Semantična arheologija giba

Kriterij.si, 6. julij ― Semantična arheologija giba Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 07/06/2018 - 11:29 Semantična arheologija giba Opeke in kamni, podrte preklete hiše preteklosti, lesene palice (uporabljeni enkrat kot začasni koturni ali stisnjeni v pesti kot simbol upora), razpršeni po sceni kot postaje sižeja, po njej pa potuje telo v vlogi nekakšnega brezčasnega arheologa, ki z mikrogibi nase zrcali zgodbo drame, posredovano iz offa. Tekst iz davne preteklosti, soočen z nemim telesom, ki ga Ferlin izkopava ali projicira na svoje telo, pa na ta način (kot odrezan ali avtonomen glas bralca vseh likov) tudi jasno razkriva vso univerzalno brezčasnost Sofoklejeve predloge: arhetip ženske, ki se s simbolnim dejanjem zoperstavi nasilju države. Predstava s simbolnimi dejanji povzroča realne posledice. Antigonino dejanje upora je izvorno temeljni prikaz te funkcije. Na prepovedanem simbolnem dejanju pokopa brata, ki ga kljub uradni prepovedi izvede, temelji celoten siže in motor tragedije. Sprožilni moment te tragedije je seveda umor v kontekstu vojne, simboliziran (v Ferlinovi interpretaciji) z vbodom palice in modrim curkom, ki brizgne izmed dveh opek. Ogromna modra plahta, s katero vse predmete, ki so bili taktično razporejeni na sceni, na koncu zakrije in pospravi ta »modra kri«, simbolizira propad Teb, ki jo je sprožilo Kreonovo nepopuščanje svojemu hybrisu samodrštva in identifikaciji z državniško funkcijo, kar ima za posledico ne samo smrt Antigone in njegova sina Hamona, ampak celotnega polisa. Ferlinova mikrodejanja, ki abstraktno in posredno zrcalijo dramo, prav zaradi teksta v offu pridobivajo semantične konotacije, ki jih drugače ne bi. Priča smo konstrukciji in dekonstrukciji pomena preko neposrednega soočanja zgodbe in telesa. Nemi ritual telesa mestoma zrcali brane dramske situacije, mestoma pa jih popolnoma potuji. Predstava je zgolj ena v seriji dolgoletnih Ferlinovih raziskav, ki preizprašujejo položaj naracije v sodobnem plesu. Na žalost je bi

Izpisati performans: Antigona

Kriterij.si, 2. julij ― Izpisati performans: Antigona Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Mon, 07/02/2018 - 16:19 Izpisati performans: Antigona Operiranje z umetninami, ki so tako rekoč ožigosane v genom neke kulture oz. njene avtolegitimacije, te vede ali nevede zmerom zavede proti nevarnosti, da se boš zavozlal v nerazvozljivo zanko lastnih izvajanj, prej ali slej kar za vrat, posebej če gre za enega od mitov, na katerega fundamentalnost se sklicuje naša lastna moderna mitološkost, kar na teh prostorih velja posebej za mišljenje slovenskega nacionalističnega samoopredeljenja. Antigona je bila pač vedno privilegirana neomadeževanost, sveto in moralično špricanje, zmožno sčistiti vsakršno s travmatičnim zlom zasvinjano skupnost. Da se ne spuščamo preveč v to ideologizirano blato, je treba vpogled oddaljiti ter se zadovoljiti z zgolj dogmatično ugotovitvijo: Antigona je v naši t. i. evropejski civilizaciji ključna fantazma za reflektiranje skupnostne in medskupnostne etike, njena predpostavljena katarzičnost pa vsaj na površini odrešitev ali ključ za zapopadanje ideje o nekem občem dobrem, česar ne more izničiti niti dejstvo, da se je na njeni kanonizirani univerzalnosti kreativnega pisanja lotil tudi Žižek. Kar jo naredi res fascinantno, je ravno distanciranje od teh kakor samoumevnih socioloških ali kulturoloških danosti ter približevanje njeni neaplicirani materiji, mitosu ter slednjič obdelavi, med katerimi je tista najefektivnejša pač Sofoklejeva. Bližnje ali že zgolj rekreativno branje njenega teksta ter, ker se je celovito ne da prebirati ločene, celotne ojdipske trilogije razodeva oz. nam daje v prepoznanje, kako brutalnejša, grozljivejša in blaznejša je od vseh svojih naknadnih, sekundarnih mitologizacij, ki so mdr. inavgurirale t. i. zahodno samozavedanje. In to ne v nekem kakor avtentičnem tragiškem smislu, češ kako se zdaj vsi solzimo ob njeni strašni, pravični in strašno pravični usodi, sestra pada sestri v objem in brat bratu šiva rano, ki jo je malo prej s

Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči

Kriterij.si, 2. julij ― Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Mon, 07/02/2018 - 12:47 Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči V tokratni ediciji konceptualne serije Staging a play se koreograf Matije Ferlina loteva Antigone. To je tretja predstava v seriji (vedno) svojevrstnega uprizarjanja dram in z njo vnovič dokazuje, da je mogoče skozi stranpot koreografije priti do docela izvirnih rešitev za domnevno že povsem preigrane možnosti uprizarjanja zahodnega dramskega teatra. Ključ za branje se nam ponudi na samem začetku. Lasulja, zašiljena leska, nekaj opek, polita modra kri. Nekje zadaj šlem, tu glinena posoda, tam kamenje – to so znaki, ki obstajajo kot bežne markacije (dramskega) prostora in časa na sicer izpraznjeni beli odrski površini. Linija glasu je oddvojena od telesa, kot da bi imela izvir nekje v offu, čeprav v resnici pripada telesu izvajalca in se izvaja v živo. Govor drsi kot razmeroma neprizadeta in z dogajanjem nepogojena bralna linija. Ko je reducirano besedilo drame izgovarjano, so usta vedno zakrita z enim od scenskih elementov ali pa nam telo kaže hrbet. To je iluzija akuzmatičnega glasu, ki daje telesu neko novo avtonomijo, a ga hkrati ne oropa za lasten glas, kot je v sodobnem plesu nemih teles pogosta praksa. Jasno postane, da se bo arhaično gledališče preigravalo na docela sodoben način, ki so ga ne nazadnje omogočili zgodovina historičnih avantgard, lingvistična in strukturalistična dognanja zadnjega (dobrega) pol stoletja in premisleki telesa in gibanja v sodobnih koreografskih inovacijah. Modra tekočina, ki kot indic začetka brizgne kot prelita kri, bolj kot bi bila nekakšen simbol (plemenitosti?), demonstrira, da ne bomo imeli opravka z reprezentacijo, ampak bodo gledališki znaki sledili neki povsem svoji logiki. Akcije nikoli ne bodo posnemale dejanj zgodbe in se bodo pogosto celo otresle kakršnekoli pomenske konotacije, čeprav bodo ostajale neestetizirane in zvedene na enostavne funkcionalne gibe, namenjene manipulaci

Preživetje teleologije

Kriterij.si, 29. junij ― Preživetje teleologije Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona Urednik Fri, 06/29/2018 - 14:18 Preživetje teleologije Antigona je, vsaj v sodobnih interpretacijah, zaznamovana z nečim, kar koncept Walterja Benjamina imenuje božansko nasilje. Pojasnjeval ga je s primeri stavk: obstajajo stavke, ki so odprte za različne kompromise, kamor prihajajo socialdemokratski politiki, pri katerih delavci želijo izpogajati majhne koncesije. Obstajajo pa tudi splošne stavke, ki ne dopuščajo nobenega pogajanja, ki zavračajo obstoječe institucije, politični in ekonomski red v celoti: te stavke so v svoji zavrnitvi tako radikalne, da imajo možnost ponuditi podlago za preobrazbo sveta in uvedbo novega reda. S svojo odpovedjo so nasilne do obstoječega: njihovo nasilje je božansko nasilje. Podobno je z Antigono, ki po smrti brata tega želi pokopati; ne zanimajo je navade, zakoni, nasveti in prepričevanja. Onkraj vsakega sprejetega pravila svojega okolja brata pokoplje in njena želja je tako velika, da raje umre, kot da tega ne bi storila. Podobno kot stavkajoči delavci stavijo na vse ali nič, popolno obubožanje ali revolucijo, je tako tudi z Antigono, za katero preostaneta samo možnosti smrti ali bratovega pokopa. Misel jo je povzdignila v heroino, v princip, ideal. Udobno nameščeni misleci, ki sami pogosto stojijo na strani obstoječega reda, pridigajo o Antigoni. Matija Ferlin je v svoji uprizoritvi kanonskega dela, se zdi, storil potreben korak naprej. Tekst drame v angleščini poslušamo na desni: prebran je dokaj monotono, z enim glasom. Medtem pa se na odru začne tavanje Antigone, konkretne, utelešene osebe. Kriči, njen obraz je spačen, vendar iz nje ne prihaja glas: namesto nje govori rahlo zdolgočasen glas tradicije, samoumevnosti. Okoli nje so razporejeni artefakti opustelega sveta. Lesene klade, vojaška čelada, enostavna kopja, stol in tako naprej. Ta svet je svet Antigone po smrti brata, po njeni odločitvi za pokop in po dejanskem pokopu. Lahko ga razumemo tudi heidegg

