Volja do moškosti

Kriterij.si, 14. oktober ― Volja do moškosti Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 10/14/2018 - 19:58 Volja do moškosti Mesto žensk, Stara elektrarna. Svi na broju. Showtime. »Poglej,« rečem prijatelju, ko sedeva v drugo vrsto ob dolgem, podolgovatem odru, »tole je pa kot bi prišla na modno revijo.« Kmalu ugotovim, zakaj – priča bomo preoblekam in oblekam, torej tistemu, kar menda (v primeru tematike, ki jo obravnava predstava Sine Nataše Živković pa zagotovo) naredi človeka. Na začetku piste na stolu sedi oseba, čez glavo in dobršen del telesa prekrita s črno tkanino z bleščicami, ki se ob premikanju začne lesketati kot vodna gladina tolmuna ali kot nočno nebo, izpod bleščanja pa prihaja sevdalinka, sinee moooj, se razlega v prostor, ki je s tem podložen za tisto, kar bo sledilo. Ko je obraz razkrit, ko ne predstavlja več katerekoli osebe ali vseh nas, začenja prevzemati konkretne usode posameznic – virdžin z ruralnih območij Črne gore in burneš iz Albanije in Kosova, žensk, ki so se zavezale nedolžnosti, s preobleko in življenjskim slogom prevzele moški spol, ob tem pa postale nosilke družinske časti in priimka. »I am Stana Cerović,« je uvod v zgolj eno izmed usod, ki nam jih Nataša Živković predstavi, pri čemer ob njihovem upovedovanju črpa bolj iz preverljivih dejstev kot fikcije. Stano Cerović splet beleži kot 'poslednjo črnogorsko virdžino', ki je leta 2016 umrla pri petinosemdesetih letih, potem ko je od mladostnih let, po smrti bratov, ponosno živela kot moški oz. virdžina – ponosno, kajti če je ženska vredna pol moškega in po vrednosti enaka živalim, kot zvemo iz predstave, je virdžina, zaradi svoje žrtve, vredna toliko kot dva moška. Virdžina ali burneša ima dostop do svobode, rezervirane le za moške: nihče je ne bo potisnil v dogovorjeni zakon z mnogo starejšim moškim. Nihče ne bo omejeval njenega gibanja po javnih prostorih. In vsekakor ne bo opravljala tistih del, ki so namenjena ženskam. »Girls!«, zaukaže virdžina/bur

Identitetne prakse, vpete v kontekste, ali smem o tem – jaz – sploh pisati?

Kriterij.si, 9. oktober ― Identitetne prakse, vpete v kontekste, ali smem o tem – jaz – sploh pisati? Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Tue, 10/09/2018 - 15:54 Identitetne prakse, vpete v kontekste,ali smem o tem – jaz – sploh pisati? Pred leti je v okviru azijskega fokusa na festivalu Exodos nastopila Eisa Jocson, filipinska plesalka in perfomerka. Odplesala je Macho dancer, kjer je, z v hlače zatlačenim dildom, posnemala filipinsko tradicijo mačo plesalcev, slačifantov, ki jim za ples plačujejo moški in tudi ženske. Predstava mi je ostala v spominu predvsem zato, ker mi je zastavila dve vprašanji. Prvič, lahko spolno zaznamovanost telesa izniči, preseže ali prepiše performans, gib ali ples? In drugič, je v kontekstu erotičnega subverzivna afirmacija zares možna, natančneje, je umetniški namen avtorja in izvajalca močnejši od refleksa ugodja, spolnega refleksa gledalca? Odgovorov do danes nisem našel, sta se mi pa obe vprašanji ponovno zastavili ob sobotnem ogledu Sineta Nataše Živković in No. 1 Lane Zdravković. Sine odpira fascinanten fenomen virdžin, žensk, ki so se v radikalno mačističnih družbah z juga Balkana odločile spremeniti družbeni spol in živele kot moški. Avtorica problematiko spretno naveže na svoje korenine, kot najvišji izraz ljubezni jo v Črni gori kličejo »sine«, uprizori pa tudi izrekanja dejanskih zgodovinskih virdžin. Predstava je spretno slojena, protagonistkin zlóžen prehod od verbalnega, od igre glasu v gibalno, telesno, spremljajo nazorno seksistični vložki trojca prisrčnih in feminilno podložnih (sic!) performerjev v dragu. A v prvem planu je gotovo telo. Nataša, ki ni Nataša, pač pa vrsta žensk, ki niso ženske. Ta sloj predstave, sloj uprizarjanja moškosti, ki hkrati deluje tukaj-in-zdaj in kot nekakšna zgodovinska rekonstrukcija življenjskih izzivov virdžin, je gotovo najučinkovitejši element Sineta. Natašina transformacija v dedca je iskrena in doživeta, jasna in provokativna. Deluje na ravni giba, prep

