Epidemija in prostor uprizarjanja

Kriterij.si, 7. april ― Epidemija in prostor uprizarjanja Post-koronsko gledališče Urednik Tue, 04/07/2020 - 12:42 Epidemija in prostor uprizarjanja Epidemija novega koronavirusa je drugi veliki dogodek v enaindvajsetem stoletju, zdi pa se, da ima veliko večje geopolitične posledice in posledice za razvoj družbe nadzora kot prvi. Napad na dvojčka je sprožil večdesetletno ravnanje Bližnjega vzhoda z zemljo, prispeval je k razvoju sodobnih tehnologij nadzora ter zacementiral in pospešil dojemanje razlike med Zahodom in Vzhodom, razmerja med notranjim in zunanjim, tema starima kategorijama, trenutna epidemija pa bo najbrž stanje znova malo premešala, še bolj pa ga utrdila. V teh dneh se zdi, da nas večina pričakuje bodisi čimprejšnjo opustitev sprejetih ukrepov bodisi njihovo zaostrovanje in nekakšno dosmrtno karanteno. Morda pa je najverjetnejša možnost nekje vmes. Če se razmere v Sloveniji ne bi zaostrovale, bi lahko zaradi razlogov, ki jih navaja dr. Alojz Ihan, denimo geografske členjenosti in »discipliniranosti« prebivalstva, razmeroma hitro lahko začeli opuščati nekatere ukrepe, a to nikakor ne pomeni, da bo način življenja, ki ga poznamo, obstal. Viralnost in globalnost virusa sta tiho prišepetavanje v ozadju zavesti, da smo končno zares, ne zgolj v abstraktnih zamislih, postali globalna vas, prestavili v sfero očitnosti in obvezujoče aktualnosti. Novoveški instrumentalni um, ki je osvojil celine, se zagrizel globoko v morja ter zakorakal v vesolje, vzpostavil režim pogleda v prej pogledu nedostopna območja – o čemer je pisal Paolo Virillio –, je zdaj soočen z nevarnostjo nevidnega; osvojitev markosfere, pomikanje meja, je omogočila večjo prepustnost na mejah mikrosveta. Obsedeni s pogledom in sterilnostjo se bomo težko znebili strahu pred kužnim in nevidnim. S tem pa se bo najbrž spreminjala tudi podoba množične kulture. Kaj so njena osrednja mesta: nakupovalno središče, prireditvena dvorana in stadion. Nakupovalno središče s kinokompleksi za večje oglede projekcij, dvorane za
Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen

Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen

Kriterij.si, 6. april ― Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen Post-koronsko gledališče Urednik Mon, 04/06/2020 - 20:58 Der Himmel Kann Immer Noch Auf Unsere Köpfe Fallen * Zdravo. Berite slednje kot tok misli, občutij, vprašanj in šal. Dogaja se med, z mislijo po. * Gledališče je bilo, gledališče je in gledališče bo. Gledališče ne čaka po, gledališče se dogaja zdaj. Gledališče se ne bo spremenilo, gledališče bo preživelo takšno, kot je, in postdisciplinarno živelo naprej. Več sprememb je v politikah obstajanja. Gledališki nomadizem se je ustavil, rezidence v tujini niso več namenjene tujcem, rezidence bodo postale ulice. Mednarodni gledališki festivali pa bodo postali lokal(n)i. Najbolj razmišljam o politikah prostorov, odra in sob, politiki javnega in politiki intimnega. Kje, če nimam odra ali studia, sploh lahko obstajam? Komu ostaja prostor, prostor praznine, ki ga ima privilegij zapolniti? Poljska pisateljica Olga Tokarczuk v knjigi Beguni zapiše, da prav nestalnost, mobilnost in iluzornost pomenijo biti civiliziran. Potovanja in mednarodna sodelovanja, festivali in gledanje predstav tujih umetnikov v živo, vse to je amputirano. Čas je, da spoznamo sosede. V sosednji sobi kolega umetnik pripravlja predstavo, ki nazorno prikaže, kako se tiska pravi denar, s pravim tiskalnikom, povsem legalno. Naivno je preizkusil tudi skeniranje in tiskanje denarja z navadnim tiskalnikom. Tiskalniki imajo sedaj sistematsko funkcijo, pri skeniranju in tiskanju denarja prek natisnjenega denarja piše: money-maker. Za inspiracijo in raziskavo gleda film nizozemskega umetnika Renza Martensa »Enjoy Poverty«, ki uči revne, kako za denar izkoristiti svoj največji vir: revščino. Kolega umetnik se trenutno bolj ukvarja s tem, kaj umetnost napravi, kot kaj pove. Tako bo prva predstava takoj po, točno ta, z naslovom: We make money not art.   CUT.   Druga soba je prehodna soba. Kolektiv amaterskih dataistov je sklenil, da bo uporabil informativen potencial arhivskih gl