Eksperiment skupnega

Kriterij.si, 28. junij ― Eksperiment skupnega Habitat Urednik Thu, 06/28/2018 - 18:12 Eksperiment skupnega Habitat, ki ga je v Stari mestni elektrarni sredi junija zasnoval Jurij Konjar s svojimi sodelavkami in sodelavci, ki so vanj vstopali v času slabega tedna Habitatovega obstoja, je v svojem bistvu preprosta forma – coworking za sodobni ples, pri čemer je oblika prakse prosta in (vsaj načeloma) lahko vase vsrka tudi ostale produkcijske izraze. Habitat je izraz konkretnih potreb na polju sodobnega plesa. Je hkrati okvir, institucija, in orodje ustvarjalnega procesa. Je prostor v nenehnem nastajanju, prednastavljen, a hkrati vsakič znova vzpostavljen na drugačen način, vedno izhajajoč iz potreb skupnosti, ki ga oblikuje in uporablja. Habitat ima dimenzijo odprtosti in je v svoji začasnosti osredotočen na trajanje. Je eksperiment z oblikami soustvarjanja, ki vsakemu posamezniku in posameznici dovoljuje razvoj lastnega izraza, a hkrati spodbuja kreiranje vsakokratne skupnostne dinamike. In čeprav gre za že nekaj desetletij poznano obliko osredotočanja na ustvarjalni proces namesto na končno produkcijo, je Habitat nekaj, kar je sodobni ples pri nas že dolgo čakal.  Za vse tiste, ki smo vanj vstopili zgolj občasno, pa še to s praksami, ki med njegovimi ustvarjalci in ustvarjalkami niso bile prevladujoče, je Habitat odprl vrsto vprašanj. V prvi vrsti seveda, kako pisati o skupnostnem projektu, ki temelji na vključevanju, če vanj vstopaš zgolj občasno, Podobno, kot se znotraj akademskega polja vse več raziskovalk in raziskovalcev odloča za zavračanje objektivnega pogleda kot nečesa, kar je mogoče na realen teren usmerjati iz slonokoščenega stolpa, in se raje prepušča militantnemu raziskovanju, kjer je sovplivanje na potek dogodkov bistvenega pomena, se pri vsakem skupnostno naravnanem projektu seveda zastavlja vprašanje, kako ga obravnavati na način, da vanj ne projiciraš idej, ki jih v resnici nima, hkrati pa ti vseeno uspe zavzeti pozicijo, ki ti mogoča obravnavanje skupnostnega delo

“Morda ni revolucionaren, je pa potreben”

Kriterij.si, 27. junij ― “Morda ni revolucionaren, je pa potreben” Habitat Urednik Wed, 06/27/2018 - 11:01 “Morda ni revolucionaren, je pa potreben” Naj začnem nekako od strani, s strukturo obiskovalcev delavnice Habitat, ki je potekala pred tednom dni v prostorih Stare mestne elektrarne. Vanjo se je za okrogel teden naselila večinsko mednarodna sodobnoplesna, lahko bi rekli improvizatorska skupina, ki svoja poznanstva plete skozi podobne strukture zdaj v tem in zdaj v onem mestu. Že kar pregovorno velja, da so plesalci in plesalke novodobni nomadi in nekakšen simptom prekarnega kulturniškega zbivanja. Pogosto se premikajo s priložnostnimi deli, od rezidence do rezidence in od projekta do projekta, globalni prerez pa spričo specifičnosti prakse (kontaktna improvizacija) predoči majhnost in zgoščenost scene. Glomazni in neprehodni mednarodni teren pobliže postane hkratno premikajoča se skupnost, ki jo je v elektrarni vsake toliko zaoblila še lokalna. Lokalci s preostankom grupe niso preživljali noči in obedovali, so pa prihajali v prostor delat, debatirat in opazovat. Kar gre predvsem na račun tega, da s(m)o povečini morali ohraniti svoje utirjene delovne ritme, za nas pa tudi Stari mestni elektrarni ni uspelo ustvariti potrebne zunanjosti, nekakšnega izrednega stanja, ki bi omogočilo izstop iz dnevne rutine. Elektrarna je torej za lokalce obstajala kot prostor vmesnosti, z nogo med vrati elektrarne in z ušesom na kakšnem izmed neštetih sestankov, predvsem kot prostor dela. Habitat naj bi bil nekakšen odščipnjen prazen prostor, kamor lahko posamezniki naselijo svoje prakse in gledajo druge pri izvajanju njihovih praks ter spremljajo, kako opazovanje povratno vpliva na tistega, ki opazuje, in tistega, ki je opazovan. Srečanja so zanimiva predvsem v trajanju, ki omogoči razločevati med navado in tistim, kar z njo prelamlja, to pa je tako ali tako v jedru vsakega improvizacijskega postopka. Delavnica noče biti realizirana utopija, ne kalkulira z učenjem, kako biti (idealnotipsko) skupa