»Na pravi put sam ti majko izaš'o«

Kriterij.si, 9. oktober ― »Na pravi put sam ti majko izaš'o« Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Tue, 10/09/2018 - 12:52 »Na pravi put sam ti majko izaš'o« Kadar desnica napada sodobne feministične tokove na Zahodu, redko izpusti priložnost, da bi feministke oštela, ker delajo zgago doma, obstajajo pa velika območja, kjer so ženske popolnoma podrejene. Lahko bi rekli, da ta ugovor Nataša Živković z Mestom žensk – namerno ali ne – vzame povsem resno in ga od znotraj subvertira. Kdo smo mi, ki smo rojeni tukaj, a se vseeno počutimo, kot da smo vsaj deloma od tam? Kaj je etnična pripadnost v svetu, kjer se dogaja meltdown? Zahtevamo pravice in pošteno obravnavo v javnosti, vendar ali smo se pripravljeni iskreno soočiti s pomanjkljivostmi svojih kulturnih izvorov? In kdo smo mi, ki verujemo, ki še čutimo Prisotnost? Če smo pošteni, si moramo priznati, da dandanes ne moremo vedeti, kaj je božja volja, da živimo v času šibke teologije, ki ne more postavljati močnih trditev in zakonov. A vendarle klerikalci glasno besnijo v svoji povprečnosti, primitivnosti in identitarnosti. Sine je, poleg tega, da je performans za ženske, tudi predstava za nas: priseljence, drugo generacijo, pa za nas, ki verjamemo. In za nas, moške, ki nam je samoumevno biti moški. Sine nas iz minute v minuto sramoti, in prav je tako. Nataša Živković sedi na stolu, pokrita s svetlikavim se srebrnim pregrinjalom, nekakšen nedomačen, androginov blob na meji med človeškim in nečloveškim. Pred njim se razgrinja bel pod, ob njem pa sta na vsaki strani dve vrsti gledalcev. S kamerami in fotoaparati ob straneh vse skupaj spominja na modno pisto. Iz bloba se sliši glas, etno zavijanje: sine moooooooj. Ko se pregrinjalo odstrani, sledi manifestacija skrajnega nelagodja. Živković zastopa glasove žensk iz Albanije in Črne gore, ki so v skladu s tradicijo prevzele moško družbeno vlogo in se v zameno za to odpovedale svoji seksualnosti. To je težko poslušati. Gre za tisto potlačeno v

Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del)

Kriterij.si, 14. september ― Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 19:35 Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) O zadnji predstavi kolektiva Beton Ltd. (Primož Bezjak, Branko Jordan, Katarina Stegnar) bi lahko povedal karkoli. Še verjetneje je, da bi zaradi te vseenosti o njej molčal (če mi ne bi drugače veleval dogovor, ki sem ga sklenil že pred predstavo). S tem nikakor nočem reči, da je bila predstava slaba, vsaj ne po mojih merilih sojenja sodobnih scenskih umetnosti, ki so pogosto podobna merilom irokeškega Saracena, za katerega Kant pravi, da ga v Parizu najbolj navdušijo krčme s pečenim mesom. Predstava je namreč dinamična, performerji znajo performirati, dolgčasa ni, med predstavo delijo bonbone in sedeži imajo naslonjala (raznorazne utesnjene klopce me v manjših ljubljanskih gledališčih pogosto zelo vznejevoljijo). Vse štima, pa vseeno sem se po predstavi počutil ne povsem zadovoljèn in prazen, vendar prazen zaradi zapolnjenosti z nekakšnimi ne povsem opredeljenimi in dodelanimi vtisi, ki jih je težko kategorizirati. Občutek je bil tako podoben, četudi po drugi strani povsem drugačen od občutka po pretiranem igranju videoiger ali po nažiranju z mehiško hrano, kar je morda nekoliko random primerjava, saj gre najbrž za precej splošen občutek po skoraj katerikoli konzumaciji v časih poznega kapitalizma. (Toda kakšno zvezo imajo tu moji mali narcisoidni občutki, boste nemara porekli. Razlog (morda bi bilo bolje reči izgovor) za to, da vas z njimi posiljujem, izhaja iz same predstave, ki neposredno nagovarja našo individualnost. »Jaz, Branko; jaz, Katarina; jaz, Primož; mi vsi,« vzklikajo glavni protagonisti in tako izražajo specifično moderen način tvorjenja skupnosti, kjer nas najbolj druži ravno občutek popolnoma izolirane individualnosti.) Navkljub mlačnemu občutku nočem enostavno reči, da moja pričakovanja po predstavi s pomenljivim naslovom »Velika pričakovanja« niso bila izpolnjena. Celotn

