Narcis v morju všečkov

Kriterij.si, 7. december ― Narcis v morju všečkov Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 12:04 Narcis v morju všečkov Predstava se je na videz ustavila. Plesalci so se kot v upočasnjenem posnetku gibali po odru. Minuto, dve, nato pet … se ne zgodi skoraj nič. Samo zelene postave so nežno valovale pred belim ozadjem. Pogledoval sem po občinstvu in oprezal za prvo modrikasto svetlobo zaslona, ki bo osvetlila zdolgočasen obraz. Minuta, dve ali pet je danes veliko pozornosti. V prvem delu predstave so jo do zadnje sekunde ugrabili nastopajoči, njihove grimase, ples in besedilna sporočila. Zdaj pa smo bili gledalci pred izbiro. Kateremu FOMO podleči? Ostati s pogledom na odru ali izrabiti trenutek nedogajanja za hiter obrok elektronskih dražljajev? Prva odločitev – ostati s pogledom na odru – je bila vsekakor smiselna. Naslov predstave Jana Rozmana Memememe namreč združuje dva ključna motiva internetnega družabnega življenja: obsedenost z JazJazJazJaz in kulturo mema, pri katerem je za razumevanje sporočila pomembna vsaka podrobnost ali referenca. Plesalci se najprej posvetijo Jazu – iskanju načina, kako se kar najbolj izzivalno in sproščeno spogledovati s kamero mobilnika ali napisati udarno besedilno vrstico. Vendar predstavljanje Jaza na spletu ni zares spontano, saj je treba za uspešno pridobivanje pozornostnih točk – všečkov in delitev – dobro poznati žanrska pravila. Ta niso nikjer zapisana, vendar se uporabniki družabnih omrežij zelo hitro naučijo, da vse fotografije in videi niso enako uspešni. Sproščenost je nagrajena, dokler smeha ne zamenja posmeh. Iskrenost je kul, če ni preveč naivna. Zaljubljenost je prisrčna, kadar se ne zdi obupana, žalost pa je znosnejša s ščepcem (samo)ironije. Nekatere vsebine zato prejmejo več pozitivnih odzivov, druge ostanejo spregledane in jih zakoni družabne evolucije izločijo iz prihodnjih objav. Potrebo po uprizarjanju sebe v vsakdanjem življenju je pred več kot šestdesetimi leti podrobno opisal sociolog Ervin Goffman. Že tradici

»Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza«

Kriterij.si, 7. december ― »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:10 »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Kdo je koncept in kdo je odgovor?  Kdo je živa fraza in kdo pojem? Vse to je »meme«. In kaj vse zajema »meme« v »MEMEMEME«? To nam razkrivajo štirje performerji (Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković) v koreografskem delu Jana Rozmana z naslovom »MEMEMEME«. Plesalci združujejo avtodestruktivne vedenjske vzorce z repeticijami, ki jih kakor spekter impresij projicirajo v zunanji svet. Posledično se memi rojevajo nenehoma. Vedno in povsod. Vsaka gesta in vsak gib v predstavi sta bila del celote. Ta je bila razkrojena na tisoče mikrodelcev in njen čar je bila nesmiselnost. V nekem trenutku ni bilo nikakršne potrebe po smiselnosti. Absolutna nesmiselnost je performerja zapeljala v spontano gibanje, obdano s primesjo emocij, ki so se skupaj s telesi zlivale v eno »dejstvo«. Mi, gledalci, smo bili ključni dejavnik, da smo videno pretvorili – vase. Vsak je to storil na lasten inovativni način, posledično so v nekih trenutkih nastale različne neme impresije. Gib performerjev je bil natančno izdelan; tekel je v obliki toka od enega performerja k drugemu. Pretočnost je gib pripeljala do točke, v kateri so se začele rojevati pestre repeticije. Te se nikoli niso vlekle v skrajnost, ampak so vedno imele omejitve. Čas njihovega trajanja je bil odvisen od posameznega performerja, vendar se dolgotrajno ponavljanje same repeticije ni nikoli zgodilo zavestno. Gibe je bilo mogoče uzreti iz različnih zornih kotov. Neposredno projiciranje na platno (video: Vid Merlak) je omogočalo dogajanje videti drugače, saj se je določen performer lahko naenkrat pojavil na dveh projekcijah naenkrat in njegovo telo je bilo vidno z različnih strani. Videne so bile tudi skrite potankosti, razkriti različni vpogledi v prezentnost performerjev. Med ogledom predstave se mi je pojavilo vprašanje o smislu njihove ob