HABITAT, mon amour

Kriterij.si, 27. junij ― HABITAT, mon amour Habitat Urednik Wed, 06/27/2018 - 10:47 Zapis Dragane Alfirević je nastal v angleščini, slovenski prevod bo kmalu na voljo.   HABITAT, mon amour 1. The desire to dive into sharing of practices has started, at least for me, exactly one year and a half before it really happened: in February 2017, I have sent out an email to a group of around 10 colleagues from the Slovene independent dance scene. Then, as well as much earlier, I have witnessed that many artists in the field of choreography are developing their own ways of working and their paths, but that these ways and paths are, due to the cultural policies and general production conditions, often left to be almost in the realm of their private sphere, the matter of their free time or manageability of paid and non-paid, visible and invisible, invalid and invaluable work. Also, instead of making the research, laboratory approach our inspiration and the basis for other segments of our work, the space for research was shrinking and becoming a burden for extra organization that was always needed or simply inexistent and melted into the everyday patterns. I thought I should approach my colleagues[1] and state that it is up to us to frame these questions as we see fit and as we think they should be put into practice, made visible and present. It was clear that because we ourselves lack resources to take care of this part of our work, it would always be forgotten, unsupported and invisible by the colleagues, our surrounding and by the politics. The response was unexpectedly strong; showing us that we all need to take care of this part of our work and that there is a lot to discover and research in this direction. This could be called artist’s practice. My need was to organize a week or a ten-day long process, which would be self-curated, where we would have first of all enough time, maybe also some “unproductive” time, and do what we are doing when we are alone, but next to each other, w

Muanis SInanović: Let it be

Kriterij.si, 22. junij ― Muanis SInanović: Let it be Habitat Urednik Fri, 06/22/2018 - 13:49 Let it Be Tega prispevka ne piše poznavalec plesa, pravzaprav nasprotno: pisan je iz perspektive nepoznavalca, želi izraziti stališče analfabeta, kar je, po mojem opažanju, povsem prikladno objektu pisanja, javni predstavitvi delavnice Jurija Konjarja. Kajti javna predstavitev delavnice, ki je odprta za vse – ne samo za poklicne plesalce –, bržčas predvideva tudi, da gledalci, ki se je bodo udeležili in bodo o njej pisali, niso nujno poklicni gledalci. Torej, ob vstopu v dvorano Stare elektrarne, ob za javno predstavitev določeni uri, sem opazil ljudi, ki so v tišini plesali po podiju, deloma medsebojno usklajeno in deloma ne. Kasneje sem izvedel, da je bil poudarek delavnice na kolektivu, še prej pa mi je poklicna plesalka povedala, da so tovrstne delavnice vse bolj pogosta praksa na mednarodni sceni, hkrati pa ta praksa še ni institucionalno pripoznana in financirana. Kolektivni vidik sem, ne glede na neposredno gibalno dogajanje na odru, lahko opazil: šlo je za tihi konsenz, da vsakdo pleše, kakor in kolikor ga je volja, da je njegovemu kreativnemu izrazu prepuščena prosta pot, vključno s svobodnim združevanjem v plesnih aktih – morda tudi, da obstaja dogovor, da se vse počne v tišini in da komunikacija poteka neverbalno. Plesali so ob odprtem oknu, dan je bil sončen in svetloba se je lomila na lep način ter prijetno vstopala v prostor. Vse skupaj je bilo resnično pomirjujoče in v tem sem videl obliko odpora proti zunanjemu svetu: svetu nenehnega govoričenja, jezikovnih zablod, dnevne politike, vsesplošne agresije in prisile mnenja. Lepo je videti ljudi, ki se temu odpovejo, ki pristopijo k svoji človečnosti na neki način celovito, pri čemer se za začetek zdi nujno izstopiti iz jezika, njegovih stranpoti in zablod. Začutiti totalnost sveta, vključno z njegovo svetlobo, toploto in našo intuicijo ter spontanostjo. Temu lahko dodam tudi pomislek: kljub temu da obstajajo takšni prostori svobo