Govorica kot predmet

Kriterij.si, 5. april ― Govorica kot predmet Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Sun, 04/05/2020 - 21:04 Govorica kot predmet: raziskovalna metodologija v predstavah Beton Ltd. Zdi se, da je predmet govorice – bodisi v jezikovni ali gibalni različici – neka najsplošnejša skupna točka predstav kolektiva Beton Ltd., pri čemer se ta predmet tesno povezuje z logiko njegovega delovnega postopka. Kolektiv predstave najpogosteje gradi na podlagi apropriacije in sopostavitve govoric ter koreografij iz različnih, predvsem tudi vsakodnevnih registrov, kontekstov in porekel. V članku se bom osredotočila na oris osnovne delovne metodologije na podlagi prvih treh predstav, saj menim, da je značilni pristop in pozicijo kolektiva najbolj ustrezno razbrati natanko v bolj formativnem obdobju. Prva predstava kolektiva iz leta 2010, naslovljena Tam daleč stran: uvod v ego-logijo, je na primer gradila na sopostavitvi koreografskega izseka iz vsakdana človeške živali in živalske vrste polarnega medveda v skupnem okviru nekakšne kvazietnografske raziskave. V primeru človeške živali je ta kvazietnografski okvir vzpostavljen z voice-over naracijo, ki našteva statistične podatke, medtem ko telesa na odru izvajajo koreografijo vsakodnevnih aktivnosti in repetitivnih rutin anonimnih predstavnikov človeške vrste zahodnega sveta. Pri živalski vrsti polarnega medveda – ta pomeni tudi izhodišče za minimalistično referiranje na področja ekološke krize, globalnega segrevanja, onesnaženosti in zmanjševanja naravnih virov, biotske raznovrstnosti itn. –, pa je ta okvir vzpostavljen z apropriacijo uveljavljenega naravoslovno-dokumentarističnega diskurza. Ponekod pretirano poetična različica 'nevtralnega' pripovedovalskega glasu, ki, kot običajno, pojasnjuje vizualni posnetek dogajanja, je v tem primeru ravno tako pospremljena z gibanjem performerjev, ki uprizarjajo vsakodnevno koreografijo polarnih medvedov. Podobna strategija se pojavi tudi v drugih predstavah kolektiva. Predstava Rečem

Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli

Kriterij.si, 5. april ― Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli Kolektiv Beton Ltd. - predstave, metodologije, analize Urednik Sun, 04/05/2020 - 21:03 Temporalnost in levičarska melanholija v predstavi Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli Beton Ltd. V prispevku, osredotočenem na splošno delovno metodologijo v prvih predstavah Beton Ltd., sem predlagala, da je slednjo mogoče razumeti kot apropriacijo in sopostavljanje različnih tipov diskurzov, ki se praviloma – pogosto tudi sočasno – gibljejo na dveh referenčnih terenih. Na eni strani je to zastavljena tematika, ki jo kolektiv v posamezni predstavi obravnava, raziskuje, tematizira, na drugi pa je to umetniški kontekst z vsemi spremljajočimi diskurzi v njegovem središču ali na njegovih robovih. Kot sem ravno tako predlagala, kolektiv svoj položaj gradi z apropriacijo in dekontekstualizacijo posameznega diskurza in njihovega sopostavljanja, hkrati pa s sopostavljanjem raznolikih medijev posredovanja tega diskurza (govorjeno/uprizorjeno, vizualni ali zvočni posnetki, kostumografija in scenografija, koreografija, glasba itn.). Splošno metodologijo kolektiva bi skratka lahko mislili kot kolažiranje ali montažo – učinkuje bolj kot variacija filmske montaže, kakor kolaž ali montaža v okviru upodabljajočih umetnosti. Kolažiranje/montaža v kontekstu uporabljajočih umetnosti namreč različne časovnosti in prostorskosti privede na enotno (slikovno) površino: tehnika ni v prvi vrsti orodje za vzpostavljanje iluzije časovnega poteka in/oziroma naracije, ampak je namenjena predvsem vzpostavljanju učinka nekakšne bolj ali manj shizofrene hetero-temporalnosti. Ni naključje, da se ta zgodovinsko pojavi in razširi na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ki je s tehnološkimi, ekonomskimi, političnimi in socialnimi spremembami pospešilo natanko izkušnjo soobstoječih izključujočih se temporalnosti. Najočitneje na primer soobstoj temporalnosti, ki je vezana na naravne ciklično menjavajoče se ritme, li

