Kulturno o ekonomskem

Kriterij.si, 29. september ― Kulturno o ekonomskem Prekarnost ali samoupravljanje? / mednarodna konferenca Urednik Tue, 09/29/2020 - 13:33 Kulturno o ekonomskem Samoupravljanje, prekarnost, neoliberalizem Maska, časopis za scenske umetnosti z zavidanja vredno tradicijo in brez »trdne institucionalne zaslombe«, s konferenco ob stoletnici problematizira samoupravljanje in hkrati poziva k njegovi vrnitvi. V tematskem smislu obravnava za kulturnike in druge delavce pomembno področje. Namen dogodka ob obletnici seveda ni samo poglobljena družboslovna analiza, vendar je program vseeno v ospredje postavil ekonomsko vprašanje. Kljub temu v drugem petkovem pogovoru med Ano Vujanović in Borisom Budnom resnega odgovora nismo dobili. Prisotni so bili vsi tisti klišeji, ki z masovno in površno reprodukcijo postajajo nekakšne značke subkulturnega samopotrjevanja. Kapitalizem, neoliberalizem, socializem, potrošniški materializem, alienacija, samoupravljanje, prekarnost. Veliki koncepti, ki pa obstanejo v slepi ulici. Levica je ujeta v dogmatični zanki že več desetletij; če se torej že pogovarjamo o ekonomiji, zakaj se ne bi počasi zresnili in presegli klišejev? Tekst ni toliko kritična recenzija dogodka, ampak predvsem prispevek o posameznih točkah, ki so se pojavile v pogovoru, pa nas niso zadovoljile. Poskušam biti konstruktiven, čeprav sem nergajoč. Morda je to tako zaradi formata poslušanja. Namesto da bi se poslušajoč presedal na stolu v Stari mestni elektrarni, se razgledoval po občinstvu in na trenutke pomislil na falafel, sedim pred računalnikom, s papirjem pred sabo in tehničnim težaštvom obrtnika (tj. ekonomista), ki so ga nekako angažirali za komentar kulturnega dogodka o samoupravljanju. Neoliberalizem je eden izmed terminov, ki se pogosto pojavljajo v pogovoru. Dober primer vseprisotne in pogosto nerazumljene ekonomske institucije. Boris Buden in Ana Vujanović, oba postrežeta z najpogostejšim stereotipom, da je neoliberalizem ekonomski sistem, ki temelji na tržnem, tržni konkuren

Zatočišča za premislek

Kriterij.si, 24. september ― Zatočišča za premislek festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/24/2020 - 11:30 Zatočišča za premislek Še pomnite, kako je minulo leto mednarodne festivalske programe »so-ustvarjal« razvpiti propad nacionalnega letalskega prevoznika Adria Airways? Letos jih navigirajo barvni spekter covid-19, s katerim države uravnavajo zapiranje oziroma odpiranje mej in trgujejo z njima, ter z epidemijo povezani, nenehno spreminjajoči se diktati NIJZ. Tako na odrih, kot kaže, še nekaj časa ne bomo priča prireditvam s številčno večjimi zasedbami, smo pa zato potisnjeni v intimnejša odrska razmerja. Mladi levi morda tokrat niso ponudili najboljšega programa. Morda res nismo videli Rimini Protokolla pred Rimini Protokollom poznejše mednarodne veljave in številnih biserov, ki jih je bilo mladolevovsko občinstvo deležno 23 let. Biserov, pomembnih tudi za prepoznavanje in »čitanje« sodobnih uprizoritvenih tokov. Zato pa festival dragocenost nosi v pogumu, da so ga navkljub vsem težavnostim pandemičnih razmer izpeljali … v živo, z oznako mednarodni. V času vse bolj izrazite »stalker« družbe in prav takšnega novinarstva, ko večinski posel opravijo kar družbena omrežja. V času cenenih populizmov in brezsramnih mlatenj neutemeljenih presoj, ki so v zadnjih nekaj letih preplavili polje profanega in postali družbeni normativ. V času aktualne vladavine, ko zlasti nevladni sektor doživlja diskreditacije, odmerjene nizko pod pasom – in čeravno tudi pred tem ni bilo cvetlično, vendarle vsaj javno politična nadstavba ni predrzno udrihala, da je to »entartete kunst« treba utišati –, postaja umetnost eno izmed vse bolj redkih zatočišč, ki obiskovalcem ponuja vsebine za tehtnejši premislek. Sama sem na tokratnih Mladih levih premišljevala ob Poskusu umiranja in Iskrah. Boris Nikitin, gledališki režiser, znanec slovenskega občinstva, vešč odrskih luči, jih je za Poskus umiranja oklestil na soj ene same, v središče snopa postavil stol ter nanj posedel sebe. V solo performansu je nagovorili

Jok, projekcija, akcija!