Zemljevid padcev

Kriterij.si, 20. april ― Zemljevid padcev Via Negativa: 365padcev Urednik Fri, 04/20/2018 - 12:44 Zemljevid padcev * Padec vase zajema negativnost in pozitivnost; padec je onkraj dobrega in zlega; padec zgošča vase jedro dialektike. Pasti, vstati, pasti, vstati – nekakšno sodobno podoživljanje dinamike krščanskih inferna in paradisa, med katerima očiščenje, purgatio, vztraja kot čista sedanjost, ki se izmika vsaki definiciji. Kar pronica v našo zavest, je le dinamika vzpona in padca. Vse tisto vmes – je molk, je življenje, je tok. Ne obstaja. Vse tisto vmes je zunaj vsake politike. Predstavo 365padcev gledamo kot odrski esej s fragmentarno strukturo – oder kot avtonomno zvočno-scensko telo komunicira z nami prek teles akterjev. Predanost performerjev je nekaj, kar je za Vio Negativo značilno in kar vsakič znova presune ter osredišči gledalčevo zavest. Če je režija predstave vselej režija pogleda – telo gledalca se spremeni v sinestetično oko –, ta predstava z dinamiko zapiranja in odpiranja (padanja in vstajanja) odrskih zaves reže in izpostavlja momente realnosti. V dinamiki, ki ne dopušča oddiha in ima do gledalca presunljivo, neizrečeno zahtevo v vsakem trenutku, nas režiser Bojan Jablanovec vodi po tem zemljevidu padcev in udarcev. Tukaj smo priča nekakšni negativni alkimiji: osnovni princip alkimije je pretvarjanje niča v nekaj (zlato?), tukaj pa se iz nečesa (realnega) tvori nič kot destilirana performativna situacija, skozi katero gledalec gradi mrežo asociacij in odpora, idej in emocij, ki ga nenehno usmerjajo proti njegovim intimnim padcem. Proti padcem, ki nas silijo, da znova vstajamo – in tistim, zaradi katerih obležimo. * Predstava se začne z odštevanjem – to odštevanje vzpostavi neko geometrično moč štetja kot Zakona; ta geometričnost je močnejša od performerjev, močnejša od gledalcev. Kot računalniški glas, ki v nekem kasnejšem prizoru poje »I can't get no satisfaction«. Ta popolna praznina, ki je lastna tako stroju kot človeški abstrakciji (številu), je neskonč

365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali

Kriterij.si, 9. april ― 365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 04/09/2018 - 10:57 365 padcev, ali Što ne ubija, jača, ali Zmagovalec je tisti, ki je vstal enkrat več kot ostali Najprej se moram opravičiti: v službenem času ocenjujem, analiziram in recenziram diplome, magisterije, doktorate in znanstvene članke. Zaradi psihološke profesionalne deformacije si pogosto poskušam odgovoriti na vprašanje, zakaj se kdo obnaša tako, kot pač se. Glede na svetovni nazor pa sodim v skupino znanstvenikov, ki se trudimo z objektivnimi, veljavnimi in zanesljivimi metodami odgovarjati na vprašanja in hipoteze. Iskreno rečeno – nič od zgoraj naštetega sploh ni koristno za pisanje gledališke kritike. V resnici ne vem, zakaj sem sploh privolila v to, da bom šla predstavo gledat s kritičnimi očmi. In da bom potem napisala nekakšen tekst, čeprav niti najmanj ne obvladam umetniškega jezika, visokih gledaliških besed in filozofsko-dialektičnega diskurza. Zato prosim, da naslednji tekst berete z veliko mero distance. Pa tudi z ogromno mero empatije v srcu do nekoga, ki ni umetnik, ampak na žalost realist in analitik. Opravičilo tudi zato, ker v zadnjem skoraj desetletju (žal mi je, da moram to javno priznati), razen silnega števila lutkovnih predstav (tistih pravih in tistih improviziranih, iz domačega gledališča Huda miš, kjer pa imam le vlogo gledalke) ter nekaj abonmajskih predstav enega od večjih ljubljanskih gledališč, ki želi biti humoristično na inteligenten način, ampak mu za moje pojme to večinoma ne uspeva, nisem videla prav veliko. Z vsem tem balastom sem torej šla v Staro elektrarno in si po poti večkrat, zelo v slogu predstave, rekla, da kaj mi je tega treba. Če bolje premislim, imam vseeno nekakšno, in to prav tesno, zvezo z gledališčem. Doma namreč pogosto igram zelo zapleteno vlogo, za katero je značilno, da je vsakič premierna. Pa še sama svoj režiser in dramaturg moram biti, skrbim pa tudi za v