Nagib k samobitnem

Kriterij.si, 3. april ― Nagib k samobitnem Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Fri, 04/03/2020 - 14:55 Nagib k samobitnem Zadnja avtorska predstava plesalca in igralca Klemna Janežiča Postaja samobitno je bila premierno izvedena 12. marca v Stari elektrarni. Osrednja tema predstave, ki jo enigmatični naslov Postaja samobitno dosledno priklicuje, jemlje svoj navdih iz šamanizma in nadrealističnega dela Postaja Perpignan Salvadorja Dalíja. Osnovni obrisi predstave so se Janežiču izrisali po obisku muzeja Ludwig v Kölnu, kjer si je ogledal omenjeno Dalíjevo sliko. Postajo Perpignan je Dalí videl kot bodoče prizorišče konvergence vesolja; slika tako uprizarja kozmično ekstazo in središče univerzuma. V Janežičevi interpretaciji je postaja prizorišče ponotranjene ekstaze, ki se izteče v vzpostavitev osebnega središča lastne samobitnosti. Z elementi šamanizma se je avtor seznanil v času svojega raziskovanja in razvijanja plesnega izraza buto, od šamanizma pa prevzema nekatere miselne vzorce, ki jih nato uprizori s svojim avtentičnim gibom, brez potrebe po posnemanju šamanskih plesnih ritualov. Predstava je prej gibalna kakor plesna in premislili jo bomo v petih prizorih oziroma slikah. Začetek predstave se izteče v pripravo scene: posipa se pepel, izrisuje se prizorišče, vzpostavlja se oder na odru. Opravka imamo z močno metaforo metamorfoze: nekaj gre v nič, v prah in pepel, ali pa se iz pepela rojeva novo življenje kot feniks, ki zgori in se rodi ponovno ali na novo. Prva slika. Na pepelnem obzorju nastopa kreatura amorfne podobe. Nekakšno bitje s težkim kožuhom. Sprva ne vemo, kaj in kakšno pravzaprav to bitje je. Lahko rečemo le to, da se giblje in se skriva pod ogrinjalom, ki ni toliko pokrivalo, ampak predvsem organski del njega samega. Konture plašča so nedefinirane. V enem trenutku spominjajo na orjaško sipo, v drugem na dvojna kolesa, v tretjem na radovedno žuželko … odvisno od položaja, v katerem se nam bitje kaže. In to kazanje je nestanovitno in spreminjajoče se. Je gi

Privajanje na svetlobo

Kriterij.si, 19. marec ― Privajanje na svetlobo Klemen Janežič: Postaja samobitno Urednik Thu, 03/19/2020 - 21:03 Privajanje na svetlobo Uprizoritev predstave Postaja samobitno je potekala v posebnem vzdušju, v zadnjem hipu, preden se je spustila družbena zavesa, ujeli smo zadnji trenutek pred vstopom v obsedno stanje. Položaj se je spreminjal iz ure v uro, nihče ni vedel točno, kaj sledi. In zdi se, da idejna zasnova ne bi mogla bolj ustrezati danemu trenutku. Janežič se v besedilu, ki spremlja napoved predstave, sprašuje o zahodni – in vedno bolj tudi globalni, kajti Zahod je iz sveta naredil globalno vas – izgubi samobitnosti, kar je gotovo povezano tudi s tehnološko podkrepljenimi aparati nadzora, usmerjanja, biopolitično vladnostjo in bionevarnostmi, ki grozijo hiperpovezanemu ter iz hipa v hip bolj pospešenemu stanju splošne abstraktnosti, v katerega konkretna – a po svoje vseeno prav tako abstraktna – stvar, kot je virus, zlahka poseže s katastrofalnimi posledicami. Opozoriti je treba na atmosferičnost predstave. Prostor Stare elektrarne je bil, kot smo videli že pri predstavi kolektiva Beton Ltd., obrnjen, gledalci smo bili posedeni po tribunah, ki so obrobljale odrski prostor. Le da tokrat ni bilo dogajanja v avditoriju, ki je bil večino časa zastrt. Janežič je ob spremljavi temačne in počasne ambientalne glasbe (mešalka z dvema osebama je prisotna na strani in vidna, kar je prispevalo k primerni zapolnjenosti scene) pred nas stopal v nekakšnem blobu, ki ga je sestavljalo njegovo plazeče se in krčevito telo ter odlično zamišljen “kostum”, nekakšen krpan hibrid med šotorom in pradavnim ogrinjalom. Zviranje je delovalo čudno organsko, prikazovanje plesalčeve gole kože in njegovih udov je simuliralo porojevanje iz kokona. Prihajanje na svetlobo kot dogodek, a obenem kot travmatičen proces. Podobno kot rojevanje, ki je dogodek, a vsekakor tudi travmatičen proces. Dogajanje transformira celoten subjekt, ta transformacija pa je seveda tudi njegovo porajanje, njegova zora. Lepota,

