Hiša kulture v Pivki, 28. oktober ― osebna razstava Mia Paller Hodim, dokler ne dosežem površja3. – 23. 11. 2023 otvoritev 3. 11. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Mia Paller ustvarja na področju slikarstva, grafike, gibljive slike in analogne fotografije, pri čemer uporablja metode kolažiranja, prehajanja med mediji in vizualnih analogij. Izhodišče njenega ustvarjanja je že vseskozi sled, ki jo razume kot dokaz, da je nekaj bilo ali da se je nekaj zgodilo, kot stezo, neposredni odtis, posledico zoba časa. Sledi običajno najde na javnih površinah v urbanih naseljih med vsakodnevno hojo po opravkih. Tiste, ki jo pritegnejo, zabeleži s pomočjo fotografij, zapisanih misli in risb, te vizualne dnevniške zapiske pa uporablja kot skicirko, iz katere črpa navdih za svoja dela. Z ozirom na to svoje ustvarjanje razume kot popis določenega prostor-časa skozi sledi njegove obrabe. Na tokratni razstavi predstavlja novo grafično serijo z naslovom Hodim, dokler ne dosežem površja. Serija je nastala v Rotterdamu, kjer umetnica trenutno živi in dela, navdihnil pa jo je specifičen mestni predel z oznako M4H, nekdanje pristanišče ob izlivu reke Maas v morje, danes pa kreativno središče, kjer raznovrstni umetniški ateljeji in mlada podjetja sobivajo z industrijsko proizvodnjo. Soseska je spričo svoje ustvarjalne strukture že sama po sebi polna najrazličnejših vizualnih dražljajev, k njeni slikovitosti pa pripomore tudi bogastvo industrijskih zvokov in morskih oziroma rečnih vonjav. Umetnica je na svojih vsakdanjih poteh množico teh vtisov na različne načine dokumentirala s fotografijo in risbo, iz tako nastalih podob pa izbrala nekatere najbolj zanimive in jih uporabila kot navdih za zasnovo grafik. Skozi ustvarjalni proces, ki ne odraža le vizualne kompozicije določenega vtisa, pač pa tudi način njegovega nastanka (npr. osnova za grafiko Serpentine je fotografija odluščene barve na kovinski ograji; umetnica jo je pretvorila v tribarvni lesorez, ki odraža zaporedje barv, s katerimi je bila ograja nekoč pobarvana; pri t

Hiša kulture v Pivki, 29. julij ― javna poslikava Poslikana Pivka / Petra Preželj: Povej zgodbo od 24.7.2023 dalje kustosinja Mojca Grmek Poslikana Pivka je večletni projekt (2022–2025) galerije Hiša kulture v Pivki, ki raziskuje stensko slikarstvo, njegov izraz, domet in pomen v javnem prostoru, na primeru majhnega mesta, kot je Pivka. Kot je znano, je osrednji pomen stenskega slikarstva v tem, da umetnost prinaša v javno sfero. Na ta način umetniško delo pridobi najširše občinstvo, tudi tisto, ki nikoli ne vstopi v galerijo, hkrati pa (lahko) postane učinkovit medij družbene komunikacije. Glede na to, da Pivka pred tem projektom ni imela nobene javne poslikave, se zdi še posebej primerna za raziskavo, kakšne učinke ima lahko poslikava na prebivalce mesta, odnose med njimi in družbeno ozračje nasploh. Zato Hiša kulture pojmuje projekt kot nekakšen laboratorij za raziskovanje odnosov med umetnostjo in družbo, ob tem pa se nadeja, da bo pomembno prispeval k razvoju vizualne podobe mesta in promociji vizualne umetnosti nasploh. V prvi izvedbi projekta, leta 2022, je slikar Leon Zuodar na dvorišču za Hišo kulture izvedel poslikavo z naslovom Artist at Work, ki tematizira delo umetnika, njegov prispevek k razvoju družbe in družbeno percepcijo sodobne umetnosti. V letošnjem letu je slikarka in ilustratorka Petra Preželj poslikala steno podpornega zidu ob vrtcu Mavrica. Umetnica je zasnovala poslikavo v svojem značilnem slogu, ki ga na eni strani opredeljuje stroga risba, polna natančno izrisanih detajlov, na drugi pa razkošje najrazličnejših barv, iz te napetosti pa se poraja ekspresiven večpomenski izraz. Poslikava prikazuje figure živali, rastlin, ljudi in fantastičnih bitij, razvrščene na pisanem ozadju, kjer se abstraktni vzorci iz črtic in pik izmenjujejo s prepoznavnimi elementi krajine (cesta, grič, oblak). Preplet raznolikih motivov, ki prehajajo drug v drugega, in likovnih prvin, ki na isti način predstavljajo različne stvari, denimo, vzorec iz pikic/črtic na temno modrem ozadju je lahko kožuh,