O skupni točki

Kriterij.si, 14. september ― O skupni točki Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:49 O skupni točki Kaos, dezorientiranost v vsem, v analizah, v odgovorih, v njihovem iskanju. Družbe se prelamljajo. Kako se odzivati na družbeno heterogenost? Kako se odzivati nanjo, ko je njena podlaga predvsem razredna pozicija? Kako se odzivati na razredno razdeljen svet? Z razredom mislim na vsako razlikovalno in predvsem hierarhično postavljeno družbeno kategorijo, pa naj jo opredeljuje ekonomski položaj, kot najpogosteje razumemo razred, ali pač simbolni, identitetni označevalec, ki pa ima prav tako realno mesto v družbeni stratigrafiji. Kako se odzivati na svet, v katerem katastrofe razrednih delitev zadevajo vse več ljudi, sam pa meniš, da ne tudi tebe? Eden od projektov za ozaveščenost o družbeni heterogenosti so bile identitetne politike. Nova družbena gibanja so od poznih šestdesetih let 20. stoletja – v prostoru Slovenije od osemdesetih let – opozarjala, da je univerzalni subjekt zastavljen v preseku dominantnih spolnih, seksualnih, rasnih, razrednih označevalcev, da pravzaprav ni univerzalen, temveč partikularen, da je njegova zastavitev pristranska in da postavlja v manjšinsko pozicijo, skratka, izključuje, celo vrsto družbenih skupin. Predlog novih družbenih gibanj je bil torej dvig zavesti o homofobiji, rasizmu, seksizmu v obči družbi, predvsem pa oblikovanje vključevalne družbe. Toda projekt novih družbenih gibanj nikdar ni zaživel, kot je bil zastavljen. Preobrat se je najprej zgodil, ko so izključene skupine zaradi nujne samozaščite ustvarile iz identitetnega označevalca esencialistično subjektiviteto. Nato so strategije identitetnih politik z vsem frustracijskim nabojem vred prevzele desne politike in ustvarile konstrukt belske večine. Tu smo danes. Desni sunek je tako močan, da sta se politikam identitet začela nekritično odrekati liberalni in celo levi del družbe. Profesor na newyorški Kolumbijski univerzi Mark Lilla v letos objavljeni razpr

A razumete?

Kriterij.si, 14. september ― A razumete? Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:35 A razumete? Na Zboru za publiko je bilo rečeno, da Große Erwartungen|Velika pričakovanja izhajajo iz kritike prejšnje Betonove predstave. Kritiko je naročil in plačal producent sam. Predstava je torej nastala tako rekoč in vitro, z umetno oploditvijo pod lastnimi pogoji. In tudi začne se na koncu, z aplavzom. In konča z začetkom. »Javljam se z delavnice. Vse poteka po principu hiperinfantilizacijskih iger (plosk plosk, skoči, reci 1 2 3, plosk),« mi je pred dnevi pisala sodelavka. Po sili razmer se je udeležila dogodka, na katerem so organizatorji z motivacijskimi prijemi udeležence skušali prepričati, da počnejo nekaj smiselnega. In iz arzenala manipulativnih tehnik ne črpajo le motivatorji, influenserji, tržniki in drugi dušebrižniki, dobro jih obvladajo tudi umetniki, recimo Beton Ltd. Krotkega, kritičnega teatra vajenega gledalca, ekipa mimogrede in brez ogrevanja pripravi do aplavza, čeprav ta nima čemu ploskati. Razen morda lastni vnemi, zdresirani v vsakodnevnih pootročitvenih družbenih ritualih. Velika pričakovanja so predstava o pastoralni oblasti, ki se nam je zalezla v pore in nas prijazno sili v skrb zase in za bližnjega Drugega. Ker uprizarjanje skrbi za Drugega je skrb za nas. In je danes zapovedana. In je posel. Vsak zase smo pastir in ovca hkrati. In prav ovca nam v predstavi odstira in zastira pogled na oder, po potrebi pa jo lahko nadomesti tudi gledališka kritičarka. Gledalci – ovce smo za vstop v domačo nam dvorano čakali pri napačnih vratih. Slab znak. Prizorišče je za Velika pričakovanja naplasteno takole: tesna tribuna za gledalce na skrajnem robu odra, zavesa, oder, predeljen s praktikablom, za vsem tem pa se pne pravi, a prazni avditorij. In na poslednjem horizontu še pozdrav Dobrodošli, zakričan s tremi klicaji in izpisan z nepogrešljivim odrskim lepilnim trakom. Ekonomičnost reorganizacije prostora je razorožujoča: celotna dvorana Stare