Memememe mememe meme me m e

Kriterij.si, 7. december ― Memememe mememe meme me m e Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:02 Memememe mememe meme me m e Kdo je jaz in kdo je jazjaz in kdo je me in kdo je meme in kdo je memememe in kdo je me? Sem to jaz, jazjaz ali je to meme, je to mimetičnost sama – če je, se ji moramo aristotelovsko zahvaliti za njeno spoznavno moč ali jo moramo platonovsko izgnati iz države, ker kvari mladino? In kaj, če ne vem? A kdo ve? A kdo zna? Ali nihče ne ve? In smo vsi depresivni in s paničnimi napadi, ki jih samopreskriptivno zdravimo s prokrastinacijo, ko skrolamo po neskončnih internetnih straneh memov. So memi identiteta mladih, milenijcev, če hočete, so memi tako rekoč naša prazna vsebina ali klic na pomoč v vsebinsko praznem svetu, preden najdemo velikega duhovnega guruja, ki nas izvleče iz metafizičnega nihilizma 21. stoletja, v katerem kraljuje cinizem (čudovito manifestiran v internetni meme kulturi)? So memi naša resnična anksioznost ali naš xanax? So memi naš modus operandi? So memi vrhunec ustvarjalnosti naših generacij? So memi naš upor?[1] Ali so memi izraz našega egoističnega ukvarjanja s samimi sabo? Ali so memi kod komunikacije naše generacije? (Kje je Umberto Eco, ko ga rabiš, da ti pove nekaj o kodu …[2]) Ne vem. Niti se mi ne da. Ne da se mi vedeti. Za to nimam koncentracije. Tudi Jan Rozman se ne ukvarja s tem (preveč). In (hvalabogu) ne moralizira. On preprosto posnema. Izbere mimezis kot glavno gonilo/metodo in naredi predstavo, v kateri se pol občinstva pod 35 na glas smeji, druga polovica pa se sprašuje, kaj pravzaprav gledajo in kje je poanta. In kaj pomeni HALP. *HALP*[3] Ampak nazaj k Janu Rozmanu in Kaji Janjić, Danielu Petkoviću, Juliji Pečnikar ter Petru Franklu. Skupini dveh plesalk, performerja s plesnim predznanjem in improvizatorja brez plesnega predznanja. Skupini, ki se na odru gosti s posnemanjem sodobnega metafizičnega nihilizma, začinjenega s samopomilovanjem, ki se izraža v »današnji internetni kulturi«, kjer hkrati cin

Fizično ujeta v nefizičnem stanju

Kriterij.si, 28. november ― Fizično ujeta v nefizičnem stanju Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Thu, 11/28/2019 - 12:03 Fizično ujeta v nefizičnem stanju Na vprašanje, kaj se ponoči ob pogosti nezavednosti dogaja v naših možganih, nam je v kratkih petintridesetih minutah odgovorila avtorica predstave Barbara Novakovič. V gledališko-plesni solo predstavi SPANJE: Oblike, krajine, pošasti nas je popeljala na tako imenovano popotovanje nočnega dogajanja naših misli in nam tako predstavila različna stanja spanca in sanj. Med drugim je vključila tudi dnevno sanjarjenje, ki pa zna biti pogosto še bolj oddaljeno od realnosti kot nočne sanje, ki jih podzavestno ustvarjajo naše misli. Kljub močni odrski prezenci izvajalke Barbare Ribnikar je s citiranjem literarnih referenc – tako svetopisemskih kot tudi sodobnih vsebin – v gledalcu dosegla odsotnost, ki je dajala vtis, da videna predstava ni nič drugega kot le navadne sanje. Tokrat smo ujeti v stanju nemočne marionete, vlogo katere prevzamemo vsako noč brez lastne volje in brez možnosti poseganja pri odvijanju scenarija, ki ga narekuje nam še neznana sila. Ujeti smo v dualizem fizične prisotnosti in nerealnih občutkov, tako melanholije kot adrenalinskega pogona in popolne umirjenosti. K dosegu tega učinka so morebiti prispevali scenski elementi, kostumografija, gibalni material ter njihova preprostost in minimalističnost. Z enostavnim, skoraj nevidnim prihodom se je oblečena v preprost, skoraj popolnoma črn kostum izvajalka umestila v prostor. Sedla je na stol, ki je iz gledalčeve perspektive stal v sprednjem levem delu črno-bele dvorane. Luči so dajale pridih dnevne svetlobe in tako skupaj z že prej navedenimi elementi ustvarile občutek vsakdanjosti in prazno podlago, na kateri si je lahko gledalec v nadaljevanju še bolj živo predstavljal besede ter doživljal čustva in sporočila, ki nam jih je predajala izvajalka. Tišino je prekinila s počasnim štetjem. Ob izgovarjanju številk je, sedeč na stolu, spreminjala polož

