Na stežaj odprta vrata

Kriterij.si, 6. januar ― Na stežaj odprta vrata Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 01/06/2021 - 10:31 Na stežaj odprta vrata Zaprem oči in nenadoma je v zraku vonj po soli in borovcih. Topel jugo šepeta skrivnosti v krošnje dreves, večerno nebo zagrnejo temni oblaki. Na primerni razdalji postavljene plastične stole Letnega kina Arrigoni počasi napolnijo obiskovalci. Nova lokacija letošnje ekstraserijske edicije Kino Otoka je ena redkih, kjer je mogoče začutiti vsaj nekaj festivalskega vzdušja. Večernih druženj ob svetilniku ni, v Art Kino Odeon sta vstop in ogled filmov dovoljena le z masko, obraze skrivamo tudi na strokovnih predavanjih in okroglih mizah. Arrigoni se tako zdi kot osvobojeno ozemlje, špranja neskaljenega upanja, prav takega, kot ga v filmu Cabirijine noči (Le Notti di Cabiria, 1957, Federico Fellini) v zasanjano naivnem liku rimske prostitutke pooseblja režiserjeva muza Giulietta Masina. Medtem ko zaključna špica Fellinijeve zgodnje mojstrovine drsi prek platna, se prizorišče izprazni. Na polnočni projekciji filma Gorelo bo (O Que Arde, 2019, Oliver Laxe), ki sledi, ostane le še nekaj filmskih entuziastov. Veter se okrepi, oblaki na nebu delujejo vedno bolj grozeče. Sezujem si čevlje in se udobno namestim. Laxov film se odpre z nenavadnim prizorom, sredi noči, med visokimi evkaliptusovimi drevesi, ki ob glasnih pokih kot domine padajo na mehka gozdna tla. Ravno, ko se v Gorelo bo prek Galicije, gorate pokrajine na skrajnem severozahodu Iberskega polotoka, razplamti požar, se na izolskem nebu začne divje bliskati. Ožarjene podobe na platnu zaplešejo z nočjo, ki jo parajo nevihtne strele. Veter se glasno razjezi, mrši lase in uklanja drevesa, ki obdajajo kino. Goreče filmske podobe in zvok sestopijo s platna, meja med fikcijo in realnostjo se zabriše. Ko konec decembra pretresam letošnje distopično, razpokano in osamljeno leto, zaznamovano z zdravstveno, socialno in politično krizo, se pogosto vračam k temu magičnemu večeru konec avgusta, ki se je v moj s

Pa makar puklo

Kriterij.si, 23. december 2020 ― Pa makar puklo Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 12/23/2020 - 11:33 Pa makar puklo Iz marketinškega vse mora ven! v intimistični vse mora not. Dol z razlikami. Nikdar to ni bilo lažje. Nikdar nam ni bilo lažje. Delati na sebi. Polne osebnosti.Gospa Majdka tule nad menoj je šla v akcijo. Vse po starem. Ampak. Po hitrem postopku si je izpulila vse lase. Nato je šla ven in pulila plevel. Nato rože. Ki jih je najprej zarinila noter. Vso sem jo videla. Njen ciklični čas je njen strukturni čas. Merce et al. mi poplesavajo pred očmi, tako rekoč zame, nenadoma vse moje. Ena sama kita, sploščena v 2D, nič manj je ni. Ves čas je treba nekaj zagrabiti, ste opazili, ves čas je treba kaj zagrabiti in od vsega skupaj imaš na koncu samo masten ekran. Vleti Nataša. Da bo prevedla tudi Reputation od Pat Parker. In gre:                                     Se je že kdo vprašal                                     kot se sprašujem jaz                                     zakaj                                     je Fred Astaire                                     slavljen kot največji                                     Plesalec v filmski zgodovini?                                     Gledam ga                                     kako se vrti, suče, pleše step                                     čez ves zaslon                                     z Ginger Rogers                                     In vsakič ko ju vidim                                     plešeta isti ples                                     delata iste korake                                     Ne morem si pomagati da ne bi opazila                                     da ona to počne                                     v visokih petah Skoz na začetek. Na liniji z Versom že kak teden. Kje so moje knjige, Matt? Resno, Matt, kje so moje knjige? Vleti Nataša: Kje so moje knjige? Evo gospe Majdke: Kje so moje rože? Gospa Majdka je na robu živcev, Matt pa se ne pusti iztiriti, kar tudi sicer ni bil (ali

