ŽIVKO MARUŠIČ: CARNETS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. maj ― Pregledna razstava risb Živka MArušiča zajema dela, ki so nastala med letoma 1980 in 2020.Odločil se je da na ogled postavi dela na papirju, ki jih je zaznamoval z izrazito svojskim, osebnim pristopom. Gre za intimne risbe, ki jih hrani v svojem osebnem arhivu in so javnosti predstavljene prvič.Papirji, risbe, pasteli, akvareli, kolaži, skice, narejene v različnih slikarskih tehnikah, od uporabe preprostega svinčnika ali grafita-oglja, krede ali pastelov, tuša, kemičnega svinčnika,do vodnih akvaarelov, kolažev in tudi risb, ki so ustvarjenev oljnih barvah. Živko Marušič je mojster slikarskih tehnik. RAzsstavlja intimne študijske skice, s katerimi že v osnovi razsikuje uporabo tehnike, barve, zasnove, osnove, forme, torej vseh slikarskih pravil. Gre za zelo osebne slikarske študije , ki dokazujejo pomembnost figure ter slikarsko resnost in zrelost.Figura že s samo postavitvijo v brezčasni prostor umetniškega dela postane nadrealistična, hkrati pa s svojo mehkobno silhueto oznanja (pogosto že kar kriči) svojo konstantno živost. Subjektivnost disproporcionalne figure preraste v gibanje umetniške substance, v neujemljivo odprtost bivanja, ki omogoča umetnikovo svobodo ustvarjanja in njegov povsem samosvoj izraz. Nina Jeza Figura marušičienne je "spolzka" in gibljiva , "zdrsna", minimalna...Je magična in je magija. Vedno- vedno znova - je jeEden...v pomenu Enosti dveh spolo...,in rajskega giardina. Kjer v resnici pravega, Realnega prostora ni, ampak so le "zasnutki" du dessin, ki je premična in/ali upogljiva , saj kaže na dotik: s prosti, dušo, glavo in temenom...Ki nikdar ne prerase v "figuro grande", v figuralni monstrum, saj kaže le...samoten vzgib, le točkoliko bitje na papirju, le minimalno zapolnitev slikovnega prostora. dr. Andrej Medved

NEVENA ALEKSOVSKI: IN POTEM TAKO JASNO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. maj ― Umetnica Nevena Aleksovski v večpomenskem likovnem jeziku kroji ekspresivne fragmente človeških teles, rastlinja in predmetov. Znotraj minimalističnega, očiščenega likovnega izraza raziskuje, kako s čim manj sredstvi izraziti čim več, posamezen element pa je tako skladišče močnih emocij in različnih pomenov. Redukcija elementov je tudi svojevrsten osebni upor proti informacijski prenasičenosti vizualne krajine in izraža potrebo po počitku in kontemplaciji. Skozi lečo osebnih, intimnih izkušenj odstira pogled na družbene pojave, presečišče med svetovoma pa napolni s humorjem, ironijo, melanholijo, tesnobo in odtujenostjo. Razstava And then so clear je sestavljena iz risb in slik, ki so večinoma nastajale med štirimi zidovi v obdobju karantene. Umetničino sprehajanje po polju odtujenosti v času izolacije sprašuje, kako dodatno odtujiti že tako odtujenega človeka, kako pomemben je dotik in kaj brez njega ter kako se kljub razdalji dotakniti nekoga. Estetski odgovori so sestavljeni iz izmenjevanj in dopolnjevanj abstraktnih in figurativnih elementov, ki se jim kdaj pridružijo tudi barvni izrezki. Preproste, poenostavljene podobe so večkrat igrive in humorne ter nam tako kdaj dajejo uteho, spet drugič nastopajo kot oblika upora in subverzije. Resnobnost umetnica uravnoteži z razmišljanjem o vsakdanjih paradoksih, absurdih in relacijah, ki se ob tem vzpostavljajo, kot so občudovanje pomladnega prebujanja narave in nadležna alergija na cvetni prah, uživanje ob cigareti in slabo počutje takoj po njej, občutek svobode ob samoti in tesnoba ob lastni osamljenosti. Preko razbremenjenega pristopa nam pripoveduje nikoli do konca razkrito zgodbo, del katere je tudi intervencija na steni in avtorski zapis, ki nas potreplja po rami s tolažilnim – polako. Nevena Aleksovski is an artist who carves expressive fragments of human bodies, plants and objects into a multifaceted visual language. Within the minimalist, purified artistic expression, she explores ways of expressing as much as

