Todos lo saben (2018)

Todos lo saben (2018)

Filmski kotiček, 23. september ― aka Everybody Knows Javier Bardem, Penélope Cruz, Sergio Castellanos, and Carla Campra in Todos lo saben (2018) Slo naslov: Vsi vejo    Drugi naslovi: Everybody Knows Država: Španija, Francija, Italija Jezik: španščina, katalonščina Leto: 2018 Dolžina: 132' ,  Imdb Žanri: drama, misterij, triler  Režija: Asghar Farhadi Scenarij: Asghar Farhadi Igrajo: Penélope Cruz, Javier Bardem, Ricardo Darín, Eduard Fernández, Bárbara Lennie, Inma Cuesta, Elvira Mínguez, Ramón Barea Po uveljavitvi na mednarodni sceni in nagradah na prestižnih festivalih na naslov režiserjev iz neangleško govorečih dežel običajno prihajajo številna povabila za sodelovanje in snemanje prvega filma v angleščini. Večina ta izziv tudi sprejme, drugi spet uberejo drugačno, samosvojo pot. Eden teh avtorjev je tudi iranski mojster Asghar Farhadi, ki je po Preteklosti (Le passse, 2013), posnetem pretežno v francoščini, letos dokončal še svoj prvi celovečerec v španščini. Vsi vejo je odprl tekmovalni spored letošnjega festivala v Cannesu, kjer je španska zvezdniška igralska zasedba pritegnila nemalo pozornosti.  Penelope Cruz igra Lauro, ki skupaj z otrokoma obišče rojstni kraj, majhno, z vinogradi obdano vasico na španskem podeželju. Na dolgo pot iz Buenos Airesa je šla brez moža Alejandra (Ricardo Darín), ki zaradi poslovnih obveznosti ni mogel priti na poroko Laurine mlajše sestre. V veselem predporočnem vzdušju se Laura počuti odlično. Dnevi pred poroko so priložnost za druženje z družino in srečanja s starimi znanci. Med njimi je tudi Paco (Javier Bardem), uspešen vinar, s katerim sta nekoč imela romantično razmerje. Čas leti in že smo na poročni veselici, na kateri so prisotni vsi pomembnejši akterji zgodbe. In prav tam, sredi poročnega veselja pride do zapleta, ki bo sprožil sosledje dogodkov, v katerih bojo zelo pomembno vlogo imeli dogodki iz Laurine preteklosti. Čeprav je Farhadi tudi to pot sestavil zgodbo, ki vsebuje zanj značilno pretres
Uspešnica v DKinu: Deadpool 2

Uspešnica v DKinu: Deadpool 2

Gledal_a bom, 22. september ― Nadaljevanje najbolj presenetljive stripovske uspešnice ponudi točno to, kar so šokirani in skrajno navdušeni oboževalci pričakovali. Še več antijunakovih kvantaških monologov v kamero, še […] The post Uspešnica v DKinu: Deadpool 2 appeared first on Gledal_a bom.
Jeune Femme (2017)

Jeune Femme (2017)

Filmski kotiček, 21. september ― aka Montparnasse Bienvenüe Laetitia Dosch in Jeune femme (2017) Slo naslov: Mlada ženska Drugi naslovi: Montparnasse Bienvenüe Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2017 Dolžina: 97' ,  Imdb Žanri: drama  Režija: Léonor Serraille Scenarij: Léonor Serraille, Clémence Carré  Igrajo: Laetitia Dosch, Souleymane Seye Ndiaye, Grégoire Monsaingeon, Nathalie Richard Mlada ženska je eden tistih filmov fokusiranih na enega osrednjega protagonista. Karakterna študija, ki za funkcioniranje ne potrebuje veliko sestavin: eno posebno, samosvojo protagonistko, zanesljivo glavno igralko in pripovedovalca sposobnega na zanimiv način povedati njeno zgodbo. Mlada ženska je prvenec francoske režiserke in scenaristke nagrajen z zlato kamero (nagrada za najboljši prvenec) na lanskem festivalu v Cannesu. V prvem kadru spoznamo glavno junakinjo Paulo, ki z rokami divje udarja po vratih in poskuša doseči, da je oseba a drugi strani spusti v hišo. Toda vrata se ne odprejo in ženska v navalu jeze z glavo useka po vratih. Rezultat – rana na čelu, ki jo malce kasneje v urgentni ambulanti oskrbuje zdravnik, ki med tem mora poslušati besedni plaz nevrotične ženske, ki se ne želi sprijazniti s tem, da jo je zdaj že bivši ljubimec dal na čevelj. On je premožen uspešen fotograf, ona je vrsto let bila njegova muza. Dolgo sta skupaj živela v Mehiki, vrnitev v Pariz pa je prinesla konec njune zgodbe. Zdaj je Paula praktično na ulici, saj za sabo nima premožne družine in prijateljev, ne materialnih sredstev.  Njen položaj ni sijajen in na teh temeljih bi se zgodba zlahka razvila v depresivno študijo propada ženske, ki jo požre velemesto »ki ne mara ljudi.« Tako francosko prestolnico v nekem trenutku opiše protagonistka, ki se glede na situacijo obnaša dokaj neobičajno: žurira v nočnih klubih, na privatnih zabavah in vmes poskuša prespati na kavčih bežnih znancev. Tovrstne opcije so hitro izčrpane, a se ji nato posreči dobiti službo varuške in majhno dotrajano sobico v podstrešju
Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

