Spodmik tal plesu in svobodi

Spodmik tal plesu in svobodi

Neodvisni, 15. oktober ― Zgodba partizanke in izrazne plesalke Marte Paulin - Brine, učenke Mete Vidmar, kako na travi sredi šume pleše pred borci, je v slovenskem sodobnoplesnem ustnem izročilu postala legendarna in velja skorajda za nekakšno samoutemeljitev revolucionarnih temeljev te umetniške zvrsti. Bara Kolenc je o Brini naredila plesno-gledališko predstavo, Zala Dobovšek pa v prispevku za naš portal raziskala, ali je avtorica tej famozni zgodbi naredila (umetniško) pravico: "Obeleženje Brine želi biti monumentalno (ne v materialnem, temveč esencialnem smislu), poskuša jo izrisati skozi gosto, mestoma precej vase posrkano mrežo scenskih znakov in morda se prav zato ujame v zanko zaviralne hermetičnosti in občutka nedodelanosti."
FSFSFSMKMKMK: O telesni zaznavi plesa onkraj berljivih kodov

FSFSFSMKMKMK: O telesni zaznavi plesa onkraj berljivih kodov

Neodvisni, 7. oktober ― Avtor želi v tekstu skozi genealogijo dela Mateja Kejžarja, ki jo je predstavljal na zadnjih treh edicijah festivala Pajek, afirmirati drugačen način spremljanja dela sodobnoplesne produkcije, ki ni zasidrano v razumsko branje konceptov, ampak (polemično) odpira možnost "branja s telesom". Zaključuje s primerjavo Kejžarjevega dela z delom neoavantgardne skupine OHO, ki ju zaznamuje bližina, hkrati pa tudi temeljna razlika: "Kejžar s predstavo LSLSLS vpelje način vzpostavljanja odnosov med entitetami, ki niso zgolj razumske ali zgolj v pogledu gledalca. Telesa, pripeljana v gibanje, kreirajo kinetične intenzitete, te so kot vektorji postavljene v prostor, vplivajo druga na drugo, si izmenjujejo naboj, si nasprotujejo ali sovpadajo."
Performa & Platforma: Še pes ima rad pri jedi mir

Performa & Platforma: Še pes ima rad pri jedi mir

Neodvisni, 2. oktober ― Avtorica članka piše o štirih predstavah na mariborskem festivalu uprizoritvenih umetnosti Performa & Platforma, katerega fokus je bila letos oralnost, in jih uporabi kot sestavine za lasten tekstualni recept: "Nabor domačih in tujih izvajalcev v svojih delih oralnost uporablja bodisi kot osrednji uprizoritveni princip bodisi kot enega izmed performativnih znakov, pri čemer si pomagajo z razlikami med neužitnimi in užitnimi snovmi ter se naslanjajo na odnos, ki ga vzpostavljajo s konzumirano snovjo."
Bojana Kunst: Rastline in umetniške institucije – domneva o skupnem

Bojana Kunst: Rastline in umetniške institucije – domneva o skupnem

Neodvisni, 23. september ― Avtorica je obiskala predavanje Bojane Kunst Rastline in umetniške institucije - domneva o skupnem. V komentarju k predavanju (skozi branje Hegla) išče zagonetna mesta, vpisana v samo institucijo gledališča, kjer se dogodi izključitev rastlinskega. Tudi sodobna postantropocentična vključevanja rastlinskega v uprizoritveno prakso so tako ambivalentna in bolj kot da ponujajo odgovore, odpirajo vprašanja: "Philippe Quesne gledališko »črno škatlo« preobrazi v prostor neprekinjenih razmerij med človeškim, živalskim in rastlinskim – s posejanjem dreves in drugega rastlinja, ki ga je treba v času trajanja produkcije skrbno oskrbovati in zanj prilagoditi klimatske razmere, prostor uprizarjanja spremeni v biotop, okolje, ki presega klasično pojmovanje premičnega in umetnega scenografskega poseganja."
Česa ni v predstavi Podgane?

Česa ni v predstavi Podgane?