LUKA SAVIĆ: SPLOŠNA FILOZOFIJA IN IZPOVED POSAMEZNIKA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. maj ― Luka Savić na podlagi študija zahodne filozofije in estetike uporablja različne medije za ustvarjanje enigmatičnih instalacij, ki vključujejo in prilagajajo umetnostnozgodovinske reference ter filozofske ideje. Predvsem ga zanima, kako se abstraktni, univerzalni koncepti nanašajo na individualno izkušnjo: Kako naj, denimo, umetnik uporablja ikonografske motive – vizualne simbole in znake, ki jih umetniki uporabljajo že tisočletja – za komunikacijo s svetom, obenem pa upošteva tudi specifičnosti lastnih izkušenj? Savić nas nato vodi k naslednjemu vprašanju: Ali ima umetnost, ki stremi k univerzalno razumljivemu jeziku, večje izrazne možnosti od tiste, ki ne? Tako kot zamišljena muza v sloviti Melanholiji I Albrechta Dürerja – umetniškem delu, ki ga je Erwin Panofsky, čigar študije ikonografije so prelomnega pomena, opisal kot »objektivni izraz splošne filozofije in subjektivno izpoved posameznika«[1] – vandramo skozi Savićeve instalacije, gnani s simboli navidezno racionalnega in univerzalnega sveta, obenem pa ugibajoči o vlogi oblikovanja mitov in ustvarjalnosti pri prepoznavanju lastnega mesta znotraj njega. Instalacija Negativna teologija (2017) predstavlja izhodišče te razstave, iz katerega izhaja najnovejše Savićevo delo. Vključuje monokromatično sliko, kos marmorja, v razmerju zlatega reza razrezan na dva dela, in štiri sprehajalne palice iz lesa (Savić pravi: »Sprehajalne palice so iz izleta s prijatelji v hribe z razgledom na Spoleto v Italiji in bi jih lahko razumeli kot referenco na Mojzesovo magično sprehajalno palico«). Vse je pobarvano v belo. Umetnik pojasni, da sta naslov instalacije in monokromatičnost neposredni referenci na sliko Belo na belem (1918) Kazimirja Maleviča, njena kritična interpretacija pa poklon negativni teologiji – ideji, razširjeni v mističnih, nedogmatičnih religijah, po kateri najvišjega bivajočega ni mogoče definirati pozitivistično, znanje pa naj bi nastajalo v asketskem procesu izpraznjenja samega sebe ali v stremljenju k tišin

BOJAN BENSA: POMEMBNE ZGODBE MOČNO ŽARIJO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. maj ― Bojan Bensa predstavlja izbor slikarskih del vse od leta 1983 pa do svojih zadnjih slik, ki so nastale v obdobju, ko se je umetnik pripravljal na svojo najobsežnejšo razstavo v Ljubljani. Razstava že s poetičnim naslovom opredeli najbolj izrazito polje umetnikovega ustvarjanja, kot so močne, živahne, tudi divje barve. Skozi domišljeno, a občasno tudi impulzivno nebrzdano barvno silovitost pred nami nastaja svet podob, svet, prežet s figuraliko tako ljudi kot živali, in predvsem likovni svet, ki niha med konkretnostjo oziroma naslonom na določene vsebine ter med meditativnostjo z rahlo navezavo na magičnost ali celo na nadrealnost upodobljenega. Bensa uresničuje podobe večinoma v komplementarnih barvnih odnosih, saj tako še okrepi kontraste ter ustvarja potrebno dramatičnost likovne zgodbe ter določeno mero skrivnostnosti, ki mu je še posebej blizu: predvsem daljni, neobičajno privlačni in občasno težje razumljeni ter skrivnostni svet Azije, zlasti japonske kulture. Ustvarja vzporednosti med zgodbeno realnostjo in zgodbeno mističnostjo, pri čemer vedno ostaja na ravninah prepoznavnosti in določene logičnosti, ki sliko zapakirajo v vabljivo barvno, vsebinsko likovno energijo, ki žari s sten in zaobjame gledalca ter ga popelje v svet likovne kontemplacije. Kustos razstave: dr. Sarival Sosič The academy trained painter Bojan Bensa is this time presenting a selection of paintings from as early as 1983 until recent works, created in 2020. The exhibition poeticaly entitled Important Stories Shine Powerfully, identifies the most prominent field of Bensas creation, namely strong, vibrant, even wild colours, already in the title itself. Precisely through the otherwise imaginative, but also occasionally impulsive , unbridled colour forcefullness, a world of images emerges before us, a world imbued with the figurality of both humans and animals, and above all, the artistic world oscillating between concreteness, leaning on certain contents, and meditativeness, with a slight aff

