TINA DOBRAJC: JE TO VSE, KAR JE? / IS THAT ALL THERE IS?

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. april ― Tina Dobrajc je uveljavljena vizualna umetnica, ki je najbolj prepoznavna po svojem slikarstvu, ustvarja pa tudi na področju ilustracije in scenografije. Za njena dela je značilno prepletanje tradicije s sodobnostjo, saj v njih združuje elemente slovenske folklore in mitologije z motivi iz vsakdanjega življenja in pop kulture, skozi ta preplet pa odpira različna družbeno kritična vprašanja, s posebnim poudarkom na problematiki medčloveških odnosov in človekovega odnosa do narave. Na tokratni razstavi umetnica predstavlja nova slikarska dela, v katerih nadgrajuje svojo prepoznavno ikonografijo z novostmi. Osrednje prizorišče njenih slik je navadno divja (gozdnata) pokrajina, ki jo spričo nenaravnih barvnih poudarkov in svetlobe prežema skrivnostnost, sanjskost, celo mističnost. V novejših slikah se v krajino zajedajo podaljški civilizacije, kot so posamezni elementi infrastrukture, osamljene stavbe, zapuščeni trampolini in igrala, zato deluje kot nekakšen rob civilizacije. Glavne figure na slikah so vselej deklice ali mladenke, odete v oblačila iz različnih časov in noš, ponekod s pustnimi dodatki, drugod razgaljene, spremljajo jih avtohtone gozdne ali domače živali kot njihove družabnice, sopotnice in vse bolj tudi zaveznice. V starejših delih so figure upodobljene frontalno, s pogledom, strmo uprtim v gledalca, in postavljene v prvi plan slike, pred krajino kot prostorom, ki ga s svojim telesom zaslanjajo. V novejših delih pa se vse bolj umikajo v ozadje, postajajo del krajine in se včasih celo zlijejo z njo do točke, ko jih skoraj ne opazimo več. Hkrati se stopnjuje njihova obrambna drža, postajajo vse bolj grozeče in napadalne, ali pa se, prav nasprotno, brezbrižno obračajo stran od nas in vračajo »nazaj k naravi«. Tam se je vzdušje medtem spremenilo – običajni skrivnostnosti in temačnosti se spričo atmosferičnih barv z obeh koncev spektra, ki priklicujejo občutek neznosne vročine oziroma neživljenjskega hladu, pridružuje slutnja apokalipse. Iz opisanih razmerij

GAŠPER CAPUDER: ENCODING_DECODING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. april ― Podobe prevrata Začnimo z vprašanjem: Ali lahko današnje slikarstvo postane sredstvo za subverzijo? V svojem bistvu zagotovo nosi zavezanost k preizpraševanju domene vidnega in vzpostavljenih družbeno-kulturnih norm, ki določajo medijski diskurz. Slikarji, med njimi tudi Gašper Capuder, spretno izkoriščajo širok spekter tehnik, materialov in konceptualnih pristopov, da bi dekonstruirali sodobne mehanizme upodabljanja in podajanja informacij. Njegova dela razkrivajo izgrajenost posameznikove identitete, družbenih vzorcev in kulturnega konteksta, obenem pa spodbujajo gledalce, da se soočijo s svojim partikularnim dojemanjem resničnosti. Na razstavi encoding_decoding v Galeriji Equrna so Capudrova dela predstavljena v obliki slikarskih postavitev, ki na prvi pogled delujejo prijetno, domačno ali celo konformistično, vendar pa je osrednji poudarek razstave posvečen razkrivanju načinov, kako se družbene neenakosti odražajo v naših vsakodnevnih izkušnjah. Namen razstavljenih umetnin je ustvariti prostor za razmislek o skupnostnih konsenzih, pa tudi disenzih, ki definirajo obstoj človeka, ter hkrati osvetliti, kako se ti uveljavljajo znotraj družbenih struktur. Avtorjevo delo tako ni zgolj odsev našega časa, temveč deluje kot katalizator družbenih sprememb, ki nas spodbuja k prevzemanju odgovornosti za lastna dejanja. Za celovito razumevanje slikarstva Gašperja Capudra je na mestu, da se navežemo na njegova prejšnja dela, ki so bolj intimistično zastavljena, saj mimetično upodabljajo delovne in bivanjske prostore, ki so bili sestavni del njegovega življenja. To poudarjanje okolja, ki ga obkroža, posredno odraža njegovo zanimanje za to, kako se posameznik oblikuje znotraj družbe in prostora, katerih del je. Avtorja zaznamuje tudi to, da se na samostojnih razstavah praviloma ne predstavlja le s slikami, temveč te dopolnjuje s kontekstom, ki ga dodatno vzpostavlja prek objektov, situacijskih postavitev ali video del. Z aktualno razstavo, ki predstavlja umetniška dela, nastala
SKUPINSKA RAZSTAVA: DIMENZIJE

