Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del)

Kriterij.si, 14. september ― Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) Beton Ltd.: Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 19:35 Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) O zadnji predstavi kolektiva Beton Ltd. (Primož Bezjak, Branko Jordan, Katarina Stegnar) bi lahko povedal karkoli. Še verjetneje je, da bi zaradi te vseenosti o njej molčal (če mi ne bi drugače veleval dogovor, ki sem ga sklenil že pred predstavo). S tem nikakor nočem reči, da je bila predstava slaba, vsaj ne po mojih merilih sojenja sodobnih scenskih umetnosti, ki so pogosto podobna merilom irokeškega Saracena, za katerega Kant pravi, da ga v Parizu najbolj navdušijo krčme s pečenim mesom. Predstava je namreč dinamična, performerji znajo performirati, dolgčasa ni, med predstavo delijo bonbone in sedeži imajo naslonjala (raznorazne utesnjene klopce me v manjših ljubljanskih gledališčih pogosto zelo vznejevoljijo). Vse štima, pa vseeno sem se po predstavi počutil ne povsem zadovoljèn in prazen, vendar prazen zaradi zapolnjenosti z nekakšnimi ne povsem opredeljenimi in dodelanimi vtisi, ki jih je težko kategorizirati. Občutek je bil tako podoben, četudi po drugi strani povsem drugačen od občutka po pretiranem igranju videoiger ali po nažiranju z mehiško hrano, kar je morda nekoliko random primerjava, saj gre najbrž za precej splošen občutek po skoraj katerikoli konzumaciji v časih poznega kapitalizma. (Toda kakšno zvezo imajo tu moji mali narcisoidni občutki, boste nemara porekli. Razlog (morda bi bilo bolje reči izgovor) za to, da vas z njimi posiljujem, izhaja iz same predstave, ki neposredno nagovarja našo individualnost. »Jaz, Branko; jaz, Katarina; jaz, Primož; mi vsi,« vzklikajo glavni protagonisti in tako izražajo specifično moderen način tvorjenja skupnosti, kjer nas najbolj druži ravno občutek popolnoma izolirane individualnosti.) Navkljub mlačnemu občutku nočem enostavno reči, da moja pričakovanja po predstavi s pomenljivim naslovom »Velika pričakovanja« niso bila izpolnjena. Cel

O skupni točki

Kriterij.si, 14. september ― O skupni točki Beton Ltd.: Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:49 O skupni točki Kaos, dezorientiranost v vsem, v analizah, v odgovorih, v njihovem iskanju. Družbe se prelamljajo. Kako se odzivati na družbeno heterogenost? Kako se odzivati nanjo, ko je njena podlaga predvsem razredna pozicija? Kako se odzivati na razredno razdeljen svet? Z razredom mislim na vsako razlikovalno in predvsem hierarhično postavljeno družbeno kategorijo, pa naj jo opredeljuje ekonomski položaj, kot najpogosteje razumemo razred, ali pač simbolni, identitetni označevalec, ki pa ima prav tako realno mesto v družbeni stratigrafiji. Kako se odzivati na svet, v katerem katastrofe razrednih delitev zadevajo vse več ljudi, sam pa meniš, da ne tudi tebe? Eden od projektov za ozaveščenost o družbeni heterogenosti so bile identitetne politike. Nova družbena gibanja so od poznih šestdesetih let 20. stoletja – v prostoru Slovenije od osemdesetih let – opozarjala, da je univerzalni subjekt zastavljen v preseku dominantnih spolnih, seksualnih, rasnih, razrednih označevalcev, da pravzaprav ni univerzalen, temveč partikularen, da je njegova zastavitev pristranska in da postavlja v manjšinsko pozicijo, skratka, izključuje, celo vrsto družbenih skupin. Predlog novih družbenih gibanj je bil torej dvig zavesti o homofobiji, rasizmu, seksizmu v obči družbi, predvsem pa oblikovanje vključevalne družbe. Toda projekt novih družbenih gibanj nikdar ni zaživel, kot je bil zastavljen. Preobrat se je najprej zgodil, ko so izključene skupine zaradi nujne samozaščite ustvarile iz identitetnega označevalca esencialistično subjektiviteto. Nato so strategije identitetnih politik z vsem frustracijskim nabojem vred prevzele desne politike in ustvarile konstrukt belske večine. Tu smo danes. Desni sunek je tako močan, da sta se politikam identitet začela nekritično odrekati liberalni in celo levi del družbe. Profesor na newyorški Kolumbijski univerzi Mark Lilla v letos objavljeni ra

A razumete?