Kristian Koželj

Kriterij.si, 9. december 2020 ― Kristian Koželj Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 12/09/2020 - 13:42 Urednikovo povabilo k refleksiji o umetnosti, po kateri posegam v teh karantenskih tednih in mesecih, me je ujelo nekoliko nepripravljenega za soočenje z dejstvom, da je moja bera v tem obdobju na prvi pogled zanemarljiva. Glede na ves čas, ki mi ostaja, še posebej spričo dolgotrajne bolniške, v kateri sem se znašel tik pred zapiranjem, bi lahko pričakoval, da se bo prebranega, videnega in poslušanega nakopičilo precej več. Tega ne pišem iz potrebe po (samo)opravičevanju, bolj iz presenetljivega prebliska, da obsežnejšega umetniškega inputa v tem trenutku ne pogrešam. Nasprotno, hvaležen sem, da sem selekcijsko sito zgostil do te mere, da skozenj prepuščam le tisto, kar me usmerja v molk in nekako nadaljuje procese, v katere sem vstopil pred dobrim letom. Moje zadnje mesece je pomembno zaznamovala tudi odločitev za vrnitev k študiju teologije, ki sem ga pred skoraj desetletjem tik pred koncem opustil. Branja mi tako ne manjka, a gre predvsem za strokovno literaturo. V tem segmentu sem se posebej potopil v Rupnikovo knjigo Po Duhu. Jezuit in Prešernov nagrajenec p. Marko Ivan Rupnik je eden od enajstih teologov, ki jih je sedanji papež Frančišek lastnoročno izbral, da z različnih teoloških vidikov utemeljijo njegovo vizijo razvoja Cerkve, da bo zmogla epohalni prehod, v katerem se je znašla – Rupnikova teologija je teologija nenehnega vračanja k izvoru, k življenju na način sina, umik s Konstantinovega prestola posvetne oblasti in časti. V središču te teologije, če si smem glede na omejeni prostor privoščiti grobo posplošitev, je torej koncept sinovstva – svobode, ki se izpolnjuje v pokorščini do te mere, da si dovoli kenozo – odpoved lastni božanski naravi. Exploring Kenotic Christology je druga knjiga, po kateri posegam vedno pogosteje, saj koncept kristološke kenoze na neki ravni korespondira s suspenzom igralčevega ega v igralski metodi K. S. Stanislavskega in Leeja Strasberg

Intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti

Kriterij.si, 26. november 2020 ― Intenzivnejši in globlji odnos do umetnosti Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Thu, 11/26/2020 - 21:32 Ko takole razmišljam o umetnosti, s katero se kot konzument ukvarjam v teh dneh, ugotavljam, da se precej naslanja na postkolonialnega duha. In to čisto spontano. Za kaj pri tem v resnici gre, je težko točno določiti. Pri številnih primerih gre pač za naključje, ki je povezano z delom. Vendar tukaj ne bom obravnaval tistih del, ki so zame predvsem profesionalni objekt spoznavanja, temveč tista, ki so me tudi osebno izraziteje nagovorila. Najprej naj omenim odkritje soula. Zgodilo se je, ko sem poslušal album, na katerem je sodeloval po mojem mnenju eden najprodornejših, jezikovno najizvirnejših in žmothtnih raperjev, Black Thought, član The Roots. Med vrtenjem komadov se mi je v uho zataknil tisti z naslovom Bad to the Bone. Gre za sodelovanje producenta Salaama Reemija, omenjenega raperja in pevca Reeka Ruffina. Zadeva mi je s svojo melanholijo, prostranstvi, ki se razpenjajo v mogočnem in raskavem glasu Ruffina, in eksistencialno napetostjo segla do kosti. Posvetilo se mi je, da je soul tisti zvok, ki ga že dlje časa intuitivno iščem. Spravil sem se poslušat klasike – Marvina Gaya, Stevieja Wonderja, Williama DeVaughna, Gila Scotta Herona. Poln, dostojanstven, topel zvok v ritmih korakanja je začel name delovati terapevtsko. Spojil je tisto, kar se včasih v naših prostorih zdi nespojljivo – zavzetost za socialno pravičnost in duhovnost. Glasba, ki ti da občutek, da si del nečesa večjega, skupnosti pokončnih in sprejemajočih ljudi. Sporočila imajo socrealistične prvine, ne bojijo se proze, glasovi pevcev so dovolj suvereni, da lahko, se zdi, zapojejo karkoli. Obenem pa polna včasih globoko preprostih, drugih pretanjeno liričnih momentov. Gil Scott Heron je trubadur, ki je, kadar govorimo o velikanih, kot so Cohen, Dylan, Waits, spregledan. Marvin Gaye, Wonder, DeVaughn nagovarjajo s posebno čistostjo. Ob tem sem se spomnil besed Cornella Westa, da pr

