Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje

Kriterij.si, 15. oktober ― Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:22 Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Morda lahko prek naslovov zadnjih treh del Snježane Premuš potegnemo nekakšen zgovoren lok, od (Poiesis) sebstva prek njegovih (Fizičnih) manifestacij v čas in prostor. Telo, na katero so osrediščena njena raziskovanja že od samih koreografskih začetkov, seveda ni nikoli brez časa in prostora, nosi ju v sebi in ju ustvarja okoli sebe. A videti je, da se Vsak zdaj je čas, prostor izrazito obrača navzven, k vsemu, kar sestavlja in soustvarja kontekst, v katerega se telo vpenja. Spremno besedilo napoveduje plesno-instalacijski dogodek, v katerega je občinstvo povabljeno z zelo spontanim prehodom iz zunanje realnosti. Ponujena instalacija je prostorska razmestitev razpršenih, simultanih sektorjev zaznave, skozi katere gledalci s postanki prehajamo, se vanje za nekaj časa nameščamo ali jih bolj oddaljeno opazujemo in ki so večinoma organizirani okrog zelo natančno usmerjenih in lokaliziranih virov zvoka in svetlobe. Ti prostori se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje, ne pa z neko vnaprej določeno vsebino. Zvočne pokrajine, šumi, drobci skladb, glasovi, ki zaradi svoje pritajenosti delujejo bolj kot materija in ne kot prenašalci pomena, lise svetlobe, ki nastopajo kot prazne slike, namenjene zgolj opazovanju drobnih premen ali projiciranju lastnih vsebin, ničesar ne pripovedujejo ali predstavljajo, ampak se s svojimi gostotami in teksturami gibljejo skozi naša telesa ter nas ovijajo v estetsko izkušnjo, v kateri se lahko posvečamo svojim zaznavam. Zaradi zamejenosti teh kotičkov, krajin, prostorov so te izkušnje zelo individualne, delne, specifične – zvočni slapovi so ozki, napajajo se iz različnih virov in potrebujem kar nekaj časa, da se zelo konkretno zavem, da, denimo, zgodbi (edina strnjena, a še ta le deloma razumljiva pripoved v vsem večeru), ki jo iz oddaljenega kota polslišno pripov

Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti

Kriterij.si, 15. oktober ― Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:15 Ogromen potencial igrišča, potencial umetnostiRefleksija po ogledu predstave 30. septembra 2019 Oseba, ki je pred nekaj minutami vstopila v prostor, hodi po črnem parketu, brez plašča, brez torbe, bosa. Prisluškuje. Poskuša ujeti niz večplastne zvočnosti. Zdi se, da besede, ki jih skuša razumeti, prihajajo od drugod, od daleč, z one strani začrtanega parketa ... Druga oseba našpiči ušesa, se usede na kavč na črnem parketu, posluša. Zdi se, da bo morda ujela del pripovedi ... Po črnih tleh, zamejenih z belimi stenami in nekaj nedorečenimi svetlobnimi pasovi, po prostoru, po zemljevidu, hodi nekaj oseb ... ljudje. Čutijo se povabljene, da se sprehodijo po navideznem zemljevidu parketa, da se srečajo. Prisluškujejo nedorečenim besedam. Iščejo izvor zvoka, pomen besed, niz povedi, in prav to zvočno iskanje oblikuje njihovo pot po parketu. Pot, to premikanje neznanih znancev po prostoru, ta srečanja, je hkrati dragoceno opazovati. Poti poslušanja oblikujejo dinamiko srečevanja v prostoru. Poskušajo slediti zgodbi. Med besedami je dovolj praznine, da ta krepi spekulacijo. Zgodba morda govori o prostoru, o linijah, površinah, volumnu ali o poti, ki preči. Zdi se, da poslušanje zgodb razpira vprašanja o prostoru, o pomenu krajine, v katero vstopaš ti in jaz, o odnosih. Stojim na odru, na črnem parketu, obdanim z belimi stenami in svetlobnimi pasovi. Na njem je nekaj stolov, kavč, blazine. S stropa, malo nad mojimi ušesi, visi kopica usmerjenih zvočnikov. Prisluškujem. Potencial zgodbe, ki jo težko zagrabim. Paleta zvokov razpira širino možnih prostorov. Pred menoj se odpira zvočna krajina, ki z natančnim umeščanjem zvoka razpira prostor in vabi k sodelovanju. K potovanju od enega do drugega zvočnika, od ene do druge zgodbe, od ene do druge osebe. Kaj določa prostor: linije, volumni ali zvok ali naši odnosi? Igra na parketu, ki traja. Zame in vse