Predstava, ki se zgodi

Kriterij.si, 24. februar ― Predstava, ki se zgodi Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Mon, 02/24/2020 - 12:46 Predstava, ki se zgodi(ogled predstave 22. januarja 2020) Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju, delo Gregorja Strniše, je nastalo pred pol stoletja. Kljub večkratnim uprizoritvam in nagradam je delo še vedno aktualno. To se izkaže tudi v performativnem raziskovalnem procesu režiserke Maruše Kink in preostale ustvarjalne ekipe, ki jim je bilo to besedilo izhodišče predstave. S karto v roki se kot v procesiji sprehodimo k sosednji zgradbi in se po stopnicah odpravimo v prostor, kjer nas pozdravijo in posedejo performerji, še prej pa ponudijo navadno ali ognjeno vodo (žganje). Zgodi se prvi senzorični moment, stik s kožo, sledi vonj kadila, ognjene vode in kislih kumaric, ki so razporejene na mizicah. Takoj nam je jasno, da je to nekakšna kabarejska razporeditev v nekem neklasičnem gledališkem prostoru. Scenografija in kostumi Tine Bonča nas popeljejo v medprostor, v prostor med realnim in sanjskim, ki ga avanturistično dojamemo z nenadnim začetkom predstave. Kot format se predstava spogleduje s kabaretnim in intimno dramskim. Umešča nas v današnji čas, kjer imamo za valuto svojo lastno bit in smo za svoje grehe pripravljeni prodati dušo. Najprej bi imeli vse za kakršnokoli ceno, potem se polastimo nečesa, kar je živo in ni naše, storimo greh in nam je žal. In potem nastopi trgovanje s hudičem. Otvoritveni song, ki nam izreka dobrodošlico, nas omehča in pripravi na sproščeno gledanje. Začetek je lahkoten, performerji pa ga v nadaljevanju stopnjujejo do turobnega, doživljajsko izčrpnega konca. Priča smo navidezni smrti Lazarja, ki je bil obredno pokopan, ob njegovem grobu pa spremljamo kuhanje in pitje turške kave, pravkar pripravljene na plinskem gorilniku za taborjenje. Prej smo doživljali spektakelsko verzijo kabareja, potem pa se izvajalcu pridružimo pri intimi tega časa, postanemo eno, soustvarjamo čas in trajanje. Odpre se mesto za razmislek, kaj se sploh

Kaj bi bila, če se ne bi spominjala?

Kriterij.si, 16. februar ― Kaj bi bila, če se ne bi spominjala? Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Sun, 02/16/2020 - 18:22 Kaj bi bila, če se ne bi spominjala? Strniševe petdeset let »stare« Žabe so v režiji Maruše Kink v nekoliko rustikalni Sindikalni dvorani Stare mestne elektrarne dobile novo, svežo podobo. Sproščena atmosfera, podrtje četrte stene in prigrizki so gledalca ujeli v dogajalni prostor krčme Žabe na Ljubljanskem barju, kjer nas je kot v močvirje pogoltnila zgodba, ki se je analitično razvijala iz prizora v prizor. Pista, postavljena diagonalno skozi prostor, je razbila sleherno idejo po klasičnem gledališču in se morda nekoliko kaotično dopolnjevala s preostalimi scenskimi elementi. Predstava je z besedilom »Prilika o ubogem in bogatem Lazarju« poudarjala problematiko pogubnega človekovega povzpetništva in njegove želje po materialnem. S to idejo se je komplementarno obdal tudi že prej omenjen dogajalni prostor, ki je postavljen v močvirje; bolj se upiraš, hitreje toneš. Priča smo Lazarju, ki ga je na odru mojstrsko upodobil igralec Stane Tomazin in ki dodobra prikaže bedo, v kateri se je utapljal Lazar na začetku predstave. Skoraj ironično se na koncu izkaže, da ga pogoltne prav želja po pobegu iz te bede. Rešitev mu »ponudi« Nejc Cijan Garlatti v vlogi Luciferja, ki za bogastvo namesto duše zahteva Lazarjeve spomine. Kako pomembni so pravzaprav človekovi spomini? Oblikujejo nas v osebo, ki deluje tukaj in sedaj. So potemtakem res pomembnejši od duše same? Bi se ob odvzemu spominov kakor Lazar lahko spremenili v neznano osebo, s katero bi nas povezovala zgolj fizična afiniteta? Predstava tako vzbuja mnogotera vprašanja in prisili gledalca v poglobljeno razmišljanje o sebi, svojem obstoju in o duši, za katero Lazar trdi, da je ni. Ob tem sta poudarjeni človekova plehkost in omahljivost, ki se kažeta v spremembi sprva neomajnega Lazarja, ki pošteno brani svoje spomine in se upira hudičevi preobrazbi v nemočnega moža, ki dovoli, da mu želja po Evici zamegli ra

V kateri luži tiči duša?

