Hiša kulture v Pivki, 27. februar ― Iva Tratnik: Ana in Meta Morfoza3. – 24. marec 2023otvoritev: 3. marec ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca GrmekIva Tratnik na področju vizualne umetnosti ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video in instalacija. Na tokratni razstavi predstavlja izbor svojih najnovejših slikarskih del.Za ta dela je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov – bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci, ki v večini primerov spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov.Na ta način slikarka ustvarja fantastične svetove, ki gledalca in gledalko prevzamejo ter ju potegnejo vase. Ne le zato, ker se ob velikem formatu nosilca in gigantskih razsežnostih upodobljenih motivov čutita majhna in izgubljena, pač pa tudi zato, ker se ne moreta z ničemer identificirati. Na teh delih se namreč nikjer ne pojavi človeška figura kot bitje, ki bi ta fantastični svet strukturiralo in osmišljalo, pač pa je v njem človek prisoten le posredno, prek svojih ostankov – delov okostja ali predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. To pa nas napelje na misel, da je fantastičen svet, ki ga prikazujejo slike, pravzaprav nekakšno postčloveško občestvo, kjer so vse posamezne entitete – bitja, predmeti in človeški ostanki – enakovredne v svoji bivajočnosti. Skupaj pomešane in prepletene, tako da ni mogoče reči, kje se ena konča in druga začne, predstavljajo neka

Hiša kulture v Pivki, 30. januar ― Miha Majes: Hi!poteze3. – 24. februar 2023otvoritev: 3. februar ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekMiha Majes je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafike in prostorske instalacije. Svoj vizualni jezik opredeljuje kot milenijski pogled na pop art v poznem kapitalizmu oziroma kot prisvajanje potrošniške estetike za naslavljanje pomanjkljive sposobnosti mišljenja v sodobni družbi. V skladu s tem v svojih delih pogosto uporablja ikonografijo pop- in sub- kultur(e), vanje vključuje različne vsakdanje predmete (igrače, pripomočke, okraske, oblačila…), vse to pa začini z elementi iz osebne mitologije, ki se je izoblikovala skozi odraščanje na slovenskem podeželju. Dela, ki jih predstavlja na tokratni razstavi, povezuje naslov Hi!poteze. Povzet je po izhodiščni sliki celotne razstave, ki prikazuje ogrado, v kateri je zaprto fantastično bitje, sestavljeno iz delov različnih živali, ob njem pa stoji počeno jajce z razprtimi krili. Slika predstavlja na eni strani zaprtost domišljije ali ustvarjalnosti v (umetniški) sistem oziroma strukturo, na drugi pa željo po osvoboditvi. Naslov Hi!poteze torej povzema umetnikovo raziskovanje novih načinov izražanja v umetniški produkciji. Z ozirom na to pridobi izraz hipoteze nekoliko drugačen pomen od običajnega, kar umetnik tudi zaznamuje z medklicajem. Če v polju znanosti označuje trditev, ki jo je potrebno dokazati ali potrditi, tu, v polju umetnosti predstavlja nekakšno antitezo obstoječemu, konceptualno odprto postavko, ki ima lahko več možnih rešitev. Ena od umetnikovih hi!potez se nanaša na način, kako so umetniška dela ustvarjena in posledično tudi razstavljena. Umetnik na razstavi predstavlja slike in objekte, ki jih jukstapozicijsko vmešča v galerijski prostor kot instalacijo. Slike in objekti so nastajali vzporedno, umetnik pa je s tem, ko je prehajal iz slike v objekt in nazaj, puščal formo vseskozi odprto za nove rešitve. Postopnost in eksperimentalnost ustvarjalnega procesa s

