Utøya 22. juli (2018)

Utøya 22. juli (2018)

Filmski kotiček, 17. november ― Andrea Berntzen in Utøya 22. juli, Foto: Liffe Slo naslov: Utoya - 22. julija Drugi naslovi: Utøya: July 22 Država: Norveška Jezik: norveščina  Leto: 2018 Dolžina: 93',  Imdb Žanri: drama, triler  Režija: Erik Poppe Scenarij: Siv Rajendram Eliassen, Anna Bache-Wiig Igrajo: Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad, Elli Rhiannon Müller Osbourne, Solveig Koløen Birkeland, Sorosh Sadat, Ada Eide 22. julija 2011 je Norveško pretresla ena največjih tragedij v zgodovini države. En sam napadalec je na otočku Utoya, nedaleč stran od norveške prestolnice, ubil 69 ljudi, več kot sto oseb je bilo težje ali lažje ranjenih in poškodovanih. Za masaker je bil odgovoren v policijska oblačila oblečen napadalec, ki je pred tem zraven poslopja vlade v središču Osla parkiral dostavno vozilo polno eksploziva. V siloviti eksploziji nekaj minut zatem je umrlo 8 ljudi, še več je bilo poškodovanih. In med tem ko so se vsi ukvarjali s terorističnim napadom na stavbo vlade se je napadalec neovirano odpravil na Utoyo, kjer je potekal poletni kamp podmladka laburistične stranke. Utoya - 22. julija je film, ki nam v realnem času pokaže 72 minut kaosa in groze – točno toliko časa naj bi preteklo od prvega strela do trenutka, ko se je napadalec predal policiji. Rekonstrukcije dogodka se je lotil norveški režiser Erik Poppe, ki za prikaz dogajanja izbere perspektivo žrtev blaznega skrajneža. Poppe in sodelavci so govorili s preživelimi in iz pričevanj sestavili pripoved, ki sicer spremlja fiktivne like, vendar potek zgodbe tesno sledi dejanskemu razvoju situacije in predstavlja kredibilen približek vsega, kar se je tistega usodnega dne zgodilo na Utoyi.  Poppe zgodbo odpre s posnetki norveške prestolnice iz zraka in materialom, ki so ga v času eksplozije posnele varnostne kamere v okolici vladnega poslopja. Po tem kratkem uvodu smo že na Utoyi, v družbi 19-letne Kaje, ki je ena izmed nekaj več kot 500 mladih duš, ki v tem trenutku kampirajo na otoku. Na otok j
Climax (2018)

Climax (2018)

Filmski kotiček, 16. november ― Foto: Climax (2018), Wild Bunch Slovenski naslov: Vrhunec Država: Francija, Belgija, ZDA Jezik: francoščina Leto: 2018 Žanri: drama, grozljivka, glasba Dolžina: 95' ,  Imdb  Režija: Gaspar Noé Scenarij: Gaspar Noé Igrajo: Sofia Boutella, Romain Guillermic, Souheila Yacoub, Kiddy Smile, Claude Gaujan Maull Po približno 45-ih minutah petega celovečerca Gasparja Noeja dogajanje za nekaj trenutkov prekine grafično raznolika predstavitev igralskega kadra in glasbe. Premor tudi simbolično napove, da nas od tu naprej čaka nek drug film. Film, v katerem bi se morda počutili bolje, ako bi si v oko nakapljali nekaj kapljic določene psihoaktivne substance. Vseeno ste lahko brez skrbi – za razumevanje dogajanja bo zadostovala že trezna glava, vendar je obenem jasno, da za kreacijo kaosa ki sledi nedvomno moraš imeti nekaj izkušenj s halucinogenimi substancami. Za gledalca, ki prvič stopa v imaginarij francoskega provokatorja, je izkušnja toliko bolj zahtevna, enostavno pa ne bo niti tistim, ki so že arhivirali vse njegove filmske podvige. Filmi nas do vrhunca navadno pripeljejo na koncu, a ko smo v rokah tako samosvojega filmarja, vrhunec lahko pričakujemo tudi na začetku. V tem smislu se tisti bolj konvencionalni vrhunec odvrti že v prvi polovici filma, v kateri gledamo hipnotičen, izjemno kinematičen, z energično elektronsko glasbo podložen glasbeno-plesni spektakel, ob katerem smo preprosto posrkani v izvrstno koreografijo in koordinacijo gibov, ritmov in premikov kamere. Občutek je toliko boljši, ker je vse skupaj posneto v enem samem nepretrganem posnetku, ki se nato nadaljuje s sprehodom med plesalci. Ti združno ugotavljajo, da je vaja pred odhodom na ameriško turnejo uspela, čas, ko se kamera sprehaja med njimi, je izkoriščen za predstavitev protagonistov in opredelitev njihovih seksualnih usmeritev. Načrtovana zabava, ki po vaji poteka v zapuščeni šolski telovadnici je vedno intenzivnejša in ko se nekateri izmed plesalcev začnejo počutiti čudno
Akcija reakcija

