Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov

Kriterij.si, 3. november ― Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Wed, 11/03/2021 - 11:33 Kako je biti zaprt: kratka študija treh primerov Na Japonskem, v okrožju Šibuja v Tokiu, Ičika v majceni garsonjeri z naporom vstane s porumenelega jogija. Dvaintridesetletnica pobrca obleke, mange in prazne škatle za pico na levo in desno. Stopi po narejeni poti in poklekne pred mizico s prižganim prenosnikom, katerega pozdravni zaslon na ozadju čudovite plaže z ogromnimi števkami kaže uro čez polnoč. V New Yorku, na spodnjem Manhattnu, Riley v spalnici na spletu naroča hrano za prihajajoče dni. Pozornost konstantno usmerja proti odprtim vratom garderobne omare nekje na periferiji svojih oči. Okno v sobi je prekrito z roleto, čeprav ni še niti poldne. V Sloveniji, v Miklošičevem parku v Ljubljani, Siniša ob 18.00 za sabo zaklene vrata malo večje omare, ki jo je postavil pred Okrajnim sodiščem. Na pretočnem posnetku na YouTubu lahko gledamo, kako pod dvižno posteljo razporedi škatle s knjigami in hrano, s katerimi bo deset dni zaprt in sneman. Kako podobne so si situacije naših treh protagonistk? Ičika potegne vodo na WC-ju in med korakanjem iz kopalnice ošvrkne ogledalo nad umivalnikom. Obraz, ki ji vrne pogled, je čuden, tuj. Ičika čuti, da ljudem ne bi bil všeč. Celo malo bi se jim gnusil, koža je preveč suha, nos visi preveč na desno, veka leve oči je nekoliko nižje od desne. Gnus, ki ji vznika ob gledanju tega obraza, vzbudi občutek privlaka proti stolu ob računalniku. Morala bi k zdravniku, a ko pomisli na vhodna vrata, so ta neskončno težka, ne čuti se dovolj močno, da bi jih lahko premaknila. Ičika malce odgrne okensko zaveso in ob prodirajoči svetlobi opazuje ljudi, ki se eden za drugim počasi ustavljajo, obračajo glave in strmijo vanjo. Ljudje začnejo prihajati z druge strani ceste, da se ustavijo in strmijo vanjo. Začne jo stiskati v prsih. Izostri pogled na ulico. Ljudje hodijo po pločniku, vsak po svojih opravkih. Okno spet

Še preostali konteksti

Kriterij.si, 11. oktober ― Še preostali konteksti Performance Auction House FORSALE Urednik Mon, 10/11/2021 - 15:53 Še preostali konteksti Angleščina kot uradni jezik dogodka Forsale avtorice koncepta Lee Kukovičič seveda nikakor ni bila naključna odločitev, saj se je z njo razprl komunikacijski kanal, ki želi nagovarjati neomejeno, globalno in s tem zavzeti širši potencialni (eksperimentalni) prostor ekonomije in umetnosti. Z njima vstopiti v dialog onkraj geografskih in jezikovnih zamejitev ter nacionalnih identitet, kot se za sodobni progresivni mednarodni trg tudi spodobi. Ta komponenta koncepta mi je bila vidna in smiselna takoj, na sami lokaciji, njene »stranske učinke« pa sem prepoznala šele z zamikom. Forsale svojih idejnih korenin ne išče in ne zaznava v prostoru, v katerem nastaja, ne napaja se v aktualnem kulturnopolitičnem stanju svojega okolja, ampak nekako lebdi v izoliranem prostoru lastne izvedbe, kjer si legitimno ustvari svoj atomizirani sistem logike in delovanja. Pravzaprav se zgodi nekakšen paradoks. Na eni strani njegov koncept preverja temeljne (teatrološke kot tudi potrošniške) postulate razmerja med realnim in fiktivnim lastninjenjem, v tem je izjemno neposreden, brezkompromisen in analitičen. Prevzame obliko realne podobe dražbe in kot prodajni artikel ponudi segmente (scenske rezine) iz predstave Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. (scenografija, kostumi, tableau vivant, čas, tišine ...). Z razdejanjem uprizoritve sočasno že naredi njen natančni popis. Razčleni njeno drobovje, se osredotoči na samoumevne elemente v uprizoritveni praksi (kot so na primer molk ali tišina), izračuna trajanje največkrat spregledanih in nezaznanih mizanscenskih parametrov, razpostavi tudi najmanjše delce uprizoritve in s opisom materializira tisto, kar je hipno, minljivo, neubesedljivo (pogledi, geste, premiki, zvoki …). V ikejevski maniri uprizoritev vzvratno razstavi, najbolj pragmatični bi morda rekli, da jo odlično pripravi za obrazec ATA carnet, še posebej za kakš