Hiša kulture v Pivki, 3. januar ― Saša Bezjak: Jaz ti ona6. – 27. januar 2023otvoritev: 6. januar ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekSaša Bezjak je vizualna umetnica, ki vzporedno deluje na področjih slikarstva, kiparstva in performansa, najbolj znana pa je po svojih risbah – vezeninah na različnih, predvsem hišnih tekstilih.Risba je osnova ustvarjanja Saše Bezjak, je začetek vsakega njenega dela in nastaja spontano, vsakodnevno in v velikih količinah. Umetnica skozi risbo posreduje marsikaj: izraža svoje zamisli, ideje in koncepte, beleži vsakdanje situacije in posebne dogodke, opisuje družbene in intimne medsebojne odnose, na osebni ravni pa je risba zanjo tudi način, kako sprostiti notranje napetosti in konflikte. Ko umetnica ustvarja risbe, se procesu popolnoma prepusti, zato jih vselej preveva neposrednost, spontanost in prvinskost, ki jih, kot sama pravi, ceni pri otrocih, oviranih osebah in naravnih ljudstvih.Ta pristop k ustvarjanju se odraža tudi v formi. Risbe so preproste in poenostavljene, očiščene vseh odvečnih detajlov, delujejo zgolj s sugestivnostjo črte. Na njih kot osrednji motiv kraljuje figura, ki lahko nastopa sama ali v razmerju z drugimi, včasih tudi z živalmi (ribe, pes) in različnimi detajli iz narave (sonce, zvezde, dež, drevesa). Njena fiziognomija je poudarjeno ekspresivna in deformirana, udi so neskladni v razmerju drug do drugega in/ali do celote, so preveliki, premajhni, predolgi, prekratki. Pogosto manjkajo, največkrat roke, ali se, prav nasprotno, pojavijo samostojno, brez pripadajočega jim telesa (falus, vulva, glava, oko). Figure so postavljene v nemogoče položaje – kot bi bile iz gume, ki jo lahko poljubno gnetemo in oblikujemo, njihova telesa so ponekod pretirano raztegnjena, drugod zbita in potlačena. Prav tako neskladnost zaznamuje tudi razmerja med samimi figurami, figuro in drugimi elementi na risbah ter figuro in prostorom, ki je ekvivalenten nosilcu, se pravi, kosu papirja ali tekstila.Skozi igro med omenjenimi neskladnostmi risbe govorijo o nesoraz

Hiša kulture v Pivki, 27. november 2022 ― Klemen Zupanc: SCHALAR SEE 14132. – 23. december 2022otvoritev: 2. december ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekKlemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi.V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo.Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihov

Hiša kulture v Pivki, 29. oktober 2022 ― Vanja Mervič: vzemi-prežveči-odvrzi4. – 25. november 2022otvoritev: 4. november ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekVanja Mervič je po temeljni izobrazbi slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, saj verjame, da ima vsaka ideja svoj specifičen način izraza. V svojem delu se na splošno ukvarja s svetom onkraj vidnih plasti materialnosti. Na eni strani raziskuje tisto, kar postane vidno šele s pomočjo sodobne tehnologije (kot je npr. elektronski mikroskop in Kirlianova kamera), to je mikrostruktura materije, na drugi pa svet nematerialnega, ideje, misli in energije. V skladu s tem njegova umetniška praksa kaže pripadnost sodobnemu znanstvenemu, materialnemu pogledu na svet, obenem pa zavezanost nečemu prvinskemu, večnemu, nerazložljivemu, kar je onkraj materialnega.Na tokratni razstavi z naslovom vzemi-prežveči-odvrzi umetnik predstavlja različna dela, v katerih se osredotoča na žvečilni gumi kot metaforo za sodobno potrošniško družbo. Kot opozarja, je človeštvo v zadnjih dveh stoletjih naredilo neverjeten tehnološki preskok, vendar pa je vzporedno s tem procesom pospešeno izgubljajo vrednote, zaradi katerih je svet prijeten prostor za življenje. V zadnjem času postaja vse bolj jasno, da nas tako imenovani napredek ni pripeljal nikamor, saj stopicljamo na mestu, do vratu zasuti s takšnimi ali drugačnimi produkti za enkratno uporabo. Obkožajo nas nepregledni kupi predmetov, ki jih po instant uporabi takoj zavržemo, hkrati pa se utapljamo v informacijah, nasvetih in idejah, ki jih na hitro posrkamo, prežvečimo in izpljunemo – tako kot žvečilni gumi.Umetnik v razstavljenih delih žvečilni gumi – ta popoln predstavnik zavržkov – obravnava kot artefakt in na ta način skuša najti smisel v njegovem nesmislu. Dela razvrsti glede na galerijski prostor v tri skupine. Prva z naslovom Topografije vsakdana vključuje frotaže, knjigo umetnika in objekt pladenj z žvečilnimi gumiji, namenjenimi obiskovalcem. Drugo z naslovom Skriti prehod sestavlja serija fotografij, ki s