Akcija reakcija

Radio Študent, 15. november ― Ste mlajši od trideset let, a vseeno starejši od trinajst? Se radi družite, diskutirate in mlatite prazno slamo? Bi radi raziskali kakšen nov kraj, a nimate denarja? Ni panike. Povrnejo vam potne stroške, pa še za jest in za spat bo poskrbljeno. Bi radi v skupini približno tridesetih aktivnih mladih nadobudnežev spremenili svet?
Leave No Trace (2018)

Leave No Trace (2018)

Filmski kotiček, 14. november ― Ben Foster and Thomasin McKenzie in Leave No Trace (2018), © Sundance Institute pro Slo naslov: Ne puščaj sledov Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama Dolžina: 109',  Imdb Režija: Debra Granik Scenarij: Debra Granik, Anne Rosellini, Peter Rock (knjiga) Igrajo: Thomasin McKenzie, Ben Foster, Jeffery Rifflard, Michael Draper, Derek John Drescher, Peter Simpson Ne puščaj sledov! Če želiš živeti izven sistema, po lastnih pravilih, potem za seboj preprosto ne smeš pustiti nič. Drugače te izsledijo in nemudoma poskušajo integrirati nazaj v sistem. Življenje znotraj  sistema ima svoje prednosti in slabosti, počutje pa je odvisno od  prilagodljivosti in splošnega psiho-fizičnega stanja. Če si veteran ene izmed novejših ameriških vojn, ki se zaradi močne post-travmatske motnje z muko prebija iz dneva v dan, stvari so toliko bolj zapletene. Eden teh neprilagojencev je Will (Ben Foster), ki je nekega dne spoznal, da si z življenjem po sistemskih standardih tlakuje pot v pogubo. Zato je odvrgel antidepresive in s hčerko Tom (Thomasin McKenzie) odšel v gozd. Dom sta si ustvarila v gozdovih v okolici Portlanda in tam več let živela v miru in harmoniji. V mesto sta hodila le izjemoma, ko sta potrebovala najnujnejše potrebščine. A nato so prišli rangerji in ju odpeljali na zaslišanje. Nastanitev v javnih parkih je namreč zakonsko prepovedana in glede na dejstvo, da je Tom še mladoletna, zadevo pod drobnogled vzame še socialna služba. Očeta in hčerko po dolgih letih življenja v izolaciji čaka težaven proces integracije, skozi katerega bolje »plava« Tom, medtem ko Willovi dnevi postajajo vedno bolj tesnobni. Hčerka in oče se na nove okoliščine odzoveta različno in navkljub obojestranskem spoštovanju in sočutju je čutiti, da bo njun odnos kmalu postavljen na resno preizkušnjo. Debra Granik je režiserka, ki svoje like išče na družbenih marginah, med odvisniki, reveži in vsakovrstnimi izobčenci. Še posebej jo zanimajo usode vojnih veteranov
The House That Jack Built (2018)