Gledališče vsakdana

Kriterij.si, 13. september ― Gledališče vsakdana festival Mladi levi 2018 Urednik Thu, 09/13/2018 - 10:06 Gledališče vsakdanazapis o predstavi Dom Štiri vrste stolov so v kvadratu razpostavljene po sredini prostora. Okna so rahlo zastrta, ura je še zgodnje večerna, nekje okoli šeste v poznopoletnem popoldnevu. Luči v dvorani brlijo ledeno rumeno, je rahlo zatohlo in vroče. Občinstvo se posede po štirih stranicah kvadrata. Prostor se zapre in vrvež počasi umirja. Potem se iz občinstva dvigne glas ženske s prijaznim, nenavadno zamrznjenim nasmeškom, ki nenadoma naznani Uvod. Zgolj nekaj besed in pred očmi gledalcev se izrišeta prostor in čas dogajanja, začrtajo se zgodbovne in karakterne linije protagonistke – sveže vdove in matere dveh otrok, brezdelnega sina, večnega študenta Friderika in pravkar omožene hčerke Piroške. Vprašanje, ki bo temeljno zatreslo družinico, je še kako banalne narave, ni nič drugega kot: Kje in kakšna je dediščina umrlega? Seveda je vprašanje – kot še bolj običajno – zgolj povod, da se razgrne temačno razgreta mreža dušečih družinskih odnosov, ki iz omare potegne zaprašene okostnjake, ali kot je nekoč zapisal Tolstoj v Ani Karenini: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način.« Počasi, iz prizora v prizor se namreč luščijo povrhnjice, padajo maske in se kritično izpostavljajo persone posameznih protagonistov: mama je postarana igralka, ki se je ob otrocih odpovedala karieri, je arogantna, egoistična, požrešna, zahrbtna in se povrhu vsega zaplete z zetom; slednji se je v družino poročil zgolj zaradi denarja, otroka pa predstavljata na videz nedolžni žrtvi čustveno oportunističnih preigravanj, dokler sin v hamletovski maniri ne spregleda dvojne igre in razkrije resnice sestri. Sam zgodbovni zaplet torej beleži tradicionalne družinske drame – Dom je navsezadnje nastal kot prosta improvizirana adaptacija Strindbergovega Pelikana (1907) v režiji mladega madžarskega kolektiva dollardaddy's (Dollár Papa Gyermekei). Ta vzorči dr

Vse velike dileme cajtgajsta

Kriterij.si, 13. september ― Vse velike dileme cajtgajsta Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Thu, 09/13/2018 - 09:58 Vse velike dileme cajtgajsta Za Beton Ltd. lahko zanesljivo rečemo, da je ena najbolj produktivnih in popularnih skupin sodobnega gledališča pri nas. Njegove premiere vsi, ki vsaj bežno spremljajo neodvisno gledališko sceno, željno pričakujejo. V ustvarjalskem konglomeratu tri igralce odlično dopolnjujejo ostali sodelavci, s katerimi so skupaj razvili prepoznavno estetiko. Gledalcu vsaka predstava ponudi zadostno mero performerskega – igralskega, glasbenega in scenografskega užitka. Seksapil nastopajoče trojke je v kombinaciji izjemne igralske agilnosti, mladosti, intelektualne razgibanosti in delavnosti, ki se odraža v prisotnosti na gledališki sceni. Zaradi pestrosti uprizoritvenih postopkov, ki jih izbirajo in ki so jim, verjetno, ker si jih krojijo sami, na kožo pisani še toliko bolj, ter prisotnosti elementov pop kulture, showa, zabavljaštva so njihove predstave tudi lahko gledljive in zabavne. V temah, ki zvesto sledijo vsem velikim dilemam cajtgajsta, pa se najde večina obiskovalcev neklasičnega teatra. Vsebinske linije se vijejo med pričakovanji in razočaranji, občutki generacijske tesnobnosti, kolektivne krivde in strahom pred praznino, pred prihodnostjo. »Betoni« so v uprizarjanju ogledala časa toliko bolj zanimivi, ker se zraven poigravajo še s svojimi medsebojnimi relacijami, to predstave dodatno udomači, napolni s humorjem in intimnostjo. Zdi se, da je Beton Ltd. prostor njihovih ne le umetniških, ampak tudi osebnih raziskovanj. V njihovih avtorskih predstavah je mera osebnega toliko prisotna, da občasno ustvari iluzijo, da prodiraš v njihove zasebne poskuse preseči samega sebe kot igralca ali da si celo priča nekemu bolj intimnemu poskusu prodiranja v lastno psiho. Njihova prejšnja predstava Ich kann nicht anders je svojevrsten presežek. Uspelo jim je ustvariti tako skrajno celovito, kondenzirano celoto, da te lahko povsem zapelje,