Južno od meje, zahodno od sonca: suženj hrepenenja

Konteksti (Tomaž Bešter), 20. september ― vir slike: dobreknjige.si Ob poplavi novega branja se povsem brezsramno vsake toliko lotim tudi česa, kar bi moral prebrati že davno nazaj, pa me je prej omenjena povodenj odplaknila drugam. Zato ni naključje, da sem letošnji dopust ozaljšal tudi s knjigo, o kateri je sedaj veselje pisati. Bolj je naključje to, da sem jo v roke vzel tako rekoč nemudoma po Mifsudovi Jutti Heim. Lahko bi katero koli drugo od tistih, ki sem jih imel pri roki. In najbrž ima branje ene knjige podaljšano življenje tudi v naslednjem branju. Odtis besed in zven pomenov na stenah našega bralnega spomina ima svojo moč; zavest, nagnjena k iskanju rešitev, vzorcev in paradigme, pa najde sledi, ob katerih se vprašaš, ali bi jih našel tudi sicer, če bi tale roman sledil kasneje. Vendar najbrž niti ni pomembno, veste, kaj želim zapisati. Vsekakor je bilo nadvse prijetno tako branje še enega Murakamija in tudi to, da je malteškemu romanu sledil prav Južno od meje, zahodno od sonca. Oba dela v središče postavljata fatalno dekle, ki ima nepovraten in odločilen vpliv na glavnega junaka pripovedi. A gre za povsem različna romana. Haruki Murakami je, tega ne skrivam, meni izredno ljub pisatelj. Ker uspe z besedami pričarati občutja, ki jih marsikdo drug ne. Način pripovedovanja je popolnoma drugačen, atmosfera, v katero te pahne, je nekako blizu bralcu, ne glede na količino surrealističnih elementov, ki jih vplete med stavke. In tule, v Južno od meje, zahodno od sonca, teh pravzaprav ni. Murakami je roman napisal leta 1992, nekaj let po Norveškem gozdu in nekaj let pred Kroniko ptiča navijalca; vsekakor ima mnogo več sorodnosti z Norveškim gozdom kot s Kroniko. Beremo pripoved o odraščanju junaka, njegovem osamosvajanju, iskanju življenjskih družic in življenja, ki ga bo navduševalo, mu ponudilo zadovoljstvo. Na osrednje mesto te pripovedi so razmerja, ki jih junak v svoji pripovedi razpostavlja kot mejnike svojih najpomembnejših sprememb. Zato je to predvsem zgodba o Hadžime, ki je srečal
Vesna, kdo bo tebe ljubil?

Vesna, kdo bo tebe ljubil?

Radio Študent, 20. september ― Po mnogih kritikah lanskega Festivala slovenskega filma smo si želeli napisati kaj bolj pozitivnega. In tudi bomo: v splošnem prerezu je bila kvaliteta igranih celovečernih filmov boljša kot lani, vendar je bila na žalost izbira pri dokumentarnih filmih bolj borna.
Breath (2017)

Breath (2017)

