TILEN ŽBONA: CHARTAZA/INTERNALCLUTTER

TILEN ŽBONA: CHARTAZA/INTERNALCLUTTER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Slika, ki je predmet ustvarjalnega akta umetnika je v preleminarni stopnji nastajanja komplementarna struktura razvejanega polja faktorjev v katerem se združujeta nagonska in miselna pozicija. Verjetno v sprostitvi udejanjenja privre na dan prikritost umetnikovega izkustva, hotenje, zgoščeni nabor individualnosti v izvoru pripovednih podlag. Postavljena je točka soočanja, ki jo artefakt - umetnina v svoji brezfunkcionalni obliki splošno udejstvuje na sebi, kjer se znotraj izraznega medija »dogodi« interakcija ustvarjalčeve izbire, njegove kreativne sugestije in gledalčeve možnosti, sposobnosti recepcije. Tako se v smislu dojemanja, doživljanja umetnine, ki jo pri slikarstvu sprejemamo kot komunikacijski stadij predmetne pojavnosti, v razbiranju razgrne tudi gledalec sam. Veliko je neutemeljeno skrivnega, iracionalnega, nezavestnega pa vendar ne brez smisla, ampak posredovanega v obliki kodiranega sporočila, ki je izvirni profil umetniškega dejanja. Morda nezavedno, pa vendar ima vsak umetnik lasten »izpovedni program«. Mnogokrat neodkrita realnost ni samo in konsistencaustvarjalnega povoda, temveč neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja. Doživljaj, ki odpira stanja zavesti, zavednega je refleksibilno reverzibilen pojav, ki deluje kot nekakšna mentalna razpredelnica, kot aktivno torišče idej, ki v okviru ponujenega umetnikovega predloga »naganja« gledalca v stanje doživljanja. Gledalec je v pogledu nekako ujet v umetnikov koncept, vendar se kot ekvivalentni tvorec podobe s svojimi emotivno racionalnimi postavkami kot soustvarjalec lahko počuti povsem svobodnega. Umetnikovo »neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja« je vsekakor predispozicija v omejenem, ki pa ne more povsem prekriti dojete vsebine... Tilen Žbona je slikar mlajše generacije likovnih umetnikov, ki so trenutno aktivni na slovenski obali. Pri svojem delu razvila različne likovne prakse med katerimi pa ima slikarstvo posebno mesto. Pred nami je njegov najnovejši cikel sl
VOJSKA V MESTU: SKUPINSKA RAZSTAVA

VOJSKA V MESTU: SKUPINSKA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. julij ― Hiša kulture Pivka, razstava Vojska v mestu. Sodelujejo: Mina Fina, Denis Kraškovič, Lela B. Njatin, Klara Sax, Marko Šajn, Bruno Toič, Jaka Vatovec, Leon Zuodar. Razstava z naslovom Vojska v mestu povezuje Pivko in Kočevje, dve mesti, ki sta zaznamovani z zgodovinsko prisotnostjo vojske. Ta je v obeh mestih vplivala na urbanistično strukturo, njuno naravno okolje, vsakdanje življenje in gibanje ljudi, odnos prebivalstva do vojske, nenazadnje pa tudi na umetniško produkcijo. Kustosinji razstave sta k sodelovanju povabili umetnike in umetnice, ki so tako ali drugače povezani z enim od obeh mest. V delih, ki so jih prispevali za razstavo, prikazujejo vojsko iz drugačne, predvsem humorno-ironične perspektive, kar spodbuja nov in svež način razmišljanja o njej. Vse to povzema tudi naslov razstave, ki se nanaša na znano TV serijo Seks v mestu (1998-2004); če serija na zabaven način prikazuje življenje sodobne urbane ženske in njen pogled na spolnost, si razstava ogleduje fenomen vojske (v mestu) kot specifično moško zadevo, ki ima korenine v seksualnosti. Če je serija v času, ko je nastala, razbijala tabuje o spolnosti, razstava postavlja pod vprašaj stereotipe o pomenu vojske nasploh in njeni vlogi v vsakdanjem življenju.
ANDREJ ŠKUFCA: ČRNI TRG / BLACK MARKET