Kriterij.si, 19. september ― Jok, projekcija, akcija! festival Mladi levi 2020 Urednik Sat, 09/19/2020 - 17:50 Jok, projekcija, akcija! Pripovedna nit predstave Daj še usta Davisa Freemana se plete okoli izgube. Dobra ura zgoščenega nizanja materiala se ohlapno spogleduje s formo stand up nastopov nove dobe, tistih, ki ne temeljijo več le na zaporedju kratkih šal, temveč gradijo kompleksnejšo narativno strukturo, ne nujno več izključno komično obarvano. Četudi se ne zdi, da bi Freeman stremel k nadgradnji takega formata, njegove sledi, najverjetneje odtisi odraščanja v ameriškem kulturnem prostoru, ostajajo. Predstava je izrazito usmerjena k občinstvu; nagovarja ga, zabava, mu pripoveduje, povabi ga k aktivaciji domišljije in dokaj eksplicitno poskuša režirati njegova čustva. Oder je primarno prepuščen pripovedovanju in posledično govoru, besedi, saj nad minimalnimi odrskimi rekviziti, mikrofonom in ploščo, ki ponuja možnosti obdelovanja zvoka, bdi projekcijsko platno. Prazen prostor, ki ga za seboj pustijo smrti nekaterih bližnjih, ustvarjalec in performer zapolni z izseki avtobiografske pripovedi, v katerih se skozi motiv nepričakovanih, prezgodaj končanih življenj, plasiranih kot nekaj ključnih točk med anekdotami iz njegove biografije, pravzaprav izriše njegova zgodovina. Na platno predvajan fotografski material nas iz kraljestva domišljije, porajanega s pripovedovanjem, postavi na trdnejša tla. Osrednja akcija pripovedovanja resničnost nehote preoblikuje v zgodbo, katere liki se nato ob fotografijah, ilustraciji tragičnih dogodkov, ki jih opisuje Freeman, vsaj za nekaj trenutkov osamosvojijo in postanejo konkretni posamezniki. Mladostniško obdobje zaznamuje prva ljubezen, ki leta kasneje stori samomor, po linearni časovnici potujemo skozi ustvarjanje družine, odraščanje hčerke Kaye do nedavne smrti dolgoletnega sodelavca, čisto na koncu pa smo v zdajšnjem trenutku, v videoklicu s Kayo, ki zaradi koronavirusa ne stoji na odru. Performerjev nastop zaznamuje dobro obvladovanje pripov

Leto, polno drame, leto drame

Kriterij.si, 17. september ― Leto, polno drame, leto drame festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/17/2020 - 12:05 Leto, polno drame, leto drame Dokumentarni prvenec Marte Pulk Leto, polno drame je filmski zapis enoletnega gledališkega potovanja enaindvajsetletne Alissije-Elizabet Jevtjukove, 224 predstav, 351 ur, preživetih v gledališču, in 19.946 med njimi prevoženih kilometrov. Na začetku nas na zaslonu pozdravijo trije estonski obrazi – kolektiv Kinoteater – in nas opozorijo, da gledališče ni hiša, temveč ideja. Iščejo nekoga, ki mu je gledališče nepoznan prostor, ter mu ponujajo enoletno zaposlitev »gledalca predstav«. Gledališko nepopisanega posameznika posesti v avditorij in opazovati, kaj se bo nanj vtisnilo in kako ga bo ta nenehna prisotnost odra zaznamovala. Na takšno pot se odpravi Alissija-Elisabet Jevtjukova, dekle s svetlimi dreadi. Edino pravilo oziroma dolžnost je, da po vsaki predstavi napiše razmišljanje, refleksijo o videnem, vse njene zapise sproti objavljajo na spletni strani, dostopni širši javnosti. Hitro postane jasno, da tudi Alissija ni tista »čista gledalka«, kot pravi tudi sama, na predstave vstopa obremenjena s svojimi projekcijami, gledališkimi stereotipi. Nadvse zanimivo in skoraj komično je, kako Alissija prepoznava socialne konstrukte gledališča, hierarhične strukture – v želji po avtentičnosti in zadovoljevanju prepozna golega cesarja. Že takoj na začetku izreče misel: Kaj se bo zgodilo, ko bo videla predstavo, ki ji bo zares všeč? Jo bo po ogledih toliko drugih predstav sploh prepoznala? Alissija se vztrajno giba med aristokratskim, lutkovnim, fizičnim, sodobnim, vaškim … gledališčem; v nizu razočaranj, presenečenj in vedno novih predstav doživlja osebno preobrazbo, tako na zunaj (razčesavanje dreadov) kot na znotraj (čustveni izbruhi). Pogosto spremljamo prizore iz Alissijinega zasebnega življenja. Ruralno okolje, ločeni starši, zmenek, druženje s prijatelji, telefonski pogovori … Kaj točno ima to opraviti z gledanjem predstav, nikoli ne izvemo (