Kriterij.si, 14. september ― A razumete? Beton Ltd.: Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:35 A razumete? Na Zboru za publiko je bilo rečeno, da Velika pričakovanja izhajajo iz kritike prejšnje Betonove predstave. Kritiko je naročil in plačal producent sam. Predstava je torej nastala tako rekoč in vitro, z umetno oploditvijo pod lastnimi pogoji. In tudi začne se na koncu, z aplavzom. In konča z začetkom. »Javljam se z delavnice. Vse poteka po principu hiperinfantilizacijskih iger (plosk plosk, skoči, reci 1 2 3, plosk),« mi je pred dnevi pisala sodelavka. Po sili razmer se je udeležila dogodka, na katerem so organizatorji z motivacijskimi prijemi udeležence skušali prepričati, da počnejo nekaj smiselnega. In iz arzenala manipulativnih tehnik ne črpajo le motivatorji, influenserji, tržniki in drugi dušebrižniki, dobro jih obvladajo tudi umetniki, recimo Beton Ltd. Krotkega, kritičnega teatra vajenega gledalca, ekipa mimogrede in brez ogrevanja pripravi do aplavza, čeprav ta nima čemu ploskati. Razen morda lastni vnemi, zdresirani v vsakodnevnih pootročitvenih družbenih ritualih. Velika pričakovanja so predstava o pastoralni oblasti, ki se nam je zalezla v pore in nas prijazno sili v skrb zase in za bližnjega Drugega. Ker uprizarjanje skrbi za Drugega je skrb za nas. In je danes zapovedana. In je posel. Vsak zase smo pastir in ovca hkrati. In prav ovca nam v predstavi odstira in zastira pogled na oder, po potrebi pa jo lahko nadomesti tudi gledališka kritičarka. Gledalci – ovce smo za vstop v domačo nam dvorano čakali pri napačnih vratih. Slab znak. Prizorišče je za Velika pričakovanja naplasteno takole: tesna tribuna za gledalce na skrajnem robu odra, zavesa, oder, predeljen s praktikablom, za vsem tem pa se pne pravi, a prazni avditorij. In na poslednjem horizontu še pozdrav Dobrodošli, zakričan s tremi klicaji in izpisan z nepogrešljivim odrskim lepilnim trakom. Ekonomičnost reorganizacije prostora je razorožujoča: celotna dvorana Stare elektrarne je

Gledališče vsakdana

Kriterij.si, 13. september ― Gledališče vsakdana festival Mladi levi 2018 Urednik Thu, 09/13/2018 - 10:06 Gledališče vsakdanazapis o predstavi Dom Štiri vrste stolov so v kvadratu razpostavljene po sredini prostora. Okna so rahlo zastrta, ura je še zgodnje večerna, nekje okoli šeste v poznopoletnem popoldnevu. Luči v dvorani brlijo ledeno rumeno, je rahlo zatohlo in vroče. Občinstvo se posede po štirih stranicah kvadrata. Prostor se zapre in vrvež počasi umirja. Potem se iz občinstva dvigne glas ženske s prijaznim, nenavadno zamrznjenim nasmeškom, ki nenadoma naznani Uvod. Zgolj nekaj besed in pred očmi gledalcev se izrišeta prostor in čas dogajanja, začrtajo se zgodbovne in karakterne linije protagonistke – sveže vdove in matere dveh otrok, brezdelnega sina, večnega študenta Friderika in pravkar omožene hčerke Piroške. Vprašanje, ki bo temeljno zatreslo družinico, je še kako banalne narave, ni nič drugega kot: Kje in kakšna je dediščina umrlega? Seveda je vprašanje – kot še bolj običajno – zgolj povod, da se razgrne temačno razgreta mreža dušečih družinskih odnosov, ki iz omare potegne zaprašene okostnjake, ali kot je nekoč zapisal Tolstoj v Ani Karenini: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način.« Počasi, iz prizora v prizor se namreč luščijo povrhnjice, padajo maske in se kritično izpostavljajo persone posameznih protagonistov: mama je postarana igralka, ki se je ob otrocih odpovedala karieri, je arogantna, egoistična, požrešna, zahrbtna in se povrhu vsega zaplete z zetom; slednji se je v družino poročil zgolj zaradi denarja, otroka pa predstavljata na videz nedolžni žrtvi čustveno oportunističnih preigravanj, dokler sin v hamletovski maniri ne spregleda dvojne igre in razkrije resnice sestri. Sam zgodbovni zaplet torej beleži tradicionalne družinske drame – Dom je navsezadnje nastal kot prosta improvizirana adaptacija Strindbergovega Pelikana (1907) v režiji mladega madžarskega kolektiva dollardaddy's (Dollár Papa Gyermekei). Ta vzorči dr

