Črni petek za B. P. in prijatelje

Kriterij.si, 28. december 2018 ― Črni petek za B. P. in prijatelje Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/28/2018 - 00:06 Črni petek za B. P. in prijatelje B. P. je seveda Branko Potočan in b. p. je hkrati kratica za: brez problema. Tale zapis pripravljam kot »soudeleženka« v procesu, ki so ga (b. p.) zaznamovali – morda bolj kot vse drugo – dolgoletno prijateljstvo, sodelovanje in seveda kanček reminescence. Morda v prvi vrsti na predstavo Wrestling Dostoiewsky kolektiva Betontanc, ki smo jo s sijajnima Benkom in Hladnikom ter z vedno aktivnim B. P.-jem pripravljali (v režiji nekega drugega zapisnikarja, Matjaža Pograjca) daljnega leta 2003 in s katero smo kasneje kar veliko prepotovali in kar nekaj doživeli: premiera na Dunaju, turneja po Nizozemskem, turneja po ZDA, Irska, Latvija, Maribor, Medana … Ja, verjetno smo za las ujeli tiste čase, ko se je še potovalo in gostovalo in za katere se zdi, da so danes, na prehodu v 2019, nepreklicno minili. Ampak bolj kot zgornja »reminescenca«, ki v resnici deluje kot moj osebni odvod, me je misel napeljevala na drug motiv, ki ga v zadnjem času velikokrat, celo prevečkrat slišim in tudi zapišem: arhiv. Arhiviranje. Zgodovina. Zgodovinjenje. Branko Potočan je avtor, ki v slovenskem in mednarodnem prostoru sodobnega plesa deluje od konca osemdesetih let. Svojo pot je začel v domačem Hrastniku, nadaljeval v Plesnem teatru Ljubljana, se pridružil skupini Wima Vandekeybusa Ultima Vez ter se za tem vrnil v Ljubljano in ustanovil svojo skupino Fourklor, s katero je začel razvijati principe fizičnega gledališča v neko samosvojo, uporniško in hkrati melanholično linijo. V vsaki od teh linij je hkrati začutiti tako osebno izpoved kot sled neke (»slovenske«) identitete. V eni od prvih predstav Kdo je narisal Stanku skakalnico (1994) je bil Stanko seveda Stanko Bloudek. V predstavi Črni petek je petek dan nakupovanja in hkrati dan, ki je preveč lep za smrt. B. P. je avtor, ki za svojo pot (oziroma za njeno nadaljevanje) potrebuje prostor,

Exit

Kriterij.si, 22. december 2018 ― Exit Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Sat, 12/22/2018 - 12:18 Exit Plesna predstava Branka Potočana, Črni petek, je projekt melanholičnih misli – naslanjajoč se na istoimensko pesem Dragotina Ketteja –, uokvirjajo ga namreč teme minljivosti, samomora, osamljenosti, otožnosti in kar je še teh stvari. Vendar tega nikakor ne počne moralistično, marveč se pred nas postavlja kot subtilna vizualna slikarija, ki jo zarisuje teren plesno-akrobatskega in muzičarskega telesa. Gre za nekakšno multiplikacijo teles, plesno telo podvaja glasbo, glasba pa nazaj telo. Telo se skoznjo ritmizira, glasba pa nekako vzvratno producira plešoče telo, kjer v živo izvajana glasba dua Silence (Primož Hladnik in Boris Benko), krhko subtilna, afektira plesno-akrobatsko telo, na katerem se v dolgi dobi trajanja vpisujejo sledi časa, a se ta tudi uporniško postavlja po robu. V Stari mestni elektrarni se na levi strani odra od vrha do tal spuščajo dolge vrvi, prav tako tudi na zadnji steni odra, od koder se prvikrat spusti telo. Levo ob robu Silence blagozvočita, medtem ko Potočan v zarisanem kvadratu, v katerega je nameščen stol, izvaja koreografsko skico, navezujoč se na partikularno zgodovino izvajalca, na breakdance. Skozi to prakso se prav lepo vpisujejo dimenzije časovnosti, saj je to telo včasih izjemno okretno, drugič pa mu virtuoznost giba zmoti kakšen zatik ali spotikljaj. Stičišče glasbe, giba in petja producira gibanje telesa gor in dol po vrveh, ki spominja na navpičnega vrvohodca, ki, ko takole visi v zraku, niha med dvema skrajnostma, neko potencialnostjo dviga nad in dokončnostjo odrešitve, kakor gre brati tudi Kettejevo pripoved o samomoru, z vso težo gravitacije. Tukaj se gibalni material prelamlja in se vpenja v gibalne kode akrobatike ter generira material, ki trasira nove možne poteke za plešoče telo, četudi ima plesna zgodovina tudi svoje vrvohodce, denimo znani performans Trishe Brown, Man walking Down the Side of a Building, z nekoliko drugačnim