Sovražiš ponedeljke, ne kapitalizma

Kriterij.si, 27. november ― Sovražiš ponedeljke, ne kapitalizma Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Wed, 11/27/2019 - 11:59 Sovražiš ponedeljke, ne kapitalizma Eno najbolj iluzornih občih stališč sodobne kulture je morda prepričanje o nevtralnosti tehnologije. Tehnologija sama po sebi ne more biti ovrednotena kot dobra ali slaba, vse je odvisno od tega, kako jo uporabljamo. Kot bi padla z neba, kot ne bi imela svojega kulturnega ozadja, metafizike, ki jo proizvaja. Glede socialnih omrežij naj bi bilo tako, da imamo usodo sami v svojih rokah – le od nas je odvisno, kako bomo z njimi ravnali. Seveda takšno prepričanje zanemarja dejstvo, da v ozadju stalno delujejo algoritmi, vzpostavljeni na podlagi desetletij psiholoških raziskav, katerih namen je manipulirati z našimi predzavednimi duševnimi procesi, da bi tako usmerili svoje obnašanje v korist tretje strani, velikih podjetij, ki služijo z obdelavo informacij o nas. Kot da uporaba orodij ne vpliva na našo telesnost in stik z okoljem, torej na naše občutenje in razumevanje sveta. Nekateri mlade generacije obtožujejo samoizbrane odtujenosti, narcisoidnosti, nedoraslosti in zasanjanosti. Kljub prepričanju, da je poudarjanje osebne odgovornosti nujno, pa so takšne obtožbe precej prazne, saj spregledujejo dolgo tradicijo histeričnosti in izumetničenosti v sodobni zgodovini, ki sega vse od totalitarističnih nevroz in psihoz do obsesije s slavnimi, vsemi pojavi množične kulture v njeni večgeneracijski prisotnosti. Narcisoidnost ni nov skupinski pojav. Potem ko je človek v renesansi odkril samega sebe, se je sčasoma v sebi začel tudi izgubljati; najprej je med seboj in okoljem vzpostavil nevidno pregrado, postal je subjekt, ki motri mrtvi objekt, se artikuliral v kartezijanski misli in začel silovito osvajati naravo, druga ljudstva in nato še samega sebe. Sodobna družbena omrežja in kultura selfijev niso izoliran pojav, temveč smiseln naslednji korak v razvoju človekovega služenja idolu samega sebe in tehnologiji, ki jo je sam vzpostavil. Človek, gospo

Trk jezikov

Kriterij.si, 19. november ― Trk jezikov Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 22:01 Trk jezikov Petintridesetminutna monopredstava Barbare Novakovič onkraj političnega trenda na eksperimentalni gledališki sceni stopi v estetsko opazovanje pojava sanj. To stori z minimalistično scenografijo in umirjeno koreografijo – ter z obilico citatnega besedila, ki se spušča v globoko tradicijo razumevanja sanj, ki sega vse od Biblije do sodobnosti. Sanje se izkažejo za nekakšno senčno plat zgodovine, ki se dogaja le v budnosti. Nočna plat človeškega življenja pa je zaznamovana z arhaičnostjo, univerzalnostjo in nerešeno skrivnostjo. Predstava veliko doseže z uporabo luči. Oder, oblečen v belo, na njem sta zgolj stol in vreča, predstavlja nekakšno prečiščeno podlago, platno, na katerem se odvija igra teme in svetlobe v širokem spektru, s številnimi niansami. To medigro dopolnjuje gibanje igralke Barbare Ribnikar, ki v svojem točkovnem premikanju dosega nekakšno cvetenje odra, bogatenje možnih položajev na enostavni podlagi. Na vizualni ravni smo priče mešanici spremembe in ostajanja, ki ustreza bogastvu sanjskega sveta, vseeno pa nedoumljivosti njegovega prostora, ki smo mu odtujeni – vsaj, če v razumevanje sanj nismo posvečeni – in zato lahko prinaša tudi ujetost. Sorodno dvoumnost najdemo tudi v koreografiji, ki se giblje med gracioznostjo in krhkostjo ter zakrčenostjo in trzanjem. V nekaterih trenutkih odlično sodelujeta igralkin ekspresivni obraz ter igra luči. Denimo v trenutku, ko se anonimna, lahko bi rekli splošno človeška protagonistka nenadoma prebudi in zastrmi v občinstvo ter ga s svojimi široko odprtimi očmi globoko prebode. Kot bi se razdalja med odrom in občinstvom nenadoma skrivnostno in za hip izničila. Vse to preči neumorno izrekanje besedila, v katerem se citatno prepletajo filozofske izpeljave, špekulacije, sanjski motivi in podobe. Kot bi pri vseh različnih avtorjih šlo za neprekinjen človeški napor razumeti sanje, se znajti v njihovem
Dobro jutro