Vse velike dileme cajtgajsta

Kriterij.si, 13. september ― Vse velike dileme cajtgajsta Beton Ltd.: Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja Urednik Thu, 09/13/2018 - 09:58 Vse velike dileme cajtgajsta Za Beton Ltd. lahko zanesljivo rečemo, da je ena najbolj produktivnih in popularnih skupin sodobnega gledališča pri nas. Njegove premiere vsi, ki vsaj bežno spremljajo neodvisno gledališko sceno, željno pričakujejo. V ustvarjalskem konglomeratu tri igralce odlično dopolnjujejo ostali sodelavci, s katerimi so skupaj razvili prepoznavno estetiko. Gledalcu vsaka predstava ponudi zadostno mero performerskega – igralskega, glasbenega in scenografskega užitka. Seksapil nastopajoče trojke je v kombinaciji izjemne igralske agilnosti, mladosti, intelektualne razgibanosti in delavnosti, ki se odraža v prisotnosti na gledališki sceni. Zaradi pestrosti uprizoritvenih postopkov, ki jih izbirajo in ki so jim, verjetno, ker si jih krojijo sami, na kožo pisani še toliko bolj, ter prisotnosti elementov pop kulture, showa, zabavljaštva so njihove predstave tudi lahko gledljive in zabavne. V temah, ki zvesto sledijo vsem velikim dilemam cajtgajsta, pa se najde večina obiskovalcev neklasičnega teatra. Vsebinske linije se vijejo med pričakovanji in razočaranji, občutki generacijske tesnobnosti, kolektivne krivde in strahom pred praznino, pred prihodnostjo. »Betoni« so v uprizarjanju ogledala časa toliko bolj zanimivi, ker se zraven poigravajo še s svojimi medsebojnimi relacijami, to predstave dodatno udomači, napolni s humorjem in intimnostjo. Zdi se, da je Beton Ltd. prostor njihovih ne le umetniških, ampak tudi osebnih raziskovanj. V njihovih avtorskih predstavah je mera osebnega toliko prisotna, da občasno ustvari iluzijo, da prodiraš v njihove zasebne poskuse preseči samega sebe kot igralca ali da si celo priča nekemu bolj intimnemu poskusu prodiranja v lastno psiho. Njihova prejšnja predstava Ich kann nicht anders je svojevrsten presežek. Uspelo jim je ustvariti tako skrajno celovito, kondenzirano celoto, da te lahko povsem zapelj

Kdo je Brankecu vzel besedice?

Kriterij.si, 10. september ― Kdo je Brankecu vzel besedice? Beton Ltd.: Grosse Erwartungen / Velika pričakovanja Urednik Mon, 09/10/2018 - 19:40 Kdo je Brankecu vzel besedice? Že ob vstopu na novo produkcijo Beton Ltd., uveljavljene znamke slovenske off scene, je težko ostati brez pozornosti. Nahajpana publika se stiska po montažni tribuni, ki zaseda večji del odra. Potisnjena ob rob se opazuje, prepoznava, obenem pa zre v globino, ki je prečena z leseno okvirno konstrukcijo, za katero se v mraku razteza njeno domovanje. Čisto na vrhu, v temi, je obešen transparent – "Dobrodošli!!!" Črn napis na belem platnu nekoliko spominja na improvizirane navijaške transparente s tribun stadionov. Prazni sedeži spominjajo na kakšno manj pomembno ligaško tekmo iz velikih lig, no, na tovrstno tekmo iz preteklosti, iz romantičnih časov nogometa, ki so mu kdaj čar dajale tudi prazne tribune, majhne skupine zvestih navijačev in blatna igrišča. A v resnici se na Velikih pričakovanjih tej puščobi sopostavlja vizualni luksuz. Ob strani sedi prijetno razsvetljen band, kot v kakšen ameriškem talk showu. Luči žarko padajo na majhen prostor med leseno konstrukcijo in prvo gledalsko vrsto. Kot bi čakali na prihod Oprah in bučen aplavz ob histeričnih vzklikih. Tu spodaj se ima nekaj odviti. Vendar Stegnar, Jordan in Bezjak načrtujejo zavzetje celotnega prostora ter tudi napad na občinstvo. Prihajajo iz hiške za okvirji, ki pa je ne zgolj fizično, temveč tudi simbolno prividna. Njihov teren se razteza globoko in visoko. Nekoliko spomni na otroške igre in delo domišljije, ki v njej nastopa. Domišljije, ki zmore ustvarjati privide, avro in vznemirjenje brezkončnosti, s tehnikami gradnje, dogovora in upravljanja pogleda. In res je nastop infantilen. Vsi trije igralci se pojavljajo kot otroci ali pa starši – morda otroci, ki igrajo starše v tovrstnih igrah. Dialogi so skopi in uveljavljajo obliko gospostva na družinski relaciji. Poraja se skrivnost. Tematsko gre za to, da liki nečesa ne smejo izreči. Infantilnost post

