SKUPINSKA RAZSTAVA: ŽIVI OBJEKT

SKUPINSKA RAZSTAVA: ŽIVI OBJEKT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. oktober ― V sklopu razstave se predstavljajo Špela Petrič, Maja Smrekar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič in Polona Tratnik. Sodobne tehnologije vdirajo v vse pore našega življenja, družbe in kulture, tako da se nam ob posledicah pospešenega in naraščajočega (bio)tehnološkega manipuliranja ne postavlja samo vprašanje, kaj je človek, temveč tudi, kakšna je narava našega razmerja z živalmi, rastlinami in drugimi entitetami živega. Človek namreč pogosto ne zaznava raznovrstnih oblik življenja, ki ga obkrožajo, če so v drugem merilu kakor on sam. Nekatere vrste mikroorganizmov so celo pomemben sestavni del našega telesa, kot so na primer bakterije in glive, ki živijo na naši koži in v nas. S prehajanjem iz telesa v zunanje okolje in nasprotno izpodjedajo predstavo o človeku kot enovitem subjektu. Številni izmed razstavljenih projektov so bili izvedeni v laboratorijih kot plod interdisciplinarnega sodelovanja s strokovnjaki s področij naravoslovnih in humanističnih znanosti, vsi pa so plod dolgotrajnih procesov in raziskav. Ponujajo vpogled v odnos med človekom, živaljo in rastlino v luči heterogenosti, hibridnosti, skupnega ustvarjanja, interkognicije in vzporedne evolucije, znotraj katerih pojma subjekt in objekt postaneta pretočna, saj je tudi človek na primer reduciran na celico/telo/objekt in kot takšen material za obdelavo. Z naglaševanjem povezanosti našega telesa z okoljem, razstava Živi objekt razkriva našo vez z nečloveškimi akterji in omogoča zavedanje, da je nujna skrb za naravo in v njej živeče sisteme ne zgolj kot vir, ki ga lahko izkoriščamo, temveč kot živo tkivo, ki je nujno za naše preživetje. Na razstavi vizualnih, zvočnih in interaktivnih instalacij sodelujejo uveljavljene umetnice, ki že desetletja delujejo na presečišču umetnosti, znanosti in tehnologije, v polju obsežnega in mnogokrat problematičnega termina »bioumetnost«. Ustvarjajo projekte, ki so bili predstavljeni na najpomembnejših mednarodnih razstavah in platformah sodobne umetnosti, v njih pa s povezo
BRAD DOWNEY: FUCK OFF ILLUSION

BRAD DOWNEY: FUCK OFF ILLUSION

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. oktober ― Dejstvo, ki bode v oči ob razstavi ameriškega umetnika Brada Downeyja Fuck off Illusion je vsekakor letnica nastanka ali pa vsaj dokončanja razstavljenih del. Razstavo bi lahko brali kot retrospektivo sedanjega trenutka. V vsej svoji protislovnosti in zagonetnosti. Kot da bi ujetost, v kateri se je znašel in še vedno traja, bila poskus odgovora na vprašanje, ki ga je zastavil ob svojem prvem v Izoli realiziranem delu kmalu po izbruhu epidemije: »Ali gre za obliko množičnega psihološkega mučenja?« Ali pa za: nov svetovni red? Katera je torej iluzija, ki jo moramo, kot veleva naslov razstave, odjebati? Je to svet, kot smo ga poznali, ali pa je to svet, ki smo mu priča zdaj, svet, ki je obvisel. In naj se zdi ta kar se da aktualen, tudi hipni odziv na zgodovinske okoliščine preuranjen, bom v nadaljevanju poskusil pokazati, na kakšen način vendarle zajema vsa svoja nasprotja. Zakaj hipno in pričujoče ima vselej v Bradovem delu svoj pendant v daljnem in odloženem. Kolikor je plasti časa ali prostora, ki se raztezajo med elementi, ki jih spretno in igrivo sopostavi, toliko je zajetega tega, kar ne moremo zlahka integrirati v razumevanje ali pa videti s prostim očesom, in s čimer ne moremo preprosto opraviti, kot z nečim poljubnim. Zaradi omenjenega ne morem mimo etimologije besede iluzija (lat. illusio – prevara, zasmehovanje, posmeh, iz ludere – igrati se, zasmehovati, prevarati). Ker svet, za katerega smo rekli, da je obvisel in zastal, ni nikakor prekinil nezadržne igre postajanja in znotraj te iste igre tudi prilaščanja, prikrivanja in zavajanja. Daljno povezavo z Izis nam ponudi Plutarh, ki navaja, da je na templju te egipčanske boginje v Saisu napis: »Jaz sem vse, kar je, vse, kar bo, in vse, kar je bilo. In še zmeraj ni noben smrtnik odgrnil moje tančice.« Po drugi strani pa je povezava s festivalom IZIS resnična v vsej banalnosti vsakdana, če pomislimo na karantensko družino, ki se v Bradovi ujetosti v Izoli izoblikovala. Živi medčloveški odnosi v času, ko smo pov
UROŠ WEINBERGER: PROJECTORIES

