo mamo, profesorico v srednji šoli. Očeta je izgubila, izdalo ga je srce; mama pa se trudi z Azo zgraditi zdrav odnos, s svojo večinoma nevsiljivo radovednostjo stika z njo ne želi izgubiti, čeprav njeno zaščitništv
Škrlatni hibiskus: od očeta do dedka in nazaj

Škrlatni hibiskus: od očeta do dedka in nazaj

Konteksti (Tomaž Bešter), 23. maj ― vir slike: bukla.si Ne tako dolgo nazaj smo na knjižne police dobili zanimivo delo nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie v prevodu Gabriele Babnik: roman Škrlatni hibiskus. Knjiga, ki v naslovu skriva čudovito rožo, ki skozi pripoved romana simbolizira neko upanje in preživetje v turbulentnem razvoju njenih junakov, pa je vendarle le krona smisla celotne zgodbe. Na nek način usmerja smisel pripovedi k napredku in ponuja optimističen epilog sicer dokaj tragični pripovedi o družini in družbi. Škrlatni hibiskus je izjemno berljiv, načeloma in na prvi vtis prav tako zelo enostavno strukturiran roman, ki sapo zajema ob zgodbi družine očeta Eugena, predvsem njegovih otrok Kambili in Jaje. Zgodba iz Nigerije, kjer politične razmere ustvarjajo kaos in družinskih odnosih med trkom različnih avtoritet. Tukaj se znajdemo v družbi rahločutnega in odraščajočega glasu petnajstletne Kambili. Kambilina pripoved zvečine zajema obdobje enega leta. V tem času spoznamo njeno družino, v kateri ima daleč najpomembnejšo, avtoritarno in glasno vlogo oče. Škrlatni hibiskus je najprej prav gotovo knjiga o očetu. Eugene je izjemen lik in Chimamande ga je odlično portretirala kot osebo, ki ima v družbi zelo velik pomen. Tu igra vlogo vzornega podjetnika, ki je s trdim delom in odrekanjem prišel do uspehov. Kot lastniku časopisa pa se mu stvari začenjajo spreminjati, saj država pada v kaos in v časih politične nestabilnosti je tisk običajno zelo na udaru, mediji so seveda zelo pomembni. A Eugene je toliko večja avtoriteta tudi v cerkveni družbi. Tam njegova podoba malodane meji na idola, ki nastopa kot paradigma resničnega krščanskega življenja in ga v ta namen često uporabi tudi župnik v svojih pridigah. Eugene je bržkone utelešen ideal krščanske rutine, ki si je z mehanizmom svoje biti uspel pridobiti božjo naklonjenost za posvetno življenje. Kot takšnega nas počasi, a vzdržema in z naklonjenostjo predstavlja tudi Kambili. Sama z bratom Jajem in podložno ženo, njuno mat
Medsočje: mesto greha