(Ne)srečna naključnost zaporedja

Kriterij.si, 7. september ― (Ne)srečna naključnost zaporedja festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:49 (Ne)srečna naključnost zaporedjazapis o predstavi Sprožilec sreče Dvanajst mladostnikov v starosti od osemnajst do triindvajset let ob posedanju za dolgo, pravokotno, z belim prtom prekrito mizo v začetnem prizoru predstave Sprožilec sreče spominja na umetnino Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Trenutek je nabit z napetostjo, saj je format uprizoritve za gledalce še zavit v skrivnost, nastopajoči pa čakajo, kateri izmed njih bo prvi padel pod strelom iz 'pištole', ki deluje po načelu ruske rulete. Strel barvastega prahu, ki s svojo estetiko nekaj primarno zelo nasilnega spremeni v na fotografijah prekrasen trenutek, ne pomeni zaključka, konca zgodbe. Pomeni začetek, saj se v 'pištoli' skriva listek z izzivom, vprašanjem, na podlagi katerega izbrana 'žrtev' na odru pripovedujoč oživi osebno zgodbo. Ruska ruleta, katere usodni strel pomeni začetek zgodbe, je v predstavi Ane Borralho in Joãa Galanteja sprožilec njene dramaturške strukture. Sam format predstave je sicer pripravljen že vnaprej, vendar je izvedba posamezne predstave močno odvisna od nastopajočih ter od naključja, ki narekuje zaporedje zgodb in pripovedovalcev. Nastopajoči, ki s seboj prinesejo kontekst, povezan z njihovo osebnostjo, zgodovino in ne nazadnje tudi družbenim razredom ali statusno skupino, z izbiro zgodbe in tonom pripovedovanja ustvarjajo atmosfero, ki pa se je v ljubljanski izvedbi razvila v zelo nerazgibano in neživahno. Kljub temu da sta se avtorja koncepta odločila, da se občinstvu ne razkrijejo izzivi ali vprašanja, skriti v 'pištolah' ruske rulete, so se iz nekaterih pripovedi izluščile vsaj okvirne tematike. Razpenjale so se od smrti in samomora pa do sreče in religije, vendar je vseskozi v zraku obstajal občutek nenavdušenosti in neenergetičnosti, zdolgočasenosti, med katerega sta se ob nekaterih zgodbah vmešali še resnobnost in žalost. Med predstavo postaja vzdušje med nastopajočimi

Mladi levi sezona Muanis

Kriterij.si, 7. september ― Mladi levi sezona Muanis festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:46 Pričujoči tekst je bil sprva gonzo opis festivala z naslovom Strah in prezir v Ljubljani; opazoval je festivalsko dogajanje v njegovi celovitosti, se spustil v njegovo življenje v nekem mestu z neko sceno. Vse to v nekem posebnem duševnem stanju. Takšno pisanje lahko predstavam, ki jih vsebinsko ne druži veliko povezav, doda umestitev in povezavo, ki je ni mogoče opaziti na prvo žogo, povezavo samega doživljanja. Morda zveni tavtološko, a ni: doživljanje poteka na določenem kraju v določenem času, kar presega njegovo samoumevnost. Različni dejavniki so nato pripeljali do odločitve, da se kljub vsemu posvetimo zgolj predstavam samim. Te je vezal koncept, koncepti pa so, kot vemo, besede, besedne zveze: ohlapni koncept 21. Mladih levov je bil povezava med občinstvom in odrom. Res je, pri večini predstav je interakcija med obema obstajala; vendar kaj več od tega ni mogoče ugotoviti. Begunci, ki so bili v fokusu lanskega festivala, so izginili. Mrak se je preselil iz trpljenja drugega in začel zevati iz nas samih. Da, včasih prav v interakciji med občinstvom in igralci, dasiravno vsakič na svoj način. Vseeno pa si moramo privoščiti neko foro. Odpovedali smo se gonzu, razbitju meje med kritikom in igralcem, igralko, producentom, producentko in tako naprej. Zadržane duhove moramo vsaj malo spustiti. Zato bomo vsaki predstavi pripisali oceno na lestvici od ena do pet. To so naše najstniške sanje, naša silna želja po uporabi številk v ocenjevanju nogometnih igralcev, glasbenih albumov, filmov, ki ni bila nikoli res izživeta. Morda je tokrat prvič in zadnjič. Ni vam je treba vzeti resno, tudi sami je ne čisto. Vendar se trudimo biti natančni; zadeti puščico v pikadno tarčo vtisov. Rumož avstralske režiserke Fleur Elise Noble je fascinantna igra podobe, perspektive, odrskega prostora in projekcijske površine. Vse do hipa pred koncem se na odru ne pojavi nobena živa oseba. Pač pa nemo