Umetnost je preživetje

Kriterij.si, 27. september ― Umetnost je preživetje festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Mon, 09/27/2021 - 13:59 Zapis je kolaž mailov, sms-ov in pogovorov, ki so se godili med ogledi uprizoritev: Farm Fatale, Solo, Prijeten otok, Sad sam Matthaus, Europe to go, Babice, Slaba družba, Tihožitje. Na pisanje je vplivalo, da je Jaka je začel z vajami, Tery pa z udeležbo na Summer labu, ampak kmalu zatem s karanteno, zaradi tveganega stika.   Letošnji festival Mladi levi se že drugo leto dogaja v spreminjajočih se, a neizbežnih razmerah koronakrize in zdi se, da je tokrat zaznamovan drugače: lanski program se je prerinjal skozi negotovosti in poglabljal vezi z lokalnimi ustvarjalci, letošnji festival pa je zaznamovalo prepričanje, da sta pomembna ohranjanje vezi z akterji in (še) bolj trajnostno usmerjeno načrtovanje gostovanj lokalnih in manj lokalnih gostov, ki so festival že obiskali in postajajo festivalskemu občinstvu vedno bolj znani. Kljub temu je festival pogumno zakorakal v sfero in intenzivno buril mesto z ogromnim številom dogodkov, ki so kričali o nujnosti kulture in umetnosti ter njunih potencialih za ustvarjanje alternativnih prostorov in trenutkov (manipuliranja) pozornosti. Prostorov družbenosti in prostorov številnih potencialnih realnosti. Mladi levi, ki vedno pridejo pospremljeni tudi s kančkom grenkobe ob slovesu poletja (če pogledaš skozi okno, je že jesen!), vedno znova postanejo eden osrednjih ljubljanskih dogodkov, ki jim nikakor ne moreš uiti. Prav gotovo je bilo tako tudi letos. Bodisi ko kofetkanje popestrijo lirični utrinki bodisi ko med šetanjem po mestu ne vedoč naletiš na Europe to go skupine God’s entertainment. Poleg vseh obiskovalcev, katerih gneča po koronskih letih sočasno ustvarja tako val navdušenja kot pritajeni strah, se festival zagotovo dotakne tudi številnih mimoidočih. Ta ideja napeljuje na ključno misel, v katero bi lahko zgostili letošnji festival: umetnost je preživetje. Ko gre za ekološka vprašanja, ki tako močno zaznamujejo letošnji p

Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte

Kriterij.si, 17. september ― Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte festival MLADI LEVI 2021 - drugič Urednik Fri, 09/17/2021 - 09:49 Umetnost za življenje, prazni bankovci za funte Menjalni tečaj kulture ni predstava, temveč je interaktivni umetniški projekt v živo oziroma »live art«, kar je interdisciplinarni in multimedialni korak stran od performansa ali predstave, če jo razumemo klasično – kot oder ali black box, igralce, scenarij, režiserko. Ta podatek je po eni strani nekakšna formalnost, po drugi pa metoda, ki zelo uspešno združuje različne tehnike pripovedovanja zgodb, hkrati pa dopušča domišljiji in ustvarjalnosti veliko širši teren za raziskovanje samih sebe ter za poigravanje z idejami. To je lahko ali zelo slabo ali zelo dobro, in v kontekstu Menjalnega tečaja kulture bi se dalo odpreti tudi vprašanje meje med instalacijo in »live art« projektom. A veliko bolj smiselno je odpreti vprašanje meja in njihovega prehajanja, kot ga obravnava projekt avtorice Tanie El Khoury. Zgodba, ki nam jo umetnica deli s prikazi svojih družinskih spominov, ni zgolj družinska zgodba, temveč je zgodba o migracijah, vezanih na obmejni dom v Akarju med Libanonom in Sirijo, na obljubljeno deželo – Mehiko, na realnost bivanja v Angliji ter na reko, ki ne upošteva meja. Sliši se kompleksno, a takšno je tudi življenje. Vsebinski temelj projekta so intervjuji in preživeti čas z družinskimi člani, to so predvsem avtoričin oče, babica ter partnerji, stebri projekta pa so arhivski podatki in raziskovalno delo, zbrani in namensko ustvarjeni artefakti ter posneto video in zvočno gradivo. Ogrodje vsega so zgodbe o migracijah, medtem ko je predstavitev vsebine po formi - instalacija. Za podajanje pripovedi se uporabljata stara in tudi nova tehnologija, instalacija pa je prav tako ključna kot zgodba sama, saj jo soustvarja, skupaj z vsakokratnim gledalcem in gledalko, ki se odpravi v njeno raziskovanje. A pojdimo od začetka. Migracije, meje in begunske krize so tema ustvarjanja številnih umetnikov,