ENEJ GALA: NA RAMENIH PRITLIKAVCEV / ON THE SHOULDERS OF DWARFS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. maj ― Prvi, ki se mu pripisuje znameniti rek "nanos gigantum humeris insidentes" je Bernard Chartreški. Rek, ki se je v popularni kulturi zasidral v eni od različic sedečih na ramenih velikanov, je v zgodovini neutrudljivo služil kot skromno opravičilo tako za sposobnost kakor za nesposobnost številnih, predvsem pa intelektualnih velikanov. Njegova parafraza preizprašuje perspektivo sodobnega subjekta, iz katere izhaja odnos do ideoloških velikanov, ki prepogosto zastirajo pogled, namesto da bi nudili svoja ramena v prid daljnovidnosti pritlikavih. Razstavni prostor se prelevi v laboratorij, kjer je lutkovni performans osrednji dogodek, čeprav fizično nastopi kot obstranski in tako poskrbi, da se sam temelj razstave izogne središču pozornosti kakor piker sinonim prakse zapostavljenih subjektov. "Bonton" je instalacija dveh lutkovnih odrov, ki sta po obliki nekje med terarijema, celicama na zaprtem psihiatričnem oddelku in miniaturnima belima kockama, ki s steklom razmejujeta lutki od publike. Dvojina je minimalno odstopanje od izjeme – ko se dvakrat ponovi ista napaka, je to prvi korak k pravilu. Kot specializirana znanstvenika se performerja vidno vzpenjata nad poizkusna dvojčka – substituta teles skupnega imenovalca žive in nežive narave, pri čemer se znanstveni pristop izpostavi kot eden glavnih nosilcev dogmatičnosti današnjega časa. Oglene okončine lutk beležijo sledi njunih gibov in se hkrati vzpostavijo kot osnovno orodje za sporazumevanje. Tako sta obe vlogi, lutkarja-znanstvenika in lutke kot vrste opazovanega subjekta, enakovredno (raz)vrednoteni v medsebojnem prepletu aktivnosti, kjer se ena od druge učita prav tistih dinamik soodvisnosti, od katerih je odvisen njun obstoj. Pozornost na osrednji steni krade monumentalna kompozicija slik, ki preizprašuje slikarski subjekt skozi enciklopedično rekonfiguracijo na prvi pogled očitnih taksonomij. Ironija je prisotna že v sami slikarski tehniki, kjer se nepravilnosti v figuraliki prepletajo z navidezno rigidno analiz