Lepa, molčeča, negibna

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Lepa, molčeča, negibna festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:37 Lepa, molčeča, negibna Ko v času festivala Mesto žensk vstopimo v dvorano Stare mestne elektrarne, da bi si ogledale predstavo, enodejanko oziroma miniaturko Lepa kot slika, nas znotraj pričaka donenje harmonike oziroma narodnozabavne glasbe in v nas sproži asociacije na vaške oziroma gasilske veselice. Preglasna neprijetna glasba postaja vse bolj disharmonična, zvoki harmonik se med seboj mešajo, prelivajo in začnejo vzbujati občutek tesnobe, vse dokler te napetosti ne preglasi tišina. Zazremo se v rdečo zaveso na odru, ta se odpre in pred nami stoji gola Simona Semenič. Tišina, gola koža in oder, na katerem na tleh leži zgolj lično zložen kupček oblek, sestavljajo scenografski kontrast prej invazivnega zvoka harmonik. Simona Semenič nekaj trenutkov stoji, nas gleda, in ker noben pogled na golo žensko telo ne more biti nevtralen, sodimo, morda postajamo živčne ali pa nam ob iskanju nevtralne točke zrenja postaja neprijetno. Simona Semenič se skloni in iz kupa oblek vzame najprej bele čipkaste hlače. Nato nogavice, spodnje krilo, še eno krilo, predpasnik, srajco, kovinski pas ali sklepanec, ruto, avbo, čevlje ... Opazujemo oblačenje ženske v narodno nošo, Semenič pa nas po vsakem oblečenem kosu pogleda. Oblači se skrbno in počasi, njene geste so spontane, vendar je gibanje zaradi neudobnega kroja, teže in količine oblačil vse bolj ovirano. Bolj ko je oblečena, manj možnosti za gibanje ima, zato si proti koncu oblačenja črne čeveljce komajda še zaveže. To ovirano gibanje v nas sproži smeh in preseka mučno tišino, ki jo povzroča počasno oblačenje. Nobenega specifičnega ponazarjanja ali poudarjanja ni potrebnega, nobenih besed ali ponazoritvenih gest, da bi lahko prebrali znake te predstave. Opozarjajo nas na absurdnost ženskih oblek in teror, ki ga patriarhalna družba izvaja na ženskem telesu. Pa ne samo to. Slovenska narodna noša sama po sebi pomeni paradoks, saj je sestavljena

Ali sem dovolj dobra?

Kriterij.si, 20. oktober 2020 ― Ali sem dovolj dobra? festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/20/2020 - 12:03 Ali sem dovolj dobra? »Nothing has a stronger influence psychologically on their environment and especially on their children than the unlived life of the parent.– Carl Gustav Jung Ali sem dovolj dobra mati in ali sem dovolj dobra feministka, sta dve izmed mnogih vprašanj o družini in starševstvu v trenutku nekega preloma oziroma razpada zakonske zveze, ki jih Nataša Živković postavi v predstavi Med dvema ognjema. Ravno ti dve vprašanji sta mi najbolj zadoneli. Najbrž zaradi tega, ker sta ti dve vprašanji za sodobno žensko konstitutivni. In najbrž tudi zato, ker sem se ravno s tem najbolj ukvarjala v času razpada svoje zakonske zveze – kako biti dobra mama in hkrati ostati zvesta svojim željam. Kdaj smo se sploh matere začele spraševati, ali smo dovolj dobre oziroma ali bomo nekoč postale dovolj dobre matere? Ali je ta dvom univerzalen, imanenten, ali zgolj vsiljen znotraj zahodnega družbenega diskurza? In kaj ima feminizem opraviti s tem vprašanjem? Avtorica predstave svoja premišljevanja, ki se pojavljajo ob prekinitvi zakonske zveze, položi v usta otrok, kar učinkuje nekoliko shizofreno – hkrati vznemirja in pomirja. Vznemirja nas misel na otrokovo ranljivost ob ločitvi staršev in razpadu družine – dogaja se nekaj, kar bo nedolžnega otroka močno zaznamovalo in spravilo v stisko. Otroci pa ob izjavljanju teh težkih, odraslih vsebin ostajajo čustveno distancirani in nezainteresirani, kar deluje tolažilno in pomirjajoče. Kot da bi sporočali, da je stanje pod nadzorom, da se navkljub vsemu počutijo varne.  Avtorica je s to eksternalizacijo notranjega dialoga, ki učinkuje shizofreno, pravzaprav razsvetlila shizofreno situacijo sodobne matere, ki je razpeta med medsebojno izključujočimi se zahtevami – izpolnila in živela naj bi svoje potenciale in želje (Ali sem dovolj dobra feministka?), hkrati pa naj bi se popolnoma posvečala svojemu otroku (Ali sem dovolj dobra mati?). Kaj s

Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorganizacije tu in zdaj

Kriterij.si, 19. oktober 2020 ― Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorganizacije tu in zdaj Prekarnost ali samoupravljanje? / mednarodna konferenca Urednik Mon, 10/19/2020 - 15:02 Od samoupravljanja 20. stoletja do samoorganizacije tu in zdaj Ekipa Maske je ob 100. obletnici izida prve številke ter hkratni 200. številki revije svojo obletnico bolj kot obhajanju preteklosti posvetila pogledu v sedanjost. Kot osrednjo temo mednarodne konference, kjer so prednjačili gostje iz nekdanjega skupnega jugoslovanskega prostora, je namreč postavila vprašanje prekarnosti kulturnih delavk in delavcev tu in zdaj. Hkrati je naslov konference, ki je ob bok prekarnosti postavil vprašanje samoupravljanja, obetal pogled v prihodnost ter se vzpostavljal kot podtalno vabilo k razmisleku o oblikah boja in organiziranja za prehod k egalitarnejši družbeni ureditvi.   Samoupravljanje kot zaznamovana referencaVečina gostov je vprašanje samoupravljanja zastavila skozi kolektivno izkušnjo jugoslovanskega delavskega eksperimenta ali pa svoj konceptualni aparat analize današnje situacije oblikovala v odnosu do njega. Tu je sicer pomembno spomniti na nekaj izjem, recimo odlično intervencijo Tomislava Medaka, ki je predstavil projekt Pirate Care, mrežno platformo sodobnih iniciativ in kolektivov, ki se ukvarjajo s samoorganizirano antiavtoritarno obliko vzajemne pomoči v teoretskem in predvsem praktičnem pomenu. Kako pomembno je graditi trajnostne samoorganizirane projekte na področju duševnega zdravja, pa tudi v drugih zdravstvenih panogah, je jasno po vsem svetu pokazala tudi trenutna koronakriza. Premislek o lekcijah jugoslovanskega samoupravljanja je vsekakor pomemben in mora biti deležen ustrezne in podrobne analize tudi glede na sodobni razmislek o položaju prekarnih delavcev v kulturi. Še posebej v tem geografskem prostoru, kjer se prav na polju kulture še vedno srečujemo z družbenimi usedlinami nekdanje skupne države. Tipičen primer je denimo status samozaposlenega v kulturi, ki v svoji praobliki, kot je

Ostanki družine ali »za otroke gre«

Kriterij.si, 12. oktober 2020 ― Ostanki družine ali »za otroke gre« festival Mesto žensk 2020 Urednik Mon, 10/12/2020 - 19:29 Ostanki družine ali »za otroke gre« »He deals the cards as a meditation And those he plays never suspect He doesn't play for the money he wins He don't play for respect He deals the cards to find the answerThe sacred geometry of chanceThe hidden law of a probable outcome.« Sting, Shape of My Heart   Ob vstopu v prostor nas pričaka topla podoba matere gospodinje ob mizansceni, ki ji uspe vzpostaviti nostalgično in domačno asociativno polje, med predvajanjem Vrtiljaka, popevke Lada Leskovarja. Besedilo pesmi nakazuje določeno časovnost, znotraj katere poteka ponavljanje istega. To pa počnejo tudi vizualni elementi in prezenca ustvarjalke, ki se skozi spominsko konstrukcijo časa med nostalgijo in aktualnostjo giblje na čudni vrvi med sedanjim in preteklim. Učinek je podoben kot pri uspešnih sitcomih in TV-šovih, ki jim uspe s podobnimi vizualnimi elementi nagovarjati različne generacije. Zaradi subverzivnega konteksta lahko pričakujemo, da se bo ta domača podoba v naslednjem hipu razbila in prešla v psihološko grozljivko, kjer bo na plan stopila potlačena agresija razočarane gospodinje. A potem se zavemo prisotnosti otrok, ki se kmalu v bližnjih planih pojavijo tudi na platnu. V usta so jim položene različne izjave ločenk(e), ki razlagajo stanje po razhodu in nastopu vloge matere. Otroci imajo do njih seveda odtujen odnos – odšel je prezgodaj, ne želim biti samohranilka, hitro je našel novo, ne želim biti omejena na vlogo matere, mislim, da bi zavoljo družine morala vztrajati itd. Nekaj časa se lahko sprašujemo, ali otroci v tem kontekstu niso izkoriščeni, a le dokler ne dobimo uvida v celoto predstave. Kajti v tej predstavi gre ravno za otroke. Vse te izjave zanje namreč nimajo posebnega smisla. Izjave, ki so pogosto zaznamovane z različnimi kulturnimi in ideološkimi vplivi in njihovimi protislovji, v katere se zapletajo odrasli. Otroci pa se predvsem znajde

