Konteksti (Tomaž Bešter), 19. junij ― vir slike: malinc.si Kmalu bo minilo leto, odkar sem se prvič srečal z žanrom mikrofikcije. Izjemno kratke, včasih tudi enostavčne zgodbe, ki s svojo asketsko impresijo naredi odtis časa, prostora in dogajanja v njem, so res nekaj posebnega. V resnici sem postal velik ljubitelj tega, kako lahko s pomočjo tišine, ki sledi kratkemu tekstu avtor ustvari praznino, kamor se s svojo domišljijo, izmišljijo ali družbenim kontekstom naseli bralčeva zavest, ki zgodbo izpelje do konca. Pravzaprav, če dobro pomislim, gre najbrž za ultimativno pogovorno fikcijo, v kateri moramo tvorno sodelovati predvsem bralci. Brez praznine, ki jo mikrofikcija ustvarja, bi vse skupaj klavrno propadlo natanko tako, kot propade standup brez smeha, v katerem je končna stična točka med komikom in poslušalcem. In občasno tudi ta kratka kratka proza spominja na standup. Hitra priprava, povsem brez odvečnih besed in na koncu izjemen punchline, ki obrne vse skupaj na glavo ali pa poveže povedano v povsem drugačni luči, skozi zrcalni odblisk pomeče v bralčevo srce grozljivo spoznanje o svetu, družbi in v končni fazi seveda tudi o sebi. Tu nekje je doma tudi Ana María Shua. Z letnico 2017 je pri založbi Malinc, v prevodu Ave Zupančič (v knjigi je tudi njena odlična spremna beseda), izšla njena zbirka mikroproze Fenómenos de circo, Čudesa cirkusa. V zbirki na okoli 150 straneh najdemo skoraj natanko toliko naslovov zgodb. Vse imajo skupno točko v cirkusu. Pa v resnici še najmanj govori o cirkusu kot takem. Takole, na prvi vtis, gre za zgodbe, kjer Shua ponovi Shakespearovo metaforo iz Kakor vam drago, v katerem Jaques izreče tisto slavno Ves svet je oder in moški vsi in ženske le igralci nastopajo in spet odhajajo. Dasiravno je slavni dramatik govoril o postajah človekovega življenja, sta si eno s Shuo v alegorični identiteti sveta, ki je oder in ljudi, ki so le igralci na tem odru. V svojih zgodbah izrablja fenomen cirkusa z vsemi pozitivnimi in negativnimi pritiklinami, lepotami in tragedijo

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. junij ― vir slike: emka.si John Green je zvezda mladinske literature. V svojih delih je več kot uspešno uspel nagovoriti (tudi mlade) bralce s kombinacijo problemske tematike, izjemnimi dialogi in vživetjem v glave mladih junakov, ki razmišljajo naravno, večino časa svojim letom primerno, obenem pa starejšim to razmišljanje pokazal v luči opozorila, da jih ne gre podcenjevati. Z nekaterimi deli ni prestopil v navdušenje širšega občinstva, a nekaj je takšnih, s katerimi bo žel uspehe za vekomaj. Vse našteto, vpeto v neverjetno mojstrstvo pripovedi, je še danes tista, ki bo recimo Krive so zvezde pošiljala med najboljša mladinska dela, kadar koli napisana. Vedno znova in znova. Prav zato se zdi avtorstvo takšnega dela vedno tudi breme težkega poslanstva, ki vidi pričakovanja in sodi s težko roko. Ta kontaminacija spremlja tako vsa dela, ki jih bo Green napisal. Mednje sodi tudi Neskončen stolp želv (Turtles all the way down). Pred tedni je v zbirki Odisej pri Mladinski knjigi v prevodu Andreja Hitija Ožingerja prišel na naše police. V njem nam skozi pogled šestnajstletne Aze prikaže razpetost mladostnice navzven in navznoter, od očitnih do povsem skritih vojn; svoje pripovedovalske lovke vrže v njeno ljubezensko razmerje, odnos do prijateljice, mame in svoje obsesivne notranje gonje, s katero se neuspešno bojuje ves čas, vse skupaj pa je čisto malo začinjeno tudi z elementi detektivke in več razmišljanja o tem, kar se dogaja okoli glavne junakinje. Tudi o tem, koliko želv podpira svet. Tako dobro mi je od rok šlo biti otrok in tako grozno je bilo biti to, kar sem bila zdaj. Zgodba je sestavljena iz več plasti, v katerih je John Green želel zajeti vse, kar oblikuje Azo v njenem vsakdanjiku. Načeloma velja izjemno neproblematično dekle, ki živi sama s svojo mamo, profesorico v srednji šoli. Očeta je izgubila, izdalo ga je srce; mama pa se trudi z Azo zgraditi zdrav odnos, s svojo večinoma nevsiljivo radovednostjo stika z njo ne želi izgubiti, čeprav njeno zaščitništv