Ko bomo mrtvi in beli

Kriterij.si, 21. december 2018 ― Ko bomo mrtvi in beli Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 19:40 KO BOMO MRTVI IN BELI Nekoč je bil samo en stavek: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic, kajti nikjer na svetu ni pogovor ptic tako prijateljsko razumljiv, kot je tukaj med drevesi mestnega parka, in nikjer na svetu ni lepših zgodb, kot so tukaj na večer pred nevihto, ko je skobec, ki se je pogovarjal z grlico, pripovedoval o meni, ki sem se zaljubil v raztrgano fotografijo nekega dekleta, ki sem jo slučajno našel na tleh, pobral in sestavil v podobo za hitrejši utrip srca, čeprav je nekaj trenutkov prej to isto fotografijo raztrgal neki drug, zelo jezen moški, ki je besno in jokajoč oddrvel iz telefonske govorilnice, zbrcal smetnjak in potem mirno splezal med krošnje dreves mestnega parka in se pred očmi grlice in skobca, ki sta za trenutek nehala klepetati, na vijugavo vejo, molče, brez krika, tiho obesil. Vem, rekli boste, da sem si tole izmislil, vendar se mi zdi, da je včasih dobro lagati v prid lepoti, to je za dušo koristno in pomirja, kakor da bi zmolil tri »zdravamarije« in en »očenaš« in zaželel ljudem mir z njimi, brez fige v žepu. Nekoč je bila črno-bela podoba in malo rumene čez za romantično sentimentalen pogled na življenje s smislom. Nekoč smo plesali. En, dva, tri. En, dva, tri. Pa balkon, zvezde in pogovor s srčno odpiralko. Danes je ta isti, dolgi stavek samo še raztrgan dvom: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic? Ptičev ni več. Samo še sivi golobi so, ki so požrli ostale barvne sorodnike. Golobi ne govorijo, samo ritajo se, cmokajo in se prepirajo za odvržene »čike«. Fotografije na papirju so spravljene na trdih diskih. Če hočeš preboleti nesrečno ljubezen, stisneš Delete. Telefonskih govorilnic ni več. Mobiteli so zamenjali treniranje jezikov, striženje z ušesi in zadr

Meditacija v tradiciji

Kriterij.si, 21. december 2018 ― Meditacija v tradiciji Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 10:59 Meditacija v tradiciji Cirkus predstavlja desublimizacijo telesne spretnosti (česar najbrž ne moremo trditi za šport), nasproti pa se postavlja protislovna tendenca po poduhovljenju, v katero telo vdira kvečjemu kot simbolizirano – četudi v prelomih in krčih. V nasprotju s tem Potočan v luč brezkompromisno postavi telesno spretnost in moč. Črni petek je predstava, ki tematizira veliko slovensko travmo, samomorilnost, po motivu pesmi Dragotina Ketteja, v kateri sprehajalca vzame drevo s svojimi vejami. Veje se tu razširijo v splet vrvi in samih vej. Vrvi visijo namesto posameznika, a so že pred-postavljene, kot so tudi veje. V prvem planu je, v nasprotju s Kettejevo pesmijo, ki agens projekcijsko postavi v drevo, plešoči subjekt. Ta pada, se dviga, pleza in izvaja akrobacije na debelih, s stropa visečih vrveh. Patetično bi lahko rekli, da pleše s smrtjo. On je akter, ne smrt sama, ki jo Kette prek projekcije subjekta vpiše v drevo. Medtem duo Silence na klavirju in vokalno ta ples spremlja kot nekakšen zbor, ki spet zavzame vlogo družbene institucije ali morda raje – ljudstva. Videti je, da samomor obstaja zgolj v pogledu. Tudi tu se zarisuje razlika s Kettejevo pesmijo. Potočan samomoru na eni strani odvzame nemoč storilca, na drugi strani pa njegovo samoto, in ga postavi v kontekst njegovega okolja. O tem priča tudi prizor, ko se Potočan v kvadratu igra s stolom, medtem ko ga z robov gleda voajeristični pevec. Prav to opazovanje vpliva na njegovo ravnanje. Tako je tudi v prizoru, ko se vsi trije akterji na odru začnejo prepoznavati in se objemati. Proces prepoznavanja in odzivanja je izpeljan zelo senzibilno, ne brez ustreznih odtenkov humorja, in zelo okusno prispeva tako k detabuizaciji kot k ohranitvi pietete pri obravnavani temi. Predstava tako razgiba tematiko samomora, ji odvzame avro nemisljivega, sočasno pa ji zaradi resublimacije telesa pripiše dosto

Kako zveni melanholija?