Hiša kulture v Pivki, 1. oktober 2022 ― Boris Beja: Ko ima mlade, jih ima sto7. – 28. oktober 2022otvoritev: 7. oktober ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekBoris Beja v slovenskem umetnostnem prostoru kot umetnik nastopa že deset let. V svojem delu se osredotoča na raziskovanje vsakdanjega življenja, pri čemer prepleta osebne izkušnje in intimna občutja z (aktualnimi) družbenimi fenomeni. To prehajanje od intimnega do družbenega se formalno kaže pri uporabi različnih medijev, ki jih pogosto združuje v istem delu, zato osrednje mesto v njegovi umetniški praksi zaseda instalacija kot prostorsko ‘ubesedenje’ teh odnosov.Izhodišče tokratne razstave v Hiši kulture je grafika Franca Miheliča (1907–1998), ki se nahaja v stanovanju, kjer umetnik biva in ustvarja. Interier stanovanja se ni spremenil že 50 let, del opreme pa so tudi tri Miheličeve grafike v tehniki linoreza: Spomin na očeta (1954), Vojska v snegu (1950–60) in Mrtvi kurent (1953). Slednja je izhodišče razstave v Hiši kulture.Umetnik pri snovanju del, ki jih predstavlja na razstavi, izhaja iz figur na grafiki. Pri tem se poigrava s pretvarjanjem dvodimenzionalne podobe v objekt (in nazaj) in na ta način sprevrača tradicionalno pojmovanje kurenta kot lika, ki preganja zimo in prebuja pomlad, kot tak pa simbolizira plodnost in s tem tudi življenje. Po navdihu figur z grafike ustvari več kipov, ki jih postavi na gracilna, dematerializirana stojala in razporedi po galerijskem prostoru. Tisti, ki stoji sam zase, je dokaj realistična podoba lika, ki ga na grafiki vidimo od zadaj. Trije, ki stojijo v skupini, pa so fantastične izpeljanke iz vseh ostalih figur. Pri tem ni naključje, da so izpeljanke ravno tri, saj je to najpomembnejše število v slovenskem izročilu. V osnovi predstavlja popolnost in celovitost, ki se nanaša na različne kontekste: preteklost, sedanjost, prihodnost kot trojstvo časa, podzemna, zemeljska in nebesna sfera kot trojstvo prostora, koncept tročana, trije sinovi, tri rojenice, tri preizkušnje, Triglav … če omenimo nekaj najbolj

Hiša kulture v Pivki, 7. september 2022 ― vdih izdih9. – 30. september 2022otvoritev: 9. september ob 19. uriSodelujejo: Boštjan Kavčič, Lučka Koščak, Tejka Pezdirc, Luka Širok, Iva Tratnik, Jaka Vatovec, Sonja Vulpes, Leon ZuodarKustosinja razstave: Mojca GrmekRazstavo z naslovom vdih izdih je zasnovala kustosinja Mojca Grmek, ki je izbrane umetnice in umetnike povabila k interpretaciji sintagme vdih izdih. Pri tem jo je zanimalo, ali jo je mogoče razumeti kot metaforo za kratkost in minljivost življenja? Kot preprosto zaznambo njegovega začetka in konca? Ali vsega, kar se zgodi vmes?Sodelujoči na razstavi sintagmo interpretirajo različno, kljub temu pa je med njimi opaziti določene povezave. Boštjan Kavčič pri ustvarjanju izhaja iz zavedanja, da je univerzum celota, kjer je vse v dinamičnem ravnovesju med seboj. V skladu s tem svoje skulpture pojmuje kot ORGanizme, ki nastajajo z osvobajanjem energij iz kamna, ko so zaključene, pa harmonizirajo energije v prostoru, kjer se nahajajo. Delo, ki ga predstavlja na razstavi, sestavljata dva ORGanizma, Jedro kot duh in Svitek kot materija, ki skupaj  tvorita Enost – novo življenje.Tudi kiparka Lučka Koščak (1957–2022) je vseskozi verjela, da njene figure ljudi-angelov vzpostavljajo ravnovesja, vendar ne v celotnem univerzumu, pač pa znotraj nas samih. Delo na razstavi – gre za knjigo, ki je nastala posthumno iz originalnih materialov z umetničine samostojne razstave v Hiši kulture z naslovom Dih iz leta 2013 – je na prvi pogled povsem drugačno od ostalih iz njenega opusa, vendar prav tako skuša spodbuditi eno od najbolj naravnih, a skoraj pozabljenih oblik komunikacije – ustvarjanje vezi s samim seboj skozi dih.Odnos do samega sebe in do drugih je tudi tema, s katero se Luka Širok ukvarja v delu z naslovom Brez obrazi v dimu. Serija treh slik predstavlja »portrete«, ki se prikazujejo in izginjajo iz navidez naključnih barvnih nanosov na pretežno sivem ozadju in so vsakokrat drugačni, odvisno pač od razpoloženja, volje in domišljije gledalca. Na osnovni ravni sl

