Filmski kotiček, 23. maj ― Billy McFarland in Fyre (2019), Foto: Imdb Slo naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Dolžina: 97',  Imdb Žanri: dokumentarni Režija: Chris Smith Scenarij: Chris Smith Igrajo: Billy McFarland, Jason Bell, Gabrielle Bluestone, Ja Rule, Shiyuan Deng, Mdavid Low, Andy King Nivo sočutja za večino žrtev potegavščine imenovane Festival Fyre je podoben občutku, ki ga dobimo ob ogledu kakšne drugorazredne grozljivke, v kateri debilni protagonisti počnejo neumnosti, za katere običajno plačajo najvišjo ceno. Verjetno ste se med ogledom kakšnega izmed teh umotvorov zalotili v razmišljanju, da so žrtve v resnici dobile tisto, kar jim, v skladu z dejanji, pripada. Ta občutek je še malo bolj izražen ob ogledu naslovnega dokumentarca, ki pod drobnogled vzame dogodke v kateri je organizirana največja zabava, ki se nikoli ni zgodila.  Uveljavljeni dokumentarist Chris Smith (v ogled toplo priporočam njegova dokumentarca American Movie in Jim & Andy: The Great Beyond) to pot odlično rekonstruira okoliščine, v katerih je neslavno pogorel dogodek, ki je pompozno promoviran kot najekskluzivnejši festival v novejši zgodovini. Mož z načrtom je bil takrat 25-letni Billy McFarland,  ki je za seboj že imel odmevno podjetniško avanturo – ekskluzivno kreditno kartico Magnises, ki je merila na premožne milenijce. Lično oblikovana črna kovinska kartica ni bila samo plačilno sredstvo ampak tudi vstopnica v svet slavnih – z njo si lahko vstopal na ekskluzivne zabave in s popusti kupoval vstopnice za ekskluzivne estradne dogodke. Eden od vidnejših promotorjev kartice je bil newyorški reper Ja Rule, ki je s McFarlandom vstopil v partnersko razmerje. Njuno sodelovanje je nadgrajeno z ustanovitvijo podjetja Fyre Media, ki je začelo razvijati aplikacijo Fyre. Ta „revolucionarna“ softverska rešitev naj bi prevzela vlogo posrednika med estradniki in organizatorji najrazličnejših prireditev in dogodkov. Tako se je zakotalila snežna kepa, na kateri je kasneje nastal Fyre

Filmski kotiček, 20. maj ― Carloto Cotta in Diamantino (2018), Foto: Imdb Slo naslov: - Država: Portugalska, Francija Jezik: portugalščina Leto: 2018 Dolžina: 96',  Imdb Žanri: komedija, drama, fantazijski Režija: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt Scenarij: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt Igrajo: Carloto Cotta, Cleo Tavares, Anabela Moreira, Margarida Moreira, Carla Maciel, Maria Leite, Chico Chapas  Težko je najti besede, s katerimi lahko potencialnemu gledalcu „prodaš“ portugalsko fantazijsko komično dramo Diamantino. Lanskoletni zmagovalec Tedna kritike v Cannesu je vsekakor drugačna izkušnja, ustvarjena za odprtogledo publiko, ki bo v vizualno-scenarističnih akrobacijah portugalsko-ameriškega avtorskega tandema Gabriel Abrantes - Daniel Schmidt znala prepoznati refleksijo sodobne družbe in toplo zgodbo o ljubezni i sočutju. Zato je morda najbolje stvari predstaviti takšne, kakršne so.  Diamantino (za družino in prijatelje Tino) je namreč najboljši nogometaš, ki je kdajkoli brcal žogo v portugalskem nacionalnem dresu. Nogometni virtuoz, ki je s potezami na igrišču sodržavljane neštetokrat spravljal v delirij ob izjemnih uspehih nacionalne vrste. Njegova genialnost na igrišču je rezultat Tinove sposobnosti, da se med tekmo potopi v fantazijski svet, v katerem nogometno igrišče pokrivajo puhasti rožnati oblaki, proti golu nasprotnika pa ga vodijo velikanski puhasti kužki, zavezniki, ki nikoli ne zatajijo. Vsaj do velikega finala svetovnega prvenstva v Rusiji ne, ko Tino zapravi najstrožjo kazen in se iz nacionalnega junaka prelevi v tragično figuro odločilne tekme. Tino z zapravljeno enajstmetrovko ni ostal samo brez naslova svetovnega prvaka, ampak tudi brez očeta, ki ga je ob sinovem zgrešenem penalu izdalo srce. Tino na igrišču naenkrat več ne vidi rožnatih oblakov in pudlic, očetova smrt pa ga tako zelo potre, da začne razmišljati o koncu nogometne kariere. Scenarij, ki nikakor ne ustreza njegovim pohlepnim sestram dvojčicam, ki zdaj upravljajo njegovo kariero