Orgija Padca

Kriterij.si, 26. marec ― Orgija Padca Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/26/2018 - 08:54 Orgija Padca Začnimo z osnovo – via negativa je sintagma, ki označuje neki tip teologije, in sicer negativne, katere najslavnejši predstavnik je Dionizij Areopagit. Takšne, ki Boga želi imenovati prek zanikanja atributov, ki mu ne pripadajo, ki z negiranjem do konca čisti teren človeške zavesti in v nekakšni fanatični ponižnosti (pridevnik v tem primeru razumem naklonjeno) absolutno in večno ločuje od naključnih pritiklin, ki nam zastirajo pogled nanj. 365padcev je predstava, ki si pravzaprav deli postopek z dotično teleologijo. Tukaj pade vse, kar lahko pade, in vse, kar je že padlo. Vse, kar je že padlo, a si tega nismo upali res priznati, priznati pa tu pomeni reprezentirati in misliti. To vse bi lahko bil nekakšen negativ, lahko bi ga pisali z veliko začetnico ali ga izrekali v nekakšnem deliriju, podobno kot tisti tip z YouTuba, ki kriči »sveee«. Velik del napora v 365padcev je namenjen temu, kako to »vse« artikulirati. Deloma gre postopek v smeri simboliziranja družbenih vlog skozi osebe, ki vedno znova padejo ali jim nekaj pade – brezbrižno, zaskrbljeno, namerno, po nerodnosti; stvari preprosto padajo, vseeno zakaj, padanje je imperativ, zakon, ki vodi celoten metafizični svet predstave. Na trenutke se nam lahko zazdi, da je simbolizacija shematična in pripada nekemu drugemu, predmodernističnemu diskurzu, glomaznemu in okornemu, ki ne more zajeti nadrobljenosti in šumenja celote. Vendar hitro opazimo, da je šumov veliko, da šumi ves čas prehitevajo prepoznavne družbene vloge, da se te ves čas same lomijo, postajajo nekoherentne. Predvsem gre za to, da padanje prehiteva vsako identiteto, in za to, da to prehitevanje glasbena oprema predstave ves čas precej adekvatno spremlja. Obenem pa se prehitevanju prilagodijo tudi vloge, v katere igralke in igralci vstopajo v vedno novih preoblekah, polomljeni, pohabljeni vedno znova pohitijo k padanju. Ne samo v vedno novih preoblekah, tudi v v

Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem

Kriterij.si, 19. marec ― Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/19/2018 - 13:58 Vi hočete, da padem tukaj pred vami in se potem spet poberem Za začetek nekaj, kar ni opravičevanje, ampak konstatacija: sem incestuozna gledalka. Zakaj? Z Vio Negativo sem soustvarila 15 predstav, več, kot sem jih gledala, do obisti poznam metodologijo dela, z vsemi prisotnimi sem že stala na odru, z nekaterimi sem sočasno v drugem kreativnem procesu, z nekaterimi pa skupaj razmišljam in razvijam metodo in teme na Via Negativa delavnicah. Zato je nemogoče, da si ne bi mogla vsaj predstavljati, kako so potekale vaje, kakšne probleme so imeli, kje so se zabavali, ali pa ... In druga stvar, ki pride s to incestuoznostjo, so zelo zelo velika pričakovanja. Kaj bom videla? To ni racionalna stvar, težko si v kakršnemkoli primeru predstavljam, kaj bom videla, v vsakem primeru, tudi pri drugih predstavah. Moja pričakovanja so pogojena predvsem z željo po fascinaciji, po presenečenju, po čudenju, po novi interpretaciji, po novi zgodbi, po več, po vedno več ... In ker vem, kdo so ustvarjalci in kako delajo. Več. Še več. Moja pričakovanja so skoraj na meji verjetja. Fak. Zelo obremenjena grem gledat. In kaj lahko pričakuješ od 365 padcev? Najprej se mi zgodi odveza, ko vidim napis, to mi kot gledalki daje popolno varnost. Obstaja končnost padanju, dalo se bo zdržati, ker vemo, koliko časa bomo padali. Kasneje se izpolni tudi pričakovanje, da se bo princip zlomil. In se zlomi. Številke pridejo skoraj do konca in se obrnejo v negativo, v Negativo seveda. Tega ne pišem zato, da bi pokazala, da vem, kaj se bo zgodilo, ampak zato, ker te predstava nonstop sooča s tvojimi pričakovanji. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Začetni padci so kot kratki rezi, kratki izseki, kratki prizorčki, ki se nizajo povezano ali nepovezano, sploh ni bistveno. Govorijo mi o tem, da vse pada, da je gravitacija tako nujna kot smrt, da ni izhoda. Sami sebi ne pripisujejo nobenih

VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič

Kriterij.si, 19. marec ― VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič Via Negativa: 365padcev Urednik Mon, 03/19/2018 - 08:44 VIA NEGATIVA ZA NOVO GENERACIJO: generalka za generacijo drugič Zdi se, da je Via Negativa tokrat nekoliko nežneje pobožala svoje občinstvo, ko je v uri in pol nenehnega padanja pred nas razgrnila plastenje scen, ponekod kompaktnih in antologijskih, drugod rahlih in mimobežnih. Via Negativa, eden najbolj konsistentnih in daljnosežnih gledališko-miselnih projektov neodvisne scene pri nas, je svojevrsten politično-kulturni dosežek, ki traja že šestnajst let. To terja od nje tudi revidiranje in preverjanje lastne prakse oz. tega, čemu (sploh še) in kako služi gledališče, kar je tako ali tako njeno osrednje vprašanje. Najočitneje se je to dogodilo s preusmeritvijo od izpovednih praks posameznih performerjev (Sedem smrtnih grehov), ki so vztrajali pri posameznikovi izjavi, njegovem telesu, prostoru in razmerju (z občinstvom), h kolektivnemu izrekanju. Pred tem sta skupno zaznamovali metodologija in dramaturška linija, ki je solistične nastope zvezala v krpanko, kasnejši poskus kolektivnega pa je predvsem v premisleku, kako posameznikova izjava postane membranasta za integracijo mnoštva drugih izjav.[1] Podpis kolektivnega se premešča, saj sočasno meri na zunanjo družbenopolitično formacijo in na notranji ustroj kolektiva. Gledališki stroj pri tem začne mleti in proizvajati nekoliko drugače. Vse skupaj je bolj predstavasto, bolj keči, ena ob drugo se zlagajo vizualne površine in komplementarni vsebinski udarci (gegi). Ni naključje, da je umetniški vodja Vie Negative, Bojan Jablanovec, na eni izmed okroglih miz ob dvajsetletnici Bunkerja dejal, da je Via Negativa nekoliko šepajoče, z dolgo lajtngo, zaznala generacijsko premeno, od polnih dvoran do stanja brez nove generacije gledalcev. Treba je bilo poiskati načine, da bi požgečkali milenijske glave, ki v mehanizmu konfrontacije med tistim, ki gleda, in tistim, ki kaže, očitno več niso našli iste

Tomažinkanje

Kriterij.si, 23. februar ― Tomažinkanje Irena Tomažin Zagoričnik: MES(T)O GLASU Urednik Fri, 02/23/2018 - 12:54 Tomažinkanje Naj »t« v oklepaju iz naslova predstave, ki kaže na venomer izmuzljivo umestljivost glasu – prihaja iz telesa ali pa v njem čepi, se zatakne kot kost v grlu –, stoji za dolgoletno dejavnost Irene Tomažin Zagoričnik. Pred leti sem njeno individualno, resnično posebno ravnanje z glasom kot inštrumentom v domačem in mednarodnem kontekstu improviziranih godb in zvočnih raziskav imenoval tomažinkanje. Skozi proces niansiranih glasovnih artikulacij in širjenje vokalnih-telesnih tehnik v kolektivu ali solu, na delavnicah ali nastopih, je pred našimi očmi in ušesi nastajal prepoznaven način tega, »kako kaj narediti z glasom«, če zlorabimo naslov znamenitega Austinovega spisa o govornih dejanjih. Ta se je največkrat odvijal v njenem nizanju študijskih miniatur za glas, njegove zvoke in odzvene, tike in klike, za odpete in neme glasove. Z nekaj zoprnije dodam, da sta vsaj v enem prekatu široko dojete nove muzike, ki mi je precej bližje od sveta sodobnega plesa in performansa, njena glasovna pojava oziroma predvsem njen stas, ki se oglaša s petjem, še najbolj zoprno podvržena pop konvenciji, pravzaprav kar tradicionalni vlogi. Verjetno to, da se je zanjo v ponovno obujeni (in v teh inkarnacijah le glasbeni) skupini Borghesia iz junaških časov tukajšnje alternativne kulture izšlo nekako predvidljivo povprečno, niti ni tako slaba reč. Tam je nastopala v vlogi popevkarice, omejene na spremljevalni vokal s telesnimi pritiklinami. To še ne pomeni, da pop ni izzivalen teren za tomažinkanje, le domisliti in postaviti bi ga bilo treba drugače, kar so v zgodovini izpričale številne popevkarice v komercialni ali manj komercialni popularni godbi – vsem na očeh in dane v slišanje. Povabilo, da “odigram bunker” v nekakšni kritiški la claque, me je pri Mes(t)u glasu pritegnilo zaradi banalnega dejstva (poleg skromnega plačila, primerljivega s honorarji ocen v dnevnem časopisju, če jih