The House That Jack Built (2018)

Filmski kotiček, 13. november ― Matt Dillon and Riley Keough in The House That Jack Built (2018), © 2018 - Zentropa Slovenski naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack Država: Danska, Francija, Nemčija Jezik: angleščina  Leto: 2018 Žanri: drama, grozljivka  Dolžina: 152' ,  Imdb  Režija: Lars von Trier Scenarij: Lars von Trier, Jenle Hallund  Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Siobhan Fallon Hogan, Sofie Gråbøl, Riley Keough Hiša, ki jo je zgradil Jack  je film, ki je v zadnjih nekaj letih pri meni sprožil največ nelagodja. Pravzaprav je zgodba o evoluciji serijskega morilca Jacka (Matt Dillon) ena izmed najbolj izčrpljujočih izkušenj v moji »karieri,« ob katerem je mestoma bilo praktično nemogoče ohraniti distanco in zavedanje, da gledam fiktivno zgodbo. Nazadnje sem podobno, vendar nekoliko manj intenzivno nelagodje občutil ob ogledu Miss nasilja (Miss Violence, 2013) grškega režiserja Alexandra Avranasa. Elementi grozljivke v delih Larsa von Trierja so vedno imeli poseben »vibe« saj je ta v svoje zgodbe vedno znal na zanimiv način umestiti srh in grozo. Že po kultnem Kraljestvu (Riget, 1994-1997) je bilo jasno, da von Trier ima »čut« za horor, ki ga je nato v manjših odmerkih vključeval v vse svoje filme.  S Hišo, ki jo je zgradil Jack, je von Trier posnel svojo ultimativno grozljivko in znova premaknil mejo sprejemljivega. Ali bolje rečeno, testiral mejo sprejemljivega, ki je sodeč po številu gledalcev, ki so zapustili projekcijo filma, ki sem se je udeležil, tu bila prekoračena (mimogrede, nekaj podobnega se je zgodilo tudi na premieri v Cannesu). Filmi so nam že mnogokrat ponudili zgodbe, v katerih so psihopatski morilci na najrazličnejše načine morili svoje nedolžne žrtve. Od bolj efektnih, a vseeno dokaj banalnih poskusov, kot je denimo franšiza Žaga (Saw), do bolj sofisticiranih, danes kultnih del, kot je denimo Henry: Portret serijskega morilca (John McNaughton, 1986). Distanca in neprizadetost, ki jo čutimo do umorov ob povprečnih grozljivkah (pogosto veli
Klarisa Jovanović: Izgnana / Vit’o Staviarski Kivader / Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti / Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

Klarisa Jovanović: Izgnana / Vit’o Staviarski Kivader / Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti / Ernst Bruckmüller: Avstrijska zgodovina

ARS S knjižnega trga, 12. november ― V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško knjigo Klarise Jovanović Izgnana, nato pa se bomo posvetili še novelam Vit’a Staviarskega Kivader, filozofskim predavanjem […] V oddaji S knjižnega trga bomo najprej ocenili pesniško knjigo Klarise Jovanović Izgnana, nato pa se bomo posvetili še novelam Vit’a Staviarskega Kivader, filozofskim predavanjem Martina Heideggerja Kaj se pravi misliti in knjigi Ernsta Bruckmüllerja Avstrijska zgodovina. Recenzije so napisali Zarja Vršič, Maja Žvokelj, Marjan Kovačevič Beltram in Gregor Podlogar.
Wildlife (2018)

Wildlife (2018)