Filmski kotiček, 14. maj ― aka Black Tide Vincent Cassel and Hafsia Herzi in Fleuve noir (2018) Slo naslov: - Drugi naslovi: Black Tide Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina Leto: 2018 Dolžina: 113',  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Eric Zonca Scenarij: Eric Zonca, Lou de Fanget Signolet Igrajo: Vincent Cassel, Romain Duris, Sandrine Kiberlain, Elodie Bouchez, Charles Berling, Hafsia Herzi, Jerome Pouly, Laurena Thellier Francoski režiser Eric Zonca je po enajstletnem premoru v kinodvorane poslal svoj četrti celovečerec. Vmes je sicer sodeloval pri enem televizijskem projektu, toda šele Fleuve noir (Black Tide) je polnokrvni kino film in prava vrnitev k filmanju, kakšnega od njega pričakujemo. Zonca je navdušil s prvencem Življenje, kot ga sanjajo angeli (La vie rêvée des anges, 1998), ki je naslednje leto razglašen za najboljši francoski film (3 cezarji) in je, med ostalim, zmagal tudi na našem Liffu. Prvenca sem sem se lotil šele po ogledu njegovega tretjega filma, odlične krimi drame Julia (2008), v kateri Tilda Swinton, v eni njenih najboljših vlog, igra alkoholičarko, ki poskuša popraviti posledice zadnje v nizu napačnih odločitev, s katero je na kocko postavila življenje nedolžnega otroka.   Tudi to pot je v središču zgodbe alkoholik (izbira je bolj jasna in pričakovana če vemo, da je režiser v preteklosti imel nemalo težav z alkoholom) sicer komisar pariške policije, na čigar mizi konča primer pogrešanega najstnika. Zagrenjenemu policijskemu inšpektorju Francoisu Viscontiju je življenje imenitno vdahnil Vincent Cassel, njegov zaščitni znak pa so nekaj številk prevelik plašč umazano bele barve, mastni lasje in alkoholni zadah, ki ga začutiš na nekajmetrski razdalji. Francois je pač človek, ki ga težko vzljubiš – je nespoštljiv so sodelavk in po malem rasist, zato ne preseneča, da se s sodelavci in svetom nasploh, ne razume najbolje. Njegova morda edina vrlina so njegove detektivske sposobnosti in osredotočenost na policijsko delo, ki ni vprašljiva

Filmski kotiček, 12. maj ― aka The Realm Antonio de la Torre and Luis Zahera in El reino (2018), Foto: Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: The Realm Država: Španija, Francija Jezik: španščina Leto: 2018 Dolžina: 132',  Imdb Žanri: drama, triler Režija: Rodrigo Sorogoyen Scenarij: Rodrigo Sorogoyen, Isabel Pena Igrajo: Antonio de la Torre, Monica Lopez, Jose Maria Pou, Nacho Fresneda, Ana Wagener, Barbara Lennie, Luis Zahera, Francisco Reyes, Maria de Nati Korupcija in pokvarjeni politiki gredo skupaj kot meso na žaru in pivo. Gre za dobro utečeno shemo po kateri funkcionira z najboljšimi olji mazana mašinerija, ki neodvisno od selekcije koleščkov nikoli ne zataji. Ne glede na občasne spremembe sprožene z demokratičnimi volitvami, po katerih prihaja do zamenjav posameznih koleščkov, ali celih garnitur znotraj aparata, novi deli hitro najdejo svoje mesto in poganjajo shemo naprej. Vera volivcev, da garnitura na oblasti svoje dolžnosti opravlja zgolj zaradi domoljubja in zneskov prikazanih na njihovih plačilnih listah, je za nekaj časa ponovno vzpostavljena. Vsaj do novega škandala, ko bo prišel čas, da se iz zaboja ponovno odstrani eno ali več gnilih jabolk. Podobno zgodbo s svojim najnovejšim filmom pripoveduje talentirani, 37-letni španski režiser in scenarist Rodrigo Sorogoyen. Po odličnem May God Forgive Us (Que Dios nos perdone, 2016) je Sorogoyen znova združil moči z Antoniom de la Torrejem, enim izmed najboljših evropskih igralcev  ta hip. De la Torre igra vzhajajočo politično zvezdo Manuela Lopeza, ki je na dobri poti, da postane predsednik regionalnega ogranka stranke na oblasti. Ko v javnost pride posnetek, ki razkriva nečedne posle enega izmed njegovih sodelavcev se zdi, da Manuelova pozicija ni ogrožena. Toda afera dobiva vedno večje razsežnosti in stranka potrebuje človeka na dovolj visoki poziciji v strankarski hierarhiji, ki bo prevzel vlogo grešnega kozla. Nekoga, ki bo zaustavil efekt snežne kepe, ki mora biti ustavljena, še preden postane neobvladljiva gr