SKUPINSKA RAZSTAVA: DIMENZIJE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. april ― Avtorji/Avtorice: Arijel Štrukelj, Boris Beja, Boris Bradač in Vasja Bradač, Boštjan Drinovec, Brad Downey in Ana Žerjal, Brina Ivanetič, Damijan Kracina, Damjan Komel, Dragica Čadež, Jure Markota, Katja Smerdu, Kristina Rutar, Lea Culetto, Majda Gregorič, Mateja Kavčič, Nina Koželj, Rok Bogataj. Razstavni projekt Dimenzije v središče postavlja sodobne avtorje vizualnih umetnosti, ki ustvarjajo v kiparskem izraznem jeziku in oblikujejo nove dimenzije javnih in zasebnih prostorov. Razstavni projekt Dimenzije prevprašuje idejo in doživetje pojma dimenzij. Je dimenzija lahko razumljena samo kot fizikalni moment, ki v makrokozmosu zajeme prostorsko-časovni obseg? Ali se dimenzija razvija v polju, ki neobremenjeno prestopa ortogonalno strukturo? Prek sodobnih likovnih izraznih jezikov želimo posredovati sporočilo o oblikovanju likovnega jezika v prihodnosti. V odgovoru, kako opredeliti dimenzijo, se opiramo na umetniški akt, ki zastavlja čustveno-racionalno doživetje, v katerem je izražena določena sporočilnost. Dvajset sodobnih slovenskih avtorjev/avtoric v pričujoči postavitvi raziskuje in izpostavlja dimenzije nekdanjega skladišča soli in dimenzije svojega likovnega ustvarjanja. Likovni izraz odzvanja v volumnih, ploskvah, barvah, materialih, v raznoliki tonaliteti in občutkih materiala. Obiskovalca objamejo in vzpostavijo aktiven dialog med umetnino in uživalcem. Raziskovanje umetnosti prek dimenzij postane aktiven dvogovor, ki nagovarja s posameznim delom oziroma prek celotne postavitve. Vsak individualen delček celote kot kockica mozaiku ali pač košček sestavljanke na podobo postavlja sodoben izraz kiparske forme. Razstavo sta kurirala Dejan Mehmedovič in Vesna Pajić.
SKUPINSKA RAZSTAVA: RISOMANIJA

SKUPINSKA RAZSTAVA: RISOMANIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. april ― Razstavljajo: Suzana Brborović, Milanka Fabjančič, Tina Konec, Mitja Konić, Janja Kosi, Blažka Križan, Erik Mavrič, Miha Perne (tudi Beli sladoled), Mark Požlep, Lucija Stramec, Matej Stupica, Helena Tahir in Leon Zuodar (tudi Beli sladoled) Koncept: dr. Nadja Zgonik Izbor del: dr. Nadja Zgonik, Tina Konec Tokratno študijsko razstavo v okviru projekta Refleksije sodobne vizualne umetnosti je pripravila dr. Nadja Zgonik s sokuratorico Tino Konec, ki je tudi ena od sodelujočih umetnic na razstavi. Risba v zadnjem času doživlja velik vzpon popularnosti. Priljubljena je tako pri gledalcih kot pri umetnikih. Razstava Risomanija želi biti celovit prikaz možnosti, zaradi katerih je risba za mlajšo in srednjo generacijo tako aktualna. Na njej je predstavljenih trinajst risark in risarjev, med njimi se jih veliko posveča zgolj risbi. Njihovo navdušenje nad tem medijem ni naključno, saj ga usmerja širok spekter možnosti tega medija, ki na popoln način utelešajo značilnosti sodobnega časa. Na prvem mestu sta neposrednost in vsestranskost risbe ter hitrost beleženja hipnih zamisli, izrazov in konceptov v širokem razponu od elementarne črne črte na beli podlagi, barvne in digitalne risbe pa do snovne risbe v izrezankah. Risomanija govori o strastnem odnosu do risarskega medija pri generaciji »tukaj in zdaj«. Je prikaz raznovrstnih možnosti, ki jih ponuja risba, od avtonomne in pripravljalne, frontalne, izrazne, slikovite, prostorske, zinske, animatorske, stripovske, snovne, ilustratorske risbe in njene izpovedne univerzalnosti, ko lahko prikaže poetično idejo, odsev zunanjega sveta, eksperiment, hipotezo …
THE MIHA ARTNAK: LAST