Filmski kotiček, 19. september ― Slo naslov: - Država: Avstralija Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 115' ,  Imdb Žanri: drama, šport Režija: Simon Baker Scenarij: Gerard Lee, Simon Baker Igrajo: Simon Baker, Samson Coulter, Ben Spence, Elizabeth Debicki, Richard Roxburgh Zgodbe o odraščanju so v rokah talentiranega pripovedovalca hvaležen material in verjetno je podobno razmišljal tudi avstralski igralec Simon Baker (najbolj znan po glavni vlogi v priljubljeni tv seriji The Mentalist), ko je za svoj režiserski debi izbral ekranizacijo romana Breath (2008) avstralskega pisatelja Tima Wintona. Zgodba postavljena v 70-ta leta v malo avstralsko priobalno mesto se vrti okoli dveh štirinajstletnikov, umirjenega in nekoliko sramežljivega Pikeleta (Samson Coulter) in njegovega bolj divjega prijatelja Loonieja (Ben Spence). Fanta se s kolesi odpravita do obale in po enem popoldnevu v družbi deskarjev sta tako očarana, da vso energijo usmerita v zbiranje denarja za njuni prvi deski. Nekaj priložnostnih del kasneje sta fanta ponosna lastnika dveh najslabših surfov v stokilometrskem radiusu in po nekaj dneh na valovih sta že del majhne surferske skupnosti. Nato ju opazi Sando (Simon Baker) lokalna surferska legenda – fanta v njegovi lopi nedaleč od obale najprej začneta shranjevati svoja surfa, nekaj tednov kasneje pa že vsi trije surfajo skupaj. Ta postane njun mentor in fanta začneta vedno več časa preživljata na njegovi posesti. Sando je poročen z Evo, depresivno smučarko, ki se po hudi poškodbi kolena ne more sprijazniti z življenjem brez smučk. Eva je sprva zadržana, nenavdušena nad njuno prisotnostjo, vendar se ji fanta, še posebej nekoliko senzibilnejši Pikelet, počasi prikupita.  Skozi zgodbo nas z glasom v offu vodi zdaj že odrasli Pikelet. To je prejem, ki Bakerju v kombinaciji z drugimi relativno enostavnimi scenskimi rešitvami pomaga vzpostavi nostalgičen podton zgodbe in želeni retro učinek. Naravne lepote zahodnoavstralske obale prispevajo čudovit okvir za zasanjano zgodbo
Naj vstane pravi Evropejec

Naj vstane pravi Evropejec

Radio Študent, 19. september ― Drage poslušalke in poslušalci, pozdravljeni znova pri odstranjevanju dlake z jezika. Zadnjič smo se v oddaji z naslovom Urrasizem dotaknili nekaterih idej, na ozadju katerih se tvori sodobni protimigrantski diskurz v Evropi. Zdelo se nam je zaman začeti pri ekonomski bazi, dobrikati se slepi veri večnih komunistov in banalizirati pojav na razmerje baze in nadstavbe.
Beoning (2018)

Beoning (2018)

Filmski kotiček, 17. september ― aka Burning  Ah-In Yoo, Steven Yeun, and Jong-seo Jeon in Beoning (2018), Foto: Pinehouse Films Slo naslov: - Angleški naslov: Burning Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2018 Dolžina: 148' ,  Imdb Žanri: drama, misterij Režija: Lee Chang-dong Scenarij: Lee Chang-dong, Oh Jung-Mi Igrajo: Ah-in Yoo, Steven Yeun, Jong-seo Yun Za južnokorejskega mojstra Lee Chang-donga lahko rečemo, da je stalni gost festivala v Cannesu. Od šestih celovečercev, kolikor jih je posnel do danes, so na Azurni obali zavrteli štiri. Pred osmimi leti so mu za izjemno dramo Poezija (Shi, 2010) podelili nagrado za scenarij, letošnji Burning (Beoning) pa je odnesel »zgolj« nagrado združenja filmskih kritikov FIPRESCI. Večine filmov iz osrednje tekmovalne sekcije še nisem videl, a kljub temu ne dvomim, da je Leejev film eden izmed vrhuncev canskega festivala in ena izmed največjih poslastic tekočega leta.  Svobodno adaptacijo kratke zgodbe Barn Burning japonske literarne ikone Harukija Murakamija odpre seulsko srečanje mladega Jongsuja (Ah-in Yoo) in Haemi (Jong-seo Yun). Potem ko Jongsu ne prepozna punce, s katero sta odrasla v isti vasici izven Seula, se vse odvije hitro. Srečanje zjutraj, zmenek zvečer in seks naslednji dan – tempo, ki mu malce zmedeni Jongsu sledi instinktivno, saj iz njegovega vedenja ni težko razbrati, da nima veliko izkušenj z dekleti. Časa za romanco ni, saj Haemi za nekaj časa odhaja v Afriko, zato ga prosi, da med njeno odsotnostjo prevzame skrb za njeno muco. Vse kar mora storiti je vsakih nekaj dni priti v njeno stanovanje in napolniti posodo s hrano in vodo. Dejstvo, da se muca ves čas nekje skriva in jo Jongsu v resnici nikoli ni vidi nekako namigne, da je pred nami zgodba, v kateri stvari morda niso takšne, kakršne se zdijo na prvi pogled. In ko se Haemi iz Afrike vrne v družbi novega premožnega prijatelja Bena (Steven Yeun) začutimo napetost, ki jo Lee mojstrsko vzdržuje do samega konca. Ben ima vse, kar Jongsu nima in zdi se, da