Prah

Kriterij.si, 27. september ― Prah forum Čustveni materializem Urednik Fri, 09/27/2019 - 08:54 O prahuUvodni nagovor ob otvoritvi razstave Nabiralci prahu Tanje Radež Ko mi je Tanja povedala, da pripravlja razstavo o prahu, sem se sam pri sebi najprej blagohotno nasmehnil, češ, kakšna bizarna ideja, ko me je pa nato prosila, če bi hotel tudi jaz kaj malega povedati o tem, sem se začel spraševati, kaj o prahu sploh vem. In moja optika se je takoj spremenila. Prah je vsepovsod, spremlja nas od malih nog, a vendar »prah« ni niti najmanj običajna beseda. Večina nas jo ima – zavedno ali nezavedno, celo po večkrat na dan – v ustih ali vsaj v glavi, in to v povsem navzkrižnih si pomenih. Zares, prah si in v prah se povrneš! Ta stavek s prvih strani Geneze smo že kot prvošolčki slišali v cerkvi. Njegovih strah vzbujajočih besed seveda nismo razumeli, še sanjalo se nam ni, kako in kam naj bi se vračali, samo pogledovali smo eden drugega, ali se pozna še kaj prahu, če smo koga med potjo (kakor slučajno) spotaknili. Med polji in na kmetih, kjer smo na severnem robu Ljubljane živeli v tistih letih, je bilo čez glavo prahu vseh vrst: s konjskimi figami premešanega cestnega, hlevskega, senenega, lesnega, kurjega (ki je bil za grede zelo redilen), cvetličnega in še in še … Najnevarnejši pa je bil prah, ki se je tako prijel hlač, da ga je šele očetu uspelo iztepsti, žal večkrat hkrati z menoj v njih. Tako se je v zavesti otrok naše družine, pa tudi sosedovih, že od ranih dni na pojmu prah nabiralo čedalje več prahu, beri: slabih izkušenj z njim, v moji glavi pa še posebej od takrat, ko sem moral prvič skidati domači, manj kot poldrugi meter visok kurnik za petelina in sedem kokoši. Kajti prah s peruti, skupaj z delci, nabranimi iz ostalih kurjih odprtin, se je pod njihovimi kremplji spremenili v pol metra debel, trden, zelo sočen, a neskončno smrdeč pravi gvano – ptičji gnoj, ki mi je vsaki dve leti po ves teden grenil življenje. Ko sem še malo zrasel, sem spoznal tudi domači knjižni pr

Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo

Kriterij.si, 24. september ― Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo forum Čustveni materializem Urednik Tue, 09/24/2019 - 12:40 Čustveni materializem – pojem, ki ga spoštuje tudi Marie Kondo Does this spark joy? nas vpraša no-hoarding-clean-energies-good-vibes-no-stress-mindful-decluttering guru in Netflix senzacija Marie Kondo za vsak predmet na poti declutteringa naše garderobne omare, stanovanja ali pa kar življenja. Vpraša nas z nasmehom na obrazu in popolnim mirom, kakršnega naj bi ponotranjeno vnesli v svoje življenje po tem, ko odvržemo predmete, ki v nas ne prižigajo radosti. Njena metoda ni priljubljena zgolj zaradi učinkovitega declutteringa, pospravljanja, »osvobajanja« doma nepotrebne navlake, temveč s seboj nosi pridih duhovne prenove pospravljajočega posameznika, ki odvrže nepotrebno materialno in s tem čustveno navlako. Navdihujoče. Pravzaprav sodobna decluttering senzacija pospravljalcem po svetu ponuja možnost nove identitete, do katere se lahko dokopljejo prek pojma čustvenega materializma, kakršen je bil vzpostavljen na poletnem forumu projekta trans-making konec avgusta v Ljubljani. Gre za pojem, ki ga težko pripišemo kateri od humanističnih ved, hkrati pa ga vsi ponotranjeno razumemo brez posebnih razlag. V osnovi bi lahko rekli, da gre za čustva, ki jih v nas vzbujajo neki predmeti in posledična čustvena navezanost na te predmete. Pojem se močno naslanja na pojem identitete, ki se vzpostavlja tudi kot odnos do različnih predmetov. Torej gre za del identitete, ki izhaja iz posameznikovega odnosa, čustvenega odziva na specifične predmete, in iz spominov, ki jih vzbujajo ti predmeti. Naši čustveni odzivi (ali njihova odsotnost) ob določenih predmetih govorijo o naših izkušnjah, o tem, kateremu sloju pripadamo, kateremu času, generaciji, kakšna je naša nacionalnost … Že ob spominu na neki predmet so nanj pripeti drugi spomini; spomini izkušenj, povezanih s tem predmetom, spomini nekega časa in prostora, spomini na nas same. Naštej mi pet svoji