Dobro jutro

Kriterij.si, 19. november ― Dobro jutro Barbara Novakovič: SPANJE: Oblike, krajine, pošasti Urednik Tue, 11/19/2019 - 21:36 Dobro jutro Gledališče Barbare Novakovič drsi mimo nas, polbudnih, v tretje desetletje, in ime mu je Muzeum, kot da bo tu večno in da se nikamor ne mudi, božji mlini pač meljejo počasi, in kot da je zakladnica svetovne umetnosti s Svetim pismom vred nekaj povsem efemernega spričo pošastne prekarnosti in kot da zaledno predelovanje robe iz zakladnice s pomočjo vrhunskih kolegov zarotnikov poteka neprekinjeno, za nas pa tu in tam vznikajo predstave formule, recimo Oblike, krajine in pošasti, ki jih lahko obudi le spanje in so podlaga za asketsko potovanje, za katero je potrebnih le par scenskih pritiklin in naborkov, vse, vključno z gibom, pripovedjo in likom Barbare Ribnikar pa je tako odmerjeno, tako zadržano, da je že skoraj nevpadljivo, da pomislim, kar spi na lovorikah, Greenaway, ti pretencioza stara, manj je več, in to, kar gledamo, je vendar nova klasika, pa še to, saj res, medtem ko se v kulturni industriji razmetava s političnostjo, se tu, na njenem obrobju in prosto po Flakerju, vrši Muzeumova "revolucionarna konservacija" umetnosti.   Alenka Pirman

Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem.

Kriterij.si, 25. oktober ― Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem. Bara Kolenc: Brina Urednik Fri, 10/25/2019 - 11:28 Brina: Predstava pripovedovanja, plesa, poezije in zgodovinskih spominov, kot sta plešoča Brina pred množico patriotskih borcev in prava partizanska pesem. V Stari mestni elektrarni - Elektru Ljubljana nas je 10. oktobra 2019 Bara Kolenc v sodelovanju z Lejo Jurišić »sprejela« v kar tri prostore. V uvodu smo vstopili skozi zadnji del odra, ki ga je od sprednjega (glavnega) ločevalo platno, na katerem smo strmeli v projicirano fotografijo iz časa 2. svetovne vojne, na kateri je plesalka  Marta Paulin - Brina s svojim solo s(v)obodnim plesom vedrila partizane. V prvi prostor za platnom sta se nastopajoči med predstavo vračali, kot bi se vračali v preteklost. V drugem (prednjem) prostoru so nas pričakali, ob strani posedeni, člani tehnične ekipe, v tretji prostor pa smo se, večinoma na tla, posedli gledalci. V vse tri prostore sem se počutila sprejeto zaradi podrte četrte stene med nastopajočima, tehnično ekipo in publiko. Predstavo označujem za zelo sodobno prav zaradi organizirane sproščenosti med nami ter vidno neposredno prisotne celotne tehnične plati, ki jo je ekipa vnesla na oder. Ob tem naj opozorim na star pisalni stroj, ki je sodobne medije povezal z zgodovinskim ozadjem partizanke Brine. Z organizirano sproščenostjo mislim predvsem na številne nasmeške in iskrene navale smeha, ki sta jih, kakor tudi žganje v steklenici, »servirali« nastopajoči, na fizično prisostvovanje tonskega mojstra v enem od njunih odigranih prizorov, na neprikrito »tečnost« (angl. annoyance) Leje Jurišić ob preveliki čustvenosti ob branju Kajuhove poezije, na vpogled v njuno »zaodrje« (na odru med tehnično ekipo) in na mnoge druge značilnosti predstave, ki so me sprostile in povečale mojo zmožnost sledenja in razumevanja vseh vmes prebranih informacij. Brinino usodo pomr