DOROTEJA DOLINŠEK: S SONCEM SINHRONO / PRVA FAZA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. marec ― Pri Centru odličnosti vesolje, znanosti in tehnologije, Vesolje - SI so v sodelovanju s kanadskim Space Flight Laboratoryjem (SFL) in inštitutom za vesoljske študije Univerze v Torontu, razvili mikrosatelit za opazovanje Zemlje in video dokumentacijo v visoki ločljivosti, NEMO HD. 26. marca 2020 se bo ta iz Francoske Gvajane dvignil na s soncem sinhrono orbito, s čimer ima potencial postati prvo slovensko tehnološko telo v vesolju. Avtorica projekta, Doroteja Dolinšek to prepoznava kot pomemben dogodek v že zajetnem nizu slovenskih tehnoloških in umetniških vsebin v vesoljskem kontekstu. Leta 2017 je s centrom Vesolje – SI vzpostavila sodelovanje, ki se manifestira skozi dvofazni umetniški projekt. Prva faza temelji na tehničnih načrtih 3D modela Nema HD, ki jih je avtorica iz tehnološkega jezika prevajala v vizualni abstraktni jezik, kar je rezultiralo v produkcijo slik, kinetičnih objektov in kolažev. Poleg mikrosateliteve notranje geometrije in funkcije, se je v omenjenih kolažih ukvarjala predvsem s tehnološko skrivnostjo, ki jo vsebujejo načrti. Avtorica je poleg teh raziskovala tudi sinhronost dveh različnih praks z istim skupnim imenovalcem in vpliv dogodkov, povezanih s tehnološkim telesom na razvoj umetniških del ter časovni okvir, ki ga tehnološko telo začrtuje. Na razstavi so tako na ogled dela, ki so nastajala vse od leta 2017 pa do danes, vendar Prva faza s tem še ni zaključena. Med umetniškim in tehnološkim projektom, za katera avtorica pravi, da sta si sinhrona, saj sta istočasno obravnavana z dveh različnih smeri, se pojavi časovna vzporednica. Mikrosatelit je še vedno v fazi pred izstrelitvijo in tako je tudi Prva faza še v razvoju, dokler NEMO HD ne zapusti Zemljine težnosti. Uspešnost izstrelitve nato nareka začetek Druge faze. Tomaž Rodič, direktor centra Vesolje – SI, je o sodelovanju zapisal takole: »Sočasni razvoj tehnološkega in umetniškega projekta širi polje (za)znanj in pogledov na ustvarjalne dosežke. To okrepi razvojne priložnosti na obe

HELENA TAHIR: NEKJE BLIZU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Helena Tahir predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Je izrazita risarka, kar ji omogoča izjemno natančne priprave na gostobesedne vizualne pripovedi, največkrat udejanjene v tehniki linoreza. Klasična grafična tehnika odvzemanja materiala matrici omogoča umetnici, da se posveti vsakemu motivu posebej, kar se odraža na presenetljivih detajlih, vidnih šele na odtisu. Že na prvi pogled je jasno, da so grafike in risbe Helene Tahir rezultat skrbnih priprav in dolgotrajnega procesa dela, ki je nemalokrat tudi fizično utrujajoče in zahteva posebne produkcijske pogoje. Umetnica se osredotoča na figuraliko in z njo vztraja ter tako ustvarja namensko nasičenost likovnega polja z raznimi predmeti in upodobitvami ljudi, predvsem otrok, v izmišljene domišljijske kombinacije, rebuse in pripovedne kolaže. Motive pogosto najde v starih revijah, časopisih in knjigah, iz katerih jih premišljeno izbira in vstavlja v nove kontekste in ustvarja nova vsebinska in domišljijska okolja. Izstopajo podrobnosti, ki niso upodobljene naključno, temveč so izbrane premišljeno in kompozicijsko pravilno umeščene. Grafike so kot kolaži, sestavljeni iz različnih matric, raznih vzgibov, asociacij in pomenskih zaključkov. So arhaična podoba današnjega časa, ko informacije, simboli in podobe tako rekoč lebdijo nekje blizu in nas nagovarjajo. Prav vse se zdi pomembno, a če v svetu, polnem vizualnih dražljajev, te izločimo ali jih preprosto spregledamo, jim na grafikah Helene Tahir ne moremo ubežati, saj nas tako kompozicija kot tehnično mojstrstvo zapeljeta v vizualno igro raziskovanja upodobljenega.Tiskanje grafik z žlico je zanimiva procesualna nadgradnja, s katero matrico v maniri slikanja s čopičem ali drgnjenja s svinčnikom prenese na papir ali tekstil. Delno zaradi objektivnih pogojev, delno pa je izbira takšnega načina odtiskovanja zavestna odločite