Hiša kulture v Pivki, 2. september 2022 ― Poslikana Pivka / Leon Zuodar: Artist at WorkKustosinja projekta: Mojca GrmekPoslikana Pivka je večletni projekt (2022–2025) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru, na primeru majhnega mesta, kot je Pivka.Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije, npr. med dominantno kulturo in subkulturami ali v etično, socialno in ideološko razdeljenih skupnostih. Glede na to, da Pivka nima (še) nobene javne poslikave, se zdi posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti nasploh.V prvi izvedbi projekta je slikar Leon Zuodar izvedel poslikavo z naslovom Artist at Work, ki tematizira delo umetnika, njegov prispevek k razvoju družbe in družbeno percepcijo sodobne umetnosti. Zuodar je poslikavo zasnoval v svojem značilnem slogu s preprosto risbo, a kompleksno vsebino, ki se poraja skozi razbiranje različnih, bolj ali manj prikritih, referenc iz sveta (sodobne) umetnosti in popkulture, cepljenih na osebno interpretacijo vsakokratnega gledalca in gledalke.Projekt sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Občina Pivka.

Hiša kulture v Pivki, 1. junij 2022 ― Pesmi v grafiki / Srečko Kosovel3. – 24. junij 2021otvoritev: 3. junij ob 19. urisodelujočiJovana Đukić, Miha Majes, Monika Plemen, Maša PušnikPesmi v grafiki je naslov večletnega projekta (2022–2025), ki raziskuje povezave med poezijo in likovno umetnostjo skozi medij grafike.Prva izvedba projekta se osredotoča na poezijo Srečka Kosovela. V uvodnem delu so se sodelujoči umetniki in umetnice udeležili literarnega sprehoda po Sežani V korak s Kosovelom, kjer so spoznali pesnikovo življenje in delo. Sledil je praktični del delavnice, kjer so ustvarjali grafike v tehniki sitotiska. Za izhodišče pri delu so si izbrali Kosovelovo pesem in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v dveh vnaprej določenih barvah. Nato so grafiko odtisnili in polovico natisnjenih izvodov uporabili kot osnovo za kolaž. V celotnem procesu so kot likovni element uporabili tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo. Vsa nastala dela, grafična mapa in spremni katalog v obliki zina, so predstavljena na razstavi v Hiši kulture.Projekt sofinancirajo Ministrstvo za kulturo RS, Občina Pivka in Kosovelov dom Sežana.

Hiša kulture v Pivki, 28. maj 2022 ― Pesmi v grafiki / Srečko Kosovelgrafična delavnica in skupinska razstavadelavnica30. maj – 2. junij 2022razstava3. – 24. junij 2022sodelujejoJovana Đukić, Miha Majes, Monika Plemen, Maša PušnikPesmi v grafiki je nov večletni projekt, s katerim nadaljujemo prakso, ki smo jo vzpostavili v preteklem obdobju in se je izkazala za uspešno (PIVKA 45°40′49.63″N 14°11′46.98″E, 2015-2021). Projekt je zasnovan v obliki delavnice, na kateri 6 povabljenih umetnic in umetnikov ustvarja grafična dela na določeno temo v izbrani tehniki. Temo predstavimo v povezavi s partnerjem (institucija, podjetje, društvo…), nanjo pa vežemo tudi ustrezno grafično tehniko. Vsa nastala dela, grafično mapo in spremni katalog v obliki zina, predstavimo na razstavi v Hiši kulture in v prostorih partnerja, nato postanejo del naše stalne zbirke.Osrednja tema projekta je poezija znanih regionalnih pesnikov in pesnice. To so Dragotin Kette, Srečko Kosovel, Maksa Samsa in Miroslav Vilhar. Sodelujoči pri projektu spoznajo izbranega pesnika/pesnico in njegovo/njeno poezijo ter v tej povezavi ustvarijo novo grafično delo. K grafiki pristopajo eksperimentalno, izven njenih osnovnih parametrov (odtis, reprodukcija), in avtorsko, kar pomeni, da odtise na različne načine spreminjajo v originale. Pri tem kot enega ključnih elementov uporabljajo tipografijo, ki predstavlja neposredno vizualno vez s poezijo.  V prvi izvedbi projekta se bomo osredotočili na poezijo Srečka Kosovela. V sodelovanju s Kosovelovim domom Sežana kot partnerjem pri projektu se bomo udeležili vodenega literarnega sprehoda V korak s Kosovelom, kjer bomo spoznali pesnikovo življenje in delo. Sledil bo praktični del delavnice, kjer bodo sodelujoči povezali grafiko in kolaž, s sočasno uporabo tipografije. Za izhodišče pri delu si bodo izbrali eno Kosovelovo pesem in jo uporabili kot navdih za zasnovo grafike v tehniki dvobarvnega sitotiska. Nato bodo grafiko odtisnili in polovico natisnjenih izvodov uporabili kot osnovo za kolaž. V katalogu pro