Zbiralke sanj

Kriterij.si, 6. september ― Zbiralke sanj festival MLADI LEVI 2021 Urednik Mon, 09/06/2021 - 15:14 Zbiralke sanj Naš vsakdan je mnogokrat določen s prostori, v katerih smo, mimo katerih hodimo, kjer se združujemo, pogovarjamo, zato redkokdaj presežemo meje drugih krajev, da bi se našli v njihovih medprostorih. Tudi gledališče, ki morda stoji čez cesto, se nekaterim zdi domačno, spet drugim tuje, nedostopno, nedomače, brez vezi z ulico nasproti. Pa vendar obstajajo trenutki, ko se te meje zabrišejo. Ta izbris in ustvarjanje medprostora si je dovolil hrvaški kolektiv Igralke. Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol in Vanda Velagić so si upale stopiti iz gledališča čez cesto, na ulice, izstopiti iz znanega vsakdana v drugi, drugačni vsakdan … Začelo se je, ko je Vanda Velagić zvečer pred spanjem, potem ko je po službi, premieri, vaji ali gledališki predstavi padla v posteljo, vedno znova z ulice slišala neznan zvok. Trk, trk, trk. Napela je ušesa, začelo jo je zanimati. Postala je pozorna, vklopila je svoj raziskovalni duh in ugotovila, da gre za sicer urejeno, staro žensko, ki s palico drega v smetnjake, da bi v njih našla plastenke. Na Hrvaškem namreč od leta 2005 velja zakon, ki omogoča, da ljudje lahko v trgovinah v zameno za denar vrnejo prazno plastenko. Zakaj bi to počela tako urejena gospa, zakaj bi to počela tudi ponoči? Svetovi so se začeli stapljati. Umetniška organizacija pod imenom kolektiv Igralke se je angažirala. Zatohle odrske deske in žametne zavese jih že zdavnaj niso več zanimale, njihov fokus se je spustil na ulico. Hotele so razumeti, kdo so upokojenke, ki jim dodaten ali pa celo večji del zaslužka pomeni unovčitev zavrženih plastenk. Raziskale so pokojninsko zakonodajo na Hrvaškem, ugotavljale, da prekarne oblike dela, delo na črno, prekratka delovna doba, težave z dokumenti in podobno, močno vplivajo na življenje žensk, ki so trenutno v pokoju. Veliko je takšnih, ki so obsojene na revščino, zato pobiranje odvrženih plastenk temeljno rešuje njihov social
Revalorizacija

Revalorizacija

Kriterij.si, 6. september ― Revalorizacija Performance Auction House FORSALE Urednik Mon, 09/06/2021 - 15:10 Revalorizacija »Postanite zasebni lastnik gledališke predstave in izkusite lepoto pravic in dolžnosti lastništva ter s privatizacijo ohranjajte skupno dobro.« Alma Selimović, generalna direktorica FORSALE Bi radi spremenili svet? Še nikoli ni bilo tako preprosto. Kupite si del dobre gledališke predstave! Iz gledalca se boste prelevili v solastnika in s tem vstopili v nove družbene odnose. Lea Kukovičič, pripadnica »necinične generacije« in teoretsko podkovana ustvarjalka, je zasnovala platformo, ki nam to omogoča: dražbeno hišo uprizoritvenih umetnosti FORSALE. Prva dražba je bila na festivalu Mladi levi, prodajala se je predstava kolektiva Beton Ltd Ich kann nicht anders, premierno izvedena leta 2016. Z muko se lotevam premišljevanja o FORSALE, saj sta avtorica in zavod Bunker okrog pojava spletla vodotesno diskurzivno mrežo, ki odgovarja na vsa vprašanja. FORSALE je projekt zavoda Bunker (piše v pogodbi). FORSALE je dražbena hiša v Bunkerjevi lasti in hkrati avtorsko konceptualno umetniško delo Lee Kukovičič (isto tam), po svoji pravni naravi pa je javna dražba lotov umetniškega dela. FORSALE je tudi nov poslovni model za gledališke hiše, ki ga lastnik namerava tržiti (povzema STA na podlagi izjav za javnost). Tu ni na delu lahkotna prisvojitev neke zunajumetnostne forme in diskurza, značilna za prakse 90. let, pač pa gre za rez v ekonomijo in avtonomijo avtorskega gledališča. FORSALE je »prostor, kjer verjamemo v gledališče in kjer obenem verjamemo v denar«, pravijo. In brez sramu oglašujejo. Sramežljivost Snovalci FORSALE se zavedajo, da koncept prodaje gledaliških predstav na licitaciji ni v skladu z intuitivnim dojemanjem umetnosti. Profesionalna produkcija umetnosti v naši družbi namreč vztraja v nekapitalističnem načinu. Poteka znotraj institucionaliziranega sistema, kjer se družbeno pripoznani posredniki na razpisih potegujejo za javna sredstva, ta pa nato na
Zdrži, Leyla!

