Zatočišča za premislek

Kriterij.si, 24. september ― Zatočišča za premislek festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/24/2020 - 11:30 Zatočišča za premislek Še pomnite, kako je minulo leto mednarodne festivalske programe »so-ustvarjal« razvpiti propad nacionalnega letalskega prevoznika Adria Airways? Letos jih navigirajo barvni spekter covid-19, s katerim države uravnavajo zapiranje oziroma odpiranje mej in trgujejo z njima, ter z epidemijo povezani, nenehno spreminjajoči se diktati NIJZ. Tako na odrih, kot kaže, še nekaj časa ne bomo priča prireditvam s številčno večjimi zasedbami, smo pa zato potisnjeni v intimnejša odrska razmerja. Mladi levi morda tokrat niso ponudili najboljšega programa. Morda res nismo videli Rimini Protokolla pred Rimini Protokollom poznejše mednarodne veljave in številnih biserov, ki jih je bilo mladolevovsko občinstvo deležno 23 let. Biserov, pomembnih tudi za prepoznavanje in »čitanje« sodobnih uprizoritvenih tokov. Zato pa festival dragocenost nosi v pogumu, da so ga navkljub vsem težavnostim pandemičnih razmer izpeljali … v živo, z oznako mednarodni. V času vse bolj izrazite »stalker« družbe in prav takšnega novinarstva, ko večinski posel opravijo kar družbena omrežja. V času cenenih populizmov in brezsramnih mlatenj neutemeljenih presoj, ki so v zadnjih nekaj letih preplavili polje profanega in postali družbeni normativ. V času aktualne vladavine, ko zlasti nevladni sektor doživlja diskreditacije, odmerjene nizko pod pasom – in čeravno tudi pred tem ni bilo cvetlično, vendarle vsaj javno politična nadstavba ni predrzno udrihala, da je to »entartete kunst« treba utišati –, postaja umetnost eno izmed vse bolj redkih zatočišč, ki obiskovalcem ponuja vsebine za tehtnejši premislek. Sama sem na tokratnih Mladih levih premišljevala ob Poskusu umiranja in Iskrah. Boris Nikitin, gledališki režiser, znanec slovenskega občinstva, vešč odrskih luči, jih je za Poskus umiranja oklestil na soj ene same, v središče snopa postavil stol ter nanj posedel sebe. V solo performansu je nagovorili
ZeroZeroZero (2019)

ZeroZeroZero (2019)

Filmski kotiček, 23. september ― Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019) Slovenski naslov: Ničničnič  Država: Italija Jezik: italijanščina, angleščina, španščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 8 x 60',  Imdb  Režija: Stefano Sollima, Janus Metz, Pablo Trapero Scenarij: Leonardo Fasoli, Mauricio Katz, Stefano Sollima, Roberto Saviano (knjiga) Igrajo: Andrea Riseborough, Dane DeHaan, Giuseppe De Domenico, Harold Torres, Adriano Chiaramida, Gabriel Byrne Z dobrim sprejemom in mednarodnim uspehom italijanskega filma in serije Gomorra je postavljen temelj za nadaljnjo eksploatacijo knjižnega opusa nekdanjega novinarja, pisca in scenarista Roberta Saviana, ki je v svojih raziskovalno naravnanih knjigah opisuje delovanje in ustroj Comorre. Saviano je leta 2013 izdal ZeroZeroZero, knjigo, ki se trgovine s kokainom loteva v širšem, mednarodnem kontekstu – zgodba se namreč osredotoča na enormno pošiljko kokaina, ki od proizvajalcev v Latinski Ameriki, preko ameriških logističnih gurujev, potuje do načrtovane destinacije v Evropi. Prenos zgodbe na male zaslone je zaupana uveljavljenemu italijanskemu režiserju Stefanu Sollimaju, ki je na tv-zaslone uspešno prenesel omenjeno serijo Gomorra, ter se podpisal pod nekaj odmevnih žanrsko sorodnih stvaritev (kultna serija Romanzo Criminale, krimi-drama Suburra). Časi, ko so visoke produkcijske vrednosti in atraktivne snemalne lokacije bile rezervirane za filmsko industrijo so mimo in ZeroZeroZero je najboljši dokaz te trditve. Razkošna produkcija, številni liki, zgodbe, ki vzporedno tečejo na treh kontinentih, na ozemljih (vsaj) petih državah – vse to je kakovostna televizija danes, ki svoj prostor najde tudi na največjih filmskih festivalih. Prve dve epizodi serije so tako premierno predvajali v sklopu prestižnega filmskega festivala v Benetkah, celoten projekt je z močnim mednarodnim ko-produkcijskim prispevkom nastal pod okriljem italijanske tv hiše Sky.  Harold Torres in ZeroZeroZero (2019)

Jok, projekcija, akcija!

Kriterij.si, 19. september ― Jok, projekcija, akcija! festival Mladi levi 2020 Urednik Sat, 09/19/2020 - 17:50 Jok, projekcija, akcija! Pripovedna nit predstave Daj še usta Davisa Freemana se plete okoli izgube. Dobra ura zgoščenega nizanja materiala se ohlapno spogleduje s formo stand up nastopov nove dobe, tistih, ki ne temeljijo več le na zaporedju kratkih šal, temveč gradijo kompleksnejšo narativno strukturo, ne nujno več izključno komično obarvano. Četudi se ne zdi, da bi Freeman stremel k nadgradnji takega formata, njegove sledi, najverjetneje odtisi odraščanja v ameriškem kulturnem prostoru, ostajajo. Predstava je izrazito usmerjena k občinstvu; nagovarja ga, zabava, mu pripoveduje, povabi ga k aktivaciji domišljije in dokaj eksplicitno poskuša režirati njegova čustva. Oder je primarno prepuščen pripovedovanju in posledično govoru, besedi, saj nad minimalnimi odrskimi rekviziti, mikrofonom in ploščo, ki ponuja možnosti obdelovanja zvoka, bdi projekcijsko platno. Prazen prostor, ki ga za seboj pustijo smrti nekaterih bližnjih, ustvarjalec in performer zapolni z izseki avtobiografske pripovedi, v katerih se skozi motiv nepričakovanih, prezgodaj končanih življenj, plasiranih kot nekaj ključnih točk med anekdotami iz njegove biografije, pravzaprav izriše njegova zgodovina. Na platno predvajan fotografski material nas iz kraljestva domišljije, porajanega s pripovedovanjem, postavi na trdnejša tla. Osrednja akcija pripovedovanja resničnost nehote preoblikuje v zgodbo, katere liki se nato ob fotografijah, ilustraciji tragičnih dogodkov, ki jih opisuje Freeman, vsaj za nekaj trenutkov osamosvojijo in postanejo konkretni posamezniki. Mladostniško obdobje zaznamuje prva ljubezen, ki leta kasneje stori samomor, po linearni časovnici potujemo skozi ustvarjanje družine, odraščanje hčerke Kaye do nedavne smrti dolgoletnega sodelavca, čisto na koncu pa smo v zdajšnjem trenutku, v videoklicu s Kayo, ki zaradi koronavirusa ne stoji na odru. Performerjev nastop zaznamuje dobro obvladovanje pripov
še novic