THE MIHA ARTNAK: LAST

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. marec ― Tema, ki jo razstava preizprašuje je koncept lastnine. Od tu tudi ime "Last" [lɑ:st] 1. lastnina 2.lastnost. Na razstavi je predstavljenih sedem umetniških del. 🖼 Vseh sedem umetniških del ima sedem različnih načinov lastninjenja: • unikat v zasebni lasti • omejena serija v zasebni lasti • neomejena serija kot produkt • neprenosljiv unikat v zasebni lasti • unikat v lasti vseh • reprodukcija v lasti vseh • nelastnina, nezmožnost lastninjenja; zgolj posest 🔎 Iz raziskovalnega pogleda sta najbolj zanimivi umetniški deli: unikat v lasti vseh in nezmožnost lastninjenja, ki povzroči zakonske zaplete. 🎉 Projekt bi zaradi koncepta bil z lahkoto zreduciran na sedem praznih platen z različnimi tipi lastninjenja, a sem želel estetsko izkušnjo in vsebinsko bogatejšo zgodbo. Ob razmišljanjih in izvedbi sem naletel na zelo kompleksne teme, ki imajo več vprašanj kot odgovorov. 🎨 Motivi, ki sem jih izbral izhajajo iz svojine, t.j. lastna podoba, moja punca, moja nečakinja, moja domača žival, moje okolje, moje želje in moj nakup. 🔮 Proces umetne inteligence od navodil do generirane vsebine sem nadomestil z ljudmi. Umetniško delo ni zgolj slika, temveč je sestavljeno iz pogodbe, orisa, digitalne slike in materialne slike. Postavil sem koncept z navodili, zgodbo in umetniško usmeritvijo. Digitalne podobe je ustvaril fotograf Klemen Ilovar. Slike so naročene slikarske storitve različnih izvajalcev. 🚢 Filozofsko vprašanje, ali je ladja, ko ji postopoma zamenjaš vse dele v nove dele, še vedno ista ladja, je pri meni zanetilo razmišljanje o originalnosti umetniškega dela. Nastal je protokol poimenovan po tej misli — Ship of Theseus, ki varuje originalnost pred uničenjem, saj je slika zgolj del celotnega umetniškega dela, ki se jo lahko nadomesti z novo naslikanim originalom 🐳 Projekt vključuje tudi vprašanja blockchain tehnologije, ki so zanetila ta projekt, saj je, poleg decentralizacije, lastnina ena glavnih njenih vprašanj. S tehnologijo želim zagotoviti dokazilo o originalnost
ROBERT ČERNELČ: MEDPROSTORI / INTERSPACES

ROBERT ČERNELČ: MEDPROSTORI / INTERSPACES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. marec ― Akademski slikar in režiser Robert Černelč v svojem umetniškem delovanju uspešno, zlasti analitično sistematično združuje medij slikarstva, video umetnosti in medij filmskega ustvarjanja. Svoje delovanje širi tudi na področja video umetnosti, scenografije in scenaristike. Robert Černelč je vsestranski likovni ustvarjalec, blizu so mu gibljive podobe, ki izražajo problematiko sodobne recepcije. Njegova dela zadnjih let tako izhajajo iz dekonstrukcije filma. Ukvarja se z idejo, kako na sliki rekonstruirati specifični filmski trenutek v suspenzu pričakovanja, ki prihaja od zunaj, iz prostora, ki na sliki ni prikazan, je pa implicitno navzoč. Siegfried Kracauer je ugotavljal, da filmi vedo nekaj, česar mi ne vemo in da je v njih nekaj skrito, kar se da odkriti. Iz te točke gledišča izhaja razmerje med gledalcem in upodobljenim, ki je nestabilno in nepredvidljivo in to je tisto, kar umetnika najbolj zanima. Na zadnjih slikah so v ospredju motivi čakanja, opazovanja, stanja, zrenja, neke vrste stanja zaustavljene in preusmerjene pozornosti, ki je v postdigitalni dobi fragmentirana na multiple »ekrane«. Ne zanima ga pikselacija, ampak vstop v digitalno drobovje slike, kjer je konkretnost podana kot abstraktna informacija.
NEŽA PEROVŠEK: GESTURE OF MORAL SUPPORT