Medsočje: mesto greha

Konteksti (Tomaž Bešter), 10. maj ― vir slike: goga.si Obožujem dobre kriminalke. Takšne, ki jih v nekaj sedenjih požreš in uživaš v tem, kako se avtorjeva spretnost podajanja ravno pravšnjih informacij o poteku zgodbe in tega, da te večino časa drži točno na meji med tem, kaj bo izdal o protagonistih in kako močno te bo peljal v željo, da si želiš o vsem, kar se zgodi, vedeti čisto vse. Spretnosti gibanja na teh mejah je odlika, ki bo v mojih branjih žanrske literature premagala tudi uporabo kakega klišeja, ki se jim v tej dobi Sinnreichove konfigurabilne kulture toliko težje izognemo. In navdušujem se nad tem, da dobivamo res odlične izdelke tovrstne literature tudi v domačih logih. Medtem, ko me Pogodba Mojce Širok še čaka in Goloba po odličnem Jezeru z novim Tarasom Birso čakamo vsi, je kot nalašč prišlo Medsočje. Detektivski roman o dogajanju v zaselku Medsočje na skrajnem zahodu Slovenije, v katerem je napeto dogajanje postavljeno v strukturo slovenskega majhnega okraja. V njem prišlek rešuje težave, ker domačinom vsesplošna vpetost v vse dogodke, razmerja in preteklost kraja to onemogoča. Reševanje umora torej, ki dolgo ne vidi rešitve, bogato začinjeno z avtorsko metaliterarno refleksijo in referencami na like klasične literature, tudi s pogostim vpletanjem lokalnih mitologij in protagonistom, ki mu bomo zavoljo iskrenosti zares zaupali. Vsaj večino časa. Bralcem izročamo v branje tipkopis, najden v od potresa porušenem Medsočju … Medsočje bom skušal opisati brez kvarnikov, kar je zelo zelo težka naloga. Roman namreč, kot se za odlično žanrsko branje spodobi, zapelje v huronski salto, ki marsikaj, dasiravno ne vsega, postavi v čisto drugače osvetljeno naracijo. Tako kot je Galbraith (Rowlingova kakopak) svoje zgodbe osrediščil okoli Cormorana Strika, Golob okoli Tarasa Birse, Nesbo okoli Harryja Hola, odlična Sigurðardóttir okoli Thóre Gudmundsdóttir in Agatha Christie (tudi) okoli izjemnega Poirota, je tu Mirt Komel ustvaril zanimiv lik Erika Tlomma. Erik je novinar, ki prevprašu
Bela pritlikavka: Maria in Louis. In Slipknot.

Bela pritlikavka: Maria in Louis. In Slipknot.

Konteksti (Tomaž Bešter), 5. maj ― vir slike: emka.si Trume uporabnikov setlist.fm bodo prikrajšane za nekaj občutkov, ki mi še danes krojijo spomine na leta, ko sem pogosteje hodil na koncerte. Takrat bi si želel spletnega mesta, kjer bi nekdo, ki je včeraj na koncertu prisluhnil isti skupini, ki ji imam namen sam danes, objavil seznam odigranih komadov, tako da bi takoj vedel, kaj bo na meniju. A občutki, ki so pri umanjkanju te storitve nastali, so neprecenljivi. Pričakovanje tvojega najljubšega, ki se nujno izlije v majhno razočaranje, če ga ni, ali pa v neskončno in za večnost zapomnljivo izkušnjo, ko se točno ta zgodi. Tam, kjer se mora. Nor občutek, vam rečem. Nemara se ga še kdo spomni. Podoben občutek se mi je zgradil nedolgo tega. Pa ne na koncertu, temveč ob branju Bele pritlikavke Davorina Lenka. Eksplozivno delo, polno liričnih ekspresij in tesnobe, umskih zagonetk in odnosov, gneva nad stvarnostjo in naveličanosti nad etiko, polno teles in vsega, kar se z njim lahko počne. In polno glasbe. Navzlic tistemu de gustibus non est disputandum, odlične glasbe. Roman, ki je bolj kot dogodkovno zasnovan izpovedno in mnogo bolj ekspresivno, kjer besede lušči iz spominov in občutkov estetike, doživljanja dražljajev iz družbe in samega sebe. In vračanja nazaj v svet v lirični obliki iskanja prave mere in odgovorov nanje. In pri tem na pomoč pride glasba. Integralni del romana. Prične se koncert. Playlista, ki ne le spremlja Lenkovo pripoved, temveč je del nje. In govori v jeziku Lane Del Rey, Tiamat, Marilyn Manson in predvsem Slipknot. Odličen nabor, bi dejal. »Če slediš svojemu srcu, slediš svoji usodi. In če slediš svoji usodi, slediš svojemu srcu. Na tej poti se ti ne bo zgodilo nič hudega.« Branje Bele pritlikavke se mi je zaradi vsega tega bolj občutilo kot obisk koncerta. Ali pa branje tistih knjižic besedil, ki so svojčas bile eden večjih draguljev ob nakupu cedejke. A vendarle. Bela pritlikavka je sodoben roman o dveh življenjskih zgodbah, tragičnih, ekscesnih, subverzivnih, ž
še novic