Beats (2019)

Beats (2019)

Filmski kotiček, 21. november ― Cristian Ortega and Lorn Macdonald in Beats (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: Ritem udarcev Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama Dolžina: 101',  Imdb  Režija: Brian Welsh Scenarij: Kieran Hurley, Brian Welsh Igrajo: Cristian Ortega, Lorn MacDonald, Laura Fraser, Ross Mann, Gemma McElhinney Zgodovina pomni številne poskuse cenzuriranja glasbe, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku znala mobilizirati največje dušebrižnike, ki so v novih glasbenih trendih videli naznanilo erozije moralnih vrednot. Na udaru je, kakopak, vedno bila mladina, ki je pač preveč zelena, da bi prepoznala pasti avanture, v katero se spuščajo s poslušanjem škodljivih ritmov in besedil. Rock & Roll je nekoč v očeh mnogih bil hudičev izum, še ostrejši odzivi so spremljali ekspanzijo heavy metal bendov v 70-ih.  Iz današnje perspektive se morda sliši neverjetno, toda ne tako davno (sredi devetdesetih) je takrat novoizvoljeni britanski premier Tony Blair zdušno podpiral takšno srednjeveško miselnost. Evolucija plesne glasbe je ravno v tem času v mlada ušesa in srca prinesla techno in rejv in že ob teh zametkih elektronske glasbene scene so sproženi alarmi. Preplah ob informacijah o novi glasbeni perverziji, ob kateri mladina pod vplivom mamil do jutra vztraja na plesišču, je nagnal strah v kosti taistimi dušebrižnikom. In rezultat: ekspresno so sprejeli zakon, ki je elektronsko glasbo in poslušalce iste poslal v ilegalo.  Med temi "ilegalci" najdemo glavna junaka naslovne zgodbe. Johno in Spanner sta najboljša prijatelja  od otroštva, mladeniča na prehodu iz najstniških let v odraslost. Pred njima so še zadnji tedni, ki jih bosta preživela skupaj, preden ju življenje odpelje na različne strani. Johno je pravzaprav tisti, ki bo odšel, saj se bo preselil v boljšo četrt in nadaljeval šolanje na ugledni univerzi. Spanner v resnici ne gre nikamor – ostal bo u stari četrti, pod isto streho s problematičnim starejšim bratom. Po prepričanju Johnove dr
Sorry We Missed You (2019)

Sorry We Missed You (2019)

Filmski kotiček, 20. november ― Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019) Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo Država: VB, Francija, Belgija  Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 101',  Imdb  Režija: Ken Loach Scenarij: Paul Laverty Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede.  Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Lis
V iskanju nove povezanosti

V iskanju nove povezanosti

Radio Študent, 20. november ― Začnimo s filozofom Davidom Rodenom ter predstavitvijo t. i. diskonekcijske teze. Kot bo jasno v nadaljevanju, bomo prek krajše eksplikacije ter njene rekonceptualizacije izpostavili novo vstopno točko za naslavljanje in reševanje raznih ekoloških ali okoljskih težav, ki so plod novega planetarnega stanja, bolj poznanega pod imenom antropocen.

Trk jezikov

Kriterij.si, 19. november ― Trk jezikov Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 22:01 Trk jezikov Petintridesetminutna monopredstava Barbare Novakovič onkraj političnega trenda na eksperimentalni gledališki sceni stopi v estetsko opazovanje pojava sanj. To stori z minimalistično scenografijo in umirjeno koreografijo – ter z obilico citatnega besedila, ki se spušča v globoko tradicijo razumevanja sanj, ki sega vse od Biblije do sodobnosti. Sanje se izkažejo za nekakšno senčno plat zgodovine, ki se dogaja le v budnosti. Nočna plat človeškega življenja pa je zaznamovana z arhaičnostjo, univerzalnostjo in nerešeno skrivnostjo. Predstava veliko doseže z uporabo luči. Oder, oblečen v belo, na njem sta zgolj stol in vreča, predstavlja nekakšno prečiščeno podlago, platno, na katerem se odvija igra teme in svetlobe v širokem spektru, s številnimi niansami. To medigro dopolnjuje gibanje igralke Barbare Ribnikar, ki v svojem točkovnem premikanju dosega nekakšno cvetenje odra, bogatenje možnih položajev na enostavni podlagi. Na vizualni ravni smo priče mešanici spremembe in ostajanja, ki ustreza bogastvu sanjskega sveta, vseeno pa nedoumljivosti njegovega prostora, ki smo mu odtujeni – vsaj, če v razumevanje sanj nismo posvečeni – in zato lahko prinaša tudi ujetost. Sorodno dvoumnost najdemo tudi v koreografiji, ki se giblje med gracioznostjo in krhkostjo ter zakrčenostjo in trzanjem. V nekaterih trenutkih odlično sodelujeta igralkin ekspresivni obraz ter igra luči. Denimo v trenutku, ko se anonimna, lahko bi rekli splošno človeška protagonistka nenadoma prebudi in zastrmi v občinstvo ter ga s svojimi široko odprtimi očmi globoko prebode. Kot bi se razdalja med odrom in občinstvom nenadoma skrivnostno in za hip izničila. Vse to preči neumorno izrekanje besedila, v katerem se citatno prepletajo filozofske izpeljave, špekulacije, sanjski motivi in podobe. Kot bi pri vseh različnih avtorjih šlo za neprekinjen človeški napor razumeti sanje, se znajti v njihovem
Dobro jutro