Mladi levi 2020

Kriterij.si, 10. september ― Mladi levi 2020 festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/10/2020 - 14:07 Letos je bilo drugače. Že to, da se je festival zgodil, je bilo vredno praznovanja. In celotni Mladi levi so bili v znamenju te zmage. Bilo je manj predstav, a pomen tega, da so uprizorjene, je bil večji. Morda bi tako v resnici morali izgledati vsi festivali. Kot praznovanje in kontemplacija življenja, s katerima stopamo na oder. Umetnost, teater ne kot izjema v odnosu do življenja – nekaj idealiziranega ali podcenjenega –, temveč kot nekaj, kar pač spada vanj. Hodiš po opravkih, telovadiš, ješ, se družiš, ljubiš (in, idealno, čim manj sovražiš), greš na predstavo. Znamo živeti to življenje kot festival? To je vprašanje, na katero bo moralo odgovoriti 21. stoletje. To je ideal, ki ga bo moralo doseči, ne samo v danes »razvitem« svetu, temveč povsod. Ogledal sem si večino dogodkov, a ne vseh. Predstavi Trans-Plant in Za narodov blagor sem videl prej in o njiju pisal na tem portalu.   Do My Mouth (Davis Freeman) Predstava Do My Mouth v Bruslju živečega ameriškega performerja Davisa Freemana praktično v vseh svojih elementih nasprotuje okusu ljubljanskega občinstva, še posebej tistega dela, ki si rad ogleda tudi  off produkcije. Preprosto je izjemno ameriška. Zelo osebnoizpovedna, sentimentalna, čisto preveč čustvena, z elementi new agea. Poleg tega se vse preveč zlahka ujame v protislovja lastne implicitne ideologije, s čimer poudarja občutek čistega političnega spontanizma. Pa vendarle. Menim, da je dobra. Kljub vsemu ideološkemu spontanizmu se Freeman podobno kot veliki ameriški književniki z vso resnostjo oprime eksistencialnih vprašanj: smrti, odnosa z bližnjimi, smisla življenja. In prav angažma, s katerim začne kopati po svojem spominu, je tisti, ki navsezadnje vzpostavi umetniško integriteto, v kateri se poleg avtorja – tokrat prek internetne kamere – pojavi še njegova hči. Nekako je treba ločiti eksplicitno, pomensko vsebino in samo strukturo pripovedi, ki jo performans vzp
Total: –16, 94

Total: –16, 94

Kriterij.si, 31. avgust ― Total: –16, 94 Sindikat odklonskih entitet 2020 Urednik Mon, 08/31/2020 - 14:05 Total: –16, 94zapis o predstavi Sophie Rodriguez: Projekt Šopirjenje Ekonomija izkušnje je termin, ki je opredeljen kot »ekonomija, v kateri se prodaja blago ali storitev, s poudarkom na učinku, ki ga ima na življenja ljudi«. Gledališče je eno izmed tistih biznisov, kjer se uporablja ekonomija izkušnje in se začne še pred predstavo – sestavljajo ga besedilo, ki opisuje predstavo, kontekst platforme, ki gosti predstavo, in pričakovanja, ki se ustvarijo s PR-gradivom in same predstave. Čeprav preferiram ravnanje, da na predstave odidem brez obsežnejših pričakovanj, to velikokrat storim polovično, saj gradiva, ki so na voljo občinstvu, tega ne omogočajo. Po prebranem opisu predstave in pred odhodom na predstavo Projekt Šopirjenje venezuelske avtorice Sophie Rodríguez se mi ni ustvarila nikakršna želja ali predstava o tem, kaj ta predstava bo in je. Pripravljena sem bila gledati tisto, kar bo + je na odru. Kontradiktorno tej vsoti je spoznanje, da me je prevzela slutnja o tem, kaj bi lahko bil Sindikat odklonskih entitet, ki se pozicionira kot platforma robnih urbanih žanrov. Slutnja je bila taka: serija predstav, ki zavrača in izziva družbene norme in razkriva temno plat standardov – z vsebinami in v svojih formatih. Skratka, to PR-propagando sem nalepila tudi na predstavo Sophie Rodríguez. / Za lažje razumevanje konteksta neseznanjenosti s platformo, ki na slovenski sceni obstaja že tri leta, naj omenim svoj ohohohoholetni odmik, ki mi z vrnitvijo v ta prostor omogoča spoznavanje vsebin in formatov alternativnih platform z distanco, torej z nujnostjo na novo misliti že ustaljeno. / Performansu Projekt Šopirjenje, ki je album slik ženskega telesa in trash estetike, PR-propaganda ni bila v prid. Še več, v sklopu mišljenja zavračanja in izzivanja družbenih norm je bila predstava povprečna, vsebinsko zaklenjena, a je v dveh trenutkih presenetila z razburljivima presenečenjema.