LUCIJAN PRELOG: GODS EN VOGUE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. marec ― Lucijan Prelog deluje na področju slikarstva in grafičnega oblikovanja, ukvarja pa se tudi s poezijo in glasbo v okviru svojega projekta It's Everyone Else. V slikarstvu ga zanima naključnost, nepopolnost in procesi razpadanja materiala v povezavi s temo minljivosti individualnega in spremenljivosti družbenega življenja. Na razstavi v Hiši kulture bo predstavil svoja najnovejša slikarska dela. Za osnovo teh del uporablja PVC plošče, ki jih izreže v obliki pikseliziranih figur iz računalniških iger zgodnjih 90-ih let. Na to podlago nanaša plasti barv, dokler ne doseže želene prekrivnosti, nato pa vanje intervenira z risbo, nalepkami, naključnimi potezami in skritimi napisi. Motive za te posege črpa na eni strani iz sveta filmov, glasbe in umetnostne zgodovine, na drugi pa iz klubov, ki jih je obiskal na turnejah s svojim glasbenim projektom in katerih stene so večkrat prebarvane, prekrite z nalepkami, grafiti, pisarijami, razjedene od časa, polne kolektivnih zgodb neznancev, ujetih v trenutek. Ti posegi na slikah nastopajo kot nosilci družbenega komentarja in hkrati umetnikovega notranjega življenja. Slike kot celote s svojo silhuetno obliko nosilca, številnimi sloji barv in umetnikovimi posegi vanje delujejo kot novi bogovi, ki pričajo o osebnem in družbenem življenju iz nekega (skoraj) pozabljenega časa. Lucijan Prelog works in the field of painting and graphic design but is also involved in poetry and music as part of his project It's Everyone Else. His painting practice is concerned with the notions of randomness and incompleteness, as well as the processes of disintegration of material in relation to the transience of what is considered individual and the changeability of social life. The exhibition at Hiša kulture will be presenting his latest paintings. PVC panels have been used by the artist as a base for these works, which he cuts up into forms of pixelated figures from the computer games of the early 90’s. He applies layers of paint to this ground until a d

EIRIK BRANDAL: ELEKTRONSKE SKULPTURE / ELECTRONIC SCULPTURES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. marec ― Eirika Brandala je njegovo zanimanje za elektronsko umetnost pripeljalo do ustvarjanja več serij elektronskih skulptur, ki predstavljajo povezave med vizualno in funkcionalno, pri nekaterih pa še zvočno komponento. Objekti so izvedeni v specifični skulpturalni obliki, ki se napaja iz 'freeform electronics', metode konstruiranja vezij, pri kateri se prepletata funkcionalni in estetski vidik, ki omogočata ravnovesje med kompleksnostjo, funkcijo in velikostjo objekta. Skozi estetiko 'freeform electronics', s katero Brandal na eni strani poudarja transparentnost notranjih procesov vezij in na drugi njihovo intrinzično lepoto, zvočne skulpture vizualno naslavljajo tradiciji suprematizma in konstruktivizma, njune abstrakcije in specifične rabe geometričnih oblik (in s tem povezave z znanostjo). Nadalje se opirajo še na principe funkcionalistične arhitekture, po katerih je končna vizualija rezultat funkcije in ne vnaprej določene likovne forme – vsak sestavni del, vsaka žica namreč primarno prispeva k strukturalni integriteti in elektronskem ekosistemu, šele posledično pa k oblikovnemu aspektu objekta. Z arhitekturnimi postavitvami vezij Brandal spreminja njihov kontekst: preobrazi jih iz funkcionalnih v umetniške objekte. Zvok in svetlobo uporablja kot sredstvi za ustvarjanje občutka transparentnosti med občinstvom in notranjimi procesi skulptur z namenom, da bi kipom dal značilnosti neodvisnih komunikacijskih entitet. Skulpture tako postanejo žive elektronske naprave, ki so zmožne prezentiranja in sonificiranja njihovih notranjih delovanj. Zvočni aspekt del sledi strategiji skladanja glasbe z nelinearnim materialom skozi proces sonifikacij in interakcij, ki z vpletanjem harmonij in ritmov nagovarja tudi bolj klasične glasbene sloge. Nekatere skulpture so interaktivne in tako obiskovalcu omogočajo interakcijo oz. dialog z njihovo komunikativno entiteto. Serija 'ihscale' je denimo niz s senzorji opremljenih skulptur, ki proizvajajo uglašene valovne oblike, pri katerih je v