Hiša kulture v Pivki, 3. april ― Simon Kocjančič: Prazno kraljestvo7. – 28. april 2023otvoritev: 7. april ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekSimon Kocjančič deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, instalacije in umetniških zinov. Svoj formalni jezik gradi na meji med različnimi svetovi: figuraliko in abstrakcijo, toplimi in hladnimi barvami, oblimi in oglatimi oblikami, risbo in barvnim poljem itd. Prav tako v svojih delih tudi na vsebinski ravni vseskozi prehaja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom.Na tokratni razstavi z naslovom Prazno kraljestvo predstavlja svoja najnovejša dela velikih formatov, ki jih dopolnjujejo male slike in grafike. Osrednja tema razstave je problematika  pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršnekoli snovi (v nematerialnem pomenu besede). Kar napihuje ta bleščavi balon, je nepotešljiva želja, ki ne priznava nikakršnih omejitev, v svojem hlastanju po še in še več pa se ne utegne niti vprašati, kaj je njen smisel in namen.Umetnik k tej problematiki pristopa neobremenjeno in s kančkom humorja. Njegova značilna kožnato rožnata barva mutira v škrlatno in običajno vedra modrina bolestno pozeleni. Tudi njegovi prepoznavni, ponavljajoči se motivi, ki navadno nimajo določenega pomena, postanejo sporočilni. Eden od njih – značilna krožno-kvadratna oblika, ki se v umetnikovih delih redno pojavlja od leta 2017 dalje – v teh slikah lahko nastopa kot metafora za željo, ki zida gradove v oblakih, in hkrati kot simbol laskavega, ampak lažnega nebeškega kraljestva. Obenem pa lahko predstavlja tudi ravno nasprotno – prostor, kjer si je od nenasitne želje mogoče odpočiti. Podobno velja tudi za motiv zidu iz opek, ki je od leta 2017 nepogrešljiv v Kocjančičevih slikah, kjer se pojavlja v različnih oblikah – od preproste mrežne risbe, ki se pne čez ozadje slike, prek tridimenzionalne, ampak prosojne stene, do deloma al

Hiša kulture v Pivki, 27. februar ― Iva Tratnik: Ana in Meta Morfoza3. – 24. marec 2023otvoritev: 3. marec ob 19. uri Kustosinja razstave: Mojca GrmekIva Tratnik na področju vizualne umetnosti ustvarja v različnih medijih, kot so slika, risba, kolaž, skulptura, fotografija, video in instalacija. Na tokratni razstavi predstavlja izbor svojih najnovejših slikarskih del.Za ta dela je značilno, da jih naseljujejo različni predmeti, rastline in živali ter njihovi fragmenti in ostanki, ki so vsak zase dokaj običajni in prepoznavni, skupaj pa tvorijo imaginarne, fantastične celote. Umetnica to napetost ustvarja tako, da motive izbira iz povsem različnih, celo nasprotujočih si okolij (naravno-umetno, organsko-industrijsko, sedanjost-preteklost), na slikah pa jih razporeja mimo vseh fizikalnih zakonov – bodisi tako, da so prostorska razmerja med njimi (groteskno) nesorazmerna, bodisi lebdijo brez teže v nedefiniranem »prostoru«, ki je presek bolj ali manj fantastičnih krajin, ali pred ploskim ozadjem, ki je monokromno ali prekrito z različnimi vzorci, ki v večini primerov spominjajo na dekoracijo notranjih prostorov.Na ta način slikarka ustvarja fantastične svetove, ki gledalca in gledalko prevzamejo ter ju potegnejo vase. Ne le zato, ker se ob velikem formatu nosilca in gigantskih razsežnostih upodobljenih motivov čutita majhna in izgubljena, pač pa tudi zato, ker se ne moreta z ničemer identificirati. Na teh delih se namreč nikjer ne pojavi človeška figura kot bitje, ki bi ta fantastični svet strukturiralo in osmišljalo, pač pa je v njem človek prisoten le posredno, prek svojih ostankov – delov okostja ali predmetov, ki jih je nekoč proizvajal in uporabljal – kot stvar med stvarmi. To pa nas napelje na misel, da je fantastičen svet, ki ga prikazujejo slike, pravzaprav nekakšno postčloveško občestvo, kjer so vse posamezne entitete – bitja, predmeti in človeški ostanki – enakovredne v svoji bivajočnosti. Skupaj pomešane in prepletene, tako da ni mogoče reči, kje se ena konča in druga začne, predstavljajo neka