UROŠ WEINBERGER: PROJECTORIES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. oktober ― V sklopu 100. obletnice novomeške pomladi se v Galeriji Simulaker z novimi deli predstavlja akademski slikar Uroš Weinberger. Zanj so značilne velikoformatne slike, ki uprizarjajo distopične motive bližnje prihodnosti. Čeprav se umetnik poslužuje tehnike slikanja z oljnimi barvami, je izhodišče za njegovo delo digitalni kolaž, pri katerem uporabi podobe, najdene na spletu in drugod. Na pričujoči razstavi so na ogled umetnikova dela, ki so nastala od leta 2019 do leta 2020. Čeprav svoja dela zelo dosledno gradi v širši kontekst serije, lahko opažamo tudi nekatere premike. Pri določenih slikah (npr. Holiday Inn) si avtor pripravi slikarsko podlago s kapljanjem [dripping] barv, ki dajejo slikam nekoliko bolj materialen (haptičen) izgled. Tudi osnovni ikonografski elementi, ki povezujejo njegova dela v posamezne sklope, so se zamenjali. Nekoliko starejše slike so napolnjevale cevi ali maske, v novejših pa so kot tujki prisotni droni in molekule. Če nadaljujemo z oblikovnimi značilnostmi njegovih slik, je zanimivo, da se avtor odloči grobost in fragmentiranost izhodiščnega kolaža zabrisati v gladek slikarski spoj, ki ustvari poenoten, homogen izgled umetnine. Strategija je morda ta, da želi avtor vzpostaviti pogoje za gledalčevo potopitev v iluzijo. Gre torej za strukturirano koreografijo, ki želi s slikarskimi prijemi gledalca pripraviti do tega, da preizprašuje skupek podob, ki nam jih posredujejo slikarska platna. Pri Weinbergerjevih delih zato ne govorimo o slikah kot objektih, kot tudi ni material ta, ki prihaja v ospredje. Gre za sliko, ki jo lahko razumemo kot okno oziroma še bolje rečeno – sliko kot ekran. Slednje še dodatno potrjuje paleta barv, ki jih umetnik uporablja. Tu gre za nasičene barve, ponavadi v izboru različnih komplementarnih odtenkov (npr. zelena, rdeča), ki ob pravi osvetlitvi »neonsko« zažarijo. Za razumevanje umetniških del Uroša Weinbergerja je pomembno, da razumemo, za kakšnega umetnika gre. Čeprav kategoriziramo slikarstvo pod likovno umetno
NIKA ERJAVEC: (NE)VIDNA KRAJINA

NIKA ERJAVEC: (NE)VIDNA KRAJINA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. oktober ― V delu kiparke mlajše generacije Nike Erjavec se stikajo različne problematike kiparstva in umeščajo v kontekst dražljajskih sprememb, ki so posledica industrializacije in digitalizacije družbe. V središču njenega interesa je relacija med vidnim in tistim, ki se temu izmika, predstavlja pa podstat nemotene percepcije in izkušnje sveta. Gre za sistemska vprašanja zaznave, njenih materialnih temeljev in krhkih odnosov med njenimi elementi. Nika Erjavec na razstavi (Ne)vidna krajina predstavlja novo kiparsko instalacijo, sestavljeno iz kinetičnih struktur, slonečih na fizikalnem fenomenu, ki se mu dosledno posveča zadnja leta: vibraciji. Čeprav je na ravni zdrave človeške percepcije zaznana kot odklon od določene "ravne gladine" našega uravnoteženega položaja, je vibracija na naši najbolj bazični, atomski ravni vseprisotna. Vse vibrira in v vsakem trenutku. Spremembe v valovanjih, ki omogočajo natanko določene intenzitete valovanj in jih zaznavamo kot vibracijo, postanejo v tem projektu predmet kiparskih vprašanj. V delu Nike Erjavec efemerno dobi fizična znamenja, medtem ko se materialno izmika in čedalje manj kaže kot trdna opora. Kiparska instalacija v Mali galeriji Banke Slovenije predstavlja takšno šelestečo krajino, v kateri stik nevidnega in snovnega ustvarja izmikanje jasnosti, na kateri sloni naše zaupanje v svet in naše mesto v njem. Vibracija se namreč ne prenaša samo z neposrednim fizičnim, taktilnim stikom, temveč zaznamuje tudi pogled ter tako ustvarja vzporeden, nestanoviten sistem, v katerem se ne počutimo več doma. S svojo instalacijo je umetnica prizanesljiva do obiskovalcev, saj jim dovoli, da kontaminacijo svoje zaznave na razstavi kontrolirajo. V njeno kiparjenje z vibracijo smo povabljeni tudi sami, saj na duhovit, nekoliko samoironičen način nekaj svojih skulptur podredi kontroli igralne konzole. Vendar prej kot sklep o igrivosti percepcije razstava subtilno napeljuje na premislek o tem, na katere načine so naši posegi usodni ne samo za nas kot f
SONICA: VRT, KI GA PREGANJA RAJ