Kriterij.si, 16. december 2018 ― Kako zveni melanholija? Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:27 Kako zveni melanholija?Komentar k predstavi Branka Potočana in dua Silence Črni petek Pridem do Bunkerja, zunaj in notri se zbira občinstvo, razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo je objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, zato je vesela sreda, kaj kmalu bo črni petek, ali pa že je. Vstopim torej, grem po vstopnico, blagajničarka si naliva čaj, pripomnim, kako dobro, a v tem je že pograbila kratko vrv, zvezano v simbolno zanko, to je del programskega lista, skoraj me pogleda, a kako bi le, izdavi: he he, malo morbidno. Nekaj minut kasneje Branko Potočan visi s prav take, res prav take zanke. Ne levitira, visi. Visenje je naneseno. Sledi niz padcev in pobiranj, natanko v tem vrstnem redu in mnogokrat, to je skoraj četrt stoletja njegovega umetniškega ustvarjanja. In mnogo ponovitev, krogi in krogi. V njegovi nepretencioznosti je mogoče ves čas prepoznavati neko prefinjenost. Telo, kot je, pokončno, kot je lahko. Predvsem pa sámo. In potem razigranost, poskakovanje, kje si ti, ma kje si ti, cmok, cmok, mnogo objemanja, trepljanja, nihče verjetno že dolgo časa ni nikogar zares srečal, neka sreda ali črni petek. Kar je v predstavi z dramaturškega vidika izrazito narativno, skoraj pretirano narativno, reši lahko le Potočan, ko se znova in znova pobere, praviloma nekam navzgor, če vrv sploh drži, in ko svoj znova in znova znova in znova zagrabi malenkost drugače in v skladu z orisom aktualne performativnosti telesa v nekem prostoru in času. Ne nazadnje: pasti ni tako enostavno. Ne, ker bi bilo težko prepričljivo pasti, prav nasprotno, padec je venomer prepričljiv, pač pa zato, ker je padec vsiljen in neizbežen. Razen če obvisiš. In točno v tem se začne vrsta vprašanj, ki jih zbudi Potočanov Črni petek. V začetku predstave se sliši glas Borisa Benka, ki pravi, da se pot začne tako, da greš. Pa se res?

Simptom cringe

Kriterij.si, 16. december 2018 ― Simptom cringe Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 12/16/2018 - 22:16 Simptom cringe Produkcija dua Kitch, ki je pri performansu No. 1 skoncentrirana predvsem na solo odrsko prezenco Lane Zdravković, še naprej vzbuja ambivalenco, predvsem glede razmerja med ironijo in resnostjo, med kritiko in afirmacijo. Krajši, okoli štirideset minut dolg performans nas sooči z Zdravković, ki v manjšem boksu na ponavljajočo se trap podlago izgovarja ponavljajoči se tekst in se, odeta v kratko in ozko obleko, izzivalno giblje in pozira. Tekst je poln hiphopovskega duvanja, pomešanega z nekaterimi filozofskimi idejami in bolj očitno kot trapovski žanr oblikovan v eksplicitno ideologijo. Gotovo lahko opazimo neko metaraven. Tudi performerka, ki v polavtobiografski maniri podaja informacije o sebi, poudari, da je, med drugim, filozofinja. Idejo, ki stoji za tekstom, bi lahko opredelili kot protislovno mešanico komunizma, utilitarizma in libertarizma. No. 1: Zdravković performira unikatnost svojega lika – sebe (razmerje med njima je še ena ambivalenca), vendar pred tem individuume iz publike "interpelira" v to isto unikatnost. Vsi smo vrhunski. Vse je speljano na doseganje čim večjega užitka, katerega pridobivanje je mogoče prek številskega splošnega ekvivalenta: toliko in toliko kalorij noter, toliko ven, toliko in toliko tičev in orgazmov, vse se da izračunati in izmenjati. A v tem zasebnem užitku kot da je nekaj egalitarnega, kot bi zasebno prizadevanje za užitek prineslo dobrobit vsakomur. V čem natanko se to razlikuje od ekonomske ideje Adama Smitha, sicer ni zelo jasno. A vsa izmenjava poteka v razmerah spektakla, kjer sta osnovni valuti, pomembnejši kot denar, pogled ter razmerje med opazovancem in opazovalcem. Morda to lahko povežemo z idejo prejšnjega projekta, PopParty, in zdaj nekoliko že upehane ideje znotraj lokalne alternative, po kateri je treba težiti k miksu visoke in nizke kulture, pospeševanja kapitalizma z na

Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu

Kriterij.si, 24. november 2018 ― Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu Maja Delak: Samo za danes Urednik Sat, 11/24/2018 - 10:49 Nekaj meditacij o plesu, staranju in spolu PRVIČ »Začetno izhodišče je bilo vprašanje staranja; ne kot uprizarjanje starosti, temveč staranje kot proces,« pravi Maja Delak v intervjuju, ki ga je ob njeni zadnji predstavi Samo za danes z njo za MMC opravila Nika Arhar. »Izkristaliziralo se je, da če želimo zajeti ta proces, ga moramo tudi uresničiti kot proces.« Nemara se utegne zdeti, da je prav ples umetniška forma, ki je najbolj prikladna za uresničitev staranja kot procesa: »Ko smo začele govoriti o staranju kot procesu, je postalo jasno, da lahko govorimo le o nastajanju in izginjanju, o procesu minevanja.« V sam ples kot medij so namreč vtkana »minevanje«, »nastajanje in izginjanje«. Od vznikov modernega plesa kot avtonomne odrske umetnosti so ples mislili kot efemerno, neulovljivo formo par excellance: ples kot »umetniško delo« se spremeni z vsakim trenutkom; vsaka ponovitev je že nov dogodek; še tako trdna in fiksna struktura je v popolnosti neponovljiva. Vendar pa bi lahko rekli, da to velja za vsakršen ples, za vsakršno koreografsko kompozicijo, pravzaprav za vso živo, dogodkovno umetnost (angleški naziv ni naključen: »live art«): ne glede na fiksnost strukture ali kompozicije, ne glede na zasičenost odrskega z reprezentacijskimi dvojniki, ne glede na lovljenje večne svežine v vsakokratni ponovitvi je vsak plesni dogodek, vsak trenutek plesnega dogodka vselej že – »nastajanje in izginjanje«, proces »minevanja«. Minevanje je torej vpisano v samo ontologijo plesne predstave kot živega dogodka. V čem je potemtakem specifika predstave Samo za danes? Kako ta, drugače od minevanja, značilnega za vsak živ dogodek, »uresniči« »staranje kot proces«?   DRUGIČ »Pojav staranja uporabljamo kot princip dela. /.../ In v tem okviru je bilo meni osebno zelo težko razmišljati o fiksni formi predstave.« (Maja Delak v zgoraj citiranem intervjuju). Prek metode »i

Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje

Kriterij.si, 22. november 2018 ― Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje Maja Delak: Samo za danes Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:38 Biti skupaj kot intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje Na premieri smo gledali predstavo, ki nima niti standardne premiere niti standardnih ponovitev, vseskozi smo namreč na njenih začetkih, le atmosfera in vsebinski poudarki se venomer vračajo. Predstava koreografinje Maje Delak s povednim naslovom Samo za danes namreč stopa na teritorij pogajanj in odločitev v realnem času predstave in se odpoveduje fiksnosti (ali) svojim reprezentacijam, spremenljivost pa vpisuje tudi skozi žreb prve podobe. Med občinstvom se je šušljalo, da smo bojda petkovi (premierni) in sobotni obiskovalci gledali dve povsem različni predstavi in zato je po svoje pisati skozi sito enega večera tvegano in nepravično. A za zdaj je to materialnost, skozi katero lahko mislimo naše srečanje. Pri tovrstnih zastavitvah bi bilo še najbolje, da bi se obiskovalci venomer vračali, preverjali razmerja med odrom in njimi ter pustili delovati različne materialnosti različnih noči in jih postavljati v razmerja. Teritorij neodvisnih nas v zadnjem času nagovarja zlasti skozi dve premisi. Najprej je to zahtevek po globoki zavezi gledalcev, da ustavimo svoje hipernačine gledanja in si ukrademo čas, s čimer se globlje zavežemo predstavi in njenim akterjem, pri tem pa se trajanje vpisuje kot kljubovanje načinom odjemanja vsebin in igranja življenja. Druga zaveza, ki s prvo ni nepovezana, je preizpraševanje soodvisnosti in odnosov, ki odpirajo vprašanje, kako, za vraga, biti skupaj. Pa najsi gre za intimna razmerja ali za semi-profesionalne odnose, ki spričo narave dela zapletejo vsakršen poskus jasnega razločevanja med delom in prostim časom, med sodelavci, prijatelji ter v mreži sodelovalno-prijateljskih razmerij preigravajo igro tovarištva in vrtičkarstva. Biti skupaj je zatorej intimno, družbeno, estetsko in politično vprašanje, ki je na terenu neodvisne sodobnoup