JOŽE ŠUBIC:GLORIOUS TWELFTH

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. februar ― Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: skulpture ženskih figur iz keramike zajemajo deset glav, dve glavi s torzom in eno celopostavno figuro. Prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici« (Blowing Twins, oblikovani z zaščitnima maskama ter opremljeni z bakrenima rogovoma na jeklenih podstavkih),[2] ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka,[3] Nabiralka biserov, Te-Ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, široko odprtih ust in tesno zaprtih oči, ki so bile na ogled potopljene v z vodo napolnjene steklene posode in obešene v kletkasti strukturi pod strop. V luči kontinuitete dela, ki sega v leto 2012 k umetniškemu posegu v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu (pet potopljenih glav v okenskih nišah), je umetnik leta 2014 v Miheličevi galeriji na Ptuju razstavil figure šestih »utopljenk« in dveh »ujetnic« kot metaforo za družbeno obrobnost in izključenost – v tem duhu je ustvarjena tudi ena od skulptur nove serije (Slovenski slavček: ženska s potetoviranim obrazom predstavlja priseljenko iz Burme, kjer se s tetovažo dekle izogne temu, da bi ga odpeljali v javno hišo). Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles (Foucault). Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Za razliko od običajnega sanjskega scenarija, ki je praviloma v prvi osebi, smo priče fantazijski oz. fantazmatski sceni, ki nas po eni str

MARKO JAKŠE: PROTI TOKU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― ...Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom in navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki.....Ker, drage žabe, jaz sem in želim ostati z vami...za vedno! Ne bi hotel biti kot Jure D. ali Fernando P....ali Franz K....a zdaj je čas, da se vendarle potopim...na dah...nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju...." Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno. In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Slike, kot so Bela čreda, Rekonvalescenca, Bela žlica in nebroj drugih, vedno novih, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše. A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da? Aleksandra Kostič "...Everything and everyone in me, let's stay here, in this comfortable lukewarm puddle, and play again with mud like children, and ravish in tadpoles and their perky tails...Because, my dear frogs, I am with you and I wish to stay with you...for good! I wouldn't want to be like Jure D. or Fernando P. or Franz K. ... but now it's time for m

NIKA KUPYROVA and EKATERINA SHAPIRO - OBERMAIR: OTHERWORDLY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 17. februar ― Kakšen vizualni jezik naj nastopi, ko oko več ne dohaja pogojem svoje sodobnosti — ko se materialne površine našega vsakdana kažejo kot prehitre, vse bolj eklektične, samolastne in muhaste? Razstava umetnic Nike Kupyrove in Ekaterine Shapiro-Obermair zasleduje implicitne tekstualnosti, ki se vršijo na površini našega vsakdana. Normativne estetske vtise objektov, njihov semiotični potencial in morebitni zgodovinski kontekst vpenja v igro eklektičnega prepletanja, kjer se vzpostavljajo avtonomni modeli narativne konstrukcije in pragmatične rabe. Dela so razpeta med podobo in objektom, zavzemajoč liminalno mesto, na katerem postaja dimenzionalnost nadvse vprašljiva. Ploski objekti, skenirani kamenčki, Nike Kupyrove — sploščeni, povečani in perspektivično razvlečeni — uvajajo prostorsko uganko: kam se postaviti, da se podoba pred našimi očmi sestavi v obliko, s katero bo referenčno gradivo končno prepoznavno? Je takšno mesto mogoče? Smo vselej premajhni, preveliki, preveč človeški, da bi se podoba lahko izkazala kot domača in prepoznavna? Neumestljivi, bežeči pogled teh ugank najdeva začasna postajališča v delih Ekaterine Shapiro-Obermair z njihovimi ubranimi simboli in grafičnimi elementi. A tudi tukaj pozornemu opazovalcu hitro postane jasno, da ne gre za enoznačne ponovitve: ta dela so polna minimalnih razlik. Pogled se na njih sicer ustali in začasno najde svoje mesto, vendar ga že prečijo motnje, ki ga vpenjajo v neko paradoksno časovnost, kjer grafične simbolne forme spremljajo komaj znatni madeži. Ti papirju dajejo starejši videz od dejanskega, ali pa posredujejo vtis, da na površini manjka nek pravkar izmaknjeni predmet, ki ga vidimo le še kot sled ali pego v našem lastnem preizpostavljenem očesu. Vprašanja, ki se odpirajo v delih Kupyrove in Shapiro-Obermair, se tako tičejo vizualne govorice, ki prehiteva percpecijo in kognicijo ter s tem ustvarja videz sveta, ki je domala identičen z našim, a z neko minimalno nenavadno, težko določljivo razliko. Kovinski podst

JURE ZRIMŠEK: DON`T LOOK, SURVEIL!