SONICA: VRT, KI GA PREGANJA RAJ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober ― Razstava predstavlja nova dela petih mednarodnih umetnikov, ki delujejo na presečišču zvoka in drugih medijev. Nastala so v sklopu umetniških rezidenc festivala SONICA, ki umetnikom nudijo prostore podpore in umika, v katerih lahko nastanejo ideje in zametki novih del. Obenem pa smo razmišljali, kako bi lahko otoke oddiha umestili tudi zunaj galerijskih prostorov. Proti koncu življenja, ko se je že soočal z boleznijo, se je Derek Jarman umaknil v kočo Prospect v sivi in surovi pokrajini Dungeness v bližini jedrske elektrarne in začel gojiti vrt. Njegov vrt je bil skrbno načrtovan: del pred hišo je bil urejen, del za hišo pa kaotičen, oba sta bila posuta s skulpturami in najdenimi predmeti in čeprav je bila pokrajina groba, je Jarmanu uspelo vzgojiti nekatere nove rastlinske vrste. Tako je sčasoma vrt dobival nov pomen: rastline so se upirale močnemu vetru, sonce, kot iz Doline smrti, se je spajalo z Derekovim bojem z boleznijo, se ji nato zoperstavljalo, in ko so rože vzcvetele, je Jarmanovo zdravje začelo pešati. V svojih vrtnarskih dnevnikih je Jarman zapisal: »Vse vrtove preganja raj. Toda samo nekateri so rajski. Moj je en od njih.« Ko Jarman razmišlja o vrtu, razmišlja o vztrajnosti, bujnosti, trdoživosti, o kontrastih, o nepravilnostih namesto o nadzoru. Vrt tako postaja časovna umetnost. Vrt kot prostor kontemplacije in kot celosten prostor služi kot ozadje festivala. Vrt kot osebni in zasebni, a kljub temu estetski in na pol javni prostor, namenjen obiskovalcem; in kot metafora za dialog s silami narave; vrt kot oblika odmika od sveta; vrt kot simbol eskapizma, identete in lastnine. Vrt kot kos zemljišča, prostor, h kateremu se lahko vračamo, navkljub – ali ravno zaradi – napetosti zunaj. Vrt, ki vedno raste, tudi, ko je zaprt; in vrt, ki ga oblikujejo okoliščine in ki ga preganja podoba raja. Razstava v Equrni bo predstavila nova dela, ustvarjena posebej za to razstavo, ki vizualno umetnost prečijo z zvokom in se skozi video, grafiko, performans dotikajo vi
BORIS BEJA: 45.URA / LESSON 45