Neodvisni, 16. september ― Mateja Kurir se premisleka predstave loti iz mišljenja prostora Gledališča Glej in njegove zunanjščine ter spretno razbira semiotiko znakov, ki se ustvarjajo, ko se križata besedilo Hinkemann Ernsta Tollerja in plastenje različnih materialnosti. Uprostorjenje v obliki instalacije, razvija Kurir, briše linearno naracijo ter vzpostavi neko temeljno ahierarhičnost: "Nekaj sunkovitega je šlo mimo nas in nato izpuhtelo v odprtost, fluidnost, v neko ahierarhičnost. Česa torej ni v predstavi Podgane in zakaj je morda ravno ta manko, ta minus, ta odsotnost glavna poanta tokratne uprizoritve režiserja Marka Čeha?"
IMPULSTANZ 2019: Nekaj misli

IMPULSTANZ 2019: Nekaj misli

Neodvisni, 9. september ― Sourednici portala sta v okviru rezidenčnega bivanja na Dunaju avgusta obiskali kar nekaj sodobnoplesnih predstav na festivalu Impulstanz in v sledečem zapisu zgostili nekaj svojih misli o njih. Poleg velikih imen, ki ponujajo takšno in drugačno produkcijo, sta posebno mesto namenili tudi analizi negotove pozicije gledalca v določenem tipu predstav, zasledili pa sta tudi nov trend vračanja k formalizmom, ki se ga poslužuje predvsem mlajša generacija ustvarjalcev: "Če privzameva, da sva v zadnjih dneh festivala lahko ujeli reprezentativen del mednarodne aktualne sodobnoplesne produkcije, bi lahko sklepali, da sodobni ples še vedno jadra na krilih velikih (starih) imen."
Status neodvisnosti in trije paradoksi

Status neodvisnosti in trije paradoksi

Neodvisni, 26. avgust ― Poletje je čas tudi za premisleke o podstateh (portala) in za nove prizemljitve. Avtor članka razmišlja o paradoksih statusa neodvisnosti (v kontekstu neodvisne scene) - detektira tri vozle "neodvisnosti": odvisnost od hegemonih produkcijskih pogojev, diktat novega, izganjanje (lenega) umetnika iz javne sfere: "Vztrajati v neodvisnosti, vsaj po moji oceni, danes pomeni vztrajati v celem nizu protislovij, kar morda, če smem nekoliko cinično pripomniti, niti ni presenetljivo, saj to docela pritiče duhu današnjega časa."
Zgodnja ura in zvočni pesek

Zgodnja ura in zvočni pesek

Neodvisni, 12. avgust ― Prispevek iz umeščene pozicije (avtorica prispevka je bila vključena tudi v delček procesa nastajanja predstave) opisuje doživetje premiere žanrsko neoprijemljivega zvočno performativnega dogodka Iden avtoric Saške Rakef, Bojane Šaljić Podešva in Tine Kozin: "Performerke posodijo svoja afektivna telesa in glasove naravnemu pojavu, da ta lahko dobi besedo. S tem pa ga, četudi se to zdi na videz paradoksalno, ne reducirajo na antropocentrično perspektivo. Nasprotno, glasovi umetnic so medij, ki omogoča nečloveškemu, da spregovori s človekom. In to celo pred njeno prvo jutranjo kavo."
Gremo se igrat!

Gremo se igrat!

Neodvisni, 29. julij ― Avtorica Varja Hrvatin se v prispevku loti natančnega popisa generacije najmlajših gledaliških ustvarjalcev v Sloveniji, torej tistega dela ustvarjalcev, ki na novo vstopajo na polje uprizoritvenih umetnosti ter skoznje premišljuje produkcijska razmerja in teren neinstitucionalnega in institucionalnega polja. Hkrati mapira imena (Rok Kravanja, Jan Rozman, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Žiga Divjak, Mirjana Medojević, Tjaša Črnigoj, Sandi Jesenik, Nina Ramšak) ter skoznje oriše trenutne trende, poetike in uprizoritvene postopke: "Pogost in priljubljen pojav je preigravanje različnih slogov in žanrov, predvsem pa se pri mnogih poetikah čuti poskus izražanja vsebinske nemoči, skozi surovo fizičnost in neposredno moč telesnosti".
Zakasnelo poročilo iz Lizbone