ANDREJ ŠKUFCA: ČRNI TRG / BLACK MARKET

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Spiralaste roke Črnega trga spominjajo na samosestavljive dele, katerih cilj je popolna avtomatizacija. Njihova algoritmična enakomernost izhaja iz vrhunskih oblikovalskih platform, ki se uporabljajo za sodobno proizvodnjo in njihovo snovno manifestiranje. Pravzaprav so to virtualne vizije in interpretacije, ki oblikujejo naše okolje. Bleščeče črne cevi ponazarjajo svoj zemeljski izvor, naftovode, oceanske kable iz optičnih vlaken, morske jegulje, eksoskelete in najzgodnejše oblike cevastih večceličnih mikroorganizmov. Ti predmeti sploščajo čas v prvobitnost prihodnosti, ki zanika človekovo izjemnost.Črni trg je prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov. Najbolj znan spletni primer, Svilna pot, premika fizične predmete po zemlji prek svoje lovkaste mreže virtualne komunikacije in izmenjevalnih omrežij. Načeloma je anarhistična – molekularna in rizomatična. Lahko se razprši in združi v neskončne tvorbe, pri čemer se nenehno pomika med minljivim in fizičnim. Po svoji biti je to, kar Keller Easterling imenuje aktivna oblika, organ brez telesa, ki v naši družbi obstaja kot skoraj neviden vzporeden svet, njegov modularni, organski in biotehnični korpus pa razkriva duha za institucijami in politično etiko.Po mnenju avtorjev znanstvene fantastike, kot sta J. G. Ballard ali Stanisław Lem, je zamišljanje prihodnosti vedno način kritiziranja našega lastnega časa. Dandanes neizkoriščen potencial ustvarjanja avtomatiziranih družb radikalne enakosti sicer obstaja, vendar je cilj sedanje korporativne strukture dokončati izčrpavanje čim večje količine materialne in človeške energije na podlagi podivjanega antitehnološkega modela, ki se bolj kot na véliki skok naprej osredotoča na povečevanje potrošnje. Ob uporabi znanstvenih vizij biotehnologije, arhitekture in urbanizma je Črni trg predlog morebitnih prihodnosti, ki zajemajo emancipacijski potencial tehnologije ter ponovni razmislek o vlogi in položaju človeštva v planetarni prepletenosti.Samostojna razstava Andreja Škufce v Mednar
ERIK LOVKO: MOŽ IN SONCE

ERIK LOVKO: MOŽ IN SONCE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. junij ― Razstava Mož in sonce predstavlja manjši pregled Lovkove ustvarjalnosti. Izpostavlja tako njegovo slikarsko kot kiparsko izražanje. Razstava prikazuje značilnosti in posebnosti Lovkovega dela in ga potrjuje kot precej samosvojega ustvarjalca. V svojem delu je v vsem obdobju ohranjal figuralno formo. Njegovo slikarstvo je skoraj realistično, izvedeno na nek poseben, avtorski način. Njegove slike so polne historičnih citatov, predvsem iz italijanskega prostora, kjer se je tudi šolal. Zanj je značilen izraziti kolorit in posebna oblika figur. Vsebina vseh njegovih del so medčloveški odnosi, kar se na njegovih slikah kaže v prepletanju figur, kjer skoraj ni prostora za kaj drugega, razen še za simbolne predmete, ki jih postavlja v soodnose z njimi in prostorom. Erik Lovko (Postojna, 1953-2009) je svojo študijsko pot začel leta 1972 na umetnostni akademiji v Benetkah, smer slikarstvo. Po končanem prvem letniku (pri profesorju Edmondu Bacciju) je beneško akademijo zapustil in odšel v Firence. Študij je nadaljeval na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Leta 1976 je pri profesorju Silviu Loffredu tudi diplomiral. Po končanem študiju v Italiji je vpisal specialistični študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga leta 1979 pri profesorju Slavku Tihcu končal.
ZELENI REZ / GREEN CUT