Hiša kulture v Pivki, 2. maj 2022 ― Uroš Weinberger: Metaverse6. – 27. maj 2022otvoritev: 6. maj ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekUroš Weinberger je v slovenskem umetnostnem prostoru in širše že dobro uveljavljen vizualni umetnik, ki ustvarja v glavnem na področju figuralnega slikarstva, predvsem slike, risbe in murale, občasno pa tudi instalacije.Njegova dela vselej nastajajo kot odziv na aktualno družbeno dogajanje, pri čemer ga še posebej zanima razmerje med realnostjo in fikcijo. V tem okviru raziskuje takšne ali drugačne konstrukcije realnosti v povezavi z različnimi ideologijami, političnimi ali ekonomskimi interesi ter znanstvenimi in tehnološkimi dosežki. To raziskovanje ga je v zadnjem času, ko vsakdanje življenje poteka vse bolj v računalniškem okolju in na medmrežju, pripeljalo do ustvarjanja virtualnih svetov, kjer med realnostjo in fikcijo ni več trdnih meja, razlikovanje med enim in drugim pa povsem poljubno.Proces nastajanja Weinbergerjevih slik je že vrsto let enak. Umetnik se pri ustvarjanju svojih del večinoma poslužuje že obstoječih podob, ki izvirajo iz sodobnih komunikacijskih medijev, kot so različne publikacije (časopisi, revije), televizija in internet, ali iz strokovne in umetniške literature ter filma. Podobe jemlje iz njihovih prvotnih kontekstov in jih sestavlja v nove celote (digitalni kolaž), ki jih nato prenese na platna srednjih ali večjih formatov. Pri tem se poslužuje različnih slikarskih postopkov, ki jih večkrat uporabi tudi na istem platnu. V starejših delih (2008–2013) je pogosto združeval megličaste barvne ploskve v ozadju z risbo figur v ospredju, okrog leta 2015 pa se začne eno in drugo postopoma drobiti, dokler se v najnovejših delih (2018–2022) ne razprši v povsem »pikseliziran« svet – tu so figure bolj ali manj zabrisane silhuete, postavljene v prostor iz megličastih barvnih pik in črtic, ki se ponekod sestavijo v prepoznavne elemente krajine, kot so stanovanjski bloki ali drevesa, drugod v fantastične mrežaste strukture ali vesoljska plovila. V te