Sinestetični razlom skladnosti

Kriterij.si, 22. november 2018 ― Sinestetični razlom skladnosti Maja Delak: Samo za danes Urednik Thu, 11/22/2018 - 16:31 Sinestetični razlom skladnosti Samo za danes, plesna predstava, ki je utemeljena na improvizaciji, naključnem zaporedju vlog in razmerju med kolektivom ter posameznico, skozi gib in šum uprizarja meje kolektiva, telesa in zvoka. Pet plesalk, Anja Bornšek, Maja Delak, Snježana Premuš, Kristýna Šajtošová, Urška Vohar, je uprizoritev v soboto, 17. novembra 2018, začelo s poudarjeno kolektivno noto. Vendar kolektiv ni bil skup posameznic, temveč nedoločljivih, amorfnih, a še vedno nekako organskih predsubjektivitet, organizmov oz. spojin, ki jih predstavljajo telesa plesalk. Ta se dvignejo nad družbeno in individualno pojavnost telesa ter postanejo telo samo, onkraj ustaljenih dihotomij na telo-dušo, telo-osebnost, telo-funkcionalnost. Ob šumeči glasbeni podlagi Luke Prinčiča se spletajo in blago premikajo kot skupek bakterij ali molekul. Pri tem je posebej zanimiva vloga udov, ki ves čas štrlijo, a se vseeno zdijo povsem usklajeni s skupkom, ki se počasi, a neutrudno premika po odru. Udi posameznik plesalk, kot izrastki središča telesa, pri tem postajajo udi celotnega skupka, nekakšne migetalke ali tipalke. Ob Prinčičevi podlagi, v kateri se spletata organski in digitalni šum, se zdi, kot da bi bil prizor na odru prav lahko nekakšna antropomorfizirana podoba pod mikroskopom ali pa obratno, da so se ljudje spremenili v mikroskopska bitja oziroma druge mikroentitete. Ta formacija vztraja precej dolgo in gledalca vpelje v užitek opazovanja gomazenja, ga vpije in v prostoru vzpostavi meditativno vzdušje. Morda je to posledica pojava, ki ga je opazoval Freud, namreč gona smrti, ki ga zaznamuje želja po raztopitvi v anorgansko, koncepta, ki ga je Lacan pozneje obrnil v drugo smer. Ali pa deleuzijanskega nekega življenja, nekakšnega predsubjektivnega življenja Dickensonovega lika, ki se iz nezavesti zbudi sredi neznanih ljudi, ki mu želijo pomagati, ne da bi vedeli, kdo so. V tem de