ZELENI REZ / GREEN CUT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. junij ― Naredimo pomladanski rez skozi sodobno likovno umetnost: naj bo ta rez zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Zelena kot sekundarna mešanica modre in rumene ima neskončno odtenkov tako v naravi kot v umetnosti. Zato je poimenovanje barv zmeraj samo približek, ki ga je mogoče tehnično natančno izmeriti, v umetniški praksi pa imamo opraviti z najbolj nenavadnimi, komaj opisljivimi mešanicami. Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse. Tako je prva naloga pričujoče razstave preveriti, kako se zelena znajde v sodobni umetniški podobi, denimo, kakšna je njena pot »nazaj« k naravi. To je še vedno največje mimetično področje, kjer kraljuje zelena. Druga naloga zadeva njeno samostojnost: kako se zelena izraža v abstraktnem prostoru, kateri odtenki so danes v prednosti. Zelena se kaže kot tudi družbena in družabna barva: kakšne površine, predmete, figure pokriva in kako se uveljavlja v medijskem okolju. In navsezadnje: zelena je barva ekologije. Slovenska moderna umetnost je vendarle manj »zelena«, kot si predstavljamo. Res so slikarji vezani na naravno podobo, toda zdaj slikajo naravo in zeleno v njej tako, da najprej vidimo njihovo estetsko in izrazno ravnanje z barvo in kompozicijo; vidimo naravo, ugledamo pa umetnost. Bolj ko se razvija modernizem, bolj izginja zelena barva, oziroma se kaže v »nenaravnih« legah in pomenih. Gre za preobrazbo naravne barve v znakovno barvo in potem še naprej v njeno simbolno in medijsko uporabo. Pri tem se sama predstava zelene kot barve spreminja: kot da ne verjamemo več zeleni, če jo ustvarja umetna inteligenca. Nekdanje predstave o mirni, zadovoljni in pohlevni zeleni (tako je mislil še Ivan Šubic v 19. stoletju in jo predlagal za barvo v stanovanjih), so danes zamenjali svetleči, ostri odtenki, ki opozarjajo nase – kar je samo obratna urbana slika nekdanje naravne klorofilne mimikrije: zelena kot način, kako biti še bolj vide
ŽIVKO MARUŠIČ: CARNETS

ŽIVKO MARUŠIČ: CARNETS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― Pregledna razstava risb Živka MArušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.Odločil se je da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in so javnosti predstavljene prvič.Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita-oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika,do vodnih akvaarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjenev oljnih barvah. Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. RAzsstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v osnovi razsikuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil. Gre za zelo osebne slikarske študije , ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost.Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz. Nina Jeza Figura marušičienne je "spolzka" in gibljiva , "zdrsna", minimalna...Je magična in je magija. Vedno- vedno znova - je jeEden...v pomenu Enosti dveh spolo...,in rajskega giardina. Kjer v resnici pravega, Realnega prostora ni, ampak so le "zasnutki" du dessin, ki je premična in/ali upogljiva , saj kaže na dotik: s prosti, dušo, glavo in temenom...Ki nikdar ne prerase v "figuro grande", v figuralni monstrum, saj kaže le...samoten vzgib, le točkoliko bitje na papirju, le minimalno zapolnitev slikovnega prostora. dr. Andrej Medved
NEVENA ALEKSOVSKI: IN POTEM TAKO JASNO