Hiša kulture v Pivki, 30. januar ― Miha Majes: Hi!poteze3. – 24. februar 2023otvoritev: 3. februar ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekMiha Majes je vizualni umetnik najmlajše generacije, ki ustvarja na področjih slikarstva, grafike in prostorske instalacije. Svoj vizualni jezik opredeljuje kot milenijski pogled na pop art v poznem kapitalizmu oziroma kot prisvajanje potrošniške estetike za naslavljanje pomanjkljive sposobnosti mišljenja v sodobni družbi. V skladu s tem v svojih delih pogosto uporablja ikonografijo pop- in sub- kultur(e), vanje vključuje različne vsakdanje predmete (igrače, pripomočke, okraske, oblačila…), vse to pa začini z elementi iz osebne mitologije, ki se je izoblikovala skozi odraščanje na slovenskem podeželju. Dela, ki jih predstavlja na tokratni razstavi, povezuje naslov Hi!poteze. Povzet je po izhodiščni sliki celotne razstave, ki prikazuje ogrado, v kateri je zaprto fantastično bitje, sestavljeno iz delov različnih živali, ob njem pa stoji počeno jajce z razprtimi krili. Slika predstavlja na eni strani zaprtost domišljije ali ustvarjalnosti v (umetniški) sistem oziroma strukturo, na drugi pa željo po osvoboditvi. Naslov Hi!poteze torej povzema umetnikovo raziskovanje novih načinov izražanja v umetniški produkciji. Z ozirom na to pridobi izraz hipoteze nekoliko drugačen pomen od običajnega, kar umetnik tudi zaznamuje z medklicajem. Če v polju znanosti označuje trditev, ki jo je potrebno dokazati ali potrditi, tu, v polju umetnosti predstavlja nekakšno antitezo obstoječemu, konceptualno odprto postavko, ki ima lahko več možnih rešitev. Ena od umetnikovih hi!potez se nanaša na način, kako so umetniška dela ustvarjena in posledično tudi razstavljena. Umetnik na razstavi predstavlja slike in objekte, ki jih jukstapozicijsko vmešča v galerijski prostor kot instalacijo. Slike in objekti so nastajali vzporedno, umetnik pa je s tem, ko je prehajal iz slike v objekt in nazaj, puščal formo vseskozi odprto za nove rešitve. Postopnost in eksperimentalnost ustvarjalnega procesa s

Hiša kulture v Pivki, 3. januar ― Saša Bezjak: Jaz ti ona6. – 27. januar 2023otvoritev: 6. januar ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekSaša Bezjak je vizualna umetnica, ki vzporedno deluje na področjih slikarstva, kiparstva in performansa, najbolj znana pa je po svojih risbah – vezeninah na različnih, predvsem hišnih tekstilih.Risba je osnova ustvarjanja Saše Bezjak, je začetek vsakega njenega dela in nastaja spontano, vsakodnevno in v velikih količinah. Umetnica skozi risbo posreduje marsikaj: izraža svoje zamisli, ideje in koncepte, beleži vsakdanje situacije in posebne dogodke, opisuje družbene in intimne medsebojne odnose, na osebni ravni pa je risba zanjo tudi način, kako sprostiti notranje napetosti in konflikte. Ko umetnica ustvarja risbe, se procesu popolnoma prepusti, zato jih vselej preveva neposrednost, spontanost in prvinskost, ki jih, kot sama pravi, ceni pri otrocih, oviranih osebah in naravnih ljudstvih.Ta pristop k ustvarjanju se odraža tudi v formi. Risbe so preproste in poenostavljene, očiščene vseh odvečnih detajlov, delujejo zgolj s sugestivnostjo črte. Na njih kot osrednji motiv kraljuje figura, ki lahko nastopa sama ali v razmerju z drugimi, včasih tudi z živalmi (ribe, pes) in različnimi detajli iz narave (sonce, zvezde, dež, drevesa). Njena fiziognomija je poudarjeno ekspresivna in deformirana, udi so neskladni v razmerju drug do drugega in/ali do celote, so preveliki, premajhni, predolgi, prekratki. Pogosto manjkajo, največkrat roke, ali se, prav nasprotno, pojavijo samostojno, brez pripadajočega jim telesa (falus, vulva, glava, oko). Figure so postavljene v nemogoče položaje – kot bi bile iz gume, ki jo lahko poljubno gnetemo in oblikujemo, njihova telesa so ponekod pretirano raztegnjena, drugod zbita in potlačena. Prav tako neskladnost zaznamuje tudi razmerja med samimi figurami, figuro in drugimi elementi na risbah ter figuro in prostorom, ki je ekvivalenten nosilcu, se pravi, kosu papirja ali tekstila.Skozi igro med omenjenimi neskladnostmi risbe govorijo o nesoraz