Navedki, zatočišče, material

Kriterij.si, 22. februar ― Navedki, zatočišče, material Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Thu, 02/22/2018 - 12:39 Navedki, zatočišče, material   Navedki Čisto majhen blokec, tak, da bo šel v žep suknjiča in bo neopazen, da boš med predstavo naskrivaj kaj zapisala in nato uporabila za iztočnico, da bo izpadlo, da si zapopadla. Da boš navajala, se opirala. Ker se tudi jaz spomnim, »kdaj sem prvič slišala besedo manko«? Brez j. Že naslov predstave so besede nekoga drugega. Je danes dogodek brez sklicevanja sploh še mogoč? Ko nastopajoči na mednarodnem zboru arhitektov, v gledališki predstavi ali na novinarskem festivalu navaja Žižka, se avditorij poznavalsko hahlja. Slutimo, da bi znali vedeti, na kaj se nanaša sklic, a hvaležni, da nam tega ni treba izreči. In še preden bi nastopila slaba vest, sta tu nov aforizem kakega drugega navdihujočega moža in nova priložnost, da se povežemo v skupnost. Najprej je bilo treba besede izgnati z odra, še pri Beckettu jih je preveč. Odpraviti je bilo treba uprizarjanje »komadov«. Eksperimentalnim predstavam je v osemdesetih sledila celostna mašina, kjer so vsa sredstva navita, a podrejena, pa »uporniško« fizično gledališče in raziskovalne platforme. Zdelo se je, da je dramatika oplela, da jo kot kulturno dediščino vzdržujejo le še institucionalni repertoarji. Besede se danes v gledališče vračajo nepodpisane, kot partitura, sestavljena iz dokumentarnih, medijskih, avtorskih, pogovornih, pa tudi starih dobrih kanoniziranih virov. No, ni čisto res, da jim ni mogoče pripisati avtorstva, so plod režiserjevega ustvarjalnega naprezanja. Velike metodološke in konceptualne razlike v zgoraj naštetih pristopih povezuje figura režiserja (atraktorja), izpostavljene osebnosti, ki s svojo vizijo privlači tako ustvarjalce kot gledalce. Razvija jo s stalnimi ali ad hoc ansambli, lahko pa tudi v gosteh. Ansambel … Ali sploh lahko kaj naredi sam? Trojka Bezjak, Jordan, Stegnar je tak »ansambel«, ki deluje na lastno pest. S poimenovanjem nakaže, da sicer

PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari

Kriterij.si, 22. februar ― PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari Beton Ltd.: Ich kann nicht anders Urednik Thu, 02/22/2018 - 11:21 PRENAPETEŽI: komentar k predstavi in širši konstelaciji stvari Treba je začeti z vprašanjem pisanja o nečem, kar bi morebiti ob vsej intelektualni naplastenosti, ki jo beremo v predstavi Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd., želelo govoriti prav o zaprečenosti intelektualnega predrkavanja. Torej, kako pisati o nečem, kar diši po referencialnosti in intelektualizmu, ki v isti sapi kaže na lastno (avtobiografsko) smešnost in nemožnost tovrstnih elitističnih diskurzivnih praks in posledično kritične umetnosti? Pisanje, ki odgovarja z isto vnemo intelektualnega križemkražem referiranja, je morebiti najslabši odgovor. A kdor popusti v teoriji, bo zabredel v praksi, piše že Lenin, pri tem pa predstave o teoriji in praksi kot dveh ločenih početjih morda danes še toliko bolj zaostreno stopajo v konkurenčni boj za naklonjenost, zato je vztrajanje pri njunem prehajanju toliko nujneje. Besede, besede, besede[1] so del ne-morem-drugače (Ich kann nicht anders)[2] logike kolektiva Beton Ltd., ki svoj eskapizem tudi uprostori. Smo v (B)unkerju, pribežališču in zatočišču, ki v mnogoplastnosti uprizoritvene materialnosti prehaja med avtobiografskostjo treh performerjev (Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Branko Jordan) in fiktivnim uzgodbenjem aktivističnega boja, ki v revolucionarno stanje sveta oddaja videosporočila. Redukcionizem v sredstvih za preživetje, proge krvi, oglašanje mreže informatorjev-upornikov, očitno je, fiktivna raven meri na nujnost zaostritve političnega boja, ki jo avtobiografska zaprečenost poudari. Trije performerji se v iskanju varnostne zanke umaknejo v sfero intimnega, v bunker – pohištvo je prelepljeno s plastiko, kanistri vode držijo zalogo, nekje od zunaj se v prostor prebija blaga svetloba (sonda4 in Toni Soprano) – da lahko mirno blebetajo in nakladajo o politiki in revoluciji, in kar je še pomembneje, opravljaj
še novic