NEVENA ALEKSOVSKI: IN POTEM TAKO JASNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. maj ― Umetnica Nevena Aleksovski v večpomenskem likovnem jeziku kroji ekspresivne fragmente človeških teles, rastlinja in predmetov. Znotraj minimalističnega, očiščenega likovnega izraza raziskuje, kako s čim manj sredstvi izraziti čim več, posamezen element pa je tako skladišče močnih emocij in različnih pomenov. Redukcija elementov je tudi svojevrsten osebni upor proti informacijski prenasičenosti vizualne krajine in izraža potrebo po počitku in kontemplaciji. Skozi lečo osebnih, intimnih izkušenj odstira pogled na družbene pojave, presečišče med svetovoma pa napolni s humorjem, ironijo, melanholijo, tesnobo in odtujenostjo. Razstava And then so clear je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Umetničino sprehajanje po polju odtujenosti v času izolacije sprašuje, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka, kako pomemben je dotik in kaj brez njega ter kako se kljub razdalji dotakniti nekoga. Estetski odgovori so sestavljeni iz izmenjevanj in dopolnjevanj abstraktnih in figurativnih elementov, ki se jim kdaj pridružijo tudi barvni izrezki. Preproste, poenostavljene podobe so večkrat igrive in humorne ter nam tako kdaj dajejo uteho, spet drugič nastopajo kot oblika upora in subverzije. Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksih, absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave in nadležna alergija na cvetni prah, uživanje ob cigareti in slabo počutje takoj po njej, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti. Preko razbremenjenega pristopa nam pripoveduje nikoli do konca razkrito zgodbo, del katere je tudi intervencija na steni in avtorski zapis, ki nas potreplja po rami s tolažilnim – polako. Nevena Aleksovski is an artist who carves expressive fragments of human bodies, plants and objects into a multifaceted visual language. Within the minimalist, purified artistic expression, she explores ways of expressing as much as
LUKA SAVIĆ: SPLOŠNA FILOZOFIJA IN IZPOVED POSAMEZNIKA

LUKA SAVIĆ: SPLOŠNA FILOZOFIJA IN IZPOVED POSAMEZNIKA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. maj ― Luka Savić na podlagi študija zahodne filozofije in estetike uporablja različne medije za ustvarjanje enigmatičnih instalacij, ki vključujejo in prilagajajo umetnostnozgodovinske reference ter filozofske ideje. Predvsem ga zanima, kako se abstraktni, univerzalni koncepti nanašajo na individualno izkušnjo: Kako naj, denimo, umetnik uporablja ikonografske motive – vizualne simbole in znake, ki jih umetniki uporabljajo že tisočletja – za komunikacijo s svetom, obenem pa upošteva tudi specifičnosti lastnih izkušenj? Savić nas nato vodi k naslednjemu vprašanju: Ali ima umetnost, ki stremi k univerzalno razumljivemu jeziku, večje izrazne možnosti od tiste, ki ne? Tako kot zamišljena muza v sloviti Melanholiji I Albrechta Dürerja – umetniškem delu, ki ga je Erwin Panofsky, čigar študije ikonografije so prelomnega pomena, opisal kot »objektivni izraz splošne filozofije in subjektivno izpoved posameznika«[1] – vandramo skozi Savićeve instalacije, gnani s simboli navidezno racionalnega in univerzalnega sveta, obenem pa ugibajoči o vlogi oblikovanja mitov in ustvarjalnosti pri prepoznavanju lastnega mesta znotraj njega. Instalacija Negativna teologija (2017) predstavlja izhodišče te razstave, iz katerega izhaja najnovejše Savićevo delo. Vključuje monokromatično sliko, kos marmorja, v razmerju zlatega reza razrezan na dva dela, in štiri sprehajalne palice iz lesa (Savić pravi: »Sprehajalne palice so iz izleta s prijatelji v hribe z razgledom na Spoleto v Italiji in bi jih lahko razumeli kot referenco na Mojzesovo magično sprehajalno palico«). Vse je pobarvano v belo. Umetnik pojasni, da sta naslov instalacije in monokromatičnost neposredni referenci na sliko Belo na belem (1918) Kazimirja Maleviča, njena kritična interpretacija pa poklon negativni teologiji – ideji, razširjeni v mističnih, nedogmatičnih religijah, po kateri najvišjega bivajočega ni mogoče definirati pozitivistično, znanje pa naj bi nastajalo v asketskem procesu izpraznjenja samega sebe ali v stremljenju k tišin
BOJAN BENSA: POMEMBNE ZGODBE MOČNO ŽARIJO