NEŽA PEROVŠEK: GESTURE OF MORAL SUPPORT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. marec ― V ljubljanski Galeriji Equrna je na ogled samostojna razstava Neže Perovšek z naslovom Gesture of moral support (Gesta moralne podpore), ki premišljuje področje abstraktnega slikarstva v postinternetnem svetu. Na razstavi so na ogled izbrana dela, nastala pretežno v obdobju od leta 2022 do 2023, ki izkazujejo umetničino konceptualno in formalno dovršenost ter črpajo navdih iz njenega osebnega fotografskega arhiva in kompulzivnega kopičenja raznorodnih vizualnih materialov, ki jih spravlja na spominsko enoto svojega računalnika. Delo Neže Perovšek se zoperstavlja konvencionalnim razmejitvam in navigira po zapletenem presečišču sodobnega slikarstva, intermedialnih praks in transformativnega etosa postinternetne dobe. Razstavljene slike ponazarjajo razvijajoči se jezik abstraktnih podob v časovnem obdobju, ki ga zaznamujejo digitalni vmesniki, spletne platforme, medijski prenosi in nenehni pretok informacij, in vabijo gledalce k razmišljanju o trku digitalnega in analognega, stvarnega in virtualnega, starega in novega … Predstavljajte si, da vas nekdo iz preteklosti z baretko na glavi vpraša: »Tovariš, kaj je danes tvoja vizualna vez?« Za razumevanje tovrstnih ustvarjalnih praks je treba vzeti v obzir tudi to, kar iz samih del ni razvidno, in se vprašati, na kakšen način avtorica pristopa k delu ali drugače rečeno – kaj je njena vizualna vez. V njenem primeru zagotovo ne gre za prevpraševanje koncepta slike kot objekta, saj to ni slikarstvo, ki bi izhajalo iz zapuščine visokega modernizma. Namesto tega so njena dela bližje metafori okna, koncepta, ki je v preteklosti pomembno vplival na naše razumevanje prostora in reprezentacije. V sodobni digitalni dobi pa se je ideja okna spremenila v zaslone, ki ponujajo portale, prek katerih posamezniki stopajo v stik z različnimi interpretacijami resničnosti. Slike Neže Perovšek, ki nudijo vpogled v (spletne) pejsaže digitaliziranih podob, učinkujejo kot ekrani na dotik, ki pronicajo v naša življenja in brišejo meje med fizičnim
SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: STRUKTURA ILUZIJE / STRUCTURE OF THE ILLUSION

SKUPINSKA RAZSTAVA / GROUP EXHIBITION: STRUKTURA ILUZIJE / STRUCTURE OF THE ILLUSION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. marec ― SUZANA BRBOROVIĆ, BETI BRICELJ, ANDREJ BOŽIČ, NINA ČELHAR, META DRČAR, DUŠAN FIŠER, ROBERT LOZAR, ROMAN MAKŠE, KATJA PÁL, BORUT POPENKO, SANDI RENKO, JASNA SAMARIN, MARKO TUŠEK. Med sprehodom po zgodovini umetnosti spoznamo, da so se umetniki pogosto spopadali z idejo, kako na dvodimenzionalni podlagi ustvariti vtis prostorske globine in resničnosti. V času renesanse so s pomočjo perspektive ustvarjali vedno bolj prepričljive podobe realnih krajin, ki so se v baroku razbohotile v smeri iluzionizma; umetniki so s poslikavami cerkvenih in posvetnih notranjščin zidove in stropove navidezno razprli v neskončna prostranstva, v katere so zvabile poglede obiskovalcev. Kasneje so te ideje zaznamovali različni sodobni pristopi, posamezniki pa so izoblikovali individualne rešitve. Na tem mestu se je primerno vprašati, kaj sploh je iluzija. Odgovor najdemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika: iluzíja -e ž (ȋ) predstava, navadno optimistična, ki ni osnovana na resničnosti; slepilo, samoprevara; // knjiž., navadno z rodilnikom kar daje videz, vtis resničnosti Razstava Struktura iluzije želi predstaviti izbor sodobnih slovenskih umetnikov in umetnic, ki na svojstven strukturiran način ustvarjajo iluzije ter se s tem poigravajo s percepcijo gledalca. Za omenjeno razstavo smo v aktualni slovenski vizualni produkciji iskali tovrstne iluzionizme, ki jih je navdihnila geometrijska struktura. Želeli smo se odmakniti od klasičnega termina geometrijska abstrakcija, saj menimo, da se struktura iluzije prikazuje na mnoge načine, vsekakor pa je zanjo bistvena struktura prostora, ki jo lahko determinira geometrija. Z naslovom razstave apliciramo na idejo, kako umetniki s pomočjo natančno zasnovanih struktur gradijo svoja likovna dela, s katerimi ustvarjajo različne iluzije prostorov, dimenzij in vtisov resničnosti. Pri tem si pomagajo z geometrijsko abstrakcijo, različnimi perspektivami ali zgolj iščejo tretjo dimenzijo. Na razstavi želimo ustvariti preplet slikarskih in kiparskih del te
SANDI RENKO: ČRTE_LINEE