Poskus dehierarhizacije

Kriterij.si, 4. september ― Poskus dehierarhizacije festival Mladi levi 2018 Urednik Tue, 09/04/2018 - 14:47 Poskus dehierarhizacijezapis o predstavi Rudarske zgodbe Adrian van der Weel v delu Spreminjanje naše besedilne zavesti zagovarja tezo o svetovnem spletu kot morda celo prvem dehierarhiziranem medijskem okolju. Njegova teza izhaja iz povsem preprostih zdravo-za-gotovo predpostavk: živimo v družbi visoke (klasične) pismenosti in izredno razširjenega dostopa do medmrežja, ta pa ponuja možnost nenehnega dodajanja vsebin za vsakogar, tako rekoč povsod, ob čemer pa umanjka precejšnje število filtrov, sicer znanih iz klasičnih medijev. Če so bile te teze še legitimne v 'divjem času interneta' (recimo v 90.), pa dandanes velja do njih gojiti vedno večji zadržek – pomislite samo na takšne in drugačne sporazume (beri: ACTA, CETA ipd.), zakup internetnega prostora, kanalizacijo vsebin skozi povsem hierarhizirane medije itd. Seveda je zadržek lahko legitimen tudi brez te spremembe: menim, da van der Weel ni upošteval vseh vidikov oz. ravni hierarhiziranosti. Kdo je tisti, ki se sploh odloči posredovati vsebine po medmrežju? Je mogoče hierarhizirati glasove že po liniji (ne)naklonjenosti različnim tipom diskurza, ki jih lahko srečamo na spletu? Tovrstnih vprašanj zlepa ne zmanjka, odpirajo se sama od sebe in sam sem mnenja, da so postala globoko zakoreninjena v povsem vsakodnevno realnost tega trenutka. Kot nekakšen odvod tega je bržkone mogoče gledati tudi predstavo Rudarske zgodbe. Naslov (je v njem kanček ironije?) implicira nekakšno estetiko (in bržkone tudi etiko) socialnega realizma, pred nami na odru pa se razgrne precej drugačen pristop, brez izrazitega (morda pričakovanega) jadikovanja in pretiravanja, ki naj v središče nujno postavi malega človeka oziroma natančneje: njegovo tragedijo. Seveda je mali človek navzoč v predstavi, a morebitna gonja proti socialnemu realizmu ne sme zapasti v kakšen revanšizem, mali človek je pač osrednji del (in osrednja žrtev) zgodbe, v kateri kon