BORIS BEJA: 45.URA / LESSON 45

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. september ― Izhodišče tega projekta je bilo avtorjevo rekreativno obiskovanje baletnih ur za začetnike. S temeljnimi vajami ob drogu v dvorani z ogledali je dve leti spoznaval osnove baletnega jezika in korake za premagovanje mej telesnih zmogljivosti ob budnem očesu lastnega nadzora in samokritike. Eno izmed glavnih baletnih vaj − Rond de jambe par terre −, s katero plesalec po tleh orisuje navidezni polkrog z nogo do skrajnih zmogljivosti giba, je avtor uporabil za izhodišče osnovnega strukturnega elementa svoje instalacije − »ronda« (kroga). Gre za serijo identičnih, ročno izdelanih peterokotnikov, položenih v raster oziroma geometrijski vzorec na tla simulirane vadnice. Peterokotnik se kot vzorec razgrinja po teritoriju galerije in postane parkur za participatorno vključitev gledalca kot naključnega akterja stihijske koreografije. Pot do izvora avdio-video impulzov 45. ure, ki se skrivajo za ogledalom, je namreč mogoča le z umetelnim gibanjem skozi prepredeno mrežo »rondov«. Repeticija baletnih vaj se odslikava v repeticiji forme, umetniškega objekta; repeticija forme pa odpira nov prostor gibanja in sinhronizacije. »Rond« je tudi sinonim za zamejitev in omejitve telesa, ki ga klasični balet zarisuje in izničuje hkrati. Baletne tehnike omogočajo odkrivanje skrajnih meja koordinacije telesa in sinhronizacije rok, glave, oči in nog ter zapletene gibe navidezno spreminjajo v povsem naravne. Skozi gib, predvsem klasični gib s svojimi pozicijami, koti in simetrijami, ter v odnosu gibajočega se telesa do drugih teles in prostora slutimo prisotnost »intuitivne geometrije telesa«. Telo v gibanju orisuje (geometrijske) like in kompozicije, ki ga obenem zamejujejo. Ta forsythovska ideja o plesu kot slikanju geometrije v prostoru odzvanja v drugem delu instalacije, ki ga Boris Beja naslavlja s še eno sliko baletne vaje − Doublé, battement divisé en quarts. Paravani s prepoznavno mondrijanovsko maniro enobarvnih kvadratov, razmejenih z ravnimi linijami, nastopijo na eni strani kot refe
ART STAYS festival 2020: BREZ TIŠINE / NO MORE SILENCE

ART STAYS festival 2020: BREZ TIŠINE / NO MORE SILENCE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. september ― Umetniki / Artists: Robin Meier, Roberto Pugliese, Michele Spanghero, Alberto Tadiello, Hui Ye, Nicolò Masiero Sgrinzatto, Lynn Book, Zul Mahmod, Marko Batista, Bastiaan Maris, Hans Beckers,Mario Velocci, Robert Jurak, Transversal Project, Silene Arnaldi, Milojka Drobne, Euro Rotelli... Letošnja 18. izvedba festivala nosi naslov NO MORE SILENCE (Brez tišine) in je nadaljevanje preteklih edicij, imenovanih Prihodnost (Future), Krhkost (Fragile) in Naravnost (NaturAL(L)). NO MORE SILENCE je aktualno vodilo festivala ART STAYS, a hkrati tudi opozorilo, saj ponuja kritičen, mestoma dramatično ironičen pristop do časa, v katerem živimo. Že pred časom začeta raziskava, ki temelji na predpostavki, da moramo z najvišjo stopnjo nujnosti prisluhniti ranljivosti našega sveta, če želimo preoblikovati prihodnost, in ki se je danes, v času covida-19, znašla v nepričakovani, s tišino obdani in redefinirani fazi, se ozira na zvok, glasbo, besedo, praznino, notranji in zunanji konflikt ter na človekovo nenehno željo, da omogoči glas prostoru, času, komunikaciji in odnosom. ART STAYS 2020. NO MORE SILENCE. Berimo tišino, da lahko slišimo; osvobodimo se vsega, da lahko spet zaživimo in ponovno razmislimo o samih sebi in svetu. This year’s 18th edition of the festival is titled NO MORE SILENCE and is a continuation of previous editions, entitled Future, Fragile, and NaturAL(L). NO MORE SILENCE is not only the current motto of the Festival ART STAYS, but also a warning, as it offers a critical, albeit occasionally dramatically ironic approach to the times we live in. A research that began some time ago from the premise that fragility of the world needs to be addressed with utmost urgency in order to rethink our future, has now made an unexpected turn into a phase consisting mostly of “silence”, redefining itself in the time of COVID-19; it maintains a vision to sound, music, words, emptiness, internal and external conflicts, as well as to man’s continuous desire to give voice to space,
INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985-1995) +- ALEN OŽBOLT (DELA 1995 - 2018)