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. februar ― Čeprav Jure Zrimšek (1984) pravi, da nima predhodno določenih vsebin in tem, ga vseeno vedno znova zanese v svet fantazije, kjer prihajajo na površje moč, nadzor in oblast, agresija in represija ter s tem povezane frustracije in neizživetost današnjega sveta. Slikarstvo Jureta Zrimška izhaja iz podob sodobnega sveta. Je mojstrski risar in slikar, kronist nove dobe, ki kopijo pretvarja v original. Njegove »likovne materializacije« digitalnih kolažev v oljni tehniki so neposreden odziv slikarstva v dobi digitalnih podob. Fotografija ali živ posnetek z interneta, ki avtorja vznemiri, postane predmet računalniške obdelave, manipuliranja, plastenja, kolažiranja z novimi fotografijami …, ko vsebina fotografije in ideja sovpadeta, pa sledi proces prenosa digitalne podobe z monitorja na platno. Jure Zrimšek je našel postopek, način slikanja, barvno paleto itd., zaradi katerih na koncu slika deluje kot slika in ne zgolj prekopirana digitalna podoba. Njegove podobe so večinoma neostre, zabrisane, z omejenim tonskim barvnim spektrom, kot bi bile zajete v slabi resoluciji z digitalnim šumom, digitalno napako, kar jim daje rahlo odtujen, kritičen ton; videti so kot povečane fotografije slabe resolucije, pikslasti jpegi, ki so ob povečavi in z dodanimi izboljševalnimi filtri dobili mehkejšo teksturo. Po drugi strani pa so na slikah humorni elementi, ki izvirajo iz igrivosti avtorjeve domišljije, ki je te bizarne momente izbrala in združila v nov nadrealen (simbolno realen – arhetipski) kontekst današnjega čas. Te podobe so zgoščen odraz časa, so sežetek trenutkov in razmerij. Osebe, ki jih vidimo v teh slikah, niso izmišljene, so povsem resnične, bile so »ujete« v realnem času in prostoru, za vedno shranjene na internetu in zdaj na slikah. Nadzor, ki se mu je človeštvo samovoljno podvrglo s sodobno tehnologijo, istočasno generira tudi poseben užitek, nov voyerizem. Bolj resničen in živ je, kot ga lahko ustvari televizija z resničnostnimi šovi. Te kompresirane, stisnjene, neostre,

MICHAEL SEDBON: CTRL

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. februar ― 'C t r l' je instalacija, v kateri deset enoceličnih organizmov Physarum Polycephalum, znanih tudi kot glive sluzavke (slime mold), v za to posebej oblikovanem okolju, ki spremlja in nadzira njihove aktivnosti, tekmuje v 'Igri življenja' Johna Conwaya. Električni potencial gliv sluzavk se na vsakem koncu protoplazmične cevčice, ki zraste med dvema viroma hrane, meri s pomočjo senzorjev za galvanski odziv kože (GSR), priključenih na Arduino, ki podatke prenaša na računalnik, da jih ta obdela s pomočjo posebej za to izdelanega programa. Te informacije so nato uporabljene kot prostorske koordinate, ki nadzirajo igro kot jo evocirajo Conwayeve 'Igre življenja'. Ob koncu vsakega kroga igre algoritem analizira in primerja poteze igralcev. Umetna inteligenca (genetski algoritem) nato določi spremembo okolja poražencev in sproži močno utripajočo UV svetlobo, za katero glive sluzavke v nasprotju s človekom nimajo obrambnega mehanizma. Ultravijolična svetloba, ki zasveti na strani poražencev, povzroči, da se glive odmaknejo od nje. S svojim delom Sedbon simbolno tematizira 'infocen' kot aktualno kulturno obdobje, kjer imajo informacije največji vpliv na družbe in okolja. Klasifikacijski algoritmi so vseprisotni in tudi mi sami smo vedno bolj upodatkovljeni: naša digitalna sebstva se nenehno primerjajo v toku avatarjev, ki nabore podatkov oblikujejo v različne ciljne strategije z oglaševalskimi, kazenskimi ali političnimi smotri. Ko sledimo značilnostim umetne inteligence – ki se izboljšuje z večanjem nabora podatkov – ugotovimo, da se je skozi ta proces oblikovalo neko novo, vase zaključeno in avtonomno okolje. Med izvornim in dobljenim je namreč povratna zanka, saj so same informacije postale primarni viri za produkcijo novih informacij. Kot je nakazal James Bridle, se mora tudi človeški