Globoka zavezanost igri z gledališčem

Kriterij.si, 17. avgust ― Globoka zavezanost igri z gledališčem Sezona 2017/2018 Urednik Fri, 08/17/2018 - 11:02 Globoka zavezanost igri z gledališčem Zavod Bunker sam zase ne trdi, da ustvarja nekakšen tematski repertoar, ki odraža kakšno od velikih tem, kaj pa vem, recimo utopijo. Svoj izbor predstav zasnuje na docela drugačnih predpostavkah o tem, kako naj se gledališče oblikuje in kakšna je njegova funkcija v širšem prostoru. Ne gre torej govoriti o klasični repertoarni politiki, značilni za institucionalne hiše s stabilnim financiranjem, ki počivajo na predpostavki o gledališču kot buržoazni umetnosti. Te pogosto izbirajo brez tveganja, v odločitvah pa ni zaznati kakšne pretirane političnosti delovanja. Za Bunker pa bi prej dejali, da se njegove programske zastavitve porajajo iz napetosti med odčitavanjem potreb neodvisne scene in iskanjem partikularnih umetniških izrazov, ki so bodisi generacijsko, stilno ali formalno zanimivi bodisi so dolgoletni gradniki neodvisne scene, ki jim skuša zavod omogočiti produkcijsko kontinuiteto in stabilnost. Njegovo delovanje zaznamuje zvestoba nekaterim umetniškim praksam, najbolj emblematična primera sta projekt Betontanc in njegov derivat Beton Ltd., v zadnjem času pa poskuša podpreti tiste dele nevladne sodobnouprizoritvene scene, ki so najranljivejši v odnosu do razpisnih politik; to so zlasti umetnice in umetniki, ki niso financirani programsko, temveč projektno, s čimer so potisnjeni v še občutljivejšo situacijo. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je Bunker nekako dvotiren; poleg produkcijske hiše upravlja nemara najpomembnejši kulturni center znotraj nevladnega sektorja, Staro mestno elektrarno, ki je v zadnjem desetletju za pretežni del lokalne sodobnoscenske umetnosti postala ne le uprizoritveni, marveč tudi predstavitveni, izobraževalni ter vadbeni prostor. Prostorska logika počiva na ideji inkluzivnosti ter prostorsko-tehničnem servisu sodobne scenske produkcije, ne da bi pri tem izkazovala pretirano večjo protekcijo do lastnih pro

Znakovni proizvodni stroj

Kriterij.si, 10. avgust ― Znakovni proizvodni stroj Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 08/10/2018 - 14:17 Znakovni proizvodni stroj Matija Ferlin v novem projektu Staging a play: Antigona stika dve praksi, ki ju je razvijal doslej. Prva je solo struktura uprizoritve, ki kompleksnost uprizoritvenega materiala omeji na enega izvajalca, Ferlin jo je izgrajeval zlasti skozi serijo Sad sam; druga je ustvarjanje polja možnosti za približevanje koreografije in naracije. Slednjo je raziskal v projektih pod skupnim naslovom Staging a play, kjer je vzpostavil precizen formalističen mehanizem, ki sočasno sleče telo iz ovoja šolane gibalne tehnike in ga na novo sooči z naracijo teksta, bodisi s poezijo, prozo ali dramo. Ferlinova slast do klasičnega besedila in gledališča ga je v polju plesnega vzpostavila kot unikum, vsaj v okvirih regionalnih umetniških praks, saj je ples kot avtonomna umetnost vse prej kot zavezan uzgodbenju. Ferlin v podstati evropskega imaginarija Antigoni najde možnost ustvarjanja koraka vstran od njegovih dosedanjih umetniških izvajanj. Pa to ne toliko na račun samega izbora teksta, saj se zdi, da bi v tej formalistični igri, ki gledališče spreminja v natančen znakovni proizvodni stroj, čisto semiotiko pravzaprav, to lahko bil praktično katerikoli, ki bi omogočil vzpostavljanje kolektivnih občih točk in za ustvarjalca partikularni presežni impulz. Torej, dejali smo, čista semiotika, iz katere se poraja stranpot. Ferlin jo proizvaja na več ravneh hkrati, te so ena od druge razdvojene in v razhajanju zarisujejo zoperstavitev mimetičnosti. Na odru so telo izvajalca, hkrati tudi režisersko in koreografsko, ki potuje po minimalistični pokrajini, ošiljene palice, čelada in kamenje, elementi pač, ki v vsaki glavi sestavijo imaginarij antične Grčije. Od zunaj, tako se sprva zdi, prihaja potujitveni glas, na katerem počiva zgoščena naracija, ki zaobjame dialoško strukturo in levitve likov. Off glas, nekolikanj odmaknjen tudi zaradi tehnološkega vmesnika in nič