Val lepote se je nadaljeval ...

Kriterij.si, 9. oktober 2020 ― Val lepote se je nadaljeval ... festival Mladi levi 2020 Urednik Fri, 10/09/2020 - 14:34 Val lepote se je nadaljeval … Že zelo dolgo nisem potovala in bila v stiku z gledališčem, zato sem se veselila, da bom obiskala mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani. Poleg vsega ostalega sem imela ponovno priložnost razmisliti o življenju, ki sem si ga izbrala, ter morda navezati nove stike in priti do novih ugotovitev. Sem si res izbrala pravo pot? Pozdravni nagovor je bil v slovenščini, zato moram priznati, da se ga nisem udeležila, sem pa, kot mi je bilo priporočeno, obiskala in si ogledala del otvoritvenega dogodka. Ta je bil organiziran sredi stanovanjskega naselja, kjer imajo lokalni stanovalci že okoli deset let svoje male skupnostne vrtove. Ko sem med sprehodom po vrtu dobila ravno pravi odmerek občudovanja vonja svežih paradižnikov, so obiskovalce povabili, naj se sprehodijo nazaj do ceste in počakajo. Pojavili sta se dve dekleti v kroksih, zelo neopernega izgleda, za kateri sem mislila, da se ukvarjata s svojimi vrtnimi opravili, ter začeli s Cvetnim duetom iz opere Lakmé. Čudovita glasova in čudovita pesem na tako nenavadnem kraju. Srce se mi je kar stopilo in zdelo se je, da tudi mnogim drugim. Kmalu se je dogodku pridružil še moški, oblečen v uličnega pometača, nato pa še Figaro na kolesu. Zanimivo je bilo opazovati, kako se je naključnim mimoidočim mudilo mimo, da jih ne bi opazili ali da ne bi zmotili dogajanja. Morda pa se je ljudem res mudilo, čeprav sem prepričana, da to ni veljalo za vse sprehajalce psov. Ulične predstave bi lahko ponudile nekaj lepega ljudem, ki sicer ne bi pomislili na obisk takšnih dogodkov. Zgolj zato, da širijo lepoto. Toda kaj storiti z ljudmi, ki gredo mimo in se jim zdi, da ta lepota ni za njih? Da ne morejo sodelovati v njej, ker si je ne zaslužijo, na primer … Tudi meni so se namreč orosile oči, preprosto zato, ker je bilo vse skupaj nepričakovano in skorajda prelepo. Val lepote se je nadaljeval s solo predstavo, ki s