Kriterij.si, 6. januar ― V kateri luži tiči duša? Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Mon, 01/06/2020 - 10:12 V kateri luži tiči duša? Žabe v novi postavitvi Maruše Kink umeščajo Strniševo dramsko predlogo v območje prehajanja, dvojnosti, ki se stika v krčmi Žabe, kjer nas sprejme igralski kolektiv in nam postreže s šilcem ognjene vode. Krčma Žabe je tokrat preseljena v Sindikalno dvorano, obloženo z lesom, ki gledalcu pričara občutek domačnosti, a to prek preobloženosti s pisanimi lučkami preseljuje v potencialne prostore imaginacije (scenografija Tina Bonča). Z živopisanimi lučkami osvetljena tla se ponekod izgubljajo v megli, kar dodatno podkrepi prehajanje v druge asociativne prostore. Žabe so dogodek za štiri performerje, tri glasbenike in občinstvo, ki skuša in v svojem začetku tudi izvrstno nastavi razkroj teh binarnih pozicij (dramaturgija Daša Lakner). Razpeta med dramsko in performativno, med klasične in postdramske strategije, med Strnišev verz in prizemljeni govor, med zvoke oddaljenega barja in sintetično obarvano glasbo sedanjosti se predstava umešča v procesualno zaznamovan dogodek. V tej razpetosti smo združeni okoli vprašanja duše, slavnega motiva, ki ga iz svetovne literature najbolj poznamo po Goethejevem Faustu, ki ga uprizoritev postavlja kot ključni problem posameznika, danes in nekdaj. Postavitev kot slehernika ne postavlja Lazarja, ampak slehernika v vsakem od nas išče na presečišču Strniševega dramskega trikotnika (Lazar-Lucifer-Evica). Na Žabe torej pridemo, da bi se srečali, združili; sami s seboj ter nekje nad tem z uprizoritvijo in (vsaj) njenimi ustvarjalci. Zberemo se okoli podolgovatega odra, ki penetrira v občinstvo in uprostorja srž razprave, ki naj bi jo skupaj artikulirali. Obdano z občinstvom se začenja gledališče. Pod vodstvom Nejca Cijana Garlattija se nastavi kontekst skupnega bivanja, kjer smo potem priča dialogu med Žabami in ob ukvarjanju s tekstom asociativno nabranimi avtorskimi materiali. Ta uprizoritvena strategija v poetiki Mar

Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug

Kriterij.si, 6. januar ― Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Mon, 01/06/2020 - 10:00 Cena udobja oziroma kako postati nekdo drug Igra Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju Gregorja Strniše je prvič izšla pred petdesetimi leti. Leto kasneje je bila krstno uprizorjena v ljubljanski Drami, kjer so nastopili Polde Bibič kot Točaj, Janez Hočevar kot Lazar in Lazarus ter Majda Kohek in Svetlana Makarovič kot Babici in Evici. Prav neverjetno je, kako sveže je Strniševo besedilo še danes. Loteva se ga režiserka Maruša Kink s svojo ustvarjalno ekipo na sodoben način, ki tekst seveda močno prireja, ga dopisuje itd., a Strniševa poanta je nenehno prisotna. In pomudimo se najprej ob njej. Strniša je v Žabah izpisal svojega Fausta oziroma je uporabil faustovski motiv. Pismonoša Lazar pride v krčmo Žabe na robu Barja, kjer sreča nenavadnega Točaja in Babico. Točaj se mu razkrije za hudiča in mu ponudi, da mu izpolni njegove sanje, da bi postal bogat. V zameno ne zahteva več njegove duše, pač pa njegove spomine. Lazar torej ni več razsvetljenjski subjekt, ki proda dušo hudiču, da bi dosegel spoznanje, moč ali oblast, pač pa je mali človek s svojim bednim življenjem, ki sanjari o tem, da bi bil nekdo drug. In prav v tem obratu je Strniševa aktualnost. Njegova prilika odlično opisuje današnji svet vrtoglavih vzponov in padcev, gospodarskih kriz, poslovnih goljufij in političnih mešetarjenj. Še več, zdi se, da opiše tudi nujni pogoj za premene, ki jih izvajajo njihovi protagonisti. Popolna izguba spomina. Najprej v smislu brisanja vsakršnih norm, saj je v imenu trenutnega projekta običajno dovoljeno vse. Spomnimo se samo zgodbe z bančno luknjo, ob kateri so nam najprej zagotavljali, da z njeno rešitvijo obstane ali pade tudi država, kasneje pa razlagali, da je bila vse skupaj prevara. A tu še ni konec te prilike. Lazar se sicer na začetku upira, sprašuje se o tem, kdo bo, če ne bo imel več spominov, če ne bo imel več svoje identitete, ve