Za grandioznost

Kriterij.si, 26. julij ― Za grandioznost Sezona 2017/2018 Urednik Thu, 07/26/2018 - 16:11 Za grandioznost Kolikor mi je znano, Bunker nikoli ni težil k temu, da bi teatrsko produkcijo v Stari elektrarni opredeljevalo specifično vsebinsko programsko vodilo. To seveda pripelje do slavnega pluralizma poetik, ki smo mu bili priče tudi v zadnji, nedavno zaključeni sezoni na omenjeni lokaciji. Seveda se kljub temu ni mogoče izogniti opažanju skupnih imenovalcev, ki se organsko, skozi svojo zgodovinsko perspektivo, vpisujejo v produkcijo, pri čemer pa je skozi mnoštvo form treba opazovati različnost načinov tega vpisovanja. Prav tako se je vedno dobro ogniti iskanju zeitgeista, mitičnega duha časa, ki naj bi ga od Hegla do slovenskih glasov generacije nosile posebej navdahnjene persone ali skupine, duha časa kot nečesa, kar se razprostira od Vzhoda k Zahodu, od nižjega delavskega k višjemu delavskemu oziroma srednjemu razredu, v vedno višjih koncentracijah in z vedno višjo milostjo. Poleg tega smo vedno blizu nevarnosti, da v teatru vidimo komentar in k videnemu ter slišanemu pristopamo z že vnaprej pripravljenimi pred-sodki o tem, o čem so ti ali oni želeli govoriti; sploh se taka nevarnost pojavlja v malem prostoru, kjer se znanstva zgoščajo do znatnih razsežnosti in bistveno posegajo v odrska in druga dogajanja ter pogosto delujejo na način samouresničujoče se prerokbe. Poskusimo to zamršenost vseeno zagrabiti nekoliko vehementno, pri delu Beton Ltd.: Ich kann nicht anders, ki govori o paranoji in vzrokih zanjo. Deklarativno so to teroristi, zajebana geopolitična situacija in vsesplošna kulturna degradacija, a z nekoliko pozornosti in branja znakov lahko razberemo, da gre prav tako za paranojo, ki jo določa majhnost, internost neke scene, nalik tirolski alpski naselbini. Tu se najbolje spletata mikro- in makrookolje, lokalnost, ki določa globalno perspektivo in obratno, to razmerje pa se nam še zmeraj zdi bistveno za razumevanje produkcij v slovenskem prostoru. Doživetje komada v dvoran

Semantična arheologija giba

Kriterij.si, 6. julij ― Semantična arheologija giba Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 07/06/2018 - 11:29 Semantična arheologija giba Opeke in kamni, podrte preklete hiše preteklosti, lesene palice (uporabljeni enkrat kot začasni koturni ali stisnjeni v pesti kot simbol upora), razpršeni po sceni kot postaje sižeja, po njej pa potuje telo v vlogi nekakšnega brezčasnega arheologa, ki z mikrogibi nase zrcali zgodbo drame, posredovano iz offa. Tekst iz davne preteklosti, soočen z nemim telesom, ki ga Ferlin izkopava ali projicira na svoje telo, pa na ta način (kot odrezan ali avtonomen glas bralca vseh likov) tudi jasno razkriva vso univerzalno brezčasnost Sofoklejeve predloge: arhetip ženske, ki se s simbolnim dejanjem zoperstavi nasilju države. Predstava s simbolnimi dejanji povzroča realne posledice. Antigonino dejanje upora je izvorno temeljni prikaz te funkcije. Na prepovedanem simbolnem dejanju pokopa brata, ki ga kljub uradni prepovedi izvede, temelji celoten siže in motor tragedije. Sprožilni moment te tragedije je seveda umor v kontekstu vojne, simboliziran (v Ferlinovi interpretaciji) z vbodom palice in modrim curkom, ki brizgne izmed dveh opek. Ogromna modra plahta, s katero vse predmete, ki so bili taktično razporejeni na sceni, na koncu zakrije in pospravi ta »modra kri«, simbolizira propad Teb, ki jo je sprožilo Kreonovo nepopuščanje svojemu hybrisu samodrštva in identifikaciji z državniško funkcijo, kar ima za posledico ne samo smrt Antigone in njegova sina Hamona, ampak celotnega polisa. Ferlinova mikrodejanja, ki abstraktno in posredno zrcalijo dramo, prav zaradi teksta v offu pridobivajo semantične konotacije, ki jih drugače ne bi. Priča smo konstrukciji in dekonstrukciji pomena preko neposrednega soočanja zgodbe in telesa. Nemi ritual telesa mestoma zrcali brane dramske situacije, mestoma pa jih popolnoma potuji. Predstava je zgolj ena v seriji dolgoletnih Ferlinovih raziskav, ki preizprašujejo položaj naracije v sodobnem plesu. Na žalost je bi