BOJAN BENSA: POMEMBNE ZGODBE MOČNO ŽARIJO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Bojan Bensa predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju, ko se je umetnik pripravljal na svojo najobsežnejšo razstavo v Ljubljani. Razstava že s poetičnim naslovom opredeli najbolj izrazito polje umetnikovega ustvarjanja, kot so močne, živahne, tudi divje barve. Skozi domišljeno, a občasno tudi impulzivno nebrzdano barvno silovitost pred nami nastaja svet podob, svet, prežet s figuraliko tako ljudi kot živali, in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine ter med meditativnostjo z rahlo navezavo na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega. Bensa uresničuje podobe večinoma v komplementarnih barvnih odnosih, saj tako še okrepi kontraste ter ustvarja potrebno dramatičnost likovne zgodbe ter določeno mero skrivnostnosti, ki mu je še posebej blizu: predvsem daljni, neobičajno privlačni in občasno težje razumljeni ter skrivnostni svet Azije, zlasti japonske kulture. Ustvarja vzporednosti med zgodbeno realnostjo in zgodbeno mističnostjo, pri čemer vedno ostaja na ravninah prepoznavnosti in določene logičnosti, ki sliko zapakirajo v vabljivo barvno, vsebinsko likovno energijo, ki žari s sten in zaobjame gledalca ter ga popelje v svet likovne kontemplacije. Kustos razstave: dr. Sarival Sosič The academy trained painter Bojan Bensa is this time presenting a selection of paintings from as early as 1983 until recent works, created in 2020. The exhibition poeticaly entitled Important Stories Shine Powerfully, identifies the most prominent field of Bensas creation, namely strong, vibrant, even wild colours, already in the title itself. Precisely through the otherwise imaginative, but also occasionally impulsive , unbridled colour forcefullness, a world of images emerges before us, a world imbued with the figurality of both humans and animals, and above all, the artistic world oscillating between concreteness, leaning on certain contents, and meditativeness, with a slight aff
ENEJ GALA: NA RAMENIH PRITLIKAVCEV / ON THE SHOULDERS OF DWARFS

ENEJ GALA: NA RAMENIH PRITLIKAVCEV / ON THE SHOULDERS OF DWARFS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. maj ― Prvi, ki se mu pripisuje znameniti rek "nanos gigantum humeris insidentes" je Bernard Chartreški. Rek, ki se je v popularni kulturi zasidral v eni od različic sedečih na ramenih velikanov, je v zgodovini neutrudljivo služil kot skromno opravičilo tako za sposobnost kakor za nesposobnost številnih, predvsem pa intelektualnih velikanov. Njegova parafraza preizprašuje perspektivo sodobnega subjekta, iz katere izhaja odnos do ideoloških velikanov, ki prepogosto zastirajo pogled, namesto da bi nudili svoja ramena v prid daljnovidnosti pritlikavih. Razstavni prostor se prelevi v laboratorij, kjer je lutkovni performans osrednji dogodek, čeprav fizično nastopi kot obstranski in tako poskrbi, da se sam temelj razstave izogne središču pozornosti kakor piker sinonim prakse zapostavljenih subjektov. "Bonton" je instalacija dveh lutkovnih odrov, ki sta po obliki nekje med terarijema, celicama na zaprtem psihiatričnem oddelku in miniaturnima belima kockama, ki s steklom razmejujeta lutki od publike. Dvojina je minimalno odstopanje od izjeme – ko se dvakrat ponovi ista napaka, je to prvi korak k pravilu. Kot specializirana znanstvenika se performerja vidno vzpenjata nad poizkusna dvojčka – substituta teles skupnega imenovalca žive in nežive narave, pri čemer se znanstveni pristop izpostavi kot eden glavnih nosilcev dogmatičnosti današnjega časa. Oglene okončine lutk beležijo sledi njunih gibov in se hkrati vzpostavijo kot osnovno orodje za sporazumevanje. Tako sta obe vlogi, lutkarja-znanstvenika in lutke kot vrste opazovanega subjekta, enakovredno (raz)vrednoteni v medsebojnem prepletu aktivnosti, kjer se ena od druge učita prav tistih dinamik soodvisnosti, od katerih je odvisen njun obstoj. Pozornost na osrednji steni krade monumentalna kompozicija slik, ki preizprašuje slikarski subjekt skozi enciklopedično rekonfiguracijo na prvi pogled očitnih taksonomij. Ironija je prisotna že v sami slikarski tehniki, kjer se nepravilnosti v figuraliki prepletajo z navidezno rigidno analiz
DOROTEJA DOLINŠEK: S SONCEM SINHRONO / PRVA FAZA