SANDI RENKO: ČRTE_LINEE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. marec ― Na tokratni osebni razstavi v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici tržaški umetnik Sandi Renko predstavlja svoje slikarsko ustvarjanje po letu 2017. Njegova umetniška dela pripadajo geometrijski abstrakciji, a vzbudijo pri gledalcu tudi optične in kinetične učinke. Začetek in izhodišče njegovega dela je največkrat kovinski ali papirnat prostorski model – objekt, ki ga sestavljajo trakovi kvadratov, ti pa lahko sestavljajo popolne kocke ali njihove dele. Kocke in trakovi so osnova prostorske risbe na dvodimenzionalni podlagi, ki služi kot skica ali študijska risba. Osnovno risbo preoblikuje tako, da ustvari še dve dodatni risbi. Tako dobi poglede z leve, desne in čelno, ki sestavljajo osnovno risbo. Med različnimi možnostmi izbere, katere dele »modela« bo uporabil za sliko, kako jih bo zasukal in kako jih bo obarval. Za snovanje slike po študijski risbi že od samih začetkov svojega umetniškega ustvarjanja uporablja valovito podlago. Najprej je bila to industrijska kartonasta valovita lepenka (canneté), ki se uporablja za embaliranje, v zadnjem času pa se odloča tudi za plastične plošče, ki imajo vrezane vzporedne valove, kot so na valoviti lepenki. Na valove podlage riše črte iz treh različnih strani. Črte, narisane na isti strani valov podlage, sestavljajo sliko, ki jo vidi gledalec. Valovitost podlage in premišljeno načrtovanje podobe omogočita občutek gibanja in prehajanja ene podobe v drugo, če se gledalec premika pred sliko. Ko se gledalec dovolj pozorno poigrava z opazovanjem ene podobe, odkrije, da mu ista slika lahko ponuja tudi različne iluzije; ko se zagleda v »vodilno« ploskev kocke, je ta lahko sprednja stran ene kocke ali pa stranica neke druge (učinek Neckerjeve kocke). Renko v svojem umetniškem ustvarjalnem procesu stalno preigrava nove možnosti, preizkuša različne materiale in tehnike ter tehnične pripomočke. Tako denimo raziskovanje optičnih učinkov usmerja tudi v ravnino podlage. Ravno podlago prepogne ali zareže in upogne, da ta del ni več v isti
SILVA LAPIDEA: ČEZMEJNO SODOBNO KIPARSTVO

SILVA LAPIDEA: ČEZMEJNO SODOBNO KIPARSTVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. marec ― Razstavljajo / Espongono: Vittorio Balcone, Edi Carrer, Stefano Comelli, Paolo Figar, Arianna Gasperina, Boštjan Kavčič, Vasja Kavčič, Damjan Komel, Anja Kranjc, Roberto Kusterle, Roberto Merotto, Claudio Mrakic, Roberto Nanut, Negovan Nemec, Vladimir Makuc, Giovanni Pacor, Nedeljko Pečanac, Zmago Posega, Gorazd Prinčič, Angelo Simonetti, Nika Šimac, Robin Soave, Franco Spano’, Lara Steffe, Enzo Valentinuz, Ana Žerjal. Silva Lapidea je oksimoron, ki evocira kamniti gozd, zasnovan s kiparskimi deli na Goriškem delujočih sodobnih ustvarjalcev. Ti se predstavljajo v Muzeju Santa Chiara, ki v sebi še vedno skriva sledi nekdanjega samostanskega kompleksa. Razstava je zamisel kuratorke Emanuele Uccello, ki je s sokuratorko Pavlo Jarc avtorica tega čezmejnega razstavnega projekta. Le-ta je nastal na pobudo Občine Gorica, ki z Mestno občino Nova Gorica polno sodeluje prek Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica. Razstava je vključena v program približevanja Nove Gorice in Gorice k Evropski prestolnici kulture 2025 ter prinaša vpogled v stvaritve štiriindvajsetih italijanskih in slovenskih kipark in kiparjev, ki svoja kiparska hotenja udejanjajo v tradicionalnih naravnih materialih, bodisi v lesu bodisi v kamnu. Italijanski ustvarjalci so bili izbrani skupaj s kulturnim društvom za sodobne umetnosti Prologo iz Gorice, ki sodeluje pri projektu. Gre za prvo obširno pregledno razstavo, ki z različnih zornih kotov osvetljuje kiparsko produkcijo v tem čezmejnem prostoru. Poleg še živečih avtorjev, ki odpirajo različne vidike kiparske umetnosti in vzpostavljajo svojevrsten dialog skozi raznolike likovne izpovedi, sloge in tehnike – od bolj ekspresionistične neofiguralike do konceptualističnih zasnov in lirične abstrakcije –, se z vsem dolžnim spoštovanjem spominjamo tudi nekaterih prezgodaj umrlih italijanskih in slovenskih kiparjev z Goriškega, ki so pustili pomembno sled v zgodovini umetnosti in tistih, ki še niso bili dovolj ovrednoteni. Razstava vključuje še