Izpisati performans: Antigona

Kriterij.si, 2. julij ― Izpisati performans: Antigona Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Mon, 07/02/2018 - 16:19 Izpisati performans: Antigona Operiranje z umetninami, ki so tako rekoč ožigosane v genom neke kulture oz. njene avtolegitimacije, te vede ali nevede zmerom zavede proti nevarnosti, da se boš zavozlal v nerazvozljivo zanko lastnih izvajanj, prej ali slej kar za vrat, posebej če gre za enega od mitov, na katerega fundamentalnost se sklicuje naša lastna moderna mitološkost, kar na teh prostorih velja posebej za mišljenje slovenskega nacionalističnega samoopredeljenja. Antigona je bila pač vedno privilegirana neomadeževanost, sveto in moralično špricanje, zmožno sčistiti vsakršno s travmatičnim zlom zasvinjano skupnost. Da se ne spuščamo preveč v to ideologizirano blato, je treba vpogled oddaljiti ter se zadovoljiti z zgolj dogmatično ugotovitvijo: Antigona je v naši t. i. evropejski civilizaciji ključna fantazma za reflektiranje skupnostne in medskupnostne etike, njena predpostavljena katarzičnost pa vsaj na površini odrešitev ali ključ za zapopadanje ideje o nekem občem dobrem, česar ne more izničiti niti dejstvo, da se je na njeni kanonizirani univerzalnosti kreativnega pisanja lotil tudi Žižek. Kar jo naredi res fascinantno, je ravno distanciranje od teh kakor samoumevnih socioloških ali kulturoloških danosti ter približevanje njeni neaplicirani materiji, mitosu ter slednjič obdelavi, med katerimi je tista najefektivnejša pač Sofoklejeva. Bližnje ali že zgolj rekreativno branje njenega teksta ter, ker se je celovito ne da prebirati ločene, celotne ojdipske trilogije razodeva oz. nam daje v prepoznanje, kako brutalnejša, grozljivejša in blaznejša je od vseh svojih naknadnih, sekundarnih mitologizacij, ki so mdr. inavgurirale t. i. zahodno samozavedanje. In to ne v nekem kakor avtentičnem tragiškem smislu, češ kako se zdaj vsi solzimo ob njeni strašni, pravični in strašno pravični usodi, sestra pada sestri v objem in brat bratu šiva rano, ki jo je malo prej s

Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči

Kriterij.si, 2. julij ― Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Mon, 07/02/2018 - 12:47 Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči V tokratni ediciji konceptualne serije Staging a play se koreograf Matije Ferlina loteva Antigone. To je tretja predstava v seriji (vedno) svojevrstnega uprizarjanja dram in z njo vnovič dokazuje, da je mogoče skozi stranpot koreografije priti do docela izvirnih rešitev za domnevno že povsem preigrane možnosti uprizarjanja zahodnega dramskega teatra. Ključ za branje se nam ponudi na samem začetku. Lasulja, zašiljena leska, nekaj opek, polita modra kri. Nekje zadaj šlem, tu glinena posoda, tam kamenje – to so znaki, ki obstajajo kot bežne markacije (dramskega) prostora in časa na sicer izpraznjeni beli odrski površini. Linija glasu je oddvojena od telesa, kot da bi imela izvir nekje v offu, čeprav v resnici pripada telesu izvajalca in se izvaja v živo. Govor drsi kot razmeroma neprizadeta in z dogajanjem nepogojena bralna linija. Ko je reducirano besedilo drame izgovarjano, so usta vedno zakrita z enim od scenskih elementov ali pa nam telo kaže hrbet. To je iluzija akuzmatičnega glasu, ki daje telesu neko novo avtonomijo, a ga hkrati ne oropa za lasten glas, kot je v sodobnem plesu nemih teles pogosta praksa. Jasno postane, da se bo arhaično gledališče preigravalo na docela sodoben način, ki so ga ne nazadnje omogočili zgodovina historičnih avantgard, lingvistična in strukturalistična dognanja zadnjega (dobrega) pol stoletja in premisleki telesa in gibanja v sodobnih koreografskih inovacijah. Modra tekočina, ki kot indic začetka brizgne kot prelita kri, bolj kot bi bila nekakšen simbol (plemenitosti?), demonstrira, da ne bomo imeli opravka z reprezentacijo, ampak bodo gledališki znaki sledili neki povsem svoji logiki. Akcije nikoli ne bodo posnemale dejanj zgodbe in se bodo pogosto celo otresle kakršnekoli pomenske konotacije, čeprav bodo ostajale neestetizirane in zvedene na enostavne funkcionalne gibe, namenjene manipulaci
še novic