Volja do moškosti

Kriterij.si, 14. oktober 2018 ― Volja do moškosti Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Sun, 10/14/2018 - 19:58 Volja do moškosti Mesto žensk, Stara elektrarna. Svi na broju. Showtime. »Poglej,« rečem prijatelju, ko sedeva v drugo vrsto ob dolgem, podolgovatem odru, »tole je pa kot bi prišla na modno revijo.« Kmalu ugotovim, zakaj – priča bomo preoblekam in oblekam, torej tistemu, kar menda (v primeru tematike, ki jo obravnava predstava Sine Nataše Živković pa zagotovo) naredi človeka. Na začetku piste na stolu sedi oseba, čez glavo in dobršen del telesa prekrita s črno tkanino z bleščicami, ki se ob premikanju začne lesketati kot vodna gladina tolmuna ali kot nočno nebo, izpod bleščanja pa prihaja sevdalinka, sinee moooj, se razlega v prostor, ki je s tem podložen za tisto, kar bo sledilo. Ko je obraz razkrit, ko ne predstavlja več katerekoli osebe ali vseh nas, začenja prevzemati konkretne usode posameznic – virdžin z ruralnih območij Črne gore in burneš iz Albanije in Kosova, žensk, ki so se zavezale nedolžnosti, s preobleko in življenjskim slogom prevzele moški spol, ob tem pa postale nosilke družinske časti in priimka. »I am Stana Cerović,« je uvod v zgolj eno izmed usod, ki nam jih Nataša Živković predstavi, pri čemer ob njihovem upovedovanju črpa bolj iz preverljivih dejstev kot fikcije. Stano Cerović splet beleži kot 'poslednjo črnogorsko virdžino', ki je leta 2016 umrla pri petinosemdesetih letih, potem ko je od mladostnih let, po smrti bratov, ponosno živela kot moški oz. virdžina – ponosno, kajti če je ženska vredna pol moškega in po vrednosti enaka živalim, kot zvemo iz predstave, je virdžina, zaradi svoje žrtve, vredna toliko kot dva moška. Virdžina ali burneša ima dostop do svobode, rezervirane le za moške: nihče je ne bo potisnil v dogovorjeni zakon z mnogo starejšim moškim. Nihče ne bo omejeval njenega gibanja po javnih prostorih. In vsekakor ne bo opravljala tistih del, ki so namenjena ženskam. »Girls!«, zaukaže virdžina/bur

Identitetne prakse, vpete v kontekste, ali smem o tem – jaz – sploh pisati?

Kriterij.si, 9. oktober 2018 ― Identitetne prakse, vpete v kontekste, ali smem o tem – jaz – sploh pisati? Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Tue, 10/09/2018 - 15:54 Identitetne prakse, vpete v kontekste,ali smem o tem – jaz – sploh pisati? Pred leti je v okviru azijskega fokusa na festivalu Exodos nastopila Eisa Jocson, filipinska plesalka in perfomerka. Odplesala je Macho dancer, kjer je, z v hlače zatlačenim dildom, posnemala filipinsko tradicijo mačo plesalcev, slačifantov, ki jim za ples plačujejo moški in tudi ženske. Predstava mi je ostala v spominu predvsem zato, ker mi je zastavila dve vprašanji. Prvič, lahko spolno zaznamovanost telesa izniči, preseže ali prepiše performans, gib ali ples? In drugič, je v kontekstu erotičnega subverzivna afirmacija zares možna, natančneje, je umetniški namen avtorja in izvajalca močnejši od refleksa ugodja, spolnega refleksa gledalca? Odgovorov do danes nisem našel, sta se mi pa obe vprašanji ponovno zastavili ob sobotnem ogledu Sineta Nataše Živković in No. 1 Lane Zdravković. Sine odpira fascinanten fenomen virdžin, žensk, ki so se v radikalno mačističnih družbah z juga Balkana odločile spremeniti družbeni spol in živele kot moški. Avtorica problematiko spretno naveže na svoje korenine, kot najvišji izraz ljubezni jo v Črni gori kličejo »sine«, uprizori pa tudi izrekanja dejanskih zgodovinskih virdžin. Predstava je spretno slojena, protagonistkin zlóžen prehod od verbalnega, od igre glasu v gibalno, telesno, spremljajo nazorno seksistični vložki trojca prisrčnih in feminilno podložnih (sic!) performerjev v dragu. A v prvem planu je gotovo telo. Nataša, ki ni Nataša, pač pa vrsta žensk, ki niso ženske. Ta sloj predstave, sloj uprizarjanja moškosti, ki hkrati deluje tukaj-in-zdaj in kot nekakšna zgodovinska rekonstrukcija življenjskih izzivov virdžin, je gotovo najučinkovitejši element Sineta. Natašina transformacija v dedca je iskrena in doživeta, jasna in provokativna. Deluje na ravni giba, prep