INTROSPEKTIVA: V.S.S.D. (VEŠ SLIKAR SVOJ DOLG, 1985-1995) +- ALEN OŽBOLT (DELA 1995 - 2018)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. september ― Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.) je ime umetniškega dvojca, ki sta ga sestavljala Janez Jordan in Alen Ožbolt; pri tem sta bili njuni imeni zakriti v anonimnost, Veš slikar svoj dolg pa sta pojmovala kot samostojno entiteto (in se v prvi osebi ednine tudi izražala v intervjujih in zapisih), kot »razširjeni subjekt«, ki s kolektivnim, deljenim in anonimnim delom presega tedanjo izrazito prevlado »avtopoetik« v umetnosti, še zlasti v slikarstvu. Sodelovati sta začela leta 1983 z ustvarjanjem uličnih grafitov; s prvo, zdaj že ikonično razstavo sta nastopila v Galeriji Škuc leta 1986 in po naslovu razstave, Veš slikar svoj dolg, tudi prevzela ime. V.S.S.D. je deloval med letoma 1985 in 1995, ko se je njuno sodelovanje končalo in je V.S.S.D. kot umetniški subjekt preminil. V.S.S.D. je v relativno kratkem času svojega delovanja ustvaril izjemen, kompleksen, heteronomen in dramatično fascinanten univerzum podobe, ki jo je v spektakelski inscenaciji privzdignil na položaj vseobsegajoče, totalne slikarske-kiparske-umetniške izkušnje, in v takšni produkciji zastavljal ključna vprašanja sodobne umetnosti, ki se še vedno intenzivno ukvarja s temeljnimi vprašanji forme, pogleda, telesa in snovi. Alen Ožbolt od razhoda V.S.S.D.-ja leta 1995 nadaljuje samostojno umetniško delovanje. Njegovo ustvarjanje se v jedru izrašča iz temeljnih estetskih in problemskih izhodišč V.S.S.D.-ja, ki pa v umetnikovem obsežnem samostojnem opusu dobivajo nove razsežnosti in obravnavajo že zastavljena vprašanja z razširitvijo problemskega polja. Umetnikov prehod v samostojno ustvarjanje je spočetka zaznamovan tudi s travmo prekinitve, zanikanja ali distanciranja od dela in dediščine V.S.S.D.-ja, ki pa v poznejših projektih postane »delujoča zgodovina«, konstruktivna podstat tudi za formulacijo novih umetniških konceptov in idej. Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D., Painter Do You Know Your Duty) was the name of a tandem of artists Janez Jordan and Alen Ožbolt; remaining individually anonymous, they conceive
S.A.B.A. 1979 - ####

S.A.B.A. 1979 - ####

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. avgust ― Umetnika: Silvia Amancei & Bogdan Armanu (s.a.b.a.). Retrospektiva. V okviru razstave je povsem jasno, kaj pomeni: dobesedno »gledanje nazaj« na že uveljavljen umetniški opus. Čas opredeljujejo umetnostni strokovnjaki, ustanove in umetnostni trg, nanje pa vplivajo okus, politika, geografije, osebni odnosi, gospodarske možnosti in dostop do sredstev za dosego le-teh. V svoji umetniški praksi s.a.b.a. zavestno sopostavljata svoj položaj in dejavnike uspeha v sodobnem svetu: Romunija igra vlogo evropskega vira poceni delovne sile, s.a.b.a. pa se borita proti pomanjkanju dostopa do institucionaliziranega sveta umetnosti. Takšni politični, zgodovinski in biografski elementi so stalnica njune naracije. Skozi izmišljeno pripoved namreč povezujeta nesorodne zgodovine in razpravljata o politiki v nejasnosti naše realnosti. Tak ironičen povzetek zanimanja umetnostnih institucij za vzhodnoevropske umetniške prakse je Body of Work ’79–’83 (2013–2015), v katerem s.a.b.a. arhivirata fotografije in zgodbe svojih začetkov s performansi od leta 1979 naprej. S posnemanjem od sveta umetnosti zveličane estetike se navidezno pridružujeta kanonu znanih umetnikov. Z majhnimi namigi se posmehujeta želji biti prepoznan na Zahodu, vsakdanjemu ekvivalentu nevidnega sistema, ki odloča o umetniških trendih in o tem, kdo si zasluži retrospektivo. Izhajajoč iz tega arhiva, je delovanje s.a.b.a prevedeno v retrospektivo njunega preteklega in prihodnjega ustvarjanja, pri čemer popolnoma ignorirata moč institucionalnega pripoznanja in tržne strategije (ponovnega) kreiranja dogodkov[1] prevračata v predvidljivo gesto, ki kliče po razvrednotenju. Drug način zamejevanja »gledanja nazaj« je lahko opisovanje zapletenih odnosov zgodovinskih sledi, političnih odločitev ali osebnih občutkov, ki ustvarijo nek dogodek in njegovo dojemanje v zgodovinskem času. Kurator: Maximilian Lehner Artists: Silvia Amancei & Bogdan Armanu (s.a.b.a.) A retrospective. In the context of an exhibition, it is quite clear what i
TINA DOBRAJC : ŽIVAL SEM, UJETA V TVOJ VROČ BETON / I`M ANIMAL, TRAPPED IN YOUR HOT CONCRETE