Kdo je Brankecu vzel besedice?

Kriterij.si, 10. september ― Kdo je Brankecu vzel besedice? Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Mon, 09/10/2018 - 19:40 Kdo je Brankecu vzel besedice? Že ob vstopu na novo produkcijo Beton Ltd., uveljavljene znamke slovenske off scene, je težko ostati brez pozornosti. Nahajpana publika se stiska po montažni tribuni, ki zaseda večji del odra. Potisnjena ob rob se opazuje, prepoznava, obenem pa zre v globino, ki je prečena z leseno okvirno konstrukcijo, za katero se v mraku razteza njeno domovanje. Čisto na vrhu, v temi, je obešen transparent – "Dobrodošli!!!" Črn napis na belem platnu nekoliko spominja na improvizirane navijaške transparente s tribun stadionov. Prazni sedeži spominjajo na kakšno manj pomembno ligaško tekmo iz velikih lig, no, na tovrstno tekmo iz preteklosti, iz romantičnih časov nogometa, ki so mu kdaj čar dajale tudi prazne tribune, majhne skupine zvestih navijačev in blatna igrišča. A v resnici se na Velikih pričakovanjih tej puščobi sopostavlja vizualni luksuz. Ob strani sedi prijetno razsvetljen band, kot v kakšen ameriškem talk showu. Luči žarko padajo na majhen prostor med leseno konstrukcijo in prvo gledalsko vrsto. Kot bi čakali na prihod Oprah in bučen aplavz ob histeričnih vzklikih. Tu spodaj se ima nekaj odviti. Vendar Stegnar, Jordan in Bezjak načrtujejo zavzetje celotnega prostora ter tudi napad na občinstvo. Prihajajo iz hiške za okvirji, ki pa je ne zgolj fizično, temveč tudi simbolno prividna. Njihov teren se razteza globoko in visoko. Nekoliko spomni na otroške igre in delo domišljije, ki v njej nastopa. Domišljije, ki zmore ustvarjati privide, avro in vznemirjenje brezkončnosti, s tehnikami gradnje, dogovora in upravljanja pogleda. In res je nastop infantilen. Vsi trije igralci se pojavljajo kot otroci ali pa starši – morda otroci, ki igrajo starše v tovrstnih igrah. Dialogi so skopi in uveljavljajo obliko gospostva na družinski relaciji. Poraja se skrivnost. Tematsko gre za to, da liki nečesa ne smejo izreči. Infantilnost postaja