N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina

Kriterij.si, 23. oktober ― N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina Bara Kolenc: Brina Urednik Wed, 10/23/2019 - 10:25 N. O. B., Narodnoosvobodilna Brina Ne morem se nagledati fotografij partizank in partizanov! Kako sporočilne so, vsak obraz je čist, svež, čil, »mlad in poln nad«. In svoboden! Pismo, srečni so! Še tisti, ki bodo zdaj zdaj ustreljeni, z nasmehi pripovedujejo zgodbo o samouresničitvi! Današnji človek, potisnjen v limbo družbene nedorečenosti, ne more mimo hrepenenja, da bi bil tudi sam nekoč v tako živi tovarišiji. Na kakšni partizanski fotografiji! Brutalno iskren bom. Plesni in gibalni neuk mojega kova težko odmeri plesne in gibalne razsežnosti performansa o Brini. Poleg tega me trboveljski gen vedno vleče zgolj in samo h Kovačevi referenci in sporočilno moč plesnega giba merim glede na njegovega Ptiča na elektrarniškem raufnku – pa vem, da je umetnost giba bistveno širša, zato se uvodoma iz kritiškega zapisa samodiskvalificiram. Kako sta Bara Kolenc in Leja Jurišić odplesali in odigrali, ne bom sodil. Bržkone v fohu obstajajo parametri, ki določijo kakovost predstave, a jih ne poznam, zato oceno prepustim drugim. V dneh od premierne uprizoritve pa se igram z množico sporočilc, ki so jih ustvarjalci »Brine« servirali polni tribuni obiskovalk in obiskovalcev. Kar so sporočili, in pozorno sem jih spremljal z najboljše blazine v Stare elektrarne, je narodnoosvobodilno! Marta Pavlin - Brina, osrednji lik performansa Bare Kolenc, je bil zame še nedavno precejšnja uganka, a sem poznal fotografijo, ki lovi trenutek njenega plesa pred borci XIV. divizije. Brina, sredi giba, in borci, ki iz travniškega amfiteatra z zanimanjem spremljajo plesalko. Čeprav sredi vojne vihre, bržkone lačni in utrujeni, so svobodni. Polovico gledalstva je kmalu zatem ujela smrt na bojišču, a kot pravim, obrazi s partizanske fotografije niso nikoli nesrečni. Kakopak, Brina je bila v času narodnoosvobodilnega boja članica kulturniškega dela XIV. divizije, ta pa je bil glavni motor v dvigovanju morale

Duhovi Brine

Kriterij.si, 21. oktober ― Duhovi Brine Bara Kolenc: Brina Urednik Mon, 10/21/2019 - 11:12 Duhovi Brine Brina je plesno-gledališčni esej o Marti Paulin, ki v naslovu nastopa s svojim partizanskim imenom. S povezovanjem elementov dokumentaristike, plesa, koreografiranjem podob, recitalom in zvočenjem ponudi parcialni pogled na osebnost, ki jo obravnava, naredi poskus (kar je izvorni pomen izraza esej), ki je v svoji fragmentiranosti, nabiti s poetično intenziteto, tudi celovit pogled na narodnoosvobodilni boj. Elementi predstave bi prav lahko bili ločeni s kakšnim ekvivalentom asteriska v pisavi. Njen tok potrebuje zamejitve in prekinitve, ki izhajajo iz intenzivnosti posameznih delov, upočasnitev, da se enovita podoba nadaljuje s tistim, kar ostaja od prejšnjega dela. Bara Kolenc in Leja Jurišić nastopata kot dokumentarni pripovedovalki, v offu pa lahko slišimo glas junakinje iz intervjuja. Prav glas, njegov položaj, medij, prek katerega se javlja, in tehnologija, ki ga mediira, so Brinini ključni elementi. Glas se giblje med živim in mrtvim svetom, v nekem uncheimliche prostoru. Tukaj so zamrznjene izpovedi, ki jih prebirata osebi na odru, led, ki se topi nad tekstom, pri čemer ga s tem obenem razkriva in uničuje, led, ki se ne more do konca stopiti, zato ga je treba uničiti s kladivom, zamrznjenim mikrofonom. Vsak udarec se z modulatorji zvoka Mitje Cerkvenika vedno bolj približa človeškemu glasu, ki odmeva v velikem votlem prostoru (morda cerkvi?). Glas, ki govori iz nenavadne naprave, sestavljene iz dveh velikih vrtečih se zvočnikov, spominjajočih na ventilator, medij, ki skoraj dobi značaj živega tovariša partizank. Partizanska pesem, ki se spreminja v tehno-noiserski ambient. Zvok se ob velikem prispevku zvočnega umetnika Cerkvenika giblje med zgojenim in nemisljivim ter pričakovanim in oprijemljivim, v izmuzljivem prostoru-času, ki ga predstava uprizori. Ta izmuzljivost je včasih pretirano izmikajoča se, denimo pri nenamernem podiranju četrte stene, pri smejanju izvajalk na o