Bolj človeški

Kriterij.si, 19. september ― Bolj človeški festival Mladi levi 2019 Urednik Thu, 09/19/2019 - 11:50 Bolj človeški V atriju Stare elektrarne se drenja nekaj ducatov obiskovalcev. Večini s hlačnic, z ramen ali s konic dežnikov kapljajo debele kaplje poletnega dežja. Snidenja, razhajanja, stiski rok, smeh, besede, objemi … Nad vsem tem visi pričakovanje dogodka. Ko se občinstvo posede, spregovori vodja festivala Nevenka Koprivšek in nas spomni, da je privilegij sedeti v dvorani in gledati predstave, in da jasno vedeti, da festival ni namenjen le pasivnemu opazovanju del umetnikov, da ta ustvarja svoboden prostor oziroma prostor svobode, v katerem postane človek del začasne skupnosti. »Svet je poln protislovij,« pravi in pogleda na drugo stran zrcala. Uničenje hektarjev gozda v Braziliji, tisočera trupla beguncev v Sredozemskem morju. Festival ustvarja začasno (čutečo) skupnost in naloga te je, da odzvanja in se na koncu na svet tudi odzove. Kot na zidu Stare elektrarne po novem kričeče odzvanja zvočni zapis: svoboda umetnice Urše Vidic. *** MACBETTU Macbettu. Predstava, ki je odprla 22. festival Mladi levi, je v svoji pojavnosti in izrazu očitno izstopala. Dramska matrica je presenetila in občinstvo se do nje nekako ni moglo soglasno opredeliti. Odrska domiselnost in originalna izpeljava lika Macbetha sta Macbetha postavila na pusto planjavo krikov, vreščečih spak in bučanja vetra. Vse se je začelo z glasnim udrihanju po železnih vratih, kot da bi nekaj želelo vstopiti, nekaj zunaj predstave. Predstava je v svojem izrazu polna paradoksov. Občinstva ne boža, niti ga v celoti ne ozavesti – ignorira ga in ga v intervalih napada. Pred nami je vzpostavljala svoje mehanizme, jih postopoma razkrivala in rušila ter s tem pred nami razkrivala matrico Macbetha samega. V svet znakov in simbolov se je spuščala neobremenjeno, pred nami. In tako je ustvarila odrski poligon, skozi katerega so se telesa igralcev suvereno sukala. Na koncu tega nas je čakala podoba Macbetha, sedečega na stolu z lu

Obnavljalni proces

Kriterij.si, 10. september ― Obnavljalni proces festival Mladi levi 2019 Urednik Tue, 09/10/2019 - 11:28 Obnavljalni proces zapis o predstavi Maria Lucia Cruz Correia: Glas narave: Sojenje “Kako je mogoče kupiti ali prodati modrino neba in toploto zemlje? Kaj takega nam je popolnoma tuje. Svežina zraka in bistrost vode nista v naši posesti, le kako bi ju mogli potem kupiti? Vsak drobec te zemlje je svet mojemu ljudstvu. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrno peska na rečnem produ, vsaka meglica v mraku gozda, vsaka drobcena žuželka, vse to je sveto v mislih in življenju mojega ljudstva.” Tako je poglavar Seattle odgovoril predsedniku Združenih držav Amerike, ko je ta leta 1854 staroselcem predlagal odkup velikih površin ozemlja, kjer so živeli, in jim obljubil rezervat. Precej desetletij kasneje umetnica v ljubljanski mestni hiši v performansu simbolizira vlogo odločanja in v uvodnem govoru aktualizira, kontekstualizira in lokalizira nadvlado človeka nad naravo: odstrel medvedov in volkov, nenadzorovano kopičenje odpadkov, gradnjo hidroelektrarn, razlitje kerozina ... Zbrali smo se z namenom, da bi obnovili, kar je bilo poškodovano, ranjeno. Osvetljena in zračna dvorana z obiskovalci, posedenimi v sklenjen krog, sprva spominja na sterilno prizorišče, kjer se zdi, da je vse do potankosti predvideno in obvladljivo. Iz pasivnih opazovalcev se obiskovalci v celotnem procesu počasi spreminjamo v soustvarjalce. Umetnica na tleh razprostre ogromen zemljevid sveta. Na roke nam nakaplja tekočino močnega vonja, rdečkaste barve. Kje Zemlja potrebuje največ zdravljenja, kje mora biti slišana? Rdečo tekočino na rokah, zdaj že kot soustvarjalci, spretno zbrišemo s prstjo, ki jo raztrosimo po zemljevidu, tega pa ga kmalu prelijejo nenaključno razliti temni naftni madeži. Povabljeni smo k razmisleku o tem, kje vse je prisotna nafta, v katerih izdelkih, ki jih sami uporabljamo. “Dejanje in posledica” za nekaj časa postane mantra, ki si jo ponavlja umetnica, medtem ko z odločnimi koraki st