(Ne)srečna naključnost zaporedja

Kriterij.si, 7. september ― (Ne)srečna naključnost zaporedja festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:49 (Ne)srečna naključnost zaporedjazapis o predstavi Sprožilec sreče Dvanajst mladostnikov v starosti od osemnajst do triindvajset let ob posedanju za dolgo, pravokotno, z belim prtom prekrito mizo v začetnem prizoru predstave Sprožilec sreče spominja na umetnino Zadnja večerja Leonarda da Vincija. Trenutek je nabit z napetostjo, saj je format uprizoritve za gledalce še zavit v skrivnost, nastopajoči pa čakajo, kateri izmed njih bo prvi padel pod strelom iz 'pištole', ki deluje po načelu ruske rulete. Strel barvastega prahu, ki s svojo estetiko nekaj primarno zelo nasilnega spremeni v na fotografijah prekrasen trenutek, ne pomeni zaključka, konca zgodbe. Pomeni začetek, saj se v 'pištoli' skriva listek z izzivom, vprašanjem, na podlagi katerega izbrana 'žrtev' na odru pripovedujoč oživi osebno zgodbo. Ruska ruleta, katere usodni strel pomeni začetek zgodbe, je v predstavi Ane Borralho in Joãa Galanteja sprožilec njene dramaturške strukture. Sam format predstave je sicer pripravljen že vnaprej, vendar je izvedba posamezne predstave močno odvisna od nastopajočih ter od naključja, ki narekuje zaporedje zgodb in pripovedovalcev. Nastopajoči, ki s seboj prinesejo kontekst, povezan z njihovo osebnostjo, zgodovino in ne nazadnje tudi družbenim razredom ali statusno skupino, z izbiro zgodbe in tonom pripovedovanja ustvarjajo atmosfero, ki pa se je v ljubljanski izvedbi razvila v zelo nerazgibano in neživahno. Kljub temu da sta se avtorja koncepta odločila, da se občinstvu ne razkrijejo izzivi ali vprašanja, skriti v 'pištolah' ruske rulete, so se iz nekaterih pripovedi izluščile vsaj okvirne tematike. Razpenjale so se od smrti in samomora pa do sreče in religije, vendar je vseskozi v zraku obstajal občutek nenavdušenosti in neenergetičnosti, zdolgočasenosti, med katerega sta se ob nekaterih zgodbah vmešali še resnobnost in žalost. Med predstavo postaja vzdušje med nastopajočimi

Mladi levi sezona Muanis

Kriterij.si, 7. september ― Mladi levi sezona Muanis festival Mladi levi 2018 Urednik Fri, 09/07/2018 - 10:46 Pričujoči tekst je bil sprva gonzo opis festivala z naslovom Strah in prezir v Ljubljani; opazoval je festivalsko dogajanje v njegovi celovitosti, se spustil v njegovo življenje v nekem mestu z neko sceno. Vse to v nekem posebnem duševnem stanju. Takšno pisanje lahko predstavam, ki jih vsebinsko ne druži veliko povezav, doda umestitev in povezavo, ki je ni mogoče opaziti na prvo žogo, povezavo samega doživljanja. Morda zveni tavtološko, a ni: doživljanje poteka na določenem kraju v določenem času, kar presega njegovo samoumevnost. Različni dejavniki so nato pripeljali do odločitve, da se kljub vsemu posvetimo zgolj predstavam samim. Te je vezal koncept, koncepti pa so, kot vemo, besede, besedne zveze: ohlapni koncept 21. Mladih levov je bil povezava med občinstvom in odrom. Res je, pri večini predstav je interakcija med obema obstajala; vendar kaj več od tega ni mogoče ugotoviti. Begunci, ki so bili v fokusu lanskega festivala, so izginili. Mrak se je preselil iz trpljenja drugega in začel zevati iz nas samih. Da, včasih prav v interakciji med občinstvom in igralci, dasiravno vsakič na svoj način. Vseeno pa si moramo privoščiti neko foro. Odpovedali smo se gonzu, razbitju meje med kritikom in igralcem, igralko, producentom, producentko in tako naprej. Zadržane duhove moramo vsaj malo spustiti. Zato bomo vsaki predstavi pripisali oceno na lestvici od ena do pet. To so naše najstniške sanje, naša silna želja po uporabi številk v ocenjevanju nogometnih igralcev, glasbenih albumov, filmov, ki ni bila nikoli res izživeta. Morda je tokrat prvič in zadnjič. Ni vam je treba vzeti resno, tudi sami je ne čisto. Vendar se trudimo biti natančni; zadeti puščico v pikadno tarčo vtisov. Rumož avstralske režiserke Fleur Elise Noble je fascinantna igra podobe, perspektive, odrskega prostora in projekcijske površine. Vse do hipa pred koncem se na odru ne pojavi nobena živa oseba. Pač pa nemo