Iti v plesu do konca

Kriterij.si, 21. oktober ― Iti v plesu do konca Bara Kolenc: Brina Urednik Mon, 10/21/2019 - 11:01 Iti v plesu do konca Zgodba Marte Paulin - Brine je pretresljiva zgodba o plesalki, ki gre v partizane, tam pa ji na pohodu XIV. divizije zmrznejo noge in ne more nikoli več plesati. To bi bila lahko zgodba o plesalki, ki je žrtvovala ples za neko domnevno višjo idejo. Toda ne – v vsej tej strašni zgodbi je najbolj pretresljivo to, da jo je Brina doživela kot skrajno radikalizacijo samega plesa; in o tem, kaj so ji pomenili partizani, največ pove njen glas na koncu predstave Brina, ko slišimo njeno čudovito pripoved na njenem edinem ohranjenem zvočnem posnetku; tam njen glas reče, da je šla »v partizane, hočem reči, med ljudi«. Brina ni šla v partizane kot plesalka, ki bi pustila ples ob strani, ker bi se žrtvovala za višje cilje, ampak ji je bil najvišji cilj prav ples. Ples sam je bil žrtvovanje, ona pa ni bila žrtev, ampak tista, ki žrtvuje. Tako je bila posvečena plesu, da je v odhodu v neznano videla možnost, da gre v plesu do konca. Slutnja nečesa novega, ki jo je nosila v sebi po prvem javnem nastopu, ko je bila Evropa že v svetovni vojni, je obetala, da se uresniči v tej novi situaciji. Glas na zvočnem posnetku pripoveduje o izkušnji, kako se med nastopanjem pred soborci in soborkami v naravi, ko ni nobene opore v odru, izkušnja plesa neizmerno stopnjuje, kako roke nenadoma segajo čez vrhove dreves, vse se neskončno poveča, sama pravi, da iz enega giba nastane cel pohod. Beseda pohod v njenih ustih v tej situaciji ni metafora; prestala je pohod, ki jo je pripeljal na rob smrti. In celo najhujše, kar se ji je zgodilo, je v spominskem zapisu opisala kot stopnjevanje svojega plesa. Ko so ji zmrznile noge in je morala ležati, ko jo je soborka zdravila, je nenadoma plesala v mislih – in tisti ples, ki ga je odplesala samo v mislih, je doživela kot najintenzivnejši, najresničnejši, najtotalnejši ples svojega življenja. V plesu je šla tako do konca, da ples na koncu ne potrebuje niti te

(revisited)