Šopirjenje s kontekstom

Kriterij.si, 31. avgust ― Šopirjenje s kontekstom Sindikat odklonskih entitet 2020 Urednik Mon, 08/31/2020 - 09:15 Šopirjenje s kontekstom Če se najprej pošopirimo s kontekstom Sindikata odklonskih entitet, je za začetek nujno opozoriti na njegovo pomembnost. Že sama formulacija festivala v »institucionalni« kulturni kontekst želi pripeljati nekaj, kar nastaja drugje, nekje zunaj elitnega profesionalnega uprizoritvenega kroga, ter si prav v tem okviru želi izboriti svoj prostor, saj onkraj programske zasnove festivala v ta dotični krog verjetno ne bi moglo priti ali pa za to niti ne bi imelo ambicije. Festival odpira prostor za širše dojemanje uprizoritvenih umetnosti, skrbi za razgibanost celotne uprizoritvene scene ter predvsem ponuja inspiracijo za drznost in tveganje v umetniškem ustvarjanju. Vendar kaj se zgodi nekemu performansu, žanru, ali raje odklonski entiteti, ko se z obrobja preseli v kontekst, kjer je sprejeta? Če Staro mestno elektrarno, glede na domači teren festivala – klubski prostori Gromka, dojemamo kot profesionalno uprizoritveno prizorišče, ki odklonskost in obrobnost sprejema, ali torej še lahko govorimo o odklonskosti? Če je institucionalizacija tista norma, od katere se obrobni žanri odklanjajo, kaj potem postane norma, od katere se odklanja festival? Če se vse odklonskosti postavi na en kup, v isti program, ali ne postanejo potem nova enotna norma? Čeprav na uprizoritveni sceni mrgoli na ducate festivalov, ki so tako ali drugače usmerjeni v take odvode uprizoritvenih umetnosti, je Sindikat odklonskih entitet eden redkih (poleg festivala radikalnih teles Spider), ki že v svojem poimenovanju ustvarja pomenski konflikt, ki nam odstira vrata za raznorodne problemske razmisleke ter predvsem hajpa na neko drugačnost, posebnost in izjemo. Ko sem lani pisala o festivalu, sem se začela spraševati o pomenu in namenu tovrstnih festivalov, ki nekako ustvarjajo program za zelo omejeno in specifično občinstvo, hkrati pa tvorijo program, ki naj bi bil ravno nasprotne narave

Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost

Kriterij.si, 7. julij ― Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost Triptih::: Urednik Tue, 07/07/2020 - 22:17 Še preden se je zgodila prihodnost, smo jo pospravili v preteklost Prostorska umestitev Arhiva samozadostnosti avtoric Tery Žeželj in Ivane Vogrinc Vidali, njegov okvir proste dostopnosti v obdobju več ur in avtonomna odločitev obiskovalcev o vstopu in izstopu, o načinu preživljanja časa v njem, pa tudi opis v spremljevalni zloženki večera, vse to nas usmerja, da ga opredeljujemo kot avdio-vizualno instalacijo. V tem primeru se izrazito razlikuje od drugih dveh delov taistega večera pod krovnim imenom TRIPTIH:::, saj sta Za narodovo zdravje in TRANS-plant odrski celovečerni deli z okornejšim situacijskim okvirom, nadnaslov pa seveda neizbežno prikliče primerjavo. Zvest svojemu naslovu je Arhiv samozadostnosti samozadosten, saj sledeč postavitvi za obstoj ne potrebuje nikogar drugega. Po tistem, ko ga ustvarjalki prepustita v ogled za fizično eksistenco, ne potrebuje več ljudi, ki so, nasprotno, v odrskih delih tistega večera ključni pobudniki poteka živega dogodka. Seveda nikakor ne gre trditi, da Arhiva prisotnost nas, obiskovalcev, ne transformira in da mu ne doda nove razsežnosti, a spodaj v kletnih prostorih Stare elektrarne bo tudi takrat, ko vanj ne bo vstopil noben obiskovalec. V zahtevah po našem angažmaju je Arhiv eksplicitno liberalen; četudi nas navodila, baterijska svetilka na kinetični pogon in čelada usmerjajo, je količina truda in časovnega vložka prepuščena nam. Koliko in katere dele želimo videti in vplesti v svoje izkustvo, vse to diktiramo z (ne)vrtenjem ročice na baterijski svetilki. V temo potopljene neometane stene, na katere so pritrjene črne ploščice, nikoli niso vidne v celoti. Majhen snop svetilke je dovolj le za hipno prebiranje nanje odtisnjenih besedil, ki se izrisujejo prav zaradi vanje usmerjene svetlobe, a postanejo berljiva šele po nekaj trenutkih osvetljevanja. Tako moramo bodisi najprej proizvesti energijo sami ali

Nam je k(o)rona padla z glave?