Samo za odrasle

Performans (Nenad Jelesijević), 17. september ― Festival Spider Matej Kejžar: Ples (Španski borci, 13. sep. 2018) / Elisa Zuppini: LIIL (Španski borci, 15. sep. 2018) / Leja Jurišić in Marko Mandić: Skupaj (27. jan. 2018, Kino Šiška)   Matej Kejžar se v napovedi svoje predstave Ples sklicuje na dojemanje plesa kot “eksperimenta vzpostavljanja skupnega polja sile med izvajalcem in publiko”. V konkretnem primeru […]
Miha Mazzini: Pohlep / Marko Matičetov: Na tleh je nastalo morje / Milan Kleč: Knjige / Andrej Blatnik: Izdati in obstati

Miha Mazzini: Pohlep / Marko Matičetov: Na tleh je nastalo morje / Milan Kleč: Knjige / Andrej Blatnik: Izdati in obstati

ARS S knjižnega trga, 17. september ― V oddaji S knjižnega trga nas čakajo zbirka kratke proze Mihe Mazzinija Pohlep, pesniška zbirka Marka Matičetova Na tleh je nastalo morje, esejistična proza Milana Kleča Knjige in teoretično […] V oddaji S knjižnega trga nas čakajo zbirka kratke proze Mihe Mazzinija Pohlep, pesniška zbirka Marka Matičetova Na tleh je nastalo morje, esejistična proza Milana Kleča Knjige in teoretično delo Andreja Blatnika Izdati in obstati. Recenzije so napisali Jasna Lasja, Andrej Lutman, Matej Bogataj in Zarja Vršič.
A Simple Favour (2018)

A Simple Favour (2018)

Filmski kotiček, 15. september ― Anna Kendrick and Blake Lively in A Simple Favor (2018), Foto: Lionsgate Slo naslov: Milo za drago Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 117' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, misterij Režija: Paul Feig Scenarij: Jessica Sharzer, Darcey Bell (knjiga) Igrajo: Anna Kendrick, Blake Lively, Henry Golding, Ian Ho, Joshua Satine Koliko časa moraš preživeti z nekom, da ga zares spoznaš? Koliko dni, let, mesecev, situacij, dogodkov in še česa se mora akumulirati, da nekoga začneš doživljati kot pravega, ali celo najboljšega prijatelja/prijateljico? Stephanie (Anna Kendrick) je dovolj že slab teden, par kozarcev martinija, nekaj uric prijetnega klepetanja in kakšna pikantna podrobnost. Ali bolje rečeno, Emily (Blake Lively) potrebuje le nekaj dni, da očara Stephanie in postane njena najboljša prijateljica. Vse bi verjetno trajalo dlje, če Emily ne bi bila tako glamurozna, če ne bi živela v tako lepi hiši in če ne bi spala ob tako privlačnem moškemu. Nekaj malega je  prispevalo tudi dejstvo, da njuna sinova hodita v isti razred, veliko več pa Stephaniejina  pretirana želja ugajati vsem in vsakomur, ki ga vsaj bežno pozna. In morda zato do neke mere razumemo vnemo, s katero se loti iskanja nove najboljše prijateljice, ko ta nekega dne nepričakovano izgine. Olajševalna okoliščina za njo in nas gledalce je radovednost, oziroma spoznanje, da je Emilyjina preteklost zavita v tančico skrivnosti, vendar je obenem vsaj malo nelogično, da za skrivnostno preteklost izginule pretiranega interesa ne kažeta ne soprog, ne policija. In potem je tu še ena malenkost – nedavno sklenjena življenjska polica s štirimilijonsko klavzulo. Življenje na visoki nogi ima svojo ceno in po smrti enega izmed partnerjev je pač potrebno ohraniti določene standarde.  Režiser Paul Feig, ki se je najbolj uveljavil s komedijama Dekliščina (Bridesmaids, 2011) in Vohunka (Spy, 2015), je to pot v obdelavo dobil frišno knjižno uspešnico nove nadobudne avtorice Darcey Bell, ki jo je v
še novic