Umetno, umetnost, koncept

Umetno, umetnost, koncept

Neodvisni, 10. december ― Aleš Rojc piše o predstavi Luke Prinčiča Jitakami v.2018, ki je nekakšna vmesna postojanka v njegovem raziskovanju razgaljanja pasti nekritičnega sprejemanja tehnologije ter vpetosti človeškega telesa v digitalizacijo življenja: "V naravni material – govorico, podobo, telo – vdira nekakšna tuja forma, ki v primeru koreografiranega telesa ostaja neznanka, v preostalih pa se očitno umešča na stran tehnologije, in kot taka prevlada nad svojim materialom."
#RelationshipGoals

#RelationshipGoals

Neodvisni, 6. december ― Avtorica piše o tretji, brezbesedni ediciji tandemske predstave Heroj (3.0) Uroša Kaurina in Vita Weisa. Kot prijateljica in umeščena sodelavka, ki je bila pred uprizoritvijo na nekaj vajah, jima, čeprav ju tudi malo okrca, priznava uspeh v nemem formatu. Tudi tretji ediciji ne manjka "duhovitosti, medsebojne dinamike in šlagerjev". Humorja pa ne manjka niti pričujoči refleksiji o predstavi. "We can be heroes for ever and ever, what d'you say"
Ples milenijcev

Ples milenijcev

Neodvisni, 3. december ― Pia Brezavšček razmišlja o predstavi Memememe Jana Rozmana skozi širše družbene spremembe, ki zadevajo zlati milenijsko generacijo, "ki je nemara prva, ki se ji je programje vpisalo v njene sinapse", s tem pa tudi občutek izpraznjenosti in anksioznosti, konkurenčniška logika in samoprezentacija. Meni, da je izjemno dragoceno opazovati odpiranje vrat odrov mlajši generaciji, ki s svojimi generacijsko specifičnimi temami prenavljajo sodobni ples vsebinsko in generacijsko.
Delovanje v napetosti med formo in silo

Delovanje v napetosti med formo in silo

Neodvisni, 29. november ― Jasmina Šepetavc se v prispevku ukvarja s pomembnostjo tehnoburlesknih večerov skupine Feminalz Tatovi podob, saj meni, da so zarezali v heteronormativnost slovenske gledališke krajine ter uvedli performativne strategije, ki intervenirajo v obstoječe reprezentacije:"Loup Abramovici oz. HPD intenzivno uteleša napetost med formo in (queer) silo, z vsako preobleko spremeni spol, vedno manj jasno določen, z njo_im pa se gledalke_ci počasi pomikamo iz sistema reprezentacij v intenzivnost queer afekta."

Malo govoriti, a ogromno povedati

Neodvisni, 26. november ― Maša Radi Buh reflektira in vzporeja zadnji predstavi režiserja Jana Krmelja, Triadni balet in Za praznino / Jok kamere ter v zgodbah, ki jih Krmelj pripoveduje skozi zaporedje trajajočih podob, najde stičišče gledališke strukture in gibajočega se telesa performativnih praks: "Deli scenografije iz septembrske izvedbe, med njimi okoli svoje osi vrteča se kamera, so novembra doživeli svoj spin off v performansu Za praznino / Jok kamere, ki je nadalje razvijal premiso modificiranega človeškega telesa".

Spanje, ki poraja pošasti

Neodvisni, 22. november ― Kaja Kraner se refleksije predstave Barbare Novaković Spanje: oblike, krajine, pošasti loti hkrati z branjem zgodovine filozofije in umetnosti, kjer je fenomen spanja vselej predstavljal eno od izhodišč za razlago nepredvidljivih in nenadzorljivih procesov človekove narave. Metodologijo režiserke Kraner najde v posnemanju znanih spalcev iz umetnostne zgodovine ali v vsakodnevnih načinih, kako vse lahko "padamo" v spanec: "Kaj in kje je vir teh istih sanjskih podob, predvsem pa, kako pronicajo v človekovo telo, če pa jih ta v strogem smislu ne vidi, čuti, vonja ali sliši".
Predstava, ki je ni

Predstava, ki je ni

Neodvisni, 19. november ― Avtor se je podal na romanje po postajah zvočno situacijske uprizoritve Vse se je začelo z golažem iz zajčkov dramatičarke Varje Hrvatin v režiji Eve Kokalj, v kateri so obiskovalčeve odločitve hkrati tudi koreografija premikanja po prostoru. V eni uprizoritvi se zgodi toliko individualiziranih predstav, kolikor je gledalcev, zato je to uprizoritev dramskega besedila, ki kljub temu, da se ukvarja z vprašanjem krivde, osvobaja: "Dejstvo, da je predstav, ne interpretacij predstav, temveč predstav samih, vsak večer toliko, kot je gledalcev, povzroči premik v režimu gledanja. Gledalec namreč ne špekulira niti o želeni interpretaciji avtorske ekipe niti ne razmišlja o vseh možnih interpretacijah sogledalcev."
Telo kot prostor. Intervju s Snježano Premuš