DOROTEJA DOLINŠEK: S SONCEM SINHRONO / PRVA FAZA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. marec ― Pri Centru odličnosti vesolje, znanosti in tehnologije, Vesolje - SI so v sodelovanju s kanadskim Space Flight Laboratoryjem (SFL) in inštitutom za vesoljske študije Univerze v Torontu, razvili mikrosatelit za opazovanje Zemlje in video dokumentacijo v visoki ločljivosti, NEMO HD. 26. marca 2020 se bo ta iz Francoske Gvajane dvignil na s soncem sinhrono orbito, s čimer ima potencial postati prvo slovensko tehnološko telo v vesolju. Avtorica projekta, Doroteja Dolinšek to prepoznava kot pomemben dogodek v že zajetnem nizu slovenskih tehnoloških in umetniških vsebin v vesoljskem kontekstu. Leta 2017 je s centrom Vesolje – SI vzpostavila sodelovanje, ki se manifestira skozi dvofazni umetniški projekt. Prva faza temelji na tehničnih načrtih 3D modela Nema HD, ki jih je avtorica iz tehnološkega jezika prevajala v vizualni abstraktni jezik, kar je rezultiralo v produkcijo slik, kinetičnih objektov in kolažev. Poleg mikrosateliteve notranje geometrije in funkcije, se je v omenjenih kolažih ukvarjala predvsem s tehnološko skrivnostjo, ki jo vsebujejo načrti. Avtorica je poleg teh raziskovala tudi sinhronost dveh različnih praks z istim skupnim imenovalcem in vpliv dogodkov, povezanih s tehnološkim telesom na razvoj umetniških del ter časovni okvir, ki ga tehnološko telo začrtuje. Na razstavi so tako na ogled dela, ki so nastajala vse od leta 2017 pa do danes, vendar Prva faza s tem še ni zaključena. Med umetniškim in tehnološkim projektom, za katera avtorica pravi, da sta si sinhrona, saj sta istočasno obravnavana z dveh različnih smeri, se pojavi časovna vzporednica. Mikrosatelit je še vedno v fazi pred izstrelitvijo in tako je tudi Prva faza še v razvoju, dokler NEMO HD ne zapusti Zemljine težnosti. Uspešnost izstrelitve nato nareka začetek Druge faze. Tomaž Rodič, direktor centra Vesolje – SI, je o sodelovanju zapisal takole: »Sočasni razvoj tehnološkega in umetniškega projekta širi polje (za)znanj in pogledov na ustvarjalne dosežke. To okrepi razvojne priložnosti na obe
HELENA TAHIR: NEKJE BLIZU