Med dvema ognjema

Kriterij.si, 9. oktober 2020 ― Med dvema ognjema festival Mesto žensk 2020 Urednik Fri, 10/09/2020 - 12:38 Med dvema ognjema »When we women offer our experience as our truth, as human truth, all the maps change. There are new mountains.« Ursula K. LeGuin 7. oktobra se je v Mestu žensk v Stari elektrarni odvilo sklepno dejanje trilogije o družinskih vlogah Nataše Živković, vsestranske performerke, med drugim lanske prejemnice nagrade Ksenije Hribar za izjemne dosežke na področju sodobnega plesa. V prvih dveh predstavah (prvenec »Prva ljubezen, drugič« ter »Zavoljoočeta«) je raziskovala odnose med materjo in hčerjo ter očetom in hčerjo ter potomko odigrala sama, v predstavi »Med dvema ognjema« pa je v vlogi starša, pa tudi (nekdanje) partnerke, kajti »življenje je vrtiljak«, pravi pesem Lada Leskovarja, ki je pospremila predstavo – v enem obdobju si sam otrok, v drugem imaš otroka. Natašino starševstvo je v zadnji predstavi pravzaprav dvojno: ni le mama svojemu otroku, marveč po svoje tudi svoji materi. Ta se je iz osebe, ki je fizično nastopala v hčerinem prvencu, zdaj spremenila v nekoga, ki je zgolj še glas na zvočnem posnetku. Slišimo lahko, kako si Nataša z materjo prizadeva zapeti otroško pesmico »Kuža pazi«, a materini možgani ne delujejo več kot prej: povrnjeni so skorajda na raven otroka, ki se pesmice in izgovarjave besed šele uči, ob tem pa se ji tragično zatika. Ni čudno, da se avtorici v tokratni konstelaciji vlog zastavi tudi naslednje vprašanje: »Ali bo moj sin človek, ki bo zmožen poskrbeti zame?« Učinek potujitve (ostranienie) torej prikazovanje navadnega v luči, kjer lahko to navadno uzremo drugače in znova preizprašamo, je avtorica dosegla tako, da je vsa razmišljanja, ki se ji pojavljajo o odnosih, položila v usta otrok, ki jih gledamo v videu, ki spremlja predstavo. Kadar govori otrok, smo na situacijo, o kateri govori, prisiljeni pogledati kot otrok, kar pomeni predvsem – na svež način. In to, o čemer govorijo ti otroci, je – ob omenjeni navezavi na mamo – predvsem

Kritika logike kampanj: #jaztudi v kulturi

Kriterij.si, 6. oktober 2020 ― Kritika logike kampanj: #jaztudi v kulturi festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/06/2020 - 17:04 Kritika logike kampanj: #jaztudi v kulturi Uvod Zadnja leta prostor javne politične debate vse bolj zaznamuje logika kampanj, ki je posredno povezana z vse večjo polarizacijo političnega prostora in ima globoke in dolgoročne posledice za samo strukturo javnega govora. Kampanje namreč strukturno izključujejo možnost kritike, če ta kritika ni del kampanje (na način, da bi kritično napadala neko drugo kampanjo). Rečeno drugače: kampanje polarizirajo in izključujejo možnost vzpostavitve izraza, ki bi bil kampanjskemu mišljenju zunanji. Vsaka kritika neke kampanje je dojeta kot del neke protikampanje, katere namen naj bi bila diskreditacija in napad (»Kdor ni povsem brez rezerve z nami, je proti nam; kdor javno preizprašuje taktike in strategije kampanj, je kampanjam škodljiv.«) Negativni učinek, ki ga ima tovrstna logika na raznolikost, pluralnost in kompleksnost javnega izražanja, je več kot očiten. Tudi izhajajoč iz tega razmisleka sem sprejel povabilo k pisanju refleksije dogodka #jaztudi v kulturi, ki je v Stari elektrarni potekal v okviru festivala Mesto žensk. Kampanja, manifestirana v obliki odrskega dogodka (javnega branja pričevanj), namreč ponuja možnost preboja omejitev lastne kampanjske strukture in vzpostavitev polja kritike, značilnega za pisanje o odrskih dogodkih. Ta kritika naj bi bila, sledeč Kantovskim idealom, povsem zunanja polarizirajoči strukturni delitvi na tiste, ki so za, in tiste, ki so proti določeni kampanji. To seveda ne pomeni, da je kritik kot oseba nujno nevtralen do kampanje (sam zase si domišljam, da se zavzemam za večino idealov, ki jih zagovarja kampanja #jaztudi), temveč le, da skuša v svoji kritiki svojo pozicioniranost nekako izključiti.   Toda podobno kot v primeru Kantovih poskusov vzpostavitve polja transcedentalne čistosti, ki je prvi pogoj za možnost kritičnega mišljenja, mora biti tudi tu kritika sama izposta

»Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno

Kriterij.si, 6. oktober 2020 ― »Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno festival Mesto žensk 2020 Urednik Tue, 10/06/2020 - 16:59 »Jaz tudi« – nezmožnost preskoka iz individualnega v sistemsko in iz posamičnega v medpresečno V ponedeljek, 28. septembra, je v Stari elektrarni v Ljubljani potekal dogodek #jaztudi v kulturi, ki ga je v sodelovanju z Mestom žensk pripravil Inštitut 8. marec. Po uvodnem nagovoru Nike Kovač, ki je občinstvo seznanila z nekaj osnovnimi podatki o spolnem nasilju, je sledilo branje izpovedi oseb, ki so v okviru kampanje #jaztudi spregovorile o svojih izkušnjah s spolnim nasiljem v polju kulture. Branju je sledila debata z občinstvom, v kateri je bilo podeljenih še nekaj osebnih izkušenj in uvidov v problematiko. Sama sem dogodek spremljala iz občinstva – a sem imela vendarle močan občutek osebne vpletenosti. Nika Kovač (Inštitut 8. marec) je že v uvodnem nagovoru omenila »primer Radaljac-Flisar«. Precej samozavestneje, kot bi to (če sploh bi) storila sama, me je vkalupirala v vlogo »žrtve spolnega nasilja«. Jaz pa se vse od leta 2016 počutim kot talka tega »primera« oziroma njegove družbene apropriacije; odvila se je tako bliskovito, da ji »takrat«, poleti 2016, nisem uspela slediti. Danes »primer« seveda živi že povsem svoje življenje – četudi še vedno jemlje od mojega imena in od mene kot kulturno-politične, pa tudi zasebne osebe. Sama se nimam za žrtev spolnega nasilja (a zdi se, da to nikogar, ki kakorkoli operira s »primerom«, ne zanima). Imam se za osebo, nad katero se je izvršila izraba položaja, imam se za prekarno delavko, ki so ji bile kršene delavske pravice, imam se za osebo, ki je na delovnem mestu doživela ekonomsko nasilje, pa tudi za osebo, ki je bila od nadrejenega sodelavca ospoljena in deležna seksizma. Sama prekinitev sklenjenih dogovorov o projektih in obstoječega sodelovanja z revijo Sodobnost je bila le del te slike – glavnino pritiska je zame pomenilo obdogajanje: šibki poskusi obrav

Kulturno o ekonomskem

Kriterij.si, 29. september 2020 ― Kulturno o ekonomskem Prekarnost ali samoupravljanje? / mednarodna konferenca Urednik Tue, 09/29/2020 - 13:33 Kulturno o ekonomskem Samoupravljanje, prekarnost, neoliberalizem Maska, časopis za scenske umetnosti z zavidanja vredno tradicijo in brez »trdne institucionalne zaslombe«, s konferenco ob stoletnici problematizira samoupravljanje in hkrati poziva k njegovi vrnitvi. V tematskem smislu obravnava za kulturnike in druge delavce pomembno področje. Namen dogodka ob obletnici seveda ni samo poglobljena družboslovna analiza, vendar je program vseeno v ospredje postavil ekonomsko vprašanje. Kljub temu v drugem petkovem pogovoru med Ano Vujanović in Borisom Budnom resnega odgovora nismo dobili. Prisotni so bili vsi tisti klišeji, ki z masovno in površno reprodukcijo postajajo nekakšne značke subkulturnega samopotrjevanja. Kapitalizem, neoliberalizem, socializem, potrošniški materializem, alienacija, samoupravljanje, prekarnost. Veliki koncepti, ki pa obstanejo v slepi ulici. Levica je ujeta v dogmatični zanki že več desetletij; če se torej že pogovarjamo o ekonomiji, zakaj se ne bi počasi zresnili in presegli klišejev? Tekst ni toliko kritična recenzija dogodka, ampak predvsem prispevek o posameznih točkah, ki so se pojavile v pogovoru, pa nas niso zadovoljile. Poskušam biti konstruktiven, čeprav sem nergajoč. Morda je to tako zaradi formata poslušanja. Namesto da bi se poslušajoč presedal na stolu v Stari mestni elektrarni, se razgledoval po občinstvu in na trenutke pomislil na falafel, sedim pred računalnikom, s papirjem pred sabo in tehničnim težaštvom obrtnika (tj. ekonomista), ki so ga nekako angažirali za komentar kulturnega dogodka o samoupravljanju. Neoliberalizem je eden izmed terminov, ki se pogosto pojavljajo v pogovoru. Dober primer vseprisotne in pogosto nerazumljene ekonomske institucije. Boris Buden in Ana Vujanović, oba postrežeta z najpogostejšim stereotipom, da je neoliberalizem ekonomski sistem, ki temelji na tržnem, tržni konkuren