Kriterij.si, 30. junij ― Nam je k(o)rona padla z glave? Triptih::: Urednik Tue, 06/30/2020 - 13:21 Nam je k(o)rona padla z glave? Po nekaj mesečni prekinitvi kulturnih dejavnosti smo si gledalci (z ohranitvijo varnostne razdalje) v Stari mestni elektrarni imeli možnost za ogledali sklopa dveh predstav in ene avdio-vizualne instalacije. Med seboj jih veže ime: Triptih ter »prodor« v ponovno oživitev umetniškega udejstvovanja. Tako ustvarjalce kot gledalce je povezovala skupna izkušnja prestane pandemije ter posledično življenjae v karanteni, med katero so bili ustvarjalci primorani ustvarjati. Pod avtorstvom Ivane Vogrinc Vidali in Tery Žeželj je nastala aAvdio-vizualna instalacija z naslovom »Arhiv samozadostnosti«, ki jo lahko beremo kot klic oziroma kot poziv na prebujanjea človeštva k realizaciji, in k spoznanju, da so za obstoj tako nas kot celotnega planeta nujne spremembe. Iz teme tako dobesedno »posije« nabor idej, ki bi lahko pomenile korak naprej bližje k ohranjanju planeta, s tem pa bi tudi pripomogle k simbiozi med vsemi prebivalci. Spomnimo se samo nekaj tednov nazaj, ko se je gospodarstvo ustavilo, ko se je »ustvaril« popolni zastoj življenja, ki smo ga še pred kratkim imeli za normalnoega, naše početje v tem stilu življenja pa obravnavali kot moral(n)o. V vsem tem sta os revolucije in rotacije  Zemlje ostali enaki. Zemlja si je ob prekinjenem zastrupljanju kanček »opomogla«, česar nei zmorežen negirati niti najbolj ignorantski um. Prav s tem bi teoretično lahko ovrgli idejo o glede antropocentrizmua; koga je virus dejansko ustavil in koga oživiel? V nekaterih ljudeh pa pikra izkušnja pandemije ni sprožila zavedanja o naravi, temveč je ustvarila oziroma še bolj okrepila sovraštvo do politike in nekaterih posameznikov na višjih položajih ter njihovega bizarnega vodenja. Režiserka zabavne monodrame »Za narodovo zdravje« Brina Klampfer ter dramaturginja Urša Majcen sta v svojem rapidno ustvarjenem delu kritizirali prav to. Ko gledališčnik postane komedijant, pevec, pol

Triptih: sozvočje misli antropocentrizma

Kriterij.si, 17. junij ― Triptih: sozvočje misli antropocentrizma Triptih::: Urednik Wed, 06/17/2020 - 13:31 Triptih: sozvočje misli antropocentrizma   Danes ni mogoče kritizirati prevlade avtoritarnih politik in kratenja demokratičnih svoboščin z namenom krepitve trga, ne da bi ob tem upoštevali povezavo med večjo pojavnost virusov, tudi covid-19, in globalnim kapitalističnim industrijskim agroživilskim sistemom. V času pandemije pa so se razkrile še druge pomanjkljivosti kapitalističnega ustroja, ki temelji na gospodarski rasti, predvsem prepad med javnim in zasebnim interesom, Slednji je desetletja vztrajal pri uničevalnih varčevalnih ukrepih javnega sektorja, storitev ter zaničevanju najpomembnejših poklicev in skrbstvenega dela. Izkazalo se je, da je "normalnost" problem, ker ravno ta povzroča krize vseh vrst, sistem "normalnosti", temelječ na rasti, pa krizo vseh kriz. Transformativne politike zahtevajo posebne oblike repolitizacije, ki so v skladu s trenutnim stanjem sveta. V literaturi o odrasti ni soglasja o politiki in političnih strategijah, s katerimi bi alternativne institucije in družbene skupine, prežete s praksami, načeli in vrednotami odrasti, lahko nadomestile sedanje institucije kapitalizma. Edini konsenz, če ta obstaja, znotraj mednarodne skupnosti odrasti je, da je prehod lahko le posledica številnih strategij in bojev; gibanje gibanj, ki lahko spreminja tako vsakdanje prakse kot državne institucije (Demaria et al. 2013). Politično vprašanje se tako nanaša na družbeno dinamiko, akterje, zavezništva in procese, ki bodo ustvarili prehod v družbo odrasti. Družbena sprememba je proces (so)ustvarjanja, ki pa ga je nemogoče predvideti, in pot samoiznajdbe je zdaj odprta. In tu igrata kultura in gledališče ključno vlogo. Gledališče kot sredstvo tranzicije in predvsem kot način sporočanja, kako si lahko lažje predstavljamo drugačen, boljši svet. Kot pojasnjuje filozofinja Marie-Jose Mondzain, braniti kulturo ne pomeni braniti kulturno politiko, ampak bojevati se pro

DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti

Kriterij.si, 16. junij ― DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti Triptih::: Urednik Tue, 06/16/2020 - 11:35 DIPTIH Stari kulturni boj v novi realnosti Vedno ažurna ekipa Bunkerja nas je kmalu po umikanju protivirusnih socialnih ukrepov presenetila s triptihom, sklopom dveh predstav in razstave v Stari elektrarni. V pričujočem besedilu obravnavam odrski del večera. Okoliščine uprizoritev so posebne in jih ne moremo ločiti od celostne ocene videnega. Za pripravo je bilo namreč na voljo malo časa, dva tedna. To se še posebej pozna v performansu Za narodovo zdravje v režiji Brine Klampfer, s Petrom Franklom na odru. Gre za aktualnopolitični performans, ki ga zaznamujeta politična kriza in eksistenčna negotovost kulturnikov po zaustavitvi družbenega življenja. Gledali smo krpanko različnih uprizoritvenih idej, skečev, ki so ga ob manku tršega režijskega usmerjanja zaradi pomanjkanja časa šivali stalno podiranje četrte stene v obliki komunikacije med Franklom ter zvočnim in videotehnikom Vidom Merlakom, razkrivanje domnevnih napak v uprizoritvi kot – morda – komentar na omenjene okoliščine njenega nastajanja ter zelo sproščen odnos z občinstvom, ki je vključeval celo kar zajetno darilo. Za narodovo zdravje se ves čas giblje med čisto realpolitično površino ter v simptomih nakazano globino. V drugem se zdi zanimivejši. Uvodni prizor predstavlja novo epizodo v zlajnanem kulturnem boju. Menih v kuti ugaša sveče ob s kredo napisanih imenih ter jih briše v cinični koreografiji. Zapisana imena so precej heterogena tako po ustvarjalnih praksah kot po simbolnem kapitalu njihovih nosilcev: Ivica Buljan, Primož Bezjak, Katarina Stegnar, Emil Hrvatin, Simona Semenič … V danem kontekstu jih druži predvsem njihova Janši binarno nasprotna pozicija, ta postopek poenotenja pa je stara praksa tranzicijskega levoliberalizma, ki z nasprotovanjem zunanjemu sovražniku konsolidira lastno polje, na katerem moč utrdijo tisti, ki imajo v izhodišču več simbolnega kapitala. To se kaže kot zrcalna podoba form

Je življenje le pot do iskanja novega sveta?

Kriterij.si, 31. maj ― Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Sun, 05/31/2020 - 19:03 Je življenje le pot do iskanja novega sveta? Gledalci smo ob vstopu v dvorano Stare mestne elektrarne opazili, da so tokrat tribune postavljene na odru, sedišča pa zakrita z zaveso. Prostor nas je tako prisilil v večjo povezanost z nastopajočim, Klemnom Janežičem, ter posledično vzpostavil močnejšo intimo. Vzdušje je bilo domače. Oder je simboliziral prostor, kjer je bivalo le eno bitje, kar mu je omogočilo samobitnost. Vprašamo se lahko, kakšen bi bil človek, če bi bil »rojen v naravo«, brez vzgoje in današnjih norm, ki določajo svet. Kakšen bi bil, če bi izhajal le iz svoje originalnosti, svojih občutkov in potreb? Narava bi bila njegova mati in živali njegov oče. Kakšni bi bili ljudje, če bi se vsi ustavili in izstopili na postaji Samobitno ter se posvetili le sebi, le tistemu delu nas, ki je samo naš in nam ga ne more nihče vzeti? Vse se začne z rojstvom, nastajanjem, rastjo in začetno nezavednostjo. Klemen Janežič je iz ležečega položaja počasi začel krčiti svoje telo, kot da bi se zbujal v nov dan in si za to vzel čas. Prekrit je bil s plaščem, ki je spominjal na kožo velike divje gozdne živali. Kakor da bi se skrival, je tičal pod njim in se premikal naokoli. Počasno premikanje okončin izpod kostuma je dajalo občutek previdnosti in metaforično uprizarjalo nas, ljudi, kako vedno stremimo ven, v neki neznan svet. Njegovo telo je zavzemalo najrazličnejše oblike, ponazarjalo različne vrste živali, imelo obliko stvora, roke so se premikale kot insekti, kot najbolj gibčne žuželke, ki lezejo po prsti. Njegove mišice so se napenjale in sproščale, kot pljuča, ki se razširijo, ko se napolnijo s kisikom, in se stisnejo ob izdihu. Vzdušje se je ustvarjalo z glasbo, človeškim glasom, toni in vibracijami. Tudi glasovi nastopajočega so bili večinoma živalske narave; od krikov pa vse do zastrašujočega smeha. Ob opazovanju slednjega sem doživela skorajda prav