Poskus dehierarhizacije

Kriterij.si, 4. september ― Poskus dehierarhizacije festival Mladi levi 2018 Urednik Tue, 09/04/2018 - 14:47 Poskus dehierarhizacijezapis o predstavi Rudarske zgodbe Adrian van der Weel v delu Spreminjanje naše besedilne zavesti zagovarja tezo o svetovnem spletu kot morda celo prvem dehierarhiziranem medijskem okolju. Njegova teza izhaja iz povsem preprostih zdravo-za-gotovo predpostavk: živimo v družbi visoke (klasične) pismenosti in izredno razširjenega dostopa do medmrežja, ta pa ponuja možnost nenehnega dodajanja vsebin za vsakogar, tako rekoč povsod, ob čemer pa umanjka precejšnje število filtrov, sicer znanih iz klasičnih medijev. Če so bile te teze še legitimne v 'divjem času interneta' (recimo v 90.), pa dandanes velja do njih gojiti vedno večji zadržek – pomislite samo na takšne in drugačne sporazume (beri: ACTA, CETA ipd.), zakup internetnega prostora, kanalizacijo vsebin skozi povsem hierarhizirane medije itd. Seveda je zadržek lahko legitimen tudi brez te spremembe: menim, da van der Weel ni upošteval vseh vidikov oz. ravni hierarhiziranosti. Kdo je tisti, ki se sploh odloči posredovati vsebine po medmrežju? Je mogoče hierarhizirati glasove že po liniji (ne)naklonjenosti različnim tipom diskurza, ki jih lahko srečamo na spletu? Tovrstnih vprašanj zlepa ne zmanjka, odpirajo se sama od sebe in sam sem mnenja, da so postala globoko zakoreninjena v povsem vsakodnevno realnost tega trenutka. Kot nekakšen odvod tega je bržkone mogoče gledati tudi predstavo Rudarske zgodbe. Naslov (je v njem kanček ironije?) implicira nekakšno estetiko (in bržkone tudi etiko) socialnega realizma, pred nami na odru pa se razgrne precej drugačen pristop, brez izrazitega (morda pričakovanega) jadikovanja in pretiravanja, ki naj v središče nujno postavi malega človeka oziroma natančneje: njegovo tragedijo. Seveda je mali človek navzoč v predstavi, a morebitna gonja proti socialnemu realizmu ne sme zapasti v kakšen revanšizem, mali človek je pač osrednji del (in osrednja žrtev) zgodbe, v kateri kon

Globoka zavezanost igri z gledališčem

Kriterij.si, 17. avgust ― Globoka zavezanost igri z gledališčem Sezona 2017/2018 Urednik Fri, 08/17/2018 - 11:02 Globoka zavezanost igri z gledališčem Zavod Bunker sam zase ne trdi, da ustvarja nekakšen tematski repertoar, ki odraža kakšno od velikih tem, kaj pa vem, recimo utopijo. Svoj izbor predstav zasnuje na docela drugačnih predpostavkah o tem, kako naj se gledališče oblikuje in kakšna je njegova funkcija v širšem prostoru. Ne gre torej govoriti o klasični repertoarni politiki, značilni za institucionalne hiše s stabilnim financiranjem, ki počivajo na predpostavki o gledališču kot buržoazni umetnosti. Te pogosto izbirajo brez tveganja, v odločitvah pa ni zaznati kakšne pretirane političnosti delovanja. Za Bunker pa bi prej dejali, da se njegove programske zastavitve porajajo iz napetosti med odčitavanjem potreb neodvisne scene in iskanjem partikularnih umetniških izrazov, ki so bodisi generacijsko, stilno ali formalno zanimivi bodisi so dolgoletni gradniki neodvisne scene, ki jim skuša zavod omogočiti produkcijsko kontinuiteto in stabilnost. Njegovo delovanje zaznamuje zvestoba nekaterim umetniškim praksam, najbolj emblematična primera sta projekt Betontanc in njegov derivat Beton Ltd., v zadnjem času pa poskuša podpreti tiste dele nevladne sodobnouprizoritvene scene, ki so najranljivejši v odnosu do razpisnih politik; to so zlasti umetnice in umetniki, ki niso financirani programsko, temveč projektno, s čimer so potisnjeni v še občutljivejšo situacijo. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da je Bunker nekako dvotiren; poleg produkcijske hiše upravlja nemara najpomembnejši kulturni center znotraj nevladnega sektorja, Staro mestno elektrarno, ki je v zadnjem desetletju za pretežni del lokalne sodobnoscenske umetnosti postala ne le uprizoritveni, marveč tudi predstavitveni, izobraževalni ter vadbeni prostor. Prostorska logika počiva na ideji inkluzivnosti ter prostorsko-tehničnem servisu sodobne scenske produkcije, ne da bi pri tem izkazovala pretirano večjo protekcijo do lastnih pro