Zdrži, Leyla!

Kriterij.si, 1. september ― Zdrži, Leyla! festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 14:12           Kaj dodati, ko sta Silke Huysmans in Hannes Dereere že vse povedala o malem otoku Nauru, za katerega sem prvič izvedela ravno od njiju? Spontani odziv na pretresljivo predstavitev je molk – molk iz nemoči, molk iz spoštovanja do njiju, ki sta stala tam v živo pred nami, in do tistih na njunih zaslonih, ki zmorejo, ker morajo. Tudi umetnika v času predstave nista spregovorila. A vendar ni nič ostalo zamolčano. Zanju so govorili podatki in posnetki, pričevanja uničujočih razmer na otoku, ki jima ga je kot redkim izjemam uspelo obiskati za kratek čas. Zanju sta govorili njuni telesi na odru, ki sta zavzeto brskali po elektronski shrambi otoških spominov. Telesi sta umolknili pred posnetimi glasovi pogosto preslišanih otočanov. Z otoka, ki predstavlja vse, česar nočemo, a se nam še kako že približuje: popolno in dokončno izkoriščenje ljudi in narave v imenu dobička za peščico samopoklicanih. Umetnika nas postavita v razmere na otoku s komunikacijo z mlado begunko Leylo, ki jo brezizhodnost in nasilnost utesnjujočega okolja potiskata v samomorilne misli. Ni edina. Razmere v begunskem centru, ki ga otok upravlja za bližnjo Avstralijo – ta tja deponira nezaželene prišleke –, so številne izmed teh potisnile v samopoškodovanje ali celo v smrt.     Otočani v zameno za umazano delo od Avstralcev prejemajo pomoč, ki jim omogoča preživetje po opustošenju otoka kot posledici večdesetletnega izkopavanja fosfata. Osiromašena zemlja otočanom onemogoča gojenje lastne hrane, odvisnost od cenenih uvoženih jestvin pa pri prebivalcih povzroča nevarno prekomerno težo in nagnjenost k sladkorni bolezni. Zato stara prebivalka otoka pravi, da njihov otok ni »prijeten otok«, kot so ga poimenovali zavojevalci z Zahoda, temveč je »otok ptičjih iztrebkov« (bird shit island). Iztrebki pa imajo moč pognojitve in morda, le morda, ponovne vzpostavitve ravnovesja na otoku. Tako kot nas ta ma

Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode

Kriterij.si, 1. september ― Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode festival MLADI LEVI 2021 Urednik Wed, 09/01/2021 - 13:18 Nihče nikomur ničesar ne dolguje, razen svobode Silke Huysmans & Hannes Dereere / CAMPO: PRIJETEN OTOK / PLEASANT ISLAND Če v Wikipedijo vtipkamo Nauru, da bi se pripravili na predstavo Prijeten otok, ki jo na oder prinašata Silke Huysmans in Hannes Dereere, po nekaj klikih ugotovimo, da gre za bivšo nemško kolonijo, ki se je leta 1968 osamosvojila, njen celotni gospodarski vzpon in kasnejši padec pa izvirata iz miniranja fosfata, ki ga je otok včasih bil poln, vse dokler ga niso popolnoma izropali. Davčna oaza, kjer je bila elektrika zastonj in kjer naj bi celotno prebivalstvo živelo luksuzno, se je spremenila v pekel. Prebivalci so zaradi zaprtja fosfatnega rudnika ostali brez vsega, stik z zunanjim svetom je skorajda nikakršen, samooskrbnost pa popolnoma nemogoča, saj na otoku zaradi uničene biodiverzitete ni mogoče gojiti ničesar. Poleg tega je otok zapor za begunce; vlada jih za Avstralijo (ki jim to "storitev" plačuje) zapira v centre za pridržanje pribežnikov, torej zapore oziroma migrantska taborišča. Kaj se dogaja na otoku Nauru, torej ni nobena skrivnost. A po vsej verjetnosti brez Silke Huysmansa in Hannesa Dereereja v Google nikoli ne bi vtipkali Nauru, mnogi smo namreč za otok slišali prvič. Na odru Plesnega teatra Ljubljana smo lahko videli dve beli projekcijski platni in Huysmansovo ter Dereereja, belgijska ustvarjalca, ki sta ob platnu stala vsak s svojim telefonom. Zaslona telefonov sta se projicirala na platni in vse, vizualna podoba, glasba in tudi besedilo, je izhajalo zgolj iz dveh mobilnih naprav. Celotna atmosfera je bila tako razgaljena pred našimi očmi, prav tako se je pred našimi očmi postopoma razgaljeval celoten postopek njunega raziskovanja. Začela sta z osebno noto, s pogovorom po WhatsAppu z eno izmed prebivalk otoka Nauru, ki se je odločila otok zapustiti in se odpravila na težko pot migrantke, nato pa nadaljevala z googlan