Žabarski eksistencializem v 21. stoletju

Kriterij.si, 5. januar ― Žabarski eksistencializem v 21. stoletju Gregor Strniša, Maruša Kink: Žabe Urednik Sun, 01/05/2020 - 22:32 Žabarski eksistencializem v 21. stoletju Tokratna uprizoritev Strniševih Žab gledališke trope kabareja in podrto četrto steno uporabi dokaj neambiciozno, kar pa še ne pomeni, da neučinkovito. Poševno postavljena pista, ki se razrašča iz odra v prikladno intimen prostor Sindikalne dvorane Stare elektrarne (relikta Strniševih časov), ustrezno (obrabljeno) jugopohištvo iz Strniševega obdobja in razmeroma mehka, a dokaj domišljena osvetlitev, skupaj z bendom v ozadju, niso kakšna scenska inovacija, a gradijo vzdušje. Tudi razstavljena zelenjava, ki jo lahko grizljajo obiskovalci, kisle kumarice, pa priboljški v obliki slanih prestic in čipsovih paličic, lahko delujejo nekoliko neposrečeno, a v bistvu površina kumaric spominja na žabjo kožo, priboljški pa na imaginacijo socialističnosti. Zdi se, da nova uprizoritev ne prinaša nič drastično novega v razumevanju Strniševega besedila. Ne gre za revolucionarno priredbo. Vendar je drama sama tako močna, da ima izjemno prepričevalno moč. Še več, lahko bi rekli, da predstavo naredi, brez dvoma je njeno lepilo in celovita osmislitev, za katero bi težko rekli, da mu predstava preveč doda ali odvzame. Prav zaradi svoje umetniške moči pa je besedilo mogoče tudi danes razumeti kot znova sodobno, če ne aktualno – uporabljam distinkcijo, ki jo nekje uporabi Miklavž Komelj, po kateri je sodobno onkraj očitnosti veliko bolj vpeto v svoj čas kot aktualno. V svetu identitetnih politik, čiste imanence in enodimenzionalnosti Žabe vstopajo z globokim eksistencialnim premislekom, ki je za povrh še navezan na transcedentalno krščansko izročilo – in to ravno v adventnem času. V tem pogledu je zanimivo poskusiti interpretirati dodatek Eve, demonske pomočnice Luciferja. Potem ko naivnega – a zato nič manj odgovornega – Lazarja pripelje do tega, da v erotični strasti izgubi svojo dušo in naredi samomor, izbruhne s feminističnim doda
Spahovanje

Spahovanje

Kriterij.si, 22. december 2019 ― Spahovanje Beton Ltd.: Mahlzeit Urednik Sun, 12/22/2019 - 23:09 Spahovanje                                                 »Nekoč smo šli v rudnik za turiste in pod zemljo so nam postregli s klobaso.« Včeraj smo šli v gledališče, pa je bil ravno oktoberfest in so nas pričakali s frankfurterji in pivom. Za cel parter omizij nas je bilo. Zrak je bil gost od industrijske prehrane. V zaledju postrojba mišpultov, visoko nad nami terasa bend. Vzdušje kot na prisilnem sindikalcu. Naj pomalicamo rekvizite? Igrajo se šlagerji iz prejšnjih predstav. Najprej popevkarsko blebetanje, potem pridiga, koračnica, moralka, sentiš in tako naprej. To je Mahlzeit, odmor, sestavljen iz popkulturnih obrazcev. Morali bi jesti, se zibati v ritmu, se zamisliti nad samimi sabo, mi pa nič. Kot da smo na predstavi. Puščava perfektne forme.                                     Risba omizij na prtičku: Barbara Borčić Sken: Alenka Pirman Alenka Pirman

Miselni tok med pogovorom s predstavo

Kriterij.si, 19. december 2019 ― Miselni tok med pogovorom s predstavo Magdalena Reiter / Studio: CONVERSATION PIECES Urednik Thu, 12/19/2019 - 10:39 Miselni tok med pogovorom s predstavo Ženska telesa prekriva tekstil v kožni barvi. Prehajajo čez oder. Vsakdanje, samotno. Posamično. Njihovi obrazi so zaviti v tkanine, da se obrazne poteze skoraj ne prepoznajo. Je pomembno, kaj se skriva pod tkanino? Na odru pred nami razmišljajo, se premikajo in se gibljejo nekje med opozarjanjem nase in zaprtostjo v lastni svet. Živijo v svojem monologu, nam pomembnem, a nerazumljivem. Ne vemo, kaj se dogaja v njihovih mislih, vidimo le nekaj osamelcev, ki bivajo v tistem prostoru in času kot mi, a miselno ločeno od nas. Vemo, da telesa vedo drug za drugega, saj se premikajo tako, da se med seboj ne motijo. Se podpirajo? Nekoliko. Pazijo drug na drugega? Nekako. A ne zanimajo se za ostala telesa. Vsako izmed njih se z nami, opazovalci te intime, pogovarja, ali bolje, govori nam. Ne pričakujejo našega odgovora. Enosmerno sporočajo in v zameno pričakujejo zgolj poslušanje. Mi smo nepomembni zanje, njihova telesa bi lahko govorila komurkoli. Kako telesa govorijo? Kako razumemo njihov govor? To je popolnoma odvisno od nas, našega razumevanja njihovih premikov, gest, posamičnih, mikro gibov. Kljub temu da je to dogajanje monologno z njihove plati, se počutimo, kot da smo del nečesa analitičnega, kot bi bili prisiljeni analizirati njihovo početje. Oni so naš predmet opazovanja in analize, le da ne vemo točno, kaj analiziramo. V bistvu lahko analiziramo, kar si poželimo, prav vsak drobni vidik njih, njihovega početja in bivanja. Nato se nekaj spremeni. Plesalke ne prihajajo in odhajajo več iz prostora. Njihovi obrazi so odkriti, ekspresivni, njihove poteze jasne in pogled bister, čuječ. Vseh šest se jih pojavi na odru, s tem pa začnejo komunicirati tudi med seboj. Ne z glasom, seveda, s telesi. Odzivajo se na gibanje preostalih, se zavedno podpirajo, osredotočene so na soplesalke, na soljudi. Pojavi se celo