HELENA TAHIR: NEKJE BLIZU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Helena Tahir predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Je izrazita risarka, kar ji omogoča izjemno natančne priprave na gostobesedne vizualne pripovedi, največkrat udejanjene v tehniki linoreza. Klasična grafična tehnika odvzemanja materiala matrici omogoča umetnici, da se posveti vsakemu motivu posebej, kar se odraža na presenetljivih detajlih, vidnih šele na odtisu. Že na prvi pogled je jasno, da so grafike in risbe Helene Tahir rezultat skrbnih priprav in dolgotrajnega procesa dela, ki je nemalokrat tudi fizično utrujajoče in zahteva posebne produkcijske pogoje. Umetnica se osredotoča na figuraliko in z njo vztraja ter tako ustvarja namensko nasičenost likovnega polja z raznimi predmeti in upodobitvami ljudi, predvsem otrok, v izmišljene domišljijske kombinacije, rebuse in pripovedne kolaže. Motive pogosto najde v starih revijah, časopisih in knjigah, iz katerih jih premišljeno izbira in vstavlja v nove kontekste in ustvarja nova vsebinska in domišljijska okolja. Izstopajo podrobnosti, ki niso upodobljene naključno, temveč so izbrane premišljeno in kompozicijsko pravilno umeščene. Grafike so kot kolaži, sestavljeni iz različnih matric, raznih vzgibov, asociacij in pomenskih zaključkov. So arhaična podoba današnjega časa, ko informacije, simboli in podobe tako rekoč lebdijo nekje blizu in nas nagovarjajo. Prav vse se zdi pomembno, a če v svetu, polnem vizualnih dražljajev, te izločimo ali jih preprosto spregledamo, jim na grafikah Helene Tahir ne moremo ubežati, saj nas tako kompozicija kot tehnično mojstrstvo zapeljeta v vizualno igro raziskovanja upodobljenega.Tiskanje grafik z žlico je zanimiva procesualna nadgradnja, s katero matrico v maniri slikanja s čopičem ali drgnjenja s svinčnikom prenese na papir ali tekstil. Delno zaradi objektivnih pogojev, delno pa je izbira takšnega načina odtiskovanja zavestna odločite
LUCIJAN PRELOG: GODS EN VOGUE

LUCIJAN PRELOG: GODS EN VOGUE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. marec ― Lucijan Prelog deluje na področju slikarstva in grafičnega oblikovanja, ukvarja pa se tudi s poezijo in glasbo v okviru svojega projekta It's Everyone Else. V slikarstvu ga zanima naključnost, nepopolnost in procesi razpadanja materiala v povezavi s temo minljivosti individualnega in spremenljivosti družbenega življenja. Na razstavi v Hiši kulture bo predstavil svoja najnovejša slikarska dela. Za osnovo teh del uporablja PVC plošče, ki jih izreže v obliki pikseliziranih figur iz računalniških iger zgodnjih 90-ih let. Na to podlago nanaša plasti barv, dokler ne doseže želene prekrivnosti, nato pa vanje intervenira z risbo, nalepkami, naključnimi potezami in skritimi napisi. Motive za te posege črpa na eni strani iz sveta filmov, glasbe in umetnostne zgodovine, na drugi pa iz klubov, ki jih je obiskal na turnejah s svojim glasbenim projektom in katerih stene so večkrat prebarvane, prekrite z nalepkami, grafiti, pisarijami, razjedene od časa, polne kolektivnih zgodb neznancev, ujetih v trenutek. Ti posegi na slikah nastopajo kot nosilci družbenega komentarja in hkrati umetnikovega notranjega življenja. Slike kot celote s svojo silhuetno obliko nosilca, številnimi sloji barv in umetnikovimi posegi vanje delujejo kot novi bogovi, ki pričajo o osebnem in družbenem življenju iz nekega (skoraj) pozabljenega časa. Lucijan Prelog works in the field of painting and graphic design but is also involved in poetry and music as part of his project It's Everyone Else. His painting practice is concerned with the notions of randomness and incompleteness, as well as the processes of disintegration of material in relation to the transience of what is considered individual and the changeability of social life. The exhibition at Hiša kulture will be presenting his latest paintings. PVC panels have been used by the artist as a base for these works, which he cuts up into forms of pixelated figures from the computer games of the early 90’s. He applies layers of paint to this ground until a d
EIRIK BRANDAL: ELEKTRONSKE SKULPTURE / ELECTRONIC SCULPTURES