Hiša kulture v Pivki, 28. marec 2022 ― Neža Knez: Predlogi in poskusi #21. – 22. april 2022otvoritev: 1. april ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekNeža Knez se v svoji umetniški praksi ukvarja s prehajanjem meja med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, na način, ki gledalca spodbudi, da začne o svetu razmišljati drugače.  Njena dela, ki izhajajo iz te prakse, skušajo razbiti samoumevnost vsakdana in pokazati na »nekaj vmes«, s tem pa delujejo kot nekakšni rezi v vsakdanje življenje, ki razpirajo možnosti za nov in drugačen pogled na svet.Umetnica se v zadnjih nekaj letih posveča obsežnemu projektu, ki ga v galerijskih prostorih predstavlja po segmentih. Izhodišče projekta so ustvarjalne delavnice, na katerih skupaj z otroki razmišlja o današnjem svetu, o njegovih dobrih in slabih straneh ter o rešitvah, ki bi ga potencialno lahko spremenile na bolje. Ideje, ki se porodijo na delavnicah, preoblikuje v umetniška dela (objekt, instalacijo ali video) in jih predstavi v galerijskem prostoru, kjer jih gledalke, gledalci dopolnijo s svojo domišljijo in na ta način soustvarjajo »druge resničnosti«, nekakšne fiktivne svetove, ki skušajo predstaviti stvarnost, kot jo dojemajo otroci, skozi oči odraslih. Iz video materiala, ki nastaja v okviru projekta, bo umetnica ustvarila eksperimentalni dokumentarno-igrani film, s katerim se bo projekt tudi zaključil, predvidoma v letu 2023.Osrednja tema projekta je raziskovanje različnih načinov dojemanja in razumevanja sveta, ki poteka na relaciji med odraslimi in otroci. Umetnica na različne načine sooča odrasle z otroškim pogledom na svet in spremlja, kaj se pri tem dogaja – kako se nanj odzivajo, se z njim spopadajo, se skušajo vanj vživeti itd. Znotraj tega okvira se posveča tudi bolj splošnim vprašanjem, kot je denimo odnos med različnimi nivoji stvarnosti, prehajanje meja med stvarnostjo, fikcijo in imaginarnim, raziskovanje interakcij in komunikacij v določenem prostoru in času ipd. K tem vprašanjem pristopa s pomočjo filmskega jezika, kjer eksperimentira s preh

Hiša kulture v Pivki, 27. februar 2022 ― Polonca Lovšin: Kakšen je načrt?4. – 25. marec 2022otvoritev: 4. marec ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekPolonca Lovšin svojo umetniško produkcijo razvija na presečišču raznih idej in praks, zato njena dela vključujejo različne medije, so interdisciplinarna in projektno naravnana. Na najbolj splošni ravni je njeno ustvarjanje mogoče označiti kot prehajanje med umetnostjo in vsakdanjim življenjem, katerega namen je zamajati ustaljene predstave, prepričanja in ravnanja.Hiter pregled dosedanje produkcije Polonce Lovšin pokaže, da je njeno umetniško delovanje možno razdeliti na obdobja, ki trajajo približno pet let. V prvem (2000-2004) se umetnica osredotoča na raziskovanje neodvisnih načinov bivanja in mobilnosti posameznika, ki ga kasneje (2005-2009) razširi še na neodvisne načine pridobivanja energije in pri tem stopi iz zasebne sfere v javni prostor. V tretjem obdobju (2010-2014) umetnica sintetizira vse komponente svojega dotedanjega dela v kompleksne interdisciplinarne in večmedijske projekte, ki v zasnovi vključujejo poglobljeno raziskavo v sodelovanju z različnimi institucijami in strokovnjaki, v izvedbi pa skupnostno delovanje vseh sodelujočih. V teh projektih umetnica svoja dolgoletna raziskovanja, kako s preprostimi sredstvi in osnovnim znanjem narediti (mobilno) zavetje, dinamo, vodni zbiralnik ali si priskrbeti hrano, poveže v kompleksne sisteme samooskrbe, ki delujejo neodvisno od obstoječih produkcijskih sistemov in vključujejo tudi sodobne vrednote, kot so visoka kakovost življenja, trajnostni razvoj, ekološka vzdržnost ipd. S tem njeno ustvarjanje presega običajen družbeno-kritičen domet sodobne umetnosti, saj brez velikih besed, manifestov ali izjav vzpostavlja konkretne prakse, ki subverzivno delujejo na obstoječi kapitalistični sistem. V zadnjem obdobju (2015-2021) umetnica svoj družbeni angažma razširi na področje političnega, saj v delih iz tega časa pogosto raziskuje problematiko odnosov med javnostjo in oblastjo, med različnimi interesni