Od kramljanja do blebetanja

Kriterij.si, 7. september ― Od kramljanja do blebetanja festival Mladi levi 2019 Urednik Sat, 09/07/2019 - 06:32 Od kramljanja do blebetanja Zapis o predstavah: Daria Deflorian & Antonio Tagliarini: Izkopavanje in Walid Raad: Les Louvres in/ali Brcanje mrliča V dvorani so naključno razporejeni stoli, obrnjeni v različne smeri. Gledalci smejo zasesti kateregakoli od njih, razen tistih, ki imajo na naslonjalu obešeno kakšno obleko in pripadajo igralcem. Na dveh robovih uprizoritvenega prostora stojita po dva ekrana, na katerih se predvajajo podnapisi govorjenega teksta. Te naprave vzbujajo vprašanja – koliko gre za off prostor in koliko za integriranega. To, da so ostali na nedoločenem teritoriju, se zdi še najboljša rešitev, gre za najboljši kompromis med potrebo po tem, da bi gledalci besedilo razumeli, in tem, da bi se vse odvilo v enotnem prostoru, ki si ga delijo z igralci. Stalno pogledovanje na zaslon pa onemogoča najbrž želeni dostop gledalcev do obraznih izrazov in gest pripovedovalcev. Ti so trije, ženska in dva moška. Njihovo izhodišče je Antonionijev film Rdeča puščava, pozornost pa je usmerjena na usodo igralke Monice Vitti, kakor se je ta prepletala s snemanjem filma. Etape snemanja in s tem zgoščeni motivi igralkinega življenja se prepletajo z izkušnjami, odnosi. Vzdušje predstave in diskurz bi lahko povezali z dvema idejama – Nietzschejevo o poslednjih ljudeh ter Badioujevo o živalskem humanizmu. Liki odlično izražajo močno prežetost z nihilizmom, ki ga je napovedoval Nietzsche. Gre za dobrodušne, prijazne posameznike, ki živijo v precejšnjem udobju, še vedno pa jih zaznamuje človeška ranljivost – smrt, bolečina, telesna in duševna. Smrt velikih vrednot jih pušča v medlem humanizmu, v materializmu, povezanem z nihilizmom, ki pa vendarle ne more biti dosleden, sicer bi prišlo do samoizničenja. Tako ostanejo mala zadovoljstva in mala junaštva: minljive ljubezni, skrb za obolele starše in za – lase. Lasje so v besedilu najbrž glavni simbol. Lasje, slepo rastoča materija, ki

Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019

Kriterij.si, 4. september ― Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019 festival Mladi levi 2019 Urednik Wed, 09/04/2019 - 15:50 Trije zapisi o treh predstavah festivala Mladi levi 2019 IMPRESIJA O PREDSTAVI BRCANJE MRLIČA WALIDA RAADA Mrtve, ki se niso poslovili po pameti, je treba zbrcati v jajca, če jih sploh imajo. Mnogi jih namreč nimajo dovolj za biti tukaj in zdaj, z vsemi slabostmi in dobrinami tega časa, ki je postal velika predstava, na meji med mogočim in nemogočim, med resničnim in neresničnim, lažnivim in še bolj lažnivim; vsi si želimo nove resnice o vsem, četudi nam jo podajajo lažnivi mediji in samooklicani mesije, ki znajo vse in še več, kar lahko ponudi umetnikova roka. In če že izbiramo, potem je bolje vzeti tisto laž, ki nam jo uspešno prodaja umetnik z jajci, kot pa brezjajčni medijski zločinci, prodani politiki in uspešnim podjetjem brez duše. Walid Raad je žrtev paničnih napadov, ki so del predstave in vodenja skozi umetnikove blodnje, podarjene vsem tistim, ki bi radi sploh še kaj verjeli. In seveda vedeli. Kajti vedenje je tisto osnovno vodilo, ki nam daje pravico lagati v imenu umetnosti. Walid laže tako dobro in spektakularno, da mu preprosto moramo verjeti, zato smo naenkrat radi turisti, ki jih tolikokrat preziramo, radi smo radovedni in zavedeni v svetove, ki so nam bili doslej tuji. Že dolgo je tega, kar nas je predrzni umetnik opozoril, da si ne smemo metati peska v oči in misliti, da umetniki niso trgovci. Seveda so, in to vse bolj. Ravno svobodni umetniki so nas naučili, kaj je trg in kako se prilagajati različnim zahtevam novih tehnologij. Svobodnjaki so lovci in ulov, so tisti, ki ubijajo in so seveda ubiti, tako kot so ubita njihova umetniška dela, če ne dosežejo širšega občinstva, največjih muzejev, tudi tistih, ki sploh še niso zgrajeni. Umetnik pristane na vse, samo da lahko proda dušo. In če je že tako, naj jo proda najboljšemu, ne pa najslabšemu ponudniku. Če je to sam hudič, potem se potrudi še toliko bolj. Če imaš panične napade,

Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija

Kriterij.si, 19. junij ― Prostor - z dodatkom prostora B in avditorija Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Wed, 06/19/2019 - 10:01 Prostor – z dodatkom prostora B in avditorija Predstava Tri verzije prostora, ki so jo ustvarile Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis in Tina Valentan, se, kot je vidno iz naslova, poigrava s prostorom in njegovimi modifikacijami. Pred nami se odvijejo trije deli, ki sicer med sabo niso ostro ločeni, ampak so vseeno dokaj samostojni. Trikrat se spremeni projekcija, trikrat se očitno spremeni postavitev papirnatih kvadratov, ki so na odru, celo kostumi doživijo tri manjše spremembe, na vsaki plesalki svojo. Projekcija Valerie Wolf Gang, pri kateri gre za razmeroma počasi premikajoče se oblake, doda odru in plesalkam neko linearno, enakomerno energijo, vse se premika malo bolj, kot bi se sicer, deluje kot četrti nastopajoči, a ni v nobenem trenutku ekscesivna. Poleg tega ni vedno prisotna, prav tako ni vsakič, ko je prisotna, enaka, ob vsaki pojavitvi se malo spremeni. Njena prisotnost je glavni vidik, ki celoto deli v dele, prav tako pa seveda vpliva na osvetlitev odra. Element, zaradi katere je predstava že na prvi pogled predstavo samosvoja, pa je scenografija. Prej omenjeni papirnati kvadrati so sestavljeni iz kroglic zmečkanega papirja, ti pa v kvadratne plahte. S temi plesalke manipulirajo, po prostoru jih premikajo s pogostimi postanki, ko se gibljejo predvsem okrog njih. Plahte se v času predstave zgradijo v več različnih struktur, a trikrat tvorijo vsakič malo popolnejšo celoto. Kot gledalki mi je bilo zelo prijetno na koncu videti celoten stolp, hkrati pa bi odločitev, da strukturo povežejo s pomočjo vstavljanja čevljev in predhodno odpadlih kroglic in način, kako so se tega lotile, označila za rahlo humornega, kar je predstavi dodalo še občutek sproščenosti. Taka, torej sproščena, je bila večinoma tudi kakovost gibanja nastopajočih. Po prostoru so se gibale lahkotno brez