Zakasnelo poročilo iz Lizbone

Neodvisni, 15. julij ― Sourednica platforme Neodvisni Alja Lobnik v prispevku predstavlja mednarodni projekt, ki ga vodi domači zavod Bunker. Eden izmed poudarkov projekta je tudi mobilnost kritika. Avtorica se v tem kontkekstu osredotoča na umetniške dogodke, ki jim je prisostvovala aprila v Lizboni: "V času našega obiska je bila na ogled tudi retrospektivna razstava o začetniku improvizacije v plesu, Stevu Paxtonu. Razstavljalna logika je nevsiljivo in senzibilno sledila vseživljenjskemu delu improvizatorja, ozaveščanju telesa in odnosnicam, ki jih eno telo spleta z drugim."
Cirkuške koreografije teles in predmetov

Cirkuške koreografije teles in predmetov

Neodvisni, 1. julij ― Prispevek Nike Arhar se z natančnostjo loti premisleka o statusu sodobnega cirkusa ter njegovega heterogenega značaja, ki se sprehaja med sodobnimi uprizoritvenimi praksami ter vpetjostjo v tradicijo kot določujočim momentom zvrsti. Njena kontekstualizacija izgradi teren, na katerem avtorica reflektira dvanajsti festival novega cirkusa in sodobne klovnade Klovnbuf: “V tako šibki strokovni in receptivni sceni je festival Klovnbuf eden najizrazitejših akterjev, vsaj z največ ustvarjalnega manevrskega prostora in znanja”.
Zapisan spomin 1959–2019

Zapisan spomin 1959–2019

Neodvisni, 18. junij ― Avtorica prispevka Sara Živkovič se v esejistični maniri loti osnovnega izrazoslovja in genealogije buta ter vzporedno črta glavne poteze tridesetletnega delovanja plesalke Tanje Zgonc ob premieri Poklon v PTL-ju: "Avtoričina gesta, ko motiv spomina, poklona in spoštovanja postavi v osrčje uvoda, jedra in speva Poklona, je zatorej več kot omembe vredna, saj se s tem tudi sama izloči iz vse bolj prisotnega diskurza in odpre okno problematiki partikularnosti posameznika in izginjanja kolektivne sledi".
Beseda, poznaš jo tudi ti

Beseda, poznaš jo tudi ti

Neodvisni, 17. junij ― Ambientalni plesni koncert Ljubi me nežno, katerega vsebina izhaja iz osebnega ljubezenskega narativa obeh avtoskih parov - plesnega in gledališkega - avtorica obravnava z vidika avtentičnosti improvizacije na eni in klišejske performativnosti, kamor tema ljubezni lahko hitro zdrsne, na drugi strani: "A kljub tej, lahko bi rekli, lokalni intimnosti, paradoksalno celotna predstava teži ravno v nasprotno smer. Za gibalni material, ki ga gledamo, lahko predpostavljamo, da izhaja iz in ilustrira osebne izkušnje, a pri tem ne uspe preseči klasične dramaturgije zgodb o ljubezni, ki se začnejo s fascinacijo, nekje vmes doživijo turbulentne nesporazume in se zaključijo pri pozitivni noti."
Užitek dela in delo užitka – intervju z Giulio Palladini

Užitek dela in delo užitka – intervju z Giulio Palladini

Neodvisni, 10. junij ― Jernej Kaluža se je pogovarjal z gostujočo predavateljico na festivalu Seks in gledališče, raziskovalko in kritično teoretičarko Giulio Palladini, ki se ukvarja z razmerjem med delom in užitkom in je avtorica koncepta predigre v kontekstu kulturne produkcije: "Temu je torej potrebno dati vrednost: ohranjanju scene, kar mislim v smislu vlaganja časa, energije in dela v publikacije, platforme, dejansko nastanitev umetniških praks itd. Vse to delo je produkcija."
Dekonstruirana faktografija

Dekonstruirana faktografija

Neodvisni, 2. junij ― Luka T. Zagoričnik se koncizno loti hibridnosti predstave-koncerta-performansa De facto (pojdi s seboj) Leje Jurišić in Milka Lazarja ter podčrta zlasti moč prehajanj med izraznimi modusi ter utelesitve, skozi katero lahko pronica premišljanje o (po)resnici: "Programsko besedilo k predstavi De facto (pojdi s seboj) med drugim govori o postfaktičnosti današnje družbe, ki se je loti ravno z njenimi sredstvi, oz. če uporabimo programsko besedilo skozi »čutno manifestacijo hrepenenja, strasti in poguma".
še novic