Znakovni proizvodni stroj

Kriterij.si, 10. avgust ― Znakovni proizvodni stroj Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 08/10/2018 - 14:17 Znakovni proizvodni stroj Matija Ferlin v novem projektu Staging a play: Antigona stika dve praksi, ki ju je razvijal doslej. Prva je solo struktura uprizoritve, ki kompleksnost uprizoritvenega materiala omeji na enega izvajalca, Ferlin jo je izgrajeval zlasti skozi serijo Sad sam; druga je ustvarjanje polja možnosti za približevanje koreografije in naracije. Slednjo je raziskal v projektih pod skupnim naslovom Staging a play, kjer je vzpostavil precizen formalističen mehanizem, ki sočasno sleče telo iz ovoja šolane gibalne tehnike in ga na novo sooči z naracijo teksta, bodisi s poezijo, prozo ali dramo. Ferlinova slast do klasičnega besedila in gledališča ga je v polju plesnega vzpostavila kot unikum, vsaj v okvirih regionalnih umetniških praks, saj je ples kot avtonomna umetnost vse prej kot zavezan uzgodbenju. Ferlin v podstati evropskega imaginarija Antigoni najde možnost ustvarjanja koraka vstran od njegovih dosedanjih umetniških izvajanj. Pa to ne toliko na račun samega izbora teksta, saj se zdi, da bi v tej formalistični igri, ki gledališče spreminja v natančen znakovni proizvodni stroj, čisto semiotiko pravzaprav, to lahko bil praktično katerikoli, ki bi omogočil vzpostavljanje kolektivnih občih točk in za ustvarjalca partikularni presežni impulz. Torej, dejali smo, čista semiotika, iz katere se poraja stranpot. Ferlin jo proizvaja na več ravneh hkrati, te so ena od druge razdvojene in v razhajanju zarisujejo zoperstavitev mimetičnosti. Na odru so telo izvajalca, hkrati tudi režisersko in koreografsko, ki potuje po minimalistični pokrajini, ošiljene palice, čelada in kamenje, elementi pač, ki v vsaki glavi sestavijo imaginarij antične Grčije. Od zunaj, tako se sprva zdi, prihaja potujitveni glas, na katerem počiva zgoščena naracija, ki zaobjame dialoško strukturo in levitve likov. Off glas, nekolikanj odmaknjen tudi zaradi tehnološkega vmesnika in nič

Za grandioznost

Kriterij.si, 26. julij ― Za grandioznost Sezona 2017/2018 Urednik Thu, 07/26/2018 - 16:11 Za grandioznost Kolikor mi je znano, Bunker nikoli ni težil k temu, da bi teatrsko produkcijo v Stari elektrarni opredeljevalo specifično vsebinsko programsko vodilo. To seveda pripelje do slavnega pluralizma poetik, ki smo mu bili priče tudi v zadnji, nedavno zaključeni sezoni na omenjeni lokaciji. Seveda se kljub temu ni mogoče izogniti opažanju skupnih imenovalcev, ki se organsko, skozi svojo zgodovinsko perspektivo, vpisujejo v produkcijo, pri čemer pa je skozi mnoštvo form treba opazovati različnost načinov tega vpisovanja. Prav tako se je vedno dobro ogniti iskanju zeitgeista, mitičnega duha časa, ki naj bi ga od Hegla do slovenskih glasov generacije nosile posebej navdahnjene persone ali skupine, duha časa kot nečesa, kar se razprostira od Vzhoda k Zahodu, od nižjega delavskega k višjemu delavskemu oziroma srednjemu razredu, v vedno višjih koncentracijah in z vedno višjo milostjo. Poleg tega smo vedno blizu nevarnosti, da v teatru vidimo komentar in k videnemu ter slišanemu pristopamo z že vnaprej pripravljenimi pred-sodki o tem, o čem so ti ali oni želeli govoriti; sploh se taka nevarnost pojavlja v malem prostoru, kjer se znanstva zgoščajo do znatnih razsežnosti in bistveno posegajo v odrska in druga dogajanja ter pogosto delujejo na način samouresničujoče se prerokbe. Poskusimo to zamršenost vseeno zagrabiti nekoliko vehementno, pri delu Beton Ltd.: Ich kann nicht anders, ki govori o paranoji in vzrokih zanjo. Deklarativno so to teroristi, zajebana geopolitična situacija in vsesplošna kulturna degradacija, a z nekoliko pozornosti in branja znakov lahko razberemo, da gre prav tako za paranojo, ki jo določa majhnost, internost neke scene, nalik tirolski alpski naselbini. Tu se najbolje spletata mikro- in makrookolje, lokalnost, ki določa globalno perspektivo in obratno, to razmerje pa se nam še zmeraj zdi bistveno za razumevanje produkcij v slovenskem prostoru. Doživetje komada v dvoran
še novic