Nezgovorni delčki pogovora

Kriterij.si, 16. december 2019 ― Nezgovorni delčki pogovora Magdalena Reiter / Studio: CONVERSATION PIECES Urednik Mon, 12/16/2019 - 15:37 Nezgovorni delčki pogovora Conversation pieces koreografinje Magdalene Reiter je nekoliko nenavadna predstava. Zdi se, kot da je samozadostna, v nezgovornosti, skopem odmerjanju znakov in statičnosti odmaknjena od recepcije pri gledalcih, prevlečena s patino nedoločljive preteklosti, ki ne išče zares svojega korespondenta v sedanjosti, čeprav se referira na kiparsko dela Juana Muñoza Conversation Piece s konca 20. stoletja in obravnava univerzalne teme. Bolj kot na portretni žanr 18. stoletja (Conversation piece), ki ga statični, stilizirani momenti šestih plesalk Studia za suvremeni ples iz Zagreba, ki delujejo kot živi portreti, sicer prav tako sugerirajo, se zdi, kot da se naslanja na starogrško ikonografijo ali morda celo na zaprtost vzhodnjaškega harema. A to je zgolj vizualni vtis, ki nima vsebinske podlage, o čemer se prepričamo pozneje. Začetek je skulpturalno zasnovan in deluje kot nekakšen predstavitveni »catwalk« v različne oblike statičnih figur nameščenih ženskih teles, z zakritimi obrazi, v enakih, širokih hlačah kožne barve in srajčnem zgornjem delu, ki oblike telesa zakrijejo in vzpostavijo telesno uniformiranost. Telesa nekaterih plesalk se še namerno dodatno preoblikujejo, ko premaknejo roke za hrbet in od telesa ostane skorajda le še brezoblična silhueta, s čimer se stopnjuje vizualni vtis te ideje; poglobljenih izostritev, kaj tako telo lahko razpira, pa ne prinaša. V prostor vstopajo izmenjaje se, najprej posamično, potem po dve, kasneje po tri in tako naprej, za trenutek postojijo v določeni pozi, se premaknejo in z odhodom levo ali desno prepustijo prostor drugi/drugim. Prevprašujejo napetosti komunikacijskih relacij v odnosu s sabo in z drugimi v prostoru in času. Med različnimi dotiki ali pogledi vzpostavljajo dialoška srečanja, ki se zgodijo, kot da naključno in občasno implicirajo globljo odnosnost med posamičnimi po prostoru r

Narcis v morju všečkov

Kriterij.si, 7. december 2019 ― Narcis v morju všečkov Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 12:04 Narcis v morju všečkov Predstava se je na videz ustavila. Plesalci so se kot v upočasnjenem posnetku gibali po odru. Minuto, dve, nato pet … se ne zgodi skoraj nič. Samo zelene postave so nežno valovale pred belim ozadjem. Pogledoval sem po občinstvu in oprezal za prvo modrikasto svetlobo zaslona, ki bo osvetlila zdolgočasen obraz. Minuta, dve ali pet je danes veliko pozornosti. V prvem delu predstave so jo do zadnje sekunde ugrabili nastopajoči, njihove grimase, ples in besedilna sporočila. Zdaj pa smo bili gledalci pred izbiro. Kateremu FOMO podleči? Ostati s pogledom na odru ali izrabiti trenutek nedogajanja za hiter obrok elektronskih dražljajev? Prva odločitev – ostati s pogledom na odru – je bila vsekakor smiselna. Naslov predstave Jana Rozmana Memememe namreč združuje dva ključna motiva internetnega družabnega življenja: obsedenost z JazJazJazJaz in kulturo mema, pri katerem je za razumevanje sporočila pomembna vsaka podrobnost ali referenca. Plesalci se najprej posvetijo Jazu – iskanju načina, kako se kar najbolj izzivalno in sproščeno spogledovati s kamero mobilnika ali napisati udarno besedilno vrstico. Vendar predstavljanje Jaza na spletu ni zares spontano, saj je treba za uspešno pridobivanje pozornostnih točk – všečkov in delitev – dobro poznati žanrska pravila. Ta niso nikjer zapisana, vendar se uporabniki družabnih omrežij zelo hitro naučijo, da vse fotografije in videi niso enako uspešni. Sproščenost je nagrajena, dokler smeha ne zamenja posmeh. Iskrenost je kul, če ni preveč naivna. Zaljubljenost je prisrčna, kadar se ne zdi obupana, žalost pa je znosnejša s ščepcem (samo)ironije. Nekatere vsebine zato prejmejo več pozitivnih odzivov, druge ostanejo spregledane in jih zakoni družabne evolucije izločijo iz prihodnjih objav. Potrebo po uprizarjanju sebe v vsakdanjem življenju je pred več kot šestdesetimi leti podrobno opisal sociolog Ervin Goffman. Že tradici

»Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza«

Kriterij.si, 7. december 2019 ― »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:10 »Sem pojem, sem koncept, sem dejavnost, sem živa fraza« Kdo je koncept in kdo je odgovor?  Kdo je živa fraza in kdo pojem? Vse to je »meme«. In kaj vse zajema »meme« v »MEMEMEME«? To nam razkrivajo štirje performerji (Peter Frankl, Kaja Janjić, Julija Pečnikar, Daniel Petković) v koreografskem delu Jana Rozmana z naslovom »MEMEMEME«. Plesalci združujejo avtodestruktivne vedenjske vzorce z repeticijami, ki jih kakor spekter impresij projicirajo v zunanji svet. Posledično se memi rojevajo nenehoma. Vedno in povsod. Vsaka gesta in vsak gib v predstavi sta bila del celote. Ta je bila razkrojena na tisoče mikrodelcev in njen čar je bila nesmiselnost. V nekem trenutku ni bilo nikakršne potrebe po smiselnosti. Absolutna nesmiselnost je performerja zapeljala v spontano gibanje, obdano s primesjo emocij, ki so se skupaj s telesi zlivale v eno »dejstvo«. Mi, gledalci, smo bili ključni dejavnik, da smo videno pretvorili – vase. Vsak je to storil na lasten inovativni način, posledično so v nekih trenutkih nastale različne neme impresije. Gib performerjev je bil natančno izdelan; tekel je v obliki toka od enega performerja k drugemu. Pretočnost je gib pripeljala do točke, v kateri so se začele rojevati pestre repeticije. Te se nikoli niso vlekle v skrajnost, ampak so vedno imele omejitve. Čas njihovega trajanja je bil odvisen od posameznega performerja, vendar se dolgotrajno ponavljanje same repeticije ni nikoli zgodilo zavestno. Gibe je bilo mogoče uzreti iz različnih zornih kotov. Neposredno projiciranje na platno (video: Vid Merlak) je omogočalo dogajanje videti drugače, saj se je določen performer lahko naenkrat pojavil na dveh projekcijah naenkrat in njegovo telo je bilo vidno z različnih strani. Videne so bile tudi skrite potankosti, razkriti različni vpogledi v prezentnost performerjev. Med ogledom predstave se mi je pojavilo vprašanje o smislu njihove ob

Memememe mememe meme me m e

Kriterij.si, 7. december 2019 ― Memememe mememe meme me m e Jan Rozman: MEMEMEME Urednik Sat, 12/07/2019 - 00:02 Memememe mememe meme me m e Kdo je jaz in kdo je jazjaz in kdo je me in kdo je meme in kdo je memememe in kdo je me? Sem to jaz, jazjaz ali je to meme, je to mimetičnost sama – če je, se ji moramo aristotelovsko zahvaliti za njeno spoznavno moč ali jo moramo platonovsko izgnati iz države, ker kvari mladino? In kaj, če ne vem? A kdo ve? A kdo zna? Ali nihče ne ve? In smo vsi depresivni in s paničnimi napadi, ki jih samopreskriptivno zdravimo s prokrastinacijo, ko skrolamo po neskončnih internetnih straneh memov. So memi identiteta mladih, milenijcev, če hočete, so memi tako rekoč naša prazna vsebina ali klic na pomoč v vsebinsko praznem svetu, preden najdemo velikega duhovnega guruja, ki nas izvleče iz metafizičnega nihilizma 21. stoletja, v katerem kraljuje cinizem (čudovito manifestiran v internetni meme kulturi)? So memi naša resnična anksioznost ali naš xanax? So memi naš modus operandi? So memi vrhunec ustvarjalnosti naših generacij? So memi naš upor?[1] Ali so memi izraz našega egoističnega ukvarjanja s samimi sabo? Ali so memi kod komunikacije naše generacije? (Kje je Umberto Eco, ko ga rabiš, da ti pove nekaj o kodu …[2]) Ne vem. Niti se mi ne da. Ne da se mi vedeti. Za to nimam koncentracije. Tudi Jan Rozman se ne ukvarja s tem (preveč). In (hvalabogu) ne moralizira. On preprosto posnema. Izbere mimezis kot glavno gonilo/metodo in naredi predstavo, v kateri se pol občinstva pod 35 na glas smeji, druga polovica pa se sprašuje, kaj pravzaprav gledajo in kje je poanta. In kaj pomeni HALP. *HALP*[3] Ampak nazaj k Janu Rozmanu in Kaji Janjić, Danielu Petkoviću, Juliji Pečnikar ter Petru Franklu. Skupini dveh plesalk, performerja s plesnim predznanjem in improvizatorja brez plesnega predznanja. Skupini, ki se na odru gosti s posnemanjem sodobnega metafizičnega nihilizma, začinjenega s samopomilovanjem, ki se izraža v »današnji internetni kulturi«, kjer hkrati cin
še novic