Dobro jutro

Kriterij.si, 19. november ― Dobro jutro Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 21:36 Dobro jutro Gledališče Barbare Novakovič drsi mimo nas, polbudnih, v tretje desetletje, in ime mu je Muzeum, kot da bo tu večno in da se nikamor ne mudi, božji mlini pač meljejo počasi, in kot da je zakladnica svetovne umetnosti s Svetim pismom vred nekaj povsem efemernega spričo pošastne prekarnosti in kot da zaledno predelovanje robe iz zakladnice s pomočjo vrhunskih kolegov zarotnikov poteka neprekinjeno, za nas pa tu in tam vznikajo predstave formule, recimo Oblike, krajine in pošasti, ki jih lahko obudi le spanje in so podlaga za asketsko potovanje, za katero je potrebnih le par scenskih pritiklin in naborkov, vse, vključno z gibom, pripovedjo in likom Barbare Ribnikar pa je tako odmerjeno, tako zadržano, da je že skoraj nevpadljivo, da pomislim, kar spi na lovorikah, Greenaway, ti pretencioza stara, manj je več, in to, kar gledamo, je vendar nova klasika, pa še to, saj res, medtem ko se v kulturni industriji razmetava s političnostjo, se tu, na njenem obrobju in prosto po Flakerju, vrši Muzeumova "revolucionarna konservacija" umetnosti.   Alenka Pirman
The Lighthouse (2019)

The Lighthouse (2019)

Filmski kotiček, 18. november ― Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen Slovenski naslov: Svetilnik Država: ZDA, Kanada Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, fantazijski, grozljivka Dolžina: 109',  Imdb  Režija: Robert Eggers Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca.  Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje sveti
Angelo (2018)

Angelo (2018)

Filmski kotiček, 17. november ― Alba Rohrwacher and Kenny Nzogang in Angelo (2018), Foto: Imdb Slo naslov: Angelo Država: Avstrija Jezik: nemščina, francoščina Leto: 2018 Dolžina: 111' ,  Imdb Žanri: drama, zgodovinski, romantični Režija: Markus Schleinzer Scenarij: Alexander Brom, Markus Schleinzer Igrajo: Makita Samba, Alba Rohrwacher, Larisa Faber, Kenny Nzogang, Lukas Miko Bili so časi, ko so beli kolonizatorji na ladjah iz Afrike v Evropo dovažali ljudi. Takšna praksa je nekoč bila nekaj povsem običajnega. Danes, ko so številni Afričani pripravljeni storiti skoraj vse, da se vkrcajo na ladjo, ki ji bo pripeljala do evropske obale, je veliko takih, ki glasno nasprotujejo njihovem prihodu. Predvidevam, da zgolj zato, ker jih to pot na ladjo ne bodo vkrcali in v Evropo pripeljali sami. Zato, ker tokrat prihajajo po lastni volji. Dolgo pričakovani drugi celovečerec avstrijskega režiserja in scenarista Markusa Schleinzera – nase je opozoril z zelo solidnim prvencem Michael (2011) – odpre prizor dveh večjih čolnov nekje na evropski obali iz katerih trgovci s sužnji izkrcavajo novo pošiljko sužnjev. V naslednjem prizoru smo že v nekakšnem skladišču, kjer trgovci skupino otrok pripravljajo za prodajo: jih čistijo, pregledujejo, jih oblačijo v čista oblačila. Enega izmed otrok kupi dunajska grofica, ki zanj ima prav poseben načrt – fantek postane del posebnega projekta, s katerim grofica želi dokazati, da je "afriške divjake" mogoče "dresirati" in prilagoditi na življenje v civiliziranem okolju. Angelo Soliman  je ime, ki ga grofica izbere za drugega fantka (prvega je po nekaj dneh pokončala visoka vročina) in eksperiment se lahko začne. Film spremlja fantovo odraščanje na dvoru in prikaže kako je Angelo postal suženj, ki odlično igra flavto, nastopa v gledaliških igrah in nasploh dobro razume kulturo in visoko umetnost. Angelo je med takratno elito postal prava atrakcija – pri treh različnih lastnikih je živel razmeroma lagodno življenje in doživel visoko starost. Ena izmed
Ut og stjæle hester (2019)

Ut og stjæle hester (2019)

Filmski kotiček, 15. november ― aka Out Stealing Horses Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe Slovenski naslov: Konje krast Angleški naslov: Out Stealing Horses Država: Norveška, Švedska Jezik: norveščina, švedščina Leto: 2019 Žanri: drama, misterij Dolžina: 123 , Imdb Režija: Hans Petter Moland  Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga) Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man...  Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje. Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki p
še novic