Gravity always wins …

Kriterij.si, 4. junij ― Gravity always wins … Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 06/04/2019 - 12:03 Gravity always wins … Na nekem zidu v Ljubljani je bil svoj čas grafit Nebo je črno, zemlja je modra. Podpisan – Jurij Gagarin. Mogoče je tam še vedno. S podobnim obratom se pred gledalca postavi kader, ki odpre predstavo Tri verzije prostora. Tla so nebo. Projekcija črno-belega posnetka težkih belih oblakov, ki se počasi pomikajo čez bel plesni pod in belo zaveso, ki pokriva daljno stran odra, za vrtoglav trenutek zamegli naš položaj v prostoru, naš zorni kot, našo točko gledanja. Morda visimo izpod vremenskega balona, morda v panoramsko zastekljenem letalu letimo skozi vremensko fronto, morda samo smo, brez razloga, na deset tisoč metrih, brez tal pod nogami. In naslednji trenutek opazimo, da prostor, v katerega gledamo/padamo, ni prazen. V njem je na desni polovici odra sklad belih blazin, visok tam nekje do pasu. Okoli njega je nekaj enakih blazin naloženih brez opaznega reda. Podoben stolp visi meter od tal, na drugi polovici odra, privezan na strop z belimi vrvmi. Napetost, ki jo je med gledalcem in prostorom, ploskvijo in globino, vzpostavilo navidezno nebo, se razsloji. Telo gledalca najde svoj protipol v telesu objekta na odru, viseče-letečega, stoječe-lebdečega. Lepo je. In predstava nam da čas, da v tem svojem negotovem položaju uživamo. Da se z njim ukvarjamo. Da nihamo med občutkoma teže in breztežnosti … Na neki točki črno-bela projekcija postane barvna. In nato ugasne. Zamenja jo subtilno postavljena odrska luč, ki prostor iz sanjsko breztežnega v hipu spremeni v fizičnega. Prostor dobi svoje mere. Stvari dobijo svojo težo. Blazine in vrvi spet postanejo predmeti – taktilni, mehki, zaobljeni. Njihov razpored se postopoma spreminja, dokler se končno ne zberejo v prostor pod omenjenim skladom, ki visi s stropa. Ravno dovolj jih je, da zapolnijo vrzel, da maso pripeljejo do tal, da to,

Očarljive trojnosti

Kriterij.si, 31. maj ― Očarljive trojnosti Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Fri, 05/31/2019 - 11:07 Očarljive trojnosti V okviru trilogije Dinamike prostorov 2016–2018 smo si v Stari mestni elektrarni lahko ogledali njen zadnji del z naslovom Tri verzije prostora. Vse tri predstave (Pendulum, Točka osi, Tri verzije prostora) so ustvarile dvojice koreografinje in likovne oz. vizualne umetnice, pri Treh verzijah prostora sta bili to Tina Valentan in Maja Kalafatić. Njuno soustvarjanje je porodilo neobičajno improvizacijsko formo in izredno gledljivo dogajanje na odru, ki je med drugim zanimivo zaradi vseh trojnosti (naključnih, ali ne), ki se pojavijo. V Treh verzijah prostora namreč plešejo tri plesalke, zgodijo se tri pomembnejše spremembe svetlobe in tri pomembnejše spremembe postavitev papirnatih inštalacij, trikrat pa se zgodijo tudi kostumografske spremembe. Očarljive trojnosti sicer niso poglaviten vidik, zato pa poudarjajo čutno estetiko predstave. Začetek je z vstopom vseh treh izvajalk tih in mehak, kar podpirata tudi projekcija oblakov, ki se razprostira po odru, ter postavitev šestih papirnatih skulptur. Pet jih je položenih na tla, največja pa visi s stropa. Izvajalke se nežno premaknejo mednje in skupaj z njimi s svojimi telesi ustvarijo nekakšen objekt. Takoj pomislimo na telo, ki je hkrati pasivno in aktivno; se premika ali premika. Izvajalke namreč druga drugo telesno manipulirajo, to pa počnejo tudi z objekti v prostoru in to dvoje nas spodbudi k razmisleku o namenu plesnega telesa v prostoru, ki je lahko tam postavljeno kot skulptura, lahko je izredno aktivno in se giba, lahko pa povzroči premikanje objektov. V Treh verzijah prostorov je opazna fuzija teh treh možnosti, ki prostor konstantno spreminja glede na položaj skulptur, teles in razmerij med njimi. Sledenje vsemu dogajanju je, predvsem zaradi improvizirane oblike predstave, intenzivno, a nenaporno, saj se posamezni elementi med s

Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora

Kriterij.si, 28. maj ― Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič: Tri verzije prostora Urednik Tue, 05/28/2019 - 19:25 Brez naslova: ob predstavi Tri verzije prostora (Tina Valentan, Maja Kalafatić, Nina Pertot Weis, Polona Maher, Barbara Novakovič) Na razmeroma zgodnji točki pisanja pričujočega besedila se mi je zdelo smiselno, da začnem z nekakšnim semi osebno-faktografskim uvodom, ki poskuša kontekstualizirati mojo pozicijo izjavljanja. Kljub temu da je imperativ umeščene vednosti in samorefleksivnosti (ki ju je mogoče opredeliti kot dve od prevladujočih znotraj področja sodobnih umetnosti in diskurzov o sodobni umetnosti) hkrati eden od predmetov, s katerimi se raziskovalno ukvarjam. Ravno tako je ta isti imperativ nekaj, do česar imam precej ambivalentno stališče. Namreč: če je bila umeščena vednost, ki – poenostavljeno rečeno – v procesu izjavljanja nakazuje na partikularno pozicijo, s katere izjavljanje prihaja, v nekem obdobju konceptualizirana kot nasprotje (kvazi)univerzalistične in (kvazi)nevtralne pozicije modernističnega interpreta umetnosti/umetnika, temu ustrezno pa tudi orodje politizacije in kritične intervencije, je dandanes razmeroma prevladujoča. Posledično pa tudi nekoliko neproduktivna. Na eni strani se zdi, da – morda še posebej na področju sodobnih scenskih in performativnih umetnosti – sproža situacijo, ko se nam zdi vedno nekoliko predrzno govoriti, pri čemer lastno govorjenje percipiramo kot jemanje besede drugemu, po možnosti nekomu, ki je iz takega ali drugačnega razloga v manjši meri “pri glasu” ali se pač iz takšnega ali drugačnega razloga ne čuti kompetenten govoriti o nečem. Na drugi strani imperativ umeščene vednosti (lahko) sproža neproduktivno situacijo, kjer je polovica govorjenja namenjena pojasnjevanju specifičnega konteksta tega istega govorjenja, je skratka namenjena nekakšni relativizaciji lastne pozicije (“ne bi želel(a) zavzemati pozicije avtoritete, sod

"Dobrodošli v moji industriji"

Kriterij.si, 10. maj ― "Dobrodošli v moji industriji" Sindikat odklonskih entitet Urednik Fri, 05/10/2019 - 16:06 »Dobrodošli v moji industriji« Zapis o performansu Moja narava in pleteni skulpturi Swelf »Dobrodošli v moji industriji« so uvodne besede performansa Moja narava performerke Sophie Rodríguez iz Venezuele, v katerem improvizira in pleše z velikansko pleteno skulpturo vulve. Izrečene so na vhodu Stare elektrarne v neposredni bližini skulpture Swelf – delu gledališke ustvarjalke, dramatičarke in performerke Marijs Boulogne, ki služi kot scenografija – in vnaprej začrtajo celotno smer in ton perfomansa. Ta namreč trasira navidezni kontrast med industrijo in osebno naravo, kar počne humorno in igrivo, za kar poskrbi predvsem improvizacijski vidik uprizoritve. Performans in pletena skulptura, ki ob vsaki postavitvi zavzame novo obliko in pri tem uteleša nov sestav tisočih intimnih ženskih oblik in pregibov, sta bila na ogled v sklopu drugega festivala Sindikat odklonskih entitet, ki je v času med 13. in 18. aprilom nagovarjal simpatizerje robnih urbanih žanrov. Obe deli, skulptura ali performans, ki poteka v neposrednem odnosu do nje, ne glede na to, h kateremu od obeh pristopamo najprej, združujeta element šoka in občutljivost za izumetničenost ali »camp«. Rogata se sami zmožnosti okusa in s tem postavljata v dialog z antikulturnimi gibanji 20. stoletja, za katera je v splošnem značilno prevpraševanje vrednostnih hierarhij tega, kar se pogosto imenuje »zahodna kultura«. Roganje zmožnosti okusa v primeru performansa in skulpture poteka v eksplicitno feministični maniri. Pletena skulptura Swelf se tako razprostira v prostoru s težkimi lovkastimi formami in daje vtis rožnatega tujka (»aliena«), ki požira prostor in ljudi v njem. Ta vulvasti tujek preigrava fantazmo monstruozne ženskosti, ki se često pojavlja kot tihi vzrok za legitimacijo ali poskus legitimacije podrejenega mesta ženske v družbi. Medtem Sophia Rodríguez s svojim telesom in govorom nagovarja občinstvo, ga izzo