SILVA LAPIDEA: ČEZMEJNO SODOBNO KIPARSTVO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. marec ― Sodelujoči umetniki: Vittorio Balcone, Edi Carrer, Stefano Comelli, Paolo Figar, Arianna Gasperina, Boštjan Kavčič, Vasja Kavčič, Damjan Komel, Anja Kranjc, Roberto Kusterle, Roberto Merotto, Claudio Mrakic, Roberto Nanut, Negovan Nemec, Vladimir Makuc, Giovanni Pacor, Nedeljko Pečanac, Zmago Posega, Gorazd Prinčič, Angelo Simonetti, Nika Šimac, Robin Soave, Franco Spano’, Lara Steffe, Enzo Valentinuz, Ana Žerjal Silva Lapidea je oksimoron, ki evocira kamniti gozd, zasnovan s kiparskimi deli na Goriškem delujočih sodobnih ustvarjalcev. Ti se predstavljajo v Muzeju Santa Chiara, ki v sebi še vedno skriva sledi nekdanjega samostanskega kompleksa. Razstava je zamisel kuratorke Emanuele Uccello, ki je s sokuratorko Pavlo Jarc avtorica tega čezmejnega razstavnega projekta. Le-ta je nastal na pobudo Občine Gorica, ki z Mestno občino Nova Gorica polno sodeluje prek Kulturnega doma Nova Gorica in Mestne galerije Nova Gorica. Razstava je vključena v program približevanja Nove Gorice in Gorice k Evropski prestolnici kulture 2025 ter prinaša vpogled v stvaritve štiriindvajsetih italijanskih in slovenskih kipark in kiparjev, ki svoja kiparska hotenja udejanjajo v tradicionalnih naravnih materialih, bodisi v lesu bodisi v kamnu. Italijanski ustvarjalci so bili izbrani skupaj s kulturnim društvom za sodobne umetnosti Prologo iz Gorice, ki sodeluje pri projektu. Gre za prvo obširno pregledno razstavo, ki z različnih zornih kotov osvetljuje kiparsko produkcijo v tem čezmejnem prostoru. Poleg še živečih avtorjev, ki odpirajo različne vidike kiparske umetnosti in vzpostavljajo svojevrsten dialog skozi raznolike likovne izpovedi, sloge in tehnike – od bolj ekspresionistične neofiguralike do konceptualističnih zasnov in lirične abstrakcije –, se z vsem dolžnim spoštovanjem spominjamo tudi nekaterih prezgodaj umrlih italijanskih in slovenskih kiparjev z Goriškega, ki so pustili pomembno sled v zgodovini umetnosti in tistih, ki še niso bili dovolj ovrednoteni. Razstava vključuje še umetn
JAKA VATOVEC: FALSE MAGIC 3 IN FALSE MAGIC 9