Kriterij.si, 20. oktober ― (revisited) Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Sun, 10/20/2019 - 22:36 (REVISITED) Zavajajoče bi bilo reči, da je prvi zapis o Vsak zdaj je čas, prostor[1] februarja 2019 vzniknil v neprimerljivo drugačnih okoliščinah kot pričujoče besedilo. Prvo srečanje z delom Snježane Premuš v tem sklopu opusa Fizičnih manifestacij se je res zgodilo v okviru zaprtega laboratorijskega prikaza, a je dogodek v formatu prezentacije v oktobrski izvedbi ostajal blizu zimski izvedbi. Vsakič smo gledalci ali obiskovalci vstopali v stik z instalacijsko pokrajino, ki je nastala kot oprijemljiva fizična manifestacija predhodnega dalj časa trajajočega raziskovanja, le da je večerni format obdajala avra ‘predstave’, saj je bil odprt širšemu in tudi številnejšemu krogu javnosti. Umeščenost v drugačen kontekstualni okvir, ki je v primerjavi z laboratorijsko izvedbo na premici od raziskovalnega procesa že bolj težil k uprizoritvi, je spremenila številne parametre situacije, ki, kljub že omenjeni podobnosti s februarsko intimno izkušnjo, nezanemarljivo vplivajo na vstop, delovanje in doživljanje instalacijske krajine. Dvema mizicama z mikrofoni na vrhu gledalske tribune ter zvočnim mikroprostorom, ki jih tvorijo manjši s stropa viseči zvočniki, se pridružuje še nekaj prostorov znotraj prostora. Mizici, ki ponujata zaradi elevacije iluzijo odmaknjenosti in pregleda, sočasno pa zaradi mikrofonov, vezanih neposredno na viseče zvočnike, neposredno bližino, sta morda najočitnejša načina soustvarjanja dogajanja v dvorani. Ostali prostori znotraj prostora nam prav s prostorsko umestitvijo predlagajo, kako lahko v njih delujemo. Tribune ter stoli in blazine, ki so ob stenah, so mesta za posedanje in opazovanje, skupina stolov, usmerjenih proti steni, na katero je projicirana luč v obliki okna, pa usmerja pogled stran od centra, v katerem stoji udoben kavč, ki zaradi svoje osrednje pozicije, osvetljenosti in reliefnosti ustvarja slike v času, ki pritegnejo pozornost. Ustvarjalci

Svoboda prek svojih omejitev

Kriterij.si, 20. oktober ― Svoboda prek svojih omejitev Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Sun, 10/20/2019 - 22:29 Svoboda prek svojih omejitev Med ogledom predstave Vsak zdaj je čas, prostor Snježane Premuš, ki so se ji na odru pridružile plesalke Tina Valentan, Dragana Alfirević, Anja Bornšek, plesalec Dejan Srhoj, igralec Gregor Zorc, oblikovalec zvoka Boštjan Perovšek in oblikovalka svetlobe Špela Škulj sem veliko razmišljala o svobodi. Sama verjamem, da se ta najbolje izrazi prav prek ovir, kar se mi je v predstavi zdelo še posebej vidno. Že ob prihodu v dvorano se gledalec »osvobodi« čevljev, plašča, raznih nahrbtnikov oziroma torb, vsega, kar bi nakazovalo, da je na javnem, nedomačem prostoru. Nato je od njega pričakovano, da se v prostoru udomači, po njem lahko tava in si ogleduje različne sekcije, označene na predhodno prejetem zemljevidu. Približno prva polovica inštalacije je zgolj to – svobodno raziskovanje prostora, seznanjanje z njegovim delovanjem in opredelitvijo lastne vloge v njem. Nekakšna dilema se mi je pojavila približno na polovici predstave, ko se je vloga lokacij v prostoru in njihovih pomenov zreducirala, postopoma že skoraj izničila (četudi se nikoli ni povsem izgubila), saj je prišel v ospredje gledalčeve pozornosti človeški subjekt. Nisem vedela, do katere mere sega moja svoboda, kaj je vnaprej pripravljeno oziroma omejeno na določeno skupino akterjev, sem pa se čutila razmeroma svobodno – če bi želela, bi se lahko začetku prepletanj pridružila, vendar se zavestno nisem odločila za to. Kasneje mi je bilo jasneje, da je moja vloga v tem postala predvsem spektatorska – lahko bi se še vedno premikala po prostoru, vstopala v sekcije, vendar to ni bilo več primarnega pomena, pač pa že celo nezaželeno. Zanimiv se mi je zdel konec predstave – z uporabo svetlobe, hitre zatemnitve in nato osvetlitve prostora je bil ta sicer precej nazorno nakazan. Gledalci smo zlahka razbrali, da se je zgodil, bi pa me zelo zanimalo, kaj bi sledilo, če se ne bi

Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje

Kriterij.si, 15. oktober ― Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:22 Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Morda lahko prek naslovov zadnjih treh del Snježane Premuš potegnemo nekakšen zgovoren lok, od (Poiesis) sebstva prek njegovih (Fizičnih) manifestacij v čas in prostor. Telo, na katero so osrediščena njena raziskovanja že od samih koreografskih začetkov, seveda ni nikoli brez časa in prostora, nosi ju v sebi in ju ustvarja okoli sebe. A videti je, da se Vsak zdaj je čas, prostor izrazito obrača navzven, k vsemu, kar sestavlja in soustvarja kontekst, v katerega se telo vpenja. Spremno besedilo napoveduje plesno-instalacijski dogodek, v katerega je občinstvo povabljeno z zelo spontanim prehodom iz zunanje realnosti. Ponujena instalacija je prostorska razmestitev razpršenih, simultanih sektorjev zaznave, skozi katere gledalci s postanki prehajamo, se vanje za nekaj časa nameščamo ali jih bolj oddaljeno opazujemo in ki so večinoma organizirani okrog zelo natančno usmerjenih in lokaliziranih virov zvoka in svetlobe. Ti prostori se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje, ne pa z neko vnaprej določeno vsebino. Zvočne pokrajine, šumi, drobci skladb, glasovi, ki zaradi svoje pritajenosti delujejo bolj kot materija in ne kot prenašalci pomena, lise svetlobe, ki nastopajo kot prazne slike, namenjene zgolj opazovanju drobnih premen ali projiciranju lastnih vsebin, ničesar ne pripovedujejo ali predstavljajo, ampak se s svojimi gostotami in teksturami gibljejo skozi naša telesa ter nas ovijajo v estetsko izkušnjo, v kateri se lahko posvečamo svojim zaznavam. Zaradi zamejenosti teh kotičkov, krajin, prostorov so te izkušnje zelo individualne, delne, specifične – zvočni slapovi so ozki, napajajo se iz različnih virov in potrebujem kar nekaj časa, da se zelo konkretno zavem, da, denimo, zgodbi (edina strnjena, a še ta le deloma razumljiva pripoved v vsem večeru), ki jo iz oddaljenega kota polslišno pripov

Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti

Kriterij.si, 15. oktober ― Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:15 Ogromen potencial igrišča, potencial umetnostiRefleksija po ogledu predstave 30. septembra 2019 Oseba, ki je pred nekaj minutami vstopila v prostor, hodi po črnem parketu, brez plašča, brez torbe, bosa. Prisluškuje. Poskuša ujeti niz večplastne zvočnosti. Zdi se, da besede, ki jih skuša razumeti, prihajajo od drugod, od daleč, z one strani začrtanega parketa ... Druga oseba našpiči ušesa, se usede na kavč na črnem parketu, posluša. Zdi se, da bo morda ujela del pripovedi ... Po črnih tleh, zamejenih z belimi stenami in nekaj nedorečenimi svetlobnimi pasovi, po prostoru, po zemljevidu, hodi nekaj oseb ... ljudje. Čutijo se povabljene, da se sprehodijo po navideznem zemljevidu parketa, da se srečajo. Prisluškujejo nedorečenim besedam. Iščejo izvor zvoka, pomen besed, niz povedi, in prav to zvočno iskanje oblikuje njihovo pot po parketu. Pot, to premikanje neznanih znancev po prostoru, ta srečanja, je hkrati dragoceno opazovati. Poti poslušanja oblikujejo dinamiko srečevanja v prostoru. Poskušajo slediti zgodbi. Med besedami je dovolj praznine, da ta krepi spekulacijo. Zgodba morda govori o prostoru, o linijah, površinah, volumnu ali o poti, ki preči. Zdi se, da poslušanje zgodb razpira vprašanja o prostoru, o pomenu krajine, v katero vstopaš ti in jaz, o odnosih. Stojim na odru, na črnem parketu, obdanim z belimi stenami in svetlobnimi pasovi. Na njem je nekaj stolov, kavč, blazine. S stropa, malo nad mojimi ušesi, visi kopica usmerjenih zvočnikov. Prisluškujem. Potencial zgodbe, ki jo težko zagrabim. Paleta zvokov razpira širino možnih prostorov. Pred menoj se odpira zvočna krajina, ki z natančnim umeščanjem zvoka razpira prostor in vabi k sodelovanju. K potovanju od enega do drugega zvočnika, od ene do druge zgodbe, od ene do druge osebe. Kaj določa prostor: linije, volumni ali zvok ali naši odnosi? Igra na parketu, ki traja. Zame in vse
še novic