Zatočišča za premislek

Kriterij.si, 24. september 2020 ― Zatočišča za premislek festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/24/2020 - 11:30 Zatočišča za premislek Še pomnite, kako je minulo leto mednarodne festivalske programe »so-ustvarjal« razvpiti propad nacionalnega letalskega prevoznika Adria Airways? Letos jih navigirajo barvni spekter covid-19, s katerim države uravnavajo zapiranje oziroma odpiranje mej in trgujejo z njima, ter z epidemijo povezani, nenehno spreminjajoči se diktati NIJZ. Tako na odrih, kot kaže, še nekaj časa ne bomo priča prireditvam s številčno večjimi zasedbami, smo pa zato potisnjeni v intimnejša odrska razmerja. Mladi levi morda tokrat niso ponudili najboljšega programa. Morda res nismo videli Rimini Protokolla pred Rimini Protokollom poznejše mednarodne veljave in številnih biserov, ki jih je bilo mladolevovsko občinstvo deležno 23 let. Biserov, pomembnih tudi za prepoznavanje in »čitanje« sodobnih uprizoritvenih tokov. Zato pa festival dragocenost nosi v pogumu, da so ga navkljub vsem težavnostim pandemičnih razmer izpeljali … v živo, z oznako mednarodni. V času vse bolj izrazite »stalker« družbe in prav takšnega novinarstva, ko večinski posel opravijo kar družbena omrežja. V času cenenih populizmov in brezsramnih mlatenj neutemeljenih presoj, ki so v zadnjih nekaj letih preplavili polje profanega in postali družbeni normativ. V času aktualne vladavine, ko zlasti nevladni sektor doživlja diskreditacije, odmerjene nizko pod pasom – in čeravno tudi pred tem ni bilo cvetlično, vendarle vsaj javno politična nadstavba ni predrzno udrihala, da je to »entartete kunst« treba utišati –, postaja umetnost eno izmed vse bolj redkih zatočišč, ki obiskovalcem ponuja vsebine za tehtnejši premislek. Sama sem na tokratnih Mladih levih premišljevala ob Poskusu umiranja in Iskrah. Boris Nikitin, gledališki režiser, znanec slovenskega občinstva, vešč odrskih luči, jih je za Poskus umiranja oklestil na soj ene same, v središče snopa postavil stol ter nanj posedel sebe. V solo performansu je nagovorili

Jok, projekcija, akcija!

Kriterij.si, 19. september 2020 ― Jok, projekcija, akcija! festival Mladi levi 2020 Urednik Sat, 09/19/2020 - 17:50 Jok, projekcija, akcija! Pripovedna nit predstave Daj še usta Davisa Freemana se plete okoli izgube. Dobra ura zgoščenega nizanja materiala se ohlapno spogleduje s formo stand up nastopov nove dobe, tistih, ki ne temeljijo več le na zaporedju kratkih šal, temveč gradijo kompleksnejšo narativno strukturo, ne nujno več izključno komično obarvano. Četudi se ne zdi, da bi Freeman stremel k nadgradnji takega formata, njegove sledi, najverjetneje odtisi odraščanja v ameriškem kulturnem prostoru, ostajajo. Predstava je izrazito usmerjena k občinstvu; nagovarja ga, zabava, mu pripoveduje, povabi ga k aktivaciji domišljije in dokaj eksplicitno poskuša režirati njegova čustva. Oder je primarno prepuščen pripovedovanju in posledično govoru, besedi, saj nad minimalnimi odrskimi rekviziti, mikrofonom in ploščo, ki ponuja možnosti obdelovanja zvoka, bdi projekcijsko platno. Prazen prostor, ki ga za seboj pustijo smrti nekaterih bližnjih, ustvarjalec in performer zapolni z izseki avtobiografske pripovedi, v katerih se skozi motiv nepričakovanih, prezgodaj končanih življenj, plasiranih kot nekaj ključnih točk med anekdotami iz njegove biografije, pravzaprav izriše njegova zgodovina. Na platno predvajan fotografski material nas iz kraljestva domišljije, porajanega s pripovedovanjem, postavi na trdnejša tla. Osrednja akcija pripovedovanja resničnost nehote preoblikuje v zgodbo, katere liki se nato ob fotografijah, ilustraciji tragičnih dogodkov, ki jih opisuje Freeman, vsaj za nekaj trenutkov osamosvojijo in postanejo konkretni posamezniki. Mladostniško obdobje zaznamuje prva ljubezen, ki leta kasneje stori samomor, po linearni časovnici potujemo skozi ustvarjanje družine, odraščanje hčerke Kaye do nedavne smrti dolgoletnega sodelavca, čisto na koncu pa smo v zdajšnjem trenutku, v videoklicu s Kayo, ki zaradi koronavirusa ne stoji na odru. Performerjev nastop zaznamuje dobro obvladovanje pripov
še novic