Telo kot prostor. Intervju s Snježano Premuš

Neodvisni, 15. november ― S Snježano Premuš sva se pogovarjali o enem izmed možnih vstopov v razumevanje telesa, ki jo trenutno zanima, o njenem razumevanju plesne prakse, o metodi Body-mind centering, o neskončnih potencialih telesa, o prepletu teorije in prakse, o našem prevelikem zanašanju na zunanjost, o omejujočem načinu socializacije v sodobnem svetu, o načinih, kako zaobiti produkcijske pogoje, o umetnosti kot intenziviranju življenja, o sodelovanjih, odnosih in še o čem: "Vodnjak je za nas globok in skrivnosten samo zato, ker ne vidimo dna. Lahko pa splezamo vanj in v dno butnemo. To nas pri telesnem plaši. Mislimo, da če bomo videli dno, ne bo ostalo prav nič več. Pa vendar to ne drži, telo ni objekt. Telo je že zavest, in bolj ko pronicaš skozi, več možnosti se razpira."
Ne moremo se kar prepričati, naj ne beremo, ne (pre)poznamo

Ne moremo se kar prepričati, naj ne beremo, ne (pre)poznamo

Neodvisni, 12. november ― Avtorica resno vzame Visoko pesem kot samodeklarirano izhodišče za plesno predstavo Song Male Kline in jo bere vzporedno s predstavo. Kljub historičnemu kontekstu predloge s specifičnim pesniškim jezikom najde presečišča, a tudi kontradicije obeh umetniških del: "»Jezik je eden / telo je eno,« piše na letaku. Že, a tako jezik, telo, kot branje so nabiti s historičnostjo in pomenskostjo. Ne morem si preprosto reči, da v tovrstnem gibu ne prepoznam le »lepega, veščega«, ampak tudi značilno »moderni ples«."
Zaklenjena večerja za dve osebi

Zaklenjena večerja za dve osebi

Neodvisni, 8. november ― Avtorica refleksije v prispevku bere duet Temna večerja koreografinje Veronike Valdés (avtorica predstave nastopa skupaj z Jano Menger), kot razširitev gibalnega materiala kratkega sola Zaklenjeno iz 2017, ki zaradi novega konteksta in relacionalnosti dobi nove pomene: "V tem primeru prisotnost druge plesalke bistveno razširi dimenzijo možnih interpretacij obravnavanega gibalnega spektra, katerega obarva v lastni izraz in mu s tem prida drugačno kvaliteto."
Upehane feministične strategije Golega življenja

Upehane feministične strategije Golega življenja

Neodvisni, 4. november ― Urban Belina se sprašuje, ali maratonsko stganje falične špecerije ne meri na utelesitev izčrpanih in upehanih feminističih strategij, kot nekakšno sizifovo delo. Pri tem pa samoizčrpavanje na odru poveže tudi z zelo aktualno zdajšnjostjo: "V takem kontekstu je mogoče reprezentacije vse bolj upehanih, z ostružki prekritih ženskih teles v repetitivni koreografiji spopada z zelenjavo hitro povezati z brezizhodnostjo, ujetostjo in brezupom dobe antropocena in grožnjo vsesplošne ekološke katastrofe, ki ji skoraj samodejno delujoči človeški avtomati ne morejo več uiti."
Momentov “avtorski parazitski paralelen projekt” Abonma

Momentov “avtorski parazitski paralelen projekt” Abonma

Neodvisni, 28. oktober ― Tokrat v enem prispevku objavljamo dva zapisa dveh avtoric, ki razmišljata vsaka o enem izmed projekta Abonma mariborske nevladne organizacije s področja neodvisnega gledališča Moment. Maša Radi Buh piše o Abonmaju Micka in Abonmaju Mučenica, ki skupaj z režiserji in igralci_kami iz originalne uprizoritve, ki se je odvila v institucionalnem tratru, reflektirata procese dela in sami uprizoritvi. Zala Dobovšek pa piše o podcastih Abonmaja, ki z ready made formatom neposrednega športnega prenosa v živo komentirajo festivalske predstave: "Izraz igra je le še eden izmed osupljivih fenomenov slovenščine, ki prek jezikovne antropologije nehote in nevede »enači« športno (game) in gledališko (play) igro."
Kakšne jate soustvarjamo

Kakšne jate soustvarjamo

Neodvisni, 22. oktober ― Prispevek razpira bežen vpogled v raziskovalno-umetniški proces Ajde Tomazin, ki je v somentorstvu z Rokom Kravanjo s skupino predstavnic tretjega življenjskega obdobja ustvarila predstavo Jata izkušenih ptic. Avtorica je v projektu sodelovala kot dramaturška svetovalka in se o njem izreka iz situirane pozicije: "Razbrati je mogoče naloge in okupacije raziskovalno-umetniškega procesa, ki je nastajal v poudarjenem delu na zavedanju telesa, mesta, arhitekture in našega gibanja po njem."
Anatomija mačke

Anatomija mačke

Neodvisni, 18. oktober ― Avtorica si je ogledala novo plesno predstavo v koprodukciji Plesnega teatra Ljubljana avtorice Dagmar Dachauer, ki je za svoj prvenec Wunderbare Jahre leta 2017 prejela nagrado občinstva na Gibanici. V prispevku je nova predstava Feline Project sopostavljena prvencu, v primerjavi s katerim ima značilni gib koreografinje in plesalke več težav pri razpiranju pomenov: "V določenem smislu bi lahko rekli, da predstava, ki na odru razgrinja »anatomijo mačke«, na koncu dobi format prijetne, nežne uspavanke, po- oziroma ob- kateri ti v glavi ostanejo vizualne podobe in hudomušne rešitve – ne pa vprašanje za tem oziroma onstran predstave Feline project."
še novic