»Na pravi put sam ti majko izaš'o«

Kriterij.si, 9. oktober 2018 ― »Na pravi put sam ti majko izaš'o« Mesto žensk / Nataša Živković: Sine & Lana Zdravković / Kitch: No. 1 Urednik Tue, 10/09/2018 - 12:52 »Na pravi put sam ti majko izaš'o« Kadar desnica napada sodobne feministične tokove na Zahodu, redko izpusti priložnost, da bi feministke oštela, ker delajo zgago doma, obstajajo pa velika območja, kjer so ženske popolnoma podrejene. Lahko bi rekli, da ta ugovor Nataša Živković z Mestom žensk – namerno ali ne – vzame povsem resno in ga od znotraj subvertira. Kdo smo mi, ki smo rojeni tukaj, a se vseeno počutimo, kot da smo vsaj deloma od tam? Kaj je etnična pripadnost v svetu, kjer se dogaja meltdown? Zahtevamo pravice in pošteno obravnavo v javnosti, vendar ali smo se pripravljeni iskreno soočiti s pomanjkljivostmi svojih kulturnih izvorov? In kdo smo mi, ki verujemo, ki še čutimo Prisotnost? Če smo pošteni, si moramo priznati, da dandanes ne moremo vedeti, kaj je božja volja, da živimo v času šibke teologije, ki ne more postavljati močnih trditev in zakonov. A vendarle klerikalci glasno besnijo v svoji povprečnosti, primitivnosti in identitarnosti. Sine je, poleg tega, da je performans za ženske, tudi predstava za nas: priseljence, drugo generacijo, pa za nas, ki verjamemo. In za nas, moške, ki nam je samoumevno biti moški. Sine nas iz minute v minuto sramoti, in prav je tako. Nataša Živković sedi na stolu, pokrita s svetlikavim se srebrnim pregrinjalom, nekakšen nedomačen, androginov blob na meji med človeškim in nečloveškim. Pred njim se razgrinja bel pod, ob njem pa sta na vsaki strani dve vrsti gledalcev. S kamerami in fotoaparati ob straneh vse skupaj spominja na modno pisto. Iz bloba se sliši glas, etno zavijanje: sine moooooooj. Ko se pregrinjalo odstrani, sledi manifestacija skrajnega nelagodja. Živković zastopa glasove žensk iz Albanije in Črne gore, ki so v skladu s tradicijo prevzele moško družbeno vlogo in se v zameno za to odpovedale svoji seksualnosti. To je težko poslušati. Gre za tisto potlačeno v

Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del)

Kriterij.si, 14. september 2018 ― Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 19:35 Kdo je Brankecu vzel besedico? (Drugi del) O zadnji predstavi kolektiva Beton Ltd. (Primož Bezjak, Branko Jordan, Katarina Stegnar) bi lahko povedal karkoli. Še verjetneje je, da bi zaradi te vseenosti o njej molčal (če mi ne bi drugače veleval dogovor, ki sem ga sklenil že pred predstavo). S tem nikakor nočem reči, da je bila predstava slaba, vsaj ne po mojih merilih sojenja sodobnih scenskih umetnosti, ki so pogosto podobna merilom irokeškega Saracena, za katerega Kant pravi, da ga v Parizu najbolj navdušijo krčme s pečenim mesom. Predstava je namreč dinamična, performerji znajo performirati, dolgčasa ni, med predstavo delijo bonbone in sedeži imajo naslonjala (raznorazne utesnjene klopce me v manjših ljubljanskih gledališčih pogosto zelo vznejevoljijo). Vse štima, pa vseeno sem se po predstavi počutil ne povsem zadovoljèn in prazen, vendar prazen zaradi zapolnjenosti z nekakšnimi ne povsem opredeljenimi in dodelanimi vtisi, ki jih je težko kategorizirati. Občutek je bil tako podoben, četudi po drugi strani povsem drugačen od občutka po pretiranem igranju videoiger ali po nažiranju z mehiško hrano, kar je morda nekoliko random primerjava, saj gre najbrž za precej splošen občutek po skoraj katerikoli konzumaciji v časih poznega kapitalizma. (Toda kakšno zvezo imajo tu moji mali narcisoidni občutki, boste nemara porekli. Razlog (morda bi bilo bolje reči izgovor) za to, da vas z njimi posiljujem, izhaja iz same predstave, ki neposredno nagovarja našo individualnost. »Jaz, Branko; jaz, Katarina; jaz, Primož; mi vsi,« vzklikajo glavni protagonisti in tako izražajo specifično moderen način tvorjenja skupnosti, kjer nas najbolj druži ravno občutek popolnoma izolirane individualnosti.) Navkljub mlačnemu občutku nočem enostavno reči, da moja pričakovanja po predstavi s pomenljivim naslovom »Velika pričakovanja« niso bila izpolnjena. Celotn