JAKA VATOVEC: FALSE MAGIC 3 IN FALSE MAGIC 9

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 3. marec ― False Magic povezuje razstavi v Galeriji Škuc in Galeriji Alkatraz. Ključni pomisleki o projektu so temeljili na načinu naslavljanja nove produkcije, ki predstavlja vpogled v življenje z obsesivno-kompulzivno motnjo (OKM). Osebne zgodbe ustvarjalk_cev ostajajo bistven vir za interpretacijo umetniških del, hkrati pa lahko voajerski vpogled arhetipizira njihova življenja kot bodisi romantizirana bodisi neželena (npr. trpinčeni umetnik genij). Namen projekta in obeh razstav ni poučevanje javnosti in/ali predstavljanje življenja z OKM, temveč soočenje z umetniškim materialom, ki stoji kot metafora prvoosebne pripovedi o doživljanju motnje. Susan Sontag je v eseju konec 70-ih spregovorila proti rabi bolezni kot metafore. Razumeti bolezen posameznice_ka kot metaforo (npr. kot božjo kazen, kot rezultat neizživete energije) ni le neresnično, je tudi kaznovalno. Če jo metaforično uporabljamo za razlago družbe in drugih fenomenov, bolezen sama izgublja na resnosti in postaja vse bolj abstraktna. Jaka Vatovec po drugi strani ravno s prisvajanjem metafor izumlja vizualni jezik, ki ni niti diagnostičen niti površinski, v katerem lahko spregovori o svojem doživljanju OKM. Uro/žago lahko beremo kot simbol nevrodivergentnega časa (pod krovnim imenom krip čas). Bodisi izgubljenega bodisi v očeh družbe neproduktivnega in neunovčljivega. Žepke časa zapolnjujejo kompulzije/rituali, ki ponudijo začasno olajšanje, svoj čas pa zahtevajo tudi obsesije/vsiljive misli, ki se kot plesen nenadzorovano širijo. OKM je anksiozna motnja, za katero so značilne mučne, ponavljajoče se vsiljive misli – obsesije, ki vzbujajo strah, zaskrbljenost ali tesnobo, ter vzorci vedenja v obliki kompulzij (t. i. ritualov), ki naj bi jih ublažili. Številčnejša pričevanja o duševnem zdravju na družbenih omrežjih so pomagala razširiti razumevanje bolezni, motenj in oviranosti iz zgolj simptomatskega (zunanji medicinski pogled) v doživljajsko (prvoosebna pripoved). Destigmatizacija duševnih motenj je nujno potrebna,
ALEKSANDRA VAJD: OD ZNOTRAJ DOL IN OD ZGORAJ

ALEKSANDRA VAJD: OD ZNOTRAJ DOL IN OD ZGORAJ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. februar ― Pregledna razstava Aleksandre Vajd Od znotraj dol in od zgoraj predstavlja več kot dvajset let dela mednarodno priznane v Pragi živeče slovenske umetnice, ene najpomembnejših ustvarjalk na področju sodobne fotografije. Razstava se osredotoča na fotografski medij kot tak in sledi vidiku njegovega razvoja in spreminjanja s časom, še zlasti od srede devetdesetih let preteklega stoletja do danes. Poleg orisa tega, kako se je medij spreminjal v obdobju, odkar je v njem začela delati Aleksandra Vajd, in njenih pristopov k njegovi rabi, razstava poudarja tudi umetničino prakso vračanja nazaj k izvornim trenutkom njegovega nastanka, k njegovim ontološkim začetkom in k današnji arheologiji fotografskega medija. S tem pristopom se umetnica osredotoča na njegove bistvene komponente, ostaline in esenco materije, ki ohranja potencial za preoblikovanje in generiranje v nekaj novega, na kar se nanaša tudi naslov razstave. Dodaten aspekt umetničinega dela predstavljajo občasna sodelovanja v dialogu z umetnicami in umetniki, ki primarno uporabljajo druge medije in preko tega potiskajo fotografijo onkraj njenih meja, s čimer uvajajo nove, hibridne ali združene artefakte. Na razstavi se tako v skupnih projektih in v dialogu kot metodi umetniške prakse predstavljajo še Hynek Alt, Jimena Mendoza in Anetta Mona Chişa, ki je celotno razstavo postavila tudi v oblikovni kontekst. Nenazadnje razstava izpostavlja tudi umetničino vpetost v pedagoški proces in s tem razstavni prostor spreminja v vključujoč in povezovalen element, oblikovno zasnovan v pričakovanju novih vsebin, ki bodo prostor dopolnile in ga pognale v gibanje. Razstava Od znotraj dol in od zgoraj se začne s serijo konceptualnih fotografij, na katerih je umetničin oče in ki je nastala kmalu po njegovi smrti in zaradi nje. Gre za izpeljavo postavitve v Mali galeriji v Ljubljani, ki jo je Moderna galerija v sodelovanju z umetnico organizirala leta 2004. Tovrstno prepletenost ustvarjalne prakse z zasebnim življenjem, ki temelji na
GIGO DE BREA: PODOBE MOJE KATALONSKE DUŠE (HOMMAGE ZA ANNO DODAS)