Hiša kulture v Pivki, 29. januar 2022 ― Nina Čelhar: Vmes4. – 25. februar 2022otvoritev: 4. februar ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekSlikarka Nina Čelhar se že vrsto let ukvarja s slikanjem sodobne bivalne arhitekture, v tem okviru pa jo zanimajo predvsem prostori, ki so narejeni po meri posameznika in hkrati v sozvočju z okoljem. Za njene slike je značilna izčiščena kompozicija, ki izbrani motiv predstavi v nekaj ključnih potezah, brez odvečnih podrobnosti in opisovanja, ter kolorit z omejeno barvno lestvico, ki poleg zelenih in peščenih odtenkov vključuje le še črno in belo. Bela barva ima v slikarstvu Nine Čelhar nasploh posebno mesto, saj jo uporablja zelo veliko in na različne načine – kot monokromno ozadje motiva, kot kopreno, ki ga čez in čez prekriva, kot meglico, ki redči njegovo telesnost ali kot svetlobo, ki prihaja iz njegove notranjosti. Zaradi vse te beline – ne glede na njeno specifično rabo – upodobljeni motivi delujejo dematerializirano, prosojno, kot bi se zataknili na pol poti med obstojem in neobstojem, zato se zdijo kot možnost, bolj ali manj uresničljiva, privid, želja, sen.Tokratna razstava Nine Čelhar je v več pogledih nekaj posebnega. Ne le zato, ker umetnica na njej prvič predstavlja svoja dela na papirju, pač pa so ta dela tudi nekoliko drugačna od ostalih iz njenega opusa. V njih umetnica preusmerja pozornost z zunanje podobe arhitekture v njeno notranjost, se pravi, v bivalne prostore in na predmete, ki ga zapolnjujejo. Zanimajo jo povsem vsakdanje stvari, kot so miza, stol, obešalnik za oblačila, torba, papirji in pisala, ki jih prikazuje v bolj ali manj stilizirani obliki na čistem belem ozadju, kjer je mogoče zgolj intuitivno zaslutiti osnovne koordinate prostora, včasih pa niti tega ne. Ponekod so predmeti naključno razpršeni po vsej slikovni površini, drugod so povezani v logično celoto (npr. namizje), kjer pa je ta ali oni poniknil v belino. Nekateri so povsem jasno prepoznavni, drugi se nam prikazujejo po delih, tretji so zgolj barvna lisa nedoločnih oblik. Za

Hiša kulture v Pivki, 4. januar 2022 ― Urška Alič: Trki 7. – 28. januar 2022otvoritev: 7. januar ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekUrška Alič deluje na področju grafike, ki jo razume kot širok poligon raziskovanja različnih pristopov in materialov. Navdih za svoja dela črpa iz vsakdanjosti, kjer jo še posebej privlačijo nenavadne situacije, neobičajnosti, napake in spodrsljaji. Vse, kar pritegne njeno pozornost, zabeleži v obliki fotografije, skice ali zapisa, in prej ali slej pretvori v grafiko, zin, objekt ali tekstilni izdelek. Na razstavi z naslovom Trki umetnica predstavlja svoj najnovejši opus del, ki ga sestavljajo grafike srednjih formatov v tehniki sitotiska in manjši objekti, izdelani iz različnih naravnih materialov (les, kaširani papir, aluminijeva folija). Pri ustvarjanju grafik se na splošno osredotoča na odnose in napetosti med osnovnimi geometrijskimi oblikami, čistimi barvami, svetlobo in senco, nastala razmerja pa skuša prenesti na papir, najraje v tehnikah sitotiska ali risografije. Kompozicije, ki nastanejo skozi ta proces, učinkujejo presenetljivo poetično; njihov čar je v tem, da v nasprotju s preprosto minimalistično formo ustvarjajo kompleksnost pomena, saj pri gledalcih, gledalkah zbujajo povsem različna, včasih celo nasprotujoča si občutja, asociacije in interpretacije. To dvoumnost pa umetnica še stopnjuje tako, da grafikam vnaprej ne določi niti naslovov niti pozicije, ampak se pri tem prepušča trenutnemu navdihu ob vsakokratni postavitvi. Podobnim načelom umetnica sledi tudi pri ustvarjanju objektov, saj se zdijo kot prevod minimalističnega izraza grafik v tridimenzionalno formo. Tudi tu so njeno izhodišče osnovni geometrijski liki ali telesa, ki jih povezuje v celoto tako, da ustvarja napetost med okroglimi in oglatimi oblikami, praznino in volumnom, različnimi barvami. Recipročen odnos med grafikami in objekti umetnica še dodatno poudarja s sopostavitvijo v galerijskem prostoru, kjer grafike položi na podstavek, ki običajno pritiče objektom, objekte pa pritrdi na s