Ni plana B

Kriterij.si, 31. avgust ― Ni plana B festival MLADI LEVI 2021 Urednik Tue, 08/31/2021 - 14:31 Ni plana B Philippe Quesne: Farm fatale Morda si ljudje konec sveta res predstavljamo veliko lažje kot njegovo popolno transformacijo ali revolucionarno alternativo. Predvsem ekološka katastrofa se za vse kaže še najbližja, ekstremni prelom s to nedoločljivo prihodnostjo si težko predstavljamo, panično ločevanje odpadkov, kupovanje biorazgradljivih vrečk in ekološke solate pa se zdi kot pljunek v morje, v katerem se razliva nafta, na celino pa poliva glifosat. Nič presenetljivega ni, da je prav ta tema odprla 24. festival Mladih levov in nam s tem odprla še več vprašanj, kontradikcij in dilem ter zamajala moč naših dejanj. Francoski umetnik Philippe Quesne je pred petimi leti odprl festival s predstavo Noč krtov, to leto pa so se Mladi levi začeli s Farm fatale, prav tako v njegovi režiji. Avtor, po izobrazbi scenograf, za izhodiščno točko svojega ustvarjanja jemlje seveda scenografijo, ki jo razume kot enega izmed pomembnejših elementov za podajanje teme. Gledališče je za Quesna kot škatla, v kateri lahko na mikroravni preučuje človeški habitat, pa naj bo ta zvezan s potencialno realnostjo ali z apokaliptično prihodnostjo. Bel in prazen oder so tokrat polnili bale sena in štirje liki z maskami, ki so karakterizirale osebnosti vsakega od njih ter dopolnjevale njihov način gibanja in govora. Štirim glavnim protagonistom se kmalu pridruži še prišlek, tujec, popotnik, ki deluje kot klasična dramska funkcionalna figura, prek katere gledalci in gledalke ugotavljamo, kje smo se sploh znašli. Gre za prostor, kamor so se odmaknili ozaveščeni kmetje ali aktivisti po ekološki katastrofi, ki je povzročila izumrtje skorajda celotne biodiverzitete. Protagonisti na odru kakor na samotnem otoku oddajajo radijske valove, njihov program je sestavljen iz zvokov izumrlih ptic, prispevkov o ekološki krizi in intervjujev, ki so namenjeni predvsem okoljevarstvenemu ozaveščanju, kljub že storjeni škodi človešk

Kdo se oglaša?

Kriterij.si, 31. avgust ― Kdo se oglaša? festival MLADI LEVI 2021 Urednik Tue, 08/31/2021 - 14:28 Kdo se oglaša? Philippe Quesne: Farm Fatale Zdi se butasto ponavljati (ampak vendarle bom in kasneje tudi pojasnil, čemu), da so grozeče in tudi obstoječe ekološke katastrofe ne zgolj ena najbolj vročih (pun intended) tem tega trenutka in da po logiki stvari to ne bodo prenehale biti. A v nasprotju s številnimi drugimi novinarskimi tematikami za njimi resnično stoji strašljiva napoved, ki je po svoji naravi kompleksna, vseobsegajoča in večplastna, obenem pa jo je izredno zagatno nadzorovati in reševati. Še posebej, ko vidimo, da je to obenem vprašanje, ki se glede na njegovo resnost in prisotnost v javnem prostoru pravzaprav rešuje prav nenavadno in bizarno počasi, kadar se to sploh dogaja. Ker je (vse) to tako, se je vprašanje ekologije seveda močno poravnalo s sodobnim umetniškim izrazom, pa najsi gre za uprizoritvene umetnosti, likovno umetnost, literaturo, ne nazadnje tudi glasbo (posebej denimo v spektru etnomuzikoloških pristopov), arhitekturo ali kaj drugega. Odgovor na vprašanje, zakaj je to tako, se zdi enostaven: ne gre samo za potrebo po družbenem angažmaju, ki je blizu sodobnim zapovedim v polju umetnosti, temveč ekološka vprašanja močno vplivajo tudi na vprašanja o človeškem (kaj šele kakšnem drugem) stanju, zaznamujejo naš duhovni svet in kulturno podstat. Heck, v resnici zaznamujejo sam način produkcije umetnosti (to sem napisal, kot da je umetnost več kot vse drugo), kar je dobro vidno denimo v pisanju Amitava Ghosha, ki kot da ne verjame več v literaturo pred ekološko kataklizmo, ali denimo pri letošnji dobitnici in dobitniku Pritzkerjeve nagrade za arhitekturo, Anne Lacaton in Jean-Philippu Vassalu, katerih ekološki stav gre nekako tako: »ne ruši, če ni treba« in »ni treba graditi, če ni arhitekturno utemeljeno«. Odrast, skratka. A če domača umetniška produkcija za temi trendi nekoliko zaostaja, je po drugi strani tovrstnih tujih primerov tako rekoč na pretek, s čimer