GIGO DE BREA: PODOBE MOJE KATALONSKE DUŠE (HOMMAGE ZA ANNO DODAS)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― Gigo de Brea je med obiskom Barcelone, od koder je bil doma njegov ded, spoznal poezijo katalonske pesnice Anne Dodas y Noguer (1962-1986), ki ga je takoj pritegnila. Ob branju njenih pesmi je začutil skladnost njenih pesniških metafor s svojimi podobami vulkanskih pokrajin. Vedno ga je privlačila zemeljska površina in naravni pojavi v vseh njihovih geoloških in atmosferskih raznolikostih in spreminjanju, ki se likovno kažejo v različnih strukturah. To zanimanje je poglobil s selitvijo iz Gorice na Kras pred več kot dvajsetimi leti. Med potepanji po kraških hribih je opazoval konfiguracijo kraške pokrajine, njeno skalno erozijo, ki je v resnici razkroj, razpadanje. Naslikana predmetnost materije na njegovih slikah pa je pogojena s stanjem duše in ne z imitacijo narave. Kaotično pokrajino prevaja v likovni jezik, ki ga požene čut za organizacijo likovne snovi. Tako se zgodi nujni notranji boj med privlačnostjo destrukcije in urejanjem-harmoniziranjem barvne materije. Andrej Medved je v katalogu ob njegovi razstavi v galeriji Meduza v Kopru leta 2011 med drugim zapisal: "Kajti ta dela so SIMULACRUM podzavestnega popotovanja in pokrajin,povezanih s čustveno vsebino, fantazme nedotaknjene celote, ki je še možna v duši. Vnovič najden izgubljeni paradiž, ki ga vodi avtorjeva želja:veselje,sla,naslada,užitek v slikanju čustvene in čutne,lahko bi rekli "animalne duše."
SMALL BUT DANGERS: POBERKOVANJA / GLEANING

SMALL BUT DANGERS: POBERKOVANJA / GLEANING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 15. februar ― Umetniška praksa dvojice Small but dangers (SBD) že od vsega začetka temelji na prepletu dveh produkcijskih načinov, na eni strani ustvarjanja novih del, na drugi pa zbiranja najdenih predmetov, ki jih umetnika obravnavata enakovredno kot ustvarjena dela. Izhodišče te prakse je kritičen odnos do ideologije novega, saj umetnika menita, da je vsaka novost reakcija na nekaj, kar je že obstajalo. To pomeni, da se v vsaki novosti obenem razkriva tudi kontinuiteta starega. V skladu s tem konceptom gradita svoj celoten umetniški opus. Na razstavah predstavljata nova dela ob starih in tudi razstave se, vsaj deloma, navezujejo druga na drugo. Tokratna je nadaljevanje razstave Odlomki, okruški in ostanki iz leta 2022 (Center in galerija P74, Ljubljana), s katero sta začela nov cikel. Za razliko od prejšnjega, ki je predstavljal ustvarjena dela v dialogu z galerijskim prostorom, so težišče novega cikla najdeni predmeti. Kot namiguje že naslov razstave (paberkovanje = iskanje, nabiranje ostankov; priložnostno, nesistematično zbiranje), zbirka najdenih predmetov SBD ne nastaja po vnaprej določenem konceptu, saj umetnika pri odločitvi, kaj bosta vključila vanjo in kaj ne, sledita neopredeljivim estetskim kriterijem. Kljub temu pa zbirko povezuje neka (ne sicer povsem nepretrgana) rdeča nit – predmeti, ki jo tvorijo, večinoma predstavljajo takšne ali drugačne sledi civilizacije, s tem pa tudi sledi različnih načinov človekove dominacije nad naravo, urejanja družbenih struktur, poteka vsakdanjega življenja, pa tudi vsakovrstnih ideologij, saj umetnika verjameta, da so v material vtisnjene ideje tistih, ki ta material oblikujejo. Gre torej za ostanke človeške prisotnosti v svetu v pravem in prenesenem pomenu besede. Umetnika s tem, ko te ostanke zbirata in jih postavljata v nove konstelacije v galeriji – takšne, kot sta jih našla, okvirjene, na podstavkih, kot del sestavljenega artefakta ipd., manipulirata s sledovi civilizacije. V njih namreč še vedno obstaja delček celote, kot nej
še novic