Beton Ltd.: prostori nelagodja in delirija

Kriterij.si, 5. maj ― Beton Ltd.: prostori nelagodja in delirija Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Tue, 05/05/2020 - 23:24 Beton Ltd.: prostori nelagodja in delirija Eden od bistvenih momentov poetike kolektiva Beton Ltd. je nezmožnost uprostorjenja, nezmožnost, da bi utelešena izkušnja človeškega bivanja našla svoje mesto. Prostor kot tak je seveda prisoten, zapolnjen in performiran, vendar znotraj uprizoritve ne more biti zares dosežen in zagrabljen. Ves čas se izmika. To lahko spremljamo že pri prvi predstavi, Tam daleč stran: uvod v ego-logijo. Na odru, polnem škatel, se položaj članov zasedbe ves čas spreminja. Ni mogoče doseči miru. V nenehnem premeščanju, preoblačenju, skrivanju, menjanju zatočišč sredi prostora, naphanega s škatlami, temi votlimi znaki potrošniških dobrin, ni nobene teleologije. Jasno nam je, da ni končnega položaja, gibanje je samonanašalno in podlega neki nevrozi. Podoben položaj opazimo tudi v predstavi Rečem, kar naj mi rečejo, da rečem. Prevajalki in prevajalca se zberejo na konferenci o Beckettu ter simultano prevajajo izrečeno. Vendar imajo vsaj tolikšno vlogo kot izrečena vsebina njihovo premeščanje po predprostoru, menjavanje kabin, njihovo zapuščanje in medsebojno obiskovanje. Tudi tu srečamo enako nasičenost. Bolj ko so možnosti prostora omejene, večje je gibanje in manjša stopnja pomirjenosti. Ne gre srečevanje, ki plodi, za rast ali eksplozijo dogajanja, temveč za implozijo, implozijo smisla. Michel Foucault v svojem Rojstvu klinike skozi razvoj sodobne medicine prikaže, kako se površine in globine telesa začnejo spajati z diskurzom; diagnostika bolezni kot diskurz poveže svojo sintakso s samim telesom in njegovo delitvijo. Pride do nekakšne skladenjske delitve telesa. Ob napredujočem osvajanju njegovih prostorov se zdravju nazadnje kot njegova luč pokaže smrt. Šele mrtvo, v avtopsiji preiskano telo s svojimi sledmi življenja nazadnje lahko pokaže na normalno, zdravo delovanje. V skladu s tem od tedaj življenje
Javno dobro

Javno dobro

Kriterij.si, 30. april ― Javno dobro Post-koronsko gledališče II Urednik Thu, 04/30/2020 - 18:53 Javno dobro V čem je smisel javnega? Skupnega? Na neki zelo temeljni ravni to razume prav vsak med nami. Razumemo, da če igračo stiskaš v pest, se z njo ne moreta igrati dva. Razumemo, da nam cesta do konca parcele čisto nič ne pomaga, če ne pelje še vsaj do soseda. Te dni krepko razumemo, da bi se šolanje doma za marsikatere od naših otrok kaj klavrno končalo. In nenadoma zelo zelo dobro vemo, zakaj morajo biti naši zdravstveni domovi, naše bolnice, naše zdravstvo – naši. Skupni. Javni. Na svojo veliko srečo živimo v enem od redkih obdobij in na enem redkih krajev v človeški zgodovini, kjer je našega kar precej. Evropske vrednote, vsaj tiste ne-višegrajske, nas zavezujejo k javnemu zdravstvu in šolstvu, javni infrastrukturi in socialnemu varstvu. A civilizacija, kot jo poznamo, je krhka, kompleksna tvorba. V krizah, tudi v tej, se vzbudijo primitivnejša, bolj osnovna čustva in motivi. The lizard brain. Prikažejo se kremplji in zobje. Hissss. Ssssssik! Grrrr! In krogi našega in skupnega se začnejo ožiti. Najprej nas je strah temnih tujcev, in jih preženemo, potem sumničavo gledamo že sosede tri hiše stran, na koncu pa od daleč opazujemo druge otroke pri igri in v ročicah stiskamo svojo kocko. Kaj, če nam jo ukradejo! Preštevati začnemo konzerve fižola in pelatov v špajzi. In novce v nogavici. In nenadoma se zavemo, da gre nekaj teh novcev tudi za skupno dobro. Za ceste še OK (do trgovine je treba), pa zdravnice moramo tudi plačati (čeprav dobijo preveč). Ampak RTV!?! In tisti, kaj so že, kulturniki?!?!?!?? Fej in fuj. Dvignejo se glasovi, glasovi tistih otrok, ki se niso nikoli naučili lepo igrati z vrstniki. Da tega nihče ne potrebuje. Da stran mečemo denar. Da njih ni nihče nič vprašal. Da naj grejo delat, jebemti. Bojim se, da oblast in moč privlačita prav take otroke. In da se v krizi začnejo zelo dobro počutiti, ker kar naenkrat večina ljudi na svet gleda skoz