Na stežaj odprta vrata

Kriterij.si, 6. januar ― Na stežaj odprta vrata Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 01/06/2021 - 10:31 Na stežaj odprta vrata Zaprem oči in nenadoma je v zraku vonj po soli in borovcih. Topel jugo šepeta skrivnosti v krošnje dreves, večerno nebo zagrnejo temni oblaki. Na primerni razdalji postavljene plastične stole Letnega kina Arrigoni počasi napolnijo obiskovalci. Nova lokacija letošnje ekstraserijske edicije Kino Otoka je ena redkih, kjer je mogoče začutiti vsaj nekaj festivalskega vzdušja. Večernih druženj ob svetilniku ni, v Art Kino Odeon sta vstop in ogled filmov dovoljena le z masko, obraze skrivamo tudi na strokovnih predavanjih in okroglih mizah. Arrigoni se tako zdi kot osvobojeno ozemlje, špranja neskaljenega upanja, prav takega, kot ga v filmu Cabirijine noči (Le Notti di Cabiria, 1957, Federico Fellini) v zasanjano naivnem liku rimske prostitutke pooseblja režiserjeva muza Giulietta Masina. Medtem ko zaključna špica Fellinijeve zgodnje mojstrovine drsi prek platna, se prizorišče izprazni. Na polnočni projekciji filma Gorelo bo (O Que Arde, 2019, Oliver Laxe), ki sledi, ostane le še nekaj filmskih entuziastov. Veter se okrepi, oblaki na nebu delujejo vedno bolj grozeče. Sezujem si čevlje in se udobno namestim. Laxov film se odpre z nenavadnim prizorom, sredi noči, med visokimi evkaliptusovimi drevesi, ki ob glasnih pokih kot domine padajo na mehka gozdna tla. Ravno, ko se v Gorelo bo prek Galicije, gorate pokrajine na skrajnem severozahodu Iberskega polotoka, razplamti požar, se na izolskem nebu začne divje bliskati. Ožarjene podobe na platnu zaplešejo z nočjo, ki jo parajo nevihtne strele. Veter se glasno razjezi, mrši lase in uklanja drevesa, ki obdajajo kino. Goreče filmske podobe in zvok sestopijo s platna, meja med fikcijo in realnostjo se zabriše. Ko konec decembra pretresam letošnje distopično, razpokano in osamljeno leto, zaznamovano z zdravstveno, socialno in politično krizo, se pogosto vračam k temu magičnemu večeru konec avgusta, ki se je v moj s

Pa makar puklo

Kriterij.si, 23. december 2020 ― Pa makar puklo Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 12/23/2020 - 11:33 Pa makar puklo Iz marketinškega vse mora ven! v intimistični vse mora not. Dol z razlikami. Nikdar to ni bilo lažje. Nikdar nam ni bilo lažje. Delati na sebi. Polne osebnosti.Gospa Majdka tule nad menoj je šla v akcijo. Vse po starem. Ampak. Po hitrem postopku si je izpulila vse lase. Nato je šla ven in pulila plevel. Nato rože. Ki jih je najprej zarinila noter. Vso sem jo videla. Njen ciklični čas je njen strukturni čas. Merce et al. mi poplesavajo pred očmi, tako rekoč zame, nenadoma vse moje. Ena sama kita, sploščena v 2D, nič manj je ni. Ves čas je treba nekaj zagrabiti, ste opazili, ves čas je treba kaj zagrabiti in od vsega skupaj imaš na koncu samo masten ekran. Vleti Nataša. Da bo prevedla tudi Reputation od Pat Parker. In gre:                                     Se je že kdo vprašal                                     kot se sprašujem jaz                                     zakaj                                     je Fred Astaire                                     slavljen kot največji                                     Plesalec v filmski zgodovini?                                     Gledam ga                                     kako se vrti, suče, pleše step                                     čez ves zaslon                                     z Ginger Rogers                                     In vsakič ko ju vidim                                     plešeta isti ples                                     delata iste korake                                     Ne morem si pomagati da ne bi opazila                                     da ona to počne                                     v visokih petah Skoz na začetek. Na liniji z Versom že kak teden. Kje so moje knjige, Matt? Resno, Matt, kje so moje knjige? Vleti Nataša: Kje so moje knjige? Evo gospe Majdke: Kje so moje rože? Gospa Majdka je na robu živcev, Matt pa se ne pusti iztiriti, kar tudi sicer ni bil (ali