EIRIK BRANDAL: ELEKTRONSKE SKULPTURE / ELECTRONIC SCULPTURES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. marec ― Eirika Brandala je njegovo zanimanje za elektronsko umetnost pripeljalo do ustvarjanja več serij elektronskih skulptur, ki predstavljajo povezave med vizualno in funkcionalno, pri nekaterih pa še zvočno komponento. Objekti so izvedeni v specifični skulpturalni obliki, ki se napaja iz 'freeform electronics', metode konstruiranja vezij, pri kateri se prepletata funkcionalni in estetski vidik, ki omogočata ravnovesje med kompleksnostjo, funkcijo in velikostjo objekta. Skozi estetiko 'freeform electronics', s katero Brandal na eni strani poudarja transparentnost notranjih procesov vezij in na drugi njihovo intrinzično lepoto, zvočne skulpture vizualno naslavljajo tradiciji suprematizma in konstruktivizma, njune abstrakcije in specifične rabe geometričnih oblik (in s tem povezave z znanostjo). Nadalje se opirajo še na principe funkcionalistične arhitekture, po katerih je končna vizualija rezultat funkcije in ne vnaprej določene likovne forme – vsak sestavni del, vsaka žica namreč primarno prispeva k strukturalni integriteti in elektronskem ekosistemu, šele posledično pa k oblikovnemu aspektu objekta. Z arhitekturnimi postavitvami vezij Brandal spreminja njihov kontekst: preobrazi jih iz funkcionalnih v umetniške objekte. Zvok in svetlobo uporablja kot sredstvi za ustvarjanje občutka transparentnosti med občinstvom in notranjimi procesi skulptur z namenom, da bi kipom dal značilnosti neodvisnih komunikacijskih entitet. Skulpture tako postanejo žive elektronske naprave, ki so zmožne prezentiranja in sonificiranja njihovih notranjih delovanj. Zvočni aspekt del sledi strategiji skladanja glasbe z nelinearnim materialom skozi proces sonifikacij in interakcij, ki z vpletanjem harmonij in ritmov nagovarja tudi bolj klasične glasbene sloge. Nekatere skulpture so interaktivne in tako obiskovalcu omogočajo interakcijo oz. dialog z njihovo komunikativno entiteto. Serija 'ihscale' je denimo niz s senzorji opremljenih skulptur, ki proizvajajo uglašene valovne oblike, pri katerih je v
JOŽE ŠUBIC:GLORIOUS TWELFTH

JOŽE ŠUBIC:GLORIOUS TWELFTH

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. februar ― Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: skulpture ženskih figur iz keramike zajemajo deset glav, dve glavi s torzom in eno celopostavno figuro. Prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici« (Blowing Twins, oblikovani z zaščitnima maskama ter opremljeni z bakrenima rogovoma na jeklenih podstavkih),[2] ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka,[3] Nabiralka biserov, Te-Ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, široko odprtih ust in tesno zaprtih oči, ki so bile na ogled potopljene v z vodo napolnjene steklene posode in obešene v kletkasti strukturi pod strop. V luči kontinuitete dela, ki sega v leto 2012 k umetniškemu posegu v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu (pet potopljenih glav v okenskih nišah), je umetnik leta 2014 v Miheličevi galeriji na Ptuju razstavil figure šestih »utopljenk« in dveh »ujetnic« kot metaforo za družbeno obrobnost in izključenost – v tem duhu je ustvarjena tudi ena od skulptur nove serije (Slovenski slavček: ženska s potetoviranim obrazom predstavlja priseljenko iz Burme, kjer se s tetovažo dekle izogne temu, da bi ga odpeljali v javno hišo). Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles (Foucault). Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Za razliko od običajnega sanjskega scenarija, ki je praviloma v prvi osebi, smo priče fantazijski oz. fantazmatski sceni, ki nas po eni str
še novic