Jure Žavbi: Moja pesem

Koridor, 13. december ― Tonim v balastno mast, drkam v odtok. Glavo imam na štoru, ledvica so brlog. Odžiram si o/idejo, spodbuja me v preteg. Ko presežem zdravo mejo, zmanjka mi besed. Želodec v slanici, krvava je ta pesem. Briše mi spomin, rečejo mi naj plešem. »Prosimo, pomikajte se proti izstopnim vratom.« Postanem marioneta, presežena kapaciteta, svoja lastna mačeta, […] The post Jure Žavbi: Moja pesem appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
Landline (2017)

Landline (2017)

Filmski kotiček, 12. december ― Foto: Amazon Studios Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2017 Dolžina: 97',  Imdb Žanri: komedija, drama Režija: Gillian Robespierre Scenarij: Gillian Robespierre, Elisabeth Holm Igrajo: Jenny Slate, John Turturro, Edie Falco, Abby Quinn, Jay Duplass, Finn Wittrock Landline je beseda, s katero v angleščini označujemo stacionarni telefonski priključek, ozirom telefon, ki je v omrežje povezan z žico. Izbira naslova nekako napove čas, v katerem se odvija naslovna zgodba: čas brez socialnih omrežij, knjige obrazov in instagrama, čas, ko so punce z dolgimi pogovori za več ur zasedle družinsko telefonsko linijo in čas ko so se stvari reševale s pogovorom na štiri (ali več) oči. Zgodba v središče postavi vsakdanje tegobe in radosti štiričlanske newyorške družine. Dana (Jenny Slate) se bliža tridesetim in že nekaj časa živi z zaročencem Benom, njena najstniška sestra Ali (Abby Quinn) še vedno živi s starši, a je v tisti občutljivi fazi, ko mladi človek začne ignorirati pravila in delati nepremišljeni stvari. Mati (Edie Falco) je zato vedno bolj v skrbeh in poskuša zajeziti negativne posledice hčerkinega odraščanja, med tem ko oče (John Turturro) na vse skupaj gleda veliko bolj sproščeno. Nato mlajša sestra na računalniku najde očetovo erotično poezijo, ki pod vprašaj postavlja njegovo zvestobo. Svoje dvome podeli s starejšo sestro,  ki se ravno v tem času za hrbtom bodočega moža začne videvati s svojo najstniško simpatijo. Foto: Amazon Studios Landline je drugi celovečerec Gillian Robespierre, v katerem je Newyorčanka po zelo solidnem Obvious Child (2014) znova združila moči z Jenny Slate. Pod taktirko talentirane režiserke tokrat nastopata še izvrstna Edie Falco in John Turturro, kar je dodana vrednost in razlog več, da njenemu drugemu filmu ponudimo priložnost. Robespierre je s prvencem na komičen način pretresala vprašanja odraščanja in starševstva, njen drugi film pa nam prinaša svojevrstno tematsko nadgradnjo, saj je
Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

Moj boj (2. knjiga): predvsem ponovno oče

Konteksti (Tomaž Bešter), 12. december ― vir slike: emka.si Karl Ove Knausgård nas ponovno vabi na dolgo potovanje. Pravzaprav gre za vabilo, ki velja še od prejšnje izdaje. Knjiga, ki je navkljub kolosalnim razsežnostim postala pravcati hit, je spisana v šestih delih, pri nas pa smo pred kratkim dobili drugega. Če nas je v prvem delu peljal na čustveni izlet po deželah svojih občutenj odraščanja in predvsem odnosa do očeta, gredo tu stvari v podobno podrobni maniri naprej. Moj boj #2 je zgodba o pisatelju, ki se bliža štiridesetem, se privaja novemu okolju in prav tako novemu, očetovskemu načinu življenja; o pisatelju, ki ga zaznamuje tudi ustvarjalna kriza; in o pisatelju, ki se zaljubi, a se ob vseh spremembah skuša držati neodvisnosti, ki ga je do sem pripeljala. Karl Ove nam v drugi knjigi Mojega boja najprej prikaže sliko sebe v popolnoma novi vlogi. Z ženo Lindo in tremi otroki. Stvar se je spremenila. Pogled se je spremenil in smotri so se spremenili. Pisatelj ni več toliko pisatelj, kot je predvsem oče, z vso sodobnostjo oblikovani produkt družbe skuša krmariti med dnevnimi obveznostmi do družine in obveznostmi, ki mu jih nalaga delo. Tudi Kar Ove pri tem ni drugačen. Drugačen je način pripovedovanja, ki nas v to relativno običajno vsakdanjost vplete in v njej uspe zadržati.  Nazaj pač ne moremo več, vse kar počnemo, je čez hip že za nami, obuditi tega ne moremo, in če se ozremo v preteklost, ne vidimo življenja, temveč smrt. In kdor verjame, da je sedanjost kriva, ker je slabo prilagojen, je bodisi norec na kvadrat, ali pa le zabit, v obeh primerih pa mu manjka samouvida. Knausgård se je preselil v Stockholm. To je prvi pomembnejši podatek, ki ga kot bralci potrebujemo. Za pisatelja, ki nas je že v prvem delu Mojega boja navduševal z izjemno detajlno popisanimi dogodki, lahko uganemo, kako močno bo ta sprememba nanj vplivala. Prišel je v Stockholm. Brez stanovanja in bistvene prihodnosti. Spočetka spoznamo, kakšno vlogo je pri tej spremembi nosil prijatelj Geir. Z njim se je mars

Šok Koridor / filmski kviz (božična edicija)

Koridor, 12. december ― Že je tu veseli december in po dveh mesecih je kot obljubljeno ponovno čas za Koridorjev ŠOKantni filmski kviz. Po oktobrskem zazrtju v zgodovino in pregled svetovnega filma, kliče decembrska edicija kar sama po sebi po temi primerni času, zatorej se bomo tokrat ukvarjali s filmi, ki so dogajalno postavljeni v božično-novoletni čas. Preden pa […] The post Šok Koridor / filmski kviz (božična edicija) appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Pesem tedna: Svet. Kaj pa vem. Tonemo. Čudni

Koridor, 11. december ― Svet. Kaj pa vem. Tonemo. Čudni smo. Naslonimo se. Pademo v vrata in vanje potonemo. Svet. Oblečen sem kot nekdo, ki se nasloni na nekoga, ki je večji kot on. Svet. Kaj pa vem. Biti zraven tebe, dragi brat. Držim se kot nekdo, ki se nasloni na nekoga, ki je večji kot on. Svet. Svet. […] The post Pesem tedna: Svet. Kaj pa vem. Tonemo. Čudni appeared first on Koridor – križišča umetnosti.

Marko Bulc: Prva altruistična predstava

Koridor, 11. december ― Kako govoriti, pisati, delati predstavo o altruizmu, »obnašanju, s katerim pomagamo drugim, brez pričakovanja povračila«, ne da bi pojem hkrati izmaličili v namen samopromocije? Težko. Pravi altruist od besed karseda hitro preide k dejanjem  in to ne dramskim. Marko Bulc v Prvi altruistični predstavi kljub temu poskuša s slednjimi in se hkrati ves čas zaveda, […] The post Marko Bulc: Prva altruistična predstava appeared first on Koridor – križišča umetnosti.
še novic