Kristian Koželj

Kriterij.si, 9. december 2020 ― Kristian Koželj Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 12/09/2020 - 13:42 Urednikovo povabilo k refleksiji o umetnosti, po kateri posegam v teh karantenskih tednih in mesecih, me je ujelo nekoliko nepripravljenega za soočenje z dejstvom, da je moja bera v tem obdobju na prvi pogled zanemarljiva. Glede na ves čas, ki mi ostaja, še posebej spričo dolgotrajne bolniške, v kateri sem se znašel tik pred zapiranjem, bi lahko pričakoval, da se bo prebranega, videnega in poslušanega nakopičilo precej več. Tega ne pišem iz potrebe po (samo)opravičevanju, bolj iz presenetljivega prebliska, da obsežnejšega umetniškega inputa v tem trenutku ne pogrešam. Nasprotno, hvaležen sem, da sem selekcijsko sito zgostil do te mere, da skozenj prepuščam le tisto, kar me usmerja v molk in nekako nadaljuje procese, v katere sem vstopil pred dobrim letom. Moje zadnje mesece je pomembno zaznamovala tudi odločitev za vrnitev k študiju teologije, ki sem ga pred skoraj desetletjem tik pred koncem opustil. Branja mi tako ne manjka, a gre predvsem za strokovno literaturo. V tem segmentu sem se posebej potopil v Rupnikovo knjigo Po Duhu. Jezuit in Prešernov nagrajenec p. Marko Ivan Rupnik je eden od enajstih teologov, ki jih je sedanji papež Frančišek lastnoročno izbral, da z različnih teoloških vidikov utemeljijo njegovo vizijo razvoja Cerkve, da bo zmogla epohalni prehod, v katerem se je znašla – Rupnikova teologija je teologija nenehnega vračanja k izvoru, k življenju na način sina, umik s Konstantinovega prestola posvetne oblasti in časti. V središču te teologije, če si smem glede na omejeni prostor privoščiti grobo posplošitev, je torej koncept sinovstva – svobode, ki se izpolnjuje v pokorščini do te mere, da si dovoli kenozo – odpoved lastni božanski naravi. Exploring Kenotic Christology je druga knjiga, po kateri posegam vedno pogosteje, saj koncept kristološke kenoze na neki ravni korespondira s suspenzom igralčevega ega v igralski metodi K. S. Stanislavskega in Leeja Strasberg

Intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti

Kriterij.si, 26. november 2020 ― Intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Thu, 11/26/2020 - 21:32 Ko takole razmišljam o umetnosti, s katero se kot konzument ukvarjam v teh dneh, ugotavljam, da se precej naslanja na postkolonialnega duha. In to čisto spontano. Za kaj pri tem v resnici gre, je težko točno določiti. Pri številnih primerih gre pač za naključje, ki je povezano z delom. Vendar tukaj ne bom obravnaval tistih del, ki so zame predvsem profesionalni objekt spoznavanja, temveč tista, ki so me tudi osebno izraziteje nagovorila. Najprej naj omenim odkritje soula. Zgodilo se je, ko sem poslušal album, na katerem je sodeloval po mojem mnenju eden najprodornejših, jezikovno najizvirnejših in žmothtnih raperjev, Black Thought, član The Roots. Med vrtenjem komadov se mi je v uho zataknil tisti z naslovom Bad to the Bone. Gre za sodelovanje producenta Salaama Reemija, omenjenega raperja in pevca Reeka Ruffina. Zadeva mi je s svojo melanholijo, prostranstvi, ki se razpenjajo v mogočnem in raskavem glasu Ruffina, in eksistencialno napetostjo segla do kosti. Posvetilo se mi je, da je soul tisti zvok, ki ga že dlje časa intuitivno iščem. Spravil sem se poslušat klasike – Marvina Gaya, Stevieja Wonderja, Williama DeVaughna, Gila Scotta Herona. Poln, dostojanstven, topel zvok v ritmih korakanja je začel name delovati terapevtsko. Spojil je tisto, kar se včasih v naših prostorih zdi nespojljivo – zavzetost za socialno pravičnost in duhovnost. Glasba, ki ti da občutek, da si del nečesa večjega, skupnosti pokončnih in sprejemajočih ljudi. Sporočila imajo socrealistične prvine, ne bojijo se proze, glasovi pevcev so dovolj suvereni, da lahko, se zdi, zapojejo karkoli. Obenem pa polna včasih globoko preprostih, drugih pretanjeno liričnih momentov. Gil Scott Heron je trubadur, ki je, kadar govorimo o velikanih, kot so Cohen, Dylan, Waits, spregledan. Marvin Gaye, Wonder, DeVaughn nagovarjajo s posebno čistostjo. Ob tem sem se spomnil besed Cornella Westa, da pr