Hiša kulture v Pivki, 27. november 2022 ― Klemen Zupanc: SCHALAR SEE 14132. – 23. december 2022otvoritev: 2. december ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekKlemen Zupanc je slikar mlajše generacije, ki za izhodišče svojega ustvarjanja pogosto jemlje banalnosti vsakdana ter ustaljenih načinov bivanja in delovanja v sodobni družbi.V okviru svoje razstave v Pivki umetnik predstavlja stalno zbirko priznanega muzeja za arheologijo jezerske favne Musée de Schalar, ki se osredotoča na življenje Škalarja, šaleške jezerske pošasti, katere obstoj je dolga leta veljal za ljudsko legendo.Začetek muzeja sega v leto 1922, ko so pod gladino jezera v Šaleški dolini začeli opažati nenavadne obrise nečesa, kar je spominjalo na veliko žival. Vzpostavili so raziskovalno ustanovo, ki je zaposlila ugledne strokovnjake z različnih področij, ti pa so v nadaljnjih desetletjih sistematično beležili, analizirali in hranili najrazličnejše dokaze v zvezi z obstojem domnevne jezerske pošasti. Sčasoma se je muzej vse manj ukvarjal z dokazovanjem obstoja pošasti in vse bolj z njeno fiziognomijo in prehranjevalnimi navadami. Ugotovili so, da je Škalar v biološkem smislu svetovni unikum osteokambiarnega organizma, ki zaradi potreb rastoče fizionomije namesto eksoskeletona sporadično menja svoj endoskeleton, vsakokratna menjava pa zahteva ogromen vnos ogljika, ki ga mora organizem v kratkem času zaužiti za izdelavo novega. Pri tem je zanimivo, da se čas domnevne menjave endoskeletona in lokacija življenjskega habitata pošasti presenetljivo natančno ujemata s pojavom Šaleških jezer, kar namiguje na možnost, da je Škalar v šaleškem podzemlju zaužil tako veliko količino premoga, da je povzročil vdrtje površine in nastanek jezer. Na tej točki pa se je situacija za muzejske raziskovalce začela zapletati, saj jih je neizrečena, vendar povsem jasna posledica njihove teorije o karbonogenem prehranjevalnem ciklu osteokambiarov pahnila v nemilost pri socialističnih oblasteh, ki niso hotele priznati obstoja ogromne živali izven njihov

Hiša kulture v Pivki, 29. oktober 2022 ― Vanja Mervič: vzemi-prežveči-odvrzi4. – 25. november 2022otvoritev: 4. november ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekVanja Mervič je po temeljni izobrazbi slikar, vendar ustvarja v različnih medijih, saj verjame, da ima vsaka ideja svoj specifičen način izraza. V svojem delu se na splošno ukvarja s svetom onkraj vidnih plasti materialnosti. Na eni strani raziskuje tisto, kar postane vidno šele s pomočjo sodobne tehnologije (kot je npr. elektronski mikroskop in Kirlianova kamera), to je mikrostruktura materije, na drugi pa svet nematerialnega, ideje, misli in energije. V skladu s tem njegova umetniška praksa kaže pripadnost sodobnemu znanstvenemu, materialnemu pogledu na svet, obenem pa zavezanost nečemu prvinskemu, večnemu, nerazložljivemu, kar je onkraj materialnega.Na tokratni razstavi z naslovom vzemi-prežveči-odvrzi umetnik predstavlja različna dela, v katerih se osredotoča na žvečilni gumi kot metaforo za sodobno potrošniško družbo. Kot opozarja, je človeštvo v zadnjih dveh stoletjih naredilo neverjeten tehnološki preskok, vendar pa je vzporedno s tem procesom pospešeno izgubljajo vrednote, zaradi katerih je svet prijeten prostor za življenje. V zadnjem času postaja vse bolj jasno, da nas tako imenovani napredek ni pripeljal nikamor, saj stopicljamo na mestu, do vratu zasuti s takšnimi ali drugačnimi produkti za enkratno uporabo. Obkožajo nas nepregledni kupi predmetov, ki jih po instant uporabi takoj zavržemo, hkrati pa se utapljamo v informacijah, nasvetih in idejah, ki jih na hitro posrkamo, prežvečimo in izpljunemo – tako kot žvečilni gumi.Umetnik v razstavljenih delih žvečilni gumi – ta popoln predstavnik zavržkov – obravnava kot artefakt in na ta način skuša najti smisel v njegovem nesmislu. Dela razvrsti glede na galerijski prostor v tri skupine. Prva z naslovom Topografije vsakdana vključuje frotaže, knjigo umetnika in objekt pladenj z žvečilnimi gumiji, namenjenimi obiskovalcem. Drugo z naslovom Skriti prehod sestavlja serija fotografij, ki s