O skupni točki

Kriterij.si, 14. september 2018 ― O skupni točki Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:49 O skupni točki Kaos, dezorientiranost v vsem, v analizah, v odgovorih, v njihovem iskanju. Družbe se prelamljajo. Kako se odzivati na družbeno heterogenost? Kako se odzivati nanjo, ko je njena podlaga predvsem razredna pozicija? Kako se odzivati na razredno razdeljen svet? Z razredom mislim na vsako razlikovalno in predvsem hierarhično postavljeno družbeno kategorijo, pa naj jo opredeljuje ekonomski položaj, kot najpogosteje razumemo razred, ali pač simbolni, identitetni označevalec, ki pa ima prav tako realno mesto v družbeni stratigrafiji. Kako se odzivati na svet, v katerem katastrofe razrednih delitev zadevajo vse več ljudi, sam pa meniš, da ne tudi tebe? Eden od projektov za ozaveščenost o družbeni heterogenosti so bile identitetne politike. Nova družbena gibanja so od poznih šestdesetih let 20. stoletja – v prostoru Slovenije od osemdesetih let – opozarjala, da je univerzalni subjekt zastavljen v preseku dominantnih spolnih, seksualnih, rasnih, razrednih označevalcev, da pravzaprav ni univerzalen, temveč partikularen, da je njegova zastavitev pristranska in da postavlja v manjšinsko pozicijo, skratka, izključuje, celo vrsto družbenih skupin. Predlog novih družbenih gibanj je bil torej dvig zavesti o homofobiji, rasizmu, seksizmu v obči družbi, predvsem pa oblikovanje vključevalne družbe. Toda projekt novih družbenih gibanj nikdar ni zaživel, kot je bil zastavljen. Preobrat se je najprej zgodil, ko so izključene skupine zaradi nujne samozaščite ustvarile iz identitetnega označevalca esencialistično subjektiviteto. Nato so strategije identitetnih politik z vsem frustracijskim nabojem vred prevzele desne politike in ustvarile konstrukt belske večine. Tu smo danes. Desni sunek je tako močan, da sta se politikam identitet začela nekritično odrekati liberalni in celo levi del družbe. Profesor na newyorški Kolumbijski univerzi Mark Lilla v letos objavljeni razpr

A razumete?

Kriterij.si, 14. september 2018 ― A razumete? Beton Ltd.: Große Erwartungen|Velika pričakovanja Urednik Fri, 09/14/2018 - 10:35 A razumete? Na Zboru za publiko je bilo rečeno, da Große Erwartungen|Velika pričakovanja izhajajo iz kritike prejšnje Betonove predstave. Kritiko je naročil in plačal producent sam. Predstava je torej nastala tako rekoč in vitro, z umetno oploditvijo pod lastnimi pogoji. In tudi začne se na koncu, z aplavzom. In konča z začetkom. »Javljam se z delavnice. Vse poteka po principu hiperinfantilizacijskih iger (plosk plosk, skoči, reci 1 2 3, plosk),« mi je pred dnevi pisala sodelavka. Po sili razmer se je udeležila dogodka, na katerem so organizatorji z motivacijskimi prijemi udeležence skušali prepričati, da počnejo nekaj smiselnega. In iz arzenala manipulativnih tehnik ne črpajo le motivatorji, influenserji, tržniki in drugi dušebrižniki, dobro jih obvladajo tudi umetniki, recimo Beton Ltd. Krotkega, kritičnega teatra vajenega gledalca, ekipa mimogrede in brez ogrevanja pripravi do aplavza, čeprav ta nima čemu ploskati. Razen morda lastni vnemi, zdresirani v vsakodnevnih pootročitvenih družbenih ritualih. Velika pričakovanja so predstava o pastoralni oblasti, ki se nam je zalezla v pore in nas prijazno sili v skrb zase in za bližnjega Drugega. Ker uprizarjanje skrbi za Drugega je skrb za nas. In je danes zapovedana. In je posel. Vsak zase smo pastir in ovca hkrati. In prav ovca nam v predstavi odstira in zastira pogled na oder, po potrebi pa jo lahko nadomesti tudi gledališka kritičarka. Gledalci – ovce smo za vstop v domačo nam dvorano čakali pri napačnih vratih. Slab znak. Prizorišče je za Velika pričakovanja naplasteno takole: tesna tribuna za gledalce na skrajnem robu odra, zavesa, oder, predeljen s praktikablom, za vsem tem pa se pne pravi, a prazni avditorij. In na poslednjem horizontu še pozdrav Dobrodošli, zakričan s tremi klicaji in izpisan z nepogrešljivim odrskim lepilnim trakom. Ekonomičnost reorganizacije prostora je razorožujoča: celotna dvorana Stare
še novic