Filmski kotiček, 10. november ― Jake Gyllenhaal, Carey Mulligan, and Ed Oxenbould in Wildlife (2018), © Sundance Institute pro Slovenski naslov: Divje življenje Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama Dolžina: 105' ,  Imdb  Režija: Paul Dano Scenarij: Paul Dano, Zoe Kazan, Richard Ford (knjiga) Igrajo: Carey Mulligan, Ed Oxenbould, Jake Gyllenhaal, Bill Camp Divje življenje je režijski prvenec Paula Dana, posnet po istoimenski knjižni predlogi Richarda Forda, objavljeni leta 1990. Dano je z igralko Zoe Kazan iz knjižne predloge izluščil scenarij (ko-scenarista sta par tudi v zasebnem življenju), ki v središče postavi tričlansko ameriško družino na začetku 60-ih let. Oče Jerry (Gyllenhaal) dela kot pomočnik na golf igrišču, mama Jeannete (Mulligan) je gospodinja, najmlajši član je najstniški sin Joe. Družina se je pred kratkim preselila v Great Falls v Montani. Fotogenično mestece je kraj, kjer bo družina v najeti pritlični hiški začela znova. Toda ko Jerry izgubi službo, se donosi med zakoncema začnejo krhati. Sprva optimistična Jeannete je vedno bolj nezadovoljna s tem, kako glava družine krmari njihovo družinsko barko. Po še enem težavnem novem začetku se ji dozdeva, da Jerry ni oseba, ki ji lahko ponudi stabilno življenjsko okolje. Do kulminacije njenega nezadovoljstva pride, ko Jerry sklene za nedoločen čas oditi v gore in sprejeti nevarno, slabo plačano službo gasilca (oblasti sprejmejo praktično vsakogar, ki se je pripravljen boriti z velikimi požari).  Kronologijo razpada njunega zakona spremljamo iz perspektive najstniškega sina, ki ga zanesljivo upodobi mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Dano pri njem pogosto išče (in tudi najde) odzive in čustva zaskrbljenega najstnika, ki je, soočen s kriznimi razmerami, prisiljen prehitro odrasti. Na njegovem mladem obrazu Dano subtilno ujame pridušeno bolečino otroka, ki lahko le nemočno opazuje padec njegovih herojev. Film je še bolj delikaten v obravnavi lika matere, ki je z izjemno tenkočutnostjo upodobi
Belo se pere na devetdeset: kot preprost in ponižen Rilkejev verz

Belo se pere na devetdeset: kot preprost in ponižen Rilkejev verz

Konteksti (Tomaž Bešter), 6. november ― vir slike: beletrina.si Čas lahko merimo s povsem svojimi vatli. Od nekod se prikrade prej in se hipoma spremeni v kasneje, za seboj pusti spomin in na novo nastavi možnosti. A vsega tega si ne moremo tako zlahka predstavljati. Zato imamo stvari, podobe, oblike. Zato imamo besede in obraze. Ti so sestavljanke spomina in oprimki trenutka, v katerem prebivamo. Besed je lahko malo, a tisto, kar opisujejo, za nekoga pomenijo vse, da stvari postavi na svoje mesto. Obrazi in besede. Skozi slikanje spominov, ki bi jih lahko bilo za celo življenje. Veselja, nesporazumov, sreče in bolečine. Toliko tega na nekaj straneh. Za skoraj celo življenje. Prvenec Bronje Žakelj, Belo se pere na devetdeset, mi je v roke takorekoč porinila urednica Špela, ki mi ga je priporočila, takole v mimobežnem srečanju. In prav je bilo tako. Najbrž je povsem neumno slediti zgolj nekemu začrtanemu seznamu, ki zaradi količine zamujenega, neodprtega in neprebranega tako ali tako nima globljega smisla. Zato sem vesel, saj je za menoj čudovito branje. Vrhunsko delo, zapišem in podpišem takoj. Splet dokumentarnega zapisa, ki ponekod z roba vsebine kaplja v humorno črtanje podobe časa, nekega zeitgeista, ki bo marsikomu ponudil nenadejan izlet v mladost; nato avtobiografsko izpoved, ki se ne trudi biti neosebna in objektivna, ampak svoje smisle vleče iz popolnoma intimne zgodbe doživljanja vseh preklemansko hudih reči, ki te lahko doletijo in na koncu še posebno nekako tiho, ponižno, asketsko, nemalokrat poetično poslovilno besedilo, s katerim je avtorica pokazala, kaj ima povedati mami, ki je prezgodaj odšla iz njenega in svojega življenja. Belo se pere na devetdeset objema besede iz naslova, ki so pomembne le zato, ker jih je izrekla izjemno pomembna oseba v romanu in ker jih je takrat, ko jih je. Roman Bronje Žakelj je odgovor na te besede, odgovor skozi pogovor. Ta roman so ubesedeni vatli, s katerimi Bronja meri svoj čas. Odlična reč, ta mera. To učasovanje. "Belo se pere na devetdeset, p
29. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe

29. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe

Filmski kotiček, 5. november ― Očitne in manj očitne izbire v programskih sklopih 29. Liffa Le nekaj dni nas loči od začeta 29. Liffa, ki bo med med 7. in 18. novembrom krojil urnike filmskih sladokuscev na sončni strani Alp. V vseh sekcijah je zbranih 97 celovečernih in 15 kratkih filmov, ki so razporejeni v deset programskih sklopov. Zanimivih naslovov je res veliko, zato je tudi letos z izbiro filmov in optimizacijo urnika potrebno najti ustrezno formulo za najboljši izkoristek 12 dni trajajočega filmskega razvajanja.  Perspektive V edinem tekmovalnem sklopu festivala najdemo 10 filmov mladih ustvarjalce (prvi ali drugi film), ki so v konkurenci za nagrado vodomec. Tovor, prvenec srbskega režiserja Ognjenja Glavonjića, je že zaradi regionalne specifičnosti ena izmed očitnejših izbir, obenem pa ne smemo zanemariti niti naklonjenosti, s katero so film sprejeli v Cannesu in na ostalih festivalih. Redni obiskovalci festivala verjetno še niso pozabili odličnega prvenca Islandca Benedikta Erlingssona. Zato bo tudi njegov drugi celovečerec Bojevnica, ki prepoveduje zgodbo o boju 50-letne okoljevarstvenice proti lokalni aluminijski industriji, pritegnil kar nekaj obiskovalcev. Domači adut, prvenec Urše Menart Ne bom več luzerka, je grenko-sladka zgodba o tridesetletni diplomantki umetnostne zgodovine, ki pri tridesetih spoznava, da bo morala dokončno odrasti. Manj očitna, a kljub temu izvrstna izbira je Jezdec, v formo netipičnega vesterna zapakirana zgodba o mladem kavboju, ki se po hudi poškodbi glave mora sprijazniti s koncem kariere v rodeu. Styx avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja je iz perspektive vsebinske aktualnosti eden zanimivejših filmov tekmovalnega sporeda in, glede na odzive iz festivalskega krogotoka, zelo dobra izbira. Eva Jesenovec v Ne Bom več luzerka, Foto: SFC Predpremiere Pri tej, najbolj udarni sekciji festivala, se ne bom preveč zadrževal. V njej so zbrani filmi, ki jih po koncu festivala lahko ujamemo v redni kinodistribuciji. A glede na dosedan
Ugrizi, Zakartana ura, Juda

Ugrizi, Zakartana ura, Juda

ARS S knjižnega trga, 5. november ― V oddaji nas čakajo kratka proza Andreja Blatnika Ugrizi, pesmi Vlada Kreslina v knjigi Zakartana ura in roman Amosa Oza Juda. Recenzije so napisali Matej Bogataj, […] V oddaji nas čakajo kratka proza Andreja Blatnika Ugrizi, pesmi Vlada Kreslina v knjigi Zakartana ura in roman Amosa Oza Juda. Recenzije so napisali Matej Bogataj, Andrej Lutman, Tadeja Krečič.
še novic