Koronakolumna: Na hromilno krizo uprizritvena umetnot ni pripravljena

Kriterij.si, 22. april ― Koronakolumna: Na hromilno krizo uprizritvena umetnot ni pripravljena Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/22/2020 - 23:13 KORONAKOLUMNA: NA HROMILNO KRIZO UPRIZORITVENA UMETNOST NI PRIPRAVLJENA Vrag je vzel šalo in s prepovedjo socialnih interakcij tudi levji delež kulture. Kinodvorane samevajo, koncertna prizorišča molčijo, gledališki odri ne škripajo, ob vsem tem pa kulturni delavci trepetajo, kaj bo prinesel nov dan. Ljudem je zapovedana karantena, saj neizbirčne enovijačnice rovarijo zoper vse: »od berača do kralja«. Novi status quo, ki bi z omejevanjem gibanja in sledenjem lokaciji posameznikov še pred nekaj meseci deloval kot učbeniški primer totalitarne diktature, je danes – zavoljo naše dobrobiti – potencialna realnost. Mala brezobrazna lutka, okoli katere se vrti predstava Show Your Face! (2006) slovensko-latvijske naveze Betontanc & Umka.LV, je metafora za vsakega izmed nas, sploh zdaj, v časih, ko se še toliko bolj zavedamo svoje ranljivosti. Protagonist je navaden povprečnež, absolutno neizstopajoč posameznik, čigar največja želja je, da bi prešel samega sebe in iz konstantno nadzorovane brezoblične človeške mase sam postal tisti Drugi. Na poti do lastne anihilacije se bori s strahovi in dvomi, tik pred dosegom svojega ultimativnega cilja pa kloni pod pritiski, saj spozna, da izzivu že a priori ne more biti kos. Angleški pisatelj William Penn je v drugi polovici 17. stoletja, na vrhuncu tako imenovane vélike londonske kuge, dejal: »Čas je nekaj, kar si najbolj želimo, a ga najslabše izkoriščamo.« Naš kolektivni cilj v času vsesplošne pandemije torej nujno mora biti tudi, da ta kolateralno vsiljeni čas ne postane čas samopomilovanja, marveč produktivno izkoriščen – namenjen razmišljanju, kreativnosti in učenju. V nasprotnem primeru nas bo postpandemični krč depresije hitro pahnil v novo krizo, intelektualno krizo in krizo humanizma, ki tudi na kulturo nikakor ne bo mogla imeti pozitivnega vpliva. Kot je v svojem zadnjem prispevku za Neodvi

Premislek z domačega kavča

Kriterij.si, 22. april ― Premislek z domačega kavča Post-koronsko gledališče Urednik Wed, 04/22/2020 - 10:15 Premislek z domačega kavča Pred kratkim sem se udeležila večera plesnih filmov in po ogledu tudi moderirala razgovor. Že doma me je zaposlovalo vprašanje, kakšna je bila začetna tendenca ustvarjanja tovrstnih filmov. Nekateri so koncept sestavili z mislijo na izpovedni medij, drugi so že nastalo predstavo preoblikovali za potrebe filmskega medija. Kaj nekakšno prilagajanje v prvem in drugem primeru pomeni za ustvarjalce? Oboje ima svoje prednosti in slabosti, smo ugotavljali pozneje v razgovoru. Prednosti so med drugim prav gotovo možnosti uporabe različnih prostorov, montaže prizorov, prilagoditve naracijskih lokov, kar velja predvsem za originalne filmske koncepte, po drugi strani pa priredba že narejene predstave za potrebe filmskih zakonitosti ali efektov tej sicer prinese nove razsežnosti, a »povozi« original. Seveda je filmu odvzeta tudi živost dogodka, a ravno zaradi njemu inherentno vpisane ponovljene istosti pomeni, da lahko vsi, ki ta film gledamo, gledamo istega. Nenadoma smo se znašli v času, ki zahteva (in jo tudi dobiva) še več refleksije kot po navadi. Situacija je absurdna in bizarna. A človek je zelo prilagodljiva žival. In po začetnem zatišju/šoku nedelovanja se je vse, kar se je lahko, preselilo na splet. Tudi gledališče. Še bolj je zaživel virtualni svet, v vsem svojem blišču in tudi bedi. A kaj ta prenos na splet pomeni za gledališče, ki mu ravno živost in mesenost tketa posebne plasti doživljanja? In ki se oplaja z energijo naključno ustvarjene skupnosti gledalcev? In ki se pogosto soustvarja z interakcijo gledalcev? Kakor film vedno znova očara ravno z zmožnostjo sledenja vsem mogočim detajlom in dimenzijam ob vsakem ponovnem ogledu, tako gledališče vsakič znova fascinira ravno s tem, da je neponovljivo in ob vsaki ponovitvi lahko razpre nove plasti ustvarjenega univerzuma. V nas je nenehna potreba po tem, da si dokazujemo, da smo, da obstajamo, da smo
še novic