Lepa, molčeča, negibna

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Lepa, molčeča, negibna festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:37 Lepa, molčeča, negibna Ko v času festivala Mesto žensk vstopimo v dvorano Stare mestne elektrarne, da bi si ogledale predstavo, enodejanko oziroma miniaturko Lepa kot slika, nas znotraj pričaka donenje harmonike oziroma narodnozabavne glasbe in v nas sproži asociacije na vaške oziroma gasilske veselice. Preglasna neprijetna glasba postaja vse bolj disharmonična, zvoki harmonik se med seboj mešajo, prelivajo in začnejo vzbujati občutek tesnobe, vse dokler te napetosti ne preglasi tišina. Zazremo se v rdečo zaveso na odru, ta se odpre in pred nami stoji gola Simona Semenič. Tišina, gola koža in oder, na katerem na tleh leži zgolj lično zložen kupček oblek, sestavljajo scenografski kontrast prej invazivnega zvoka harmonik. Simona Semenič nekaj trenutkov stoji, nas gleda, in ker noben pogled na golo žensko telo ne more biti nevtralen, sodimo, morda postajamo živčne ali pa nam ob iskanju nevtralne točke zrenja postaja neprijetno. Simona Semenič se skloni in iz kupa oblek vzame najprej bele čipkaste hlače. Nato nogavice, spodnje krilo, še eno krilo, predpasnik, srajco, kovinski pas ali sklepanec, ruto, avbo, čevlje ... Opazujemo oblačenje ženske v narodno nošo, Semenič pa nas po vsakem oblečenem kosu pogleda. Oblači se skrbno in počasi, njene geste so spontane, vendar je gibanje zaradi neudobnega kroja, teže in količine oblačil vse bolj ovirano. Bolj ko je oblečena, manj možnosti za gibanje ima, zato si proti koncu oblačenja črne čeveljce komajda še zaveže. To ovirano gibanje v nas sproži smeh in preseka mučno tišino, ki jo povzroča počasno oblačenje. Nobenega specifičnega ponazarjanja ali poudarjanja ni potrebnega, nobenih besed ali ponazoritvenih gest, da bi lahko prebrali znake te predstave. Opozarjajo nas na absurdnost ženskih oblek in teror, ki ga patriarhalna družba izvaja na ženskem telesu. Pa ne samo to. Slovenska narodna noša sama po sebi pomeni paradoks, saj je sestavljena

Ali sem dovolj dobra?

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Ali sem dovolj dobra? festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:03 Ali sem dovolj dobra? »Nothing has a stronger influence psychologically on their environment and especially on their children than the unlived life of the parent.– Carl Gustav Jung Ali sem dovolj dobra mati in ali sem dovolj dobra feministka, sta dve izmed mnogih vprašanj o družini in starševstvu v trenutku nekega preloma oziroma razpada zakonske zveze, ki jih Nataša Živković postavi v predstavi Med dvema ognjema. Ravno ti dve vprašanji sta mi najbolj zadoneli. Najbrž zaradi tega, ker sta ti dve vprašanji za sodobno žensko konstitutivni. In najbrž tudi zato, ker sem se ravno s tem najbolj ukvarjala v času razpada svoje zakonske zveze – kako biti dobra mama in hkrati ostati zvesta svojim željam. Kdaj smo se sploh matere začele spraševati, ali smo dovolj dobre oziroma ali bomo nekoč postale dovolj dobre matere? Ali je ta dvom univerzalen, imanenten, ali zgolj vsiljen znotraj zahodnega družbenega diskurza? In kaj ima feminizem opraviti s tem vprašanjem? Avtorica predstave svoja premišljevanja, ki se pojavljajo ob prekinitvi zakonske zveze, položi v usta otrok, kar učinkuje nekoliko shizofreno – hkrati vznemirja in pomirja. Vznemirja nas misel na otrokovo ranljivost ob ločitvi staršev in razpadu družine – dogaja se nekaj, kar bo nedolžnega otroka močno zaznamovalo in spravilo v stisko. Otroci pa ob izjavljanju teh težkih, odraslih vsebin ostajajo čustveno distancirani in nezainteresirani, kar deluje tolažilno in pomirjajoče. Kot da bi sporočali, da je stanje pod nadzorom, da se navkljub vsemu počutijo varne.  Avtorica je s to eksternalizacijo notranjega dialoga, ki učinkuje shizofreno, pravzaprav razsvetlila shizofreno situacijo sodobne matere, ki je razpeta med medsebojno izključujočimi se zahtevami – izpolnila in živela naj bi svoje potenciale in želje (Ali sem dovolj dobra feministka?), hkrati pa naj bi se popolnoma posvečala svojemu otroku (Ali sem dovolj dobra mati?). Kaj s
še novic