Invazija odklonskih entitet

Kriterij.si, 9. maj ― Invazija odklonskih entitet Sindikat odklonskih entitet Urednik Thu, 05/09/2019 - 13:16 Invazija odklonskih entitetO Tatovih podob na Sindikatu odklonskih entitet Tehnoburleska Tatovi podob si je nadela ime, ki v angleškem prevodu (image snatchers) nedvomno spominja na naslov romana Jacka Finneyja The Body Snatchers in na številne srhljive filme, posnete po njem (leta 1956, 1978, 1993 in 2007), v katerih nezemeljske klice prevzamejo telesa, identitete in spomine nič hudega slutečih zemljanov ter jih s tem »pokonzumirajo«. Ključno pri tem je, da v primerjavi s človeškimi »originali« v teh replikah umanjka predvsem zmožnost čustvovanja. Podoben tretma Tatovi podob namenijo dominantnim podobam, v katere se ugnezdijo: prevzamejo njihovo lupino, jo izpraznijo izvornega sentimenta, napolnijo pa z ironiziranim pretiravanjem, karikaturo ali hladno distanco. S tem Tatovi vseskozi učinkovito potrjujejo in dekonstruirajo izvorni sentiment ter ideologijo dominantnih podob, ki jih naseljujejo. Novo »invazijo« teh izvenvečinskih klic smo lahko doživeli v nadvse pripravnem kontekstu Sindikata odklonskih entitet, ki je potekal drugič in prav tako že drugič gostil Tatove v produkciji zavoda Emanat, ter ponudil še nekaj drugih sestrskih kvir-feminističnih performativnih klic. Tokrat se je »invazija« dogajala v Stari elektrarni, kar je dogodku nedvomno prineslo nekaj produkcijskih fines, ob tem pa tudi nekoliko omililo njegovo surovo zabavljaštvo. To se sicer nemara bolj nebrzdano bohoti v njegovem izvornem domicilu, v klubu Gromka, ki že v izhodišču vključuje bolj sproščeno prostorsko konfiguracijo obveznega trojčka oder-avditorij-šank. S pomočjo osvetljave, ki je spominjala na kabarejsko, s preureditvijo odrskega prostora v prostor za publiko, z mizicami in stoli, ter z dodatnim dvignjenim kabarejskim odrom pa je tudi odklonska različica Tatov v Elektrarni postregla z vrhunsko zabavo in užitkom ob kritični dekonstrukciji dominantnih ideologij. Ob povezovanju veščih MC-jev

Ena tableta na dan

Kriterij.si, 5. maj ― Ena tableta na dan Sindikat odklonskih entitet Urednik Sun, 05/05/2019 - 18:42 Ena tableta na danzapis o predstavi Večna medikacija Večna medikacija ima prav posebno genealogijo. Najprej so jo uprizorili v Belgiji, potem pa je leta 2006 režiserka Marijs Boulogne skupaj s Simono Semenič reč ustvarila v okviru festivala Mesta žensk, letošnji Sindikat odklonskih entitet je slednjo s kolektivom rehabilitiral. Predstava se še vedno izjemno sočno zažira v aktualije sodobnega časa, kot da med eno in drugo uprizoritvijo ne bi preteklo debelih dvanajst let, morda toliko bolj zaradi specifične politične temperature ter zaostrene biopolitične in geopolitične slike, ki je determinirana z vzponom populističnega diskurza in retrogradnimi idejami o ženskem telesu. Burleskno predstavo zaznamuje linearno potekajoča zgodba, ki jo dve performerki, Barbara Krajnc Avdić in Jelena Rusjan, pripovedujeta, a pri tem spretno navigirata skozi utelešen jezik, tako značilen za tekstovni svet Marijs Boulogne. Jezik je pri Marijs Boulogne vselej podvržen dvojnosti, po eni strani gre za ujetje izkustva, kjer jezik neko doživetje kodificira in normalizira zato, da mu podeli sporočljivo obliko. Sočasno poseduje tudi »singularnost izkustva«, vrsto afektivnih gibanj, ki so odvisna od situacije. Preprosto rečeno, jezik ima svojo dogodkovno razsežnost, ki se vrši med afektom in telesom. Žmohtnost in sočnost jezikovne podstati se v Večni medikaciji zelo posrečeno prelivata v odrsko situacijo in njeno mesenost. Ime glavne protagonistke Roze izhaja od svete Roze iz Lime, ki se je v cerkveni kanon vpisala s svojo radikalno spokornostjo – mrtvičenjem telesa s postom, bičanjem, z nošnjo verige za pasom in težke ključavnice na njej, s spokorno srajco in železno bodičasto krono na glavi. Večna medikacija namiguje na to, o čemer so že zdavnaj pričale številne mističarke, in sicer da se verska ekstaza zlahka sprevrže v delirij z močnim seksualnim nabojem. Tudi protagonistka Roza svojemu telesu zadaja
še novic