TINA DOBRAJC : ŽIVAL SEM, UJETA V TVOJ VROČ BETON / I`M ANIMAL, TRAPPED IN YOUR HOT CONCRETE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. avgust ― Umetnica Tina Dobrajc, predstavnica mlajše generacije sodobnih likovnih umetnikov, v svojem delu združuje tradicionalno, folklorno s sodobnim in aktualnim. V slikarskih delih raziskuje ter meša različne vzorce vzhodnoevropske tradicije oblačenja, ki brez razlike sooblikujejo in označujejo pozicijo ženske v družbi ter narekujejo meje svobodi; ne gre namreč zanemariti dejstva, da podoba ženske v tradicionalni narodni noši na njenem telesu nosi sporočilo o povezanosti nacije ter ženske kot simbola njene samoreprodukcije. Umetnica na slikarski način raziskuje koncepta identitete in družbenega etiketiranja – z združevanjem na videz nezdružljivih podob sodobnosti in motivov tradicije ustvarja nove kontekste in odpira nova gledišča tako glede sodobnosti kot glede preteklosti. Nacionalni tradicionalizem je v nenehni kontradikciji s sodobnim časom, tako v smislu reproduciranja mitologij, preoblečenih v zgodovinska dejstva, kot negativnega odnosa do progresivnih družbenih sprememb, položaja odrinjenih družbenih skupin in vloge žensk v družbi. Tina Dobrajc v svojih delih spretno sprevrača to pričakovano tradicionalno simboliko. Ženske, upodobljene v njenih delih, nosijo pokrivala na dovolj drugačen način, da ustvarjajo ravno prav občutljivo in pretanjeno zarezo v prevladujočo etnocentristično, patriarhalno in heteronormativno ideologijo. Umetnica Tina Dobrajc z domiselno vpeljavo angažirane vsebine slikarska dela nadgradi ter jih s pomočjo narativne ikonografije odpre za razmislek, sintezo tradicije, sodobnosti in upora. Vse našteto dodatno poudarijo elementi, kot so vezenine, besede, filmsko umeščeni podnapisi, umetne rože … Ti kot del celote umetniškega dela zasedejo svoj, bistven prostor. V Galeriji Kresija se umetnica predstavlja z novejšo slikarsko produkcijo, v kateri nadaljuje in nadgrajuje dosedanji koncept svojega ustvarjanja. Tina Dobrajc is a young contemporary artist whose work mixes traditional, folk motifs with modern and contemporary ideas. In her paintings, the
TILEN ŽBONA: CHARTAZA/INTERNALCLUTTER

TILEN ŽBONA: CHARTAZA/INTERNALCLUTTER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Slika, ki je predmet ustvarjalnega akta umetnika je v preleminarni stopnji nastajanja komplementarna struktura razvejanega polja faktorjev v katerem se združujeta nagonska in miselna pozicija. Verjetno v sprostitvi udejanjenja privre na dan prikritost umetnikovega izkustva, hotenje, zgoščeni nabor individualnosti v izvoru pripovednih podlag. Postavljena je točka soočanja, ki jo artefakt - umetnina v svoji brezfunkcionalni obliki splošno udejstvuje na sebi, kjer se znotraj izraznega medija »dogodi« interakcija ustvarjalčeve izbire, njegove kreativne sugestije in gledalčeve možnosti, sposobnosti recepcije. Tako se v smislu dojemanja, doživljanja umetnine, ki jo pri slikarstvu sprejemamo kot komunikacijski stadij predmetne pojavnosti, v razbiranju razgrne tudi gledalec sam. Veliko je neutemeljeno skrivnega, iracionalnega, nezavestnega pa vendar ne brez smisla, ampak posredovanega v obliki kodiranega sporočila, ki je izvirni profil umetniškega dejanja. Morda nezavedno, pa vendar ima vsak umetnik lasten »izpovedni program«. Mnogokrat neodkrita realnost ni samo in konsistencaustvarjalnega povoda, temveč neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja. Doživljaj, ki odpira stanja zavesti, zavednega je refleksibilno reverzibilen pojav, ki deluje kot nekakšna mentalna razpredelnica, kot aktivno torišče idej, ki v okviru ponujenega umetnikovega predloga »naganja« gledalca v stanje doživljanja. Gledalec je v pogledu nekako ujet v umetnikov koncept, vendar se kot ekvivalentni tvorec podobe s svojimi emotivno racionalnimi postavkami kot soustvarjalec lahko počuti povsem svobodnega. Umetnikovo »neponovljivo vodilo pri predstavljanju možnosti doživetja« je vsekakor predispozicija v omejenem, ki pa ne more povsem prekriti dojete vsebine... Tilen Žbona je slikar mlajše generacije likovnih umetnikov, ki so trenutno aktivni na slovenski obali. Pri svojem delu razvila različne likovne prakse med katerimi pa ima slikarstvo posebno mesto. Pred nami je njegov najnovejši cikel sl
VOJSKA V MESTU: SKUPINSKA RAZSTAVA

VOJSKA V MESTU: SKUPINSKA RAZSTAVA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. julij ― Hiša kulture Pivka, razstava Vojska v mestu. Sodelujejo: Mina Fina, Denis Kraškovič, Lela B. Njatin, Klara Sax, Marko Šajn, Bruno Toič, Jaka Vatovec, Leon Zuodar. Razstava z naslovom Vojska v mestu povezuje Pivko in Kočevje, dve mesti, ki sta zaznamovani z zgodovinsko prisotnostjo vojske. Ta je v obeh mestih vplivala na urbanistično strukturo, njuno naravno okolje, vsakdanje življenje in gibanje ljudi, odnos prebivalstva do vojske, nenazadnje pa tudi na umetniško produkcijo. Kustosinji razstave sta k sodelovanju povabili umetnike in umetnice, ki so tako ali drugače povezani z enim od obeh mest. V delih, ki so jih prispevali za razstavo, prikazujejo vojsko iz drugačne, predvsem humorno-ironične perspektive, kar spodbuja nov in svež način razmišljanja o njej. Vse to povzema tudi naslov razstave, ki se nanaša na znano TV serijo Seks v mestu (1998-2004); če serija na zabaven način prikazuje življenje sodobne urbane ženske in njen pogled na spolnost, si razstava ogleduje fenomen vojske (v mestu) kot specifično moško zadevo, ki ima korenine v seksualnosti. Če je serija v času, ko je nastala, razbijala tabuje o spolnosti, razstava postavlja pod vprašaj stereotipe o pomenu vojske nasploh in njeni vlogi v vsakdanjem življenju.
ANDREJ ŠKUFCA: ČRNI TRG / BLACK MARKET

ANDREJ ŠKUFCA: ČRNI TRG / BLACK MARKET

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Spiralaste roke Črnega trga spominjajo na samosestavljive dele, katerih cilj je popolna avtomatizacija. Njihova algoritmična enakomernost izhaja iz vrhunskih oblikovalskih platform, ki se uporabljajo za sodobno proizvodnjo in njihovo snovno manifestiranje. Pravzaprav so to virtualne vizije in interpretacije, ki oblikujejo naše okolje. Bleščeče črne cevi ponazarjajo svoj zemeljski izvor, naftovode, oceanske kable iz optičnih vlaken, morske jegulje, eksoskelete in najzgodnejše oblike cevastih večceličnih mikroorganizmov. Ti predmeti sploščajo čas v prvobitnost prihodnosti, ki zanika človekovo izjemnost.Črni trg je prostor trgovanja zunaj pravnih okvirov. Najbolj znan spletni primer, Svilna pot, premika fizične predmete po zemlji prek svoje lovkaste mreže virtualne komunikacije in izmenjevalnih omrežij. Načeloma je anarhistična – molekularna in rizomatična. Lahko se razprši in združi v neskončne tvorbe, pri čemer se nenehno pomika med minljivim in fizičnim. Po svoji biti je to, kar Keller Easterling imenuje aktivna oblika, organ brez telesa, ki v naši družbi obstaja kot skoraj neviden vzporeden svet, njegov modularni, organski in biotehnični korpus pa razkriva duha za institucijami in politično etiko.Po mnenju avtorjev znanstvene fantastike, kot sta J. G. Ballard ali Stanisław Lem, je zamišljanje prihodnosti vedno način kritiziranja našega lastnega časa. Dandanes neizkoriščen potencial ustvarjanja avtomatiziranih družb radikalne enakosti sicer obstaja, vendar je cilj sedanje korporativne strukture dokončati izčrpavanje čim večje količine materialne in človeške energije na podlagi podivjanega antitehnološkega modela, ki se bolj kot na véliki skok naprej osredotoča na povečevanje potrošnje. Ob uporabi znanstvenih vizij biotehnologije, arhitekture in urbanizma je Črni trg predlog morebitnih prihodnosti, ki zajemajo emancipacijski potencial tehnologije ter ponovni razmislek o vlogi in položaju človeštva v planetarni prepletenosti.Samostojna razstava Andreja Škufce v Mednar
ERIK LOVKO: MOŽ IN SONCE

ERIK LOVKO: MOŽ IN SONCE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. junij ― Razstava Mož in sonce predstavlja manjši pregled Lovkove ustvarjalnosti. Izpostavlja tako njegovo slikarsko kot kiparsko izražanje. Razstava prikazuje značilnosti in posebnosti Lovkovega dela in ga potrjuje kot precej samosvojega ustvarjalca. V svojem delu je v vsem obdobju ohranjal figuralno formo. Njegovo slikarstvo je skoraj realistično, izvedeno na nek poseben, avtorski način. Njegove slike so polne historičnih citatov, predvsem iz italijanskega prostora, kjer se je tudi šolal. Zanj je značilen izraziti kolorit in posebna oblika figur. Vsebina vseh njegovih del so medčloveški odnosi, kar se na njegovih slikah kaže v prepletanju figur, kjer skoraj ni prostora za kaj drugega, razen še za simbolne predmete, ki jih postavlja v soodnose z njimi in prostorom. Erik Lovko (Postojna, 1953-2009) je svojo študijsko pot začel leta 1972 na umetnostni akademiji v Benetkah, smer slikarstvo. Po končanem prvem letniku (pri profesorju Edmondu Bacciju) je beneško akademijo zapustil in odšel v Firence. Študij je nadaljeval na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. Leta 1976 je pri profesorju Silviu Loffredu tudi diplomiral. Po končanem študiju v Italiji je vpisal specialistični študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in ga leta 1979 pri profesorju Slavku Tihcu končal.
ZELENI REZ / GREEN CUT

ZELENI REZ / GREEN CUT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 9. junij ― Naredimo pomladanski rez skozi sodobno likovno umetnost: naj bo ta rez zelena barva v svojih legah, pomenih, pojavnostih in funkcijah. Zelena kot sekundarna mešanica modre in rumene ima neskončno odtenkov tako v naravi kot v umetnosti. Zato je poimenovanje barv zmeraj samo približek, ki ga je mogoče tehnično natančno izmeriti, v umetniški praksi pa imamo opraviti z najbolj nenavadnimi, komaj opisljivimi mešanicami. Zelena ima svojo življenjsko čutnost, ki se je naučimo v naravi, in umetelno vrednost, ki sodi v simbolne in oblikovalske prakse. Tako je prva naloga pričujoče razstave preveriti, kako se zelena znajde v sodobni umetniški podobi, denimo, kakšna je njena pot »nazaj« k naravi. To je še vedno največje mimetično področje, kjer kraljuje zelena. Druga naloga zadeva njeno samostojnost: kako se zelena izraža v abstraktnem prostoru, kateri odtenki so danes v prednosti. Zelena se kaže kot tudi družbena in družabna barva: kakšne površine, predmete, figure pokriva in kako se uveljavlja v medijskem okolju. In navsezadnje: zelena je barva ekologije. Slovenska moderna umetnost je vendarle manj »zelena«, kot si predstavljamo. Res so slikarji vezani na naravno podobo, toda zdaj slikajo naravo in zeleno v njej tako, da najprej vidimo njihovo estetsko in izrazno ravnanje z barvo in kompozicijo; vidimo naravo, ugledamo pa umetnost. Bolj ko se razvija modernizem, bolj izginja zelena barva, oziroma se kaže v »nenaravnih« legah in pomenih. Gre za preobrazbo naravne barve v znakovno barvo in potem še naprej v njeno simbolno in medijsko uporabo. Pri tem se sama predstava zelene kot barve spreminja: kot da ne verjamemo več zeleni, če jo ustvarja umetna inteligenca. Nekdanje predstave o mirni, zadovoljni in pohlevni zeleni (tako je mislil še Ivan Šubic v 19. stoletju in jo predlagal za barvo v stanovanjih), so danes zamenjali svetleči, ostri odtenki, ki opozarjajo nase – kar je samo obratna urbana slika nekdanje naravne klorofilne mimikrije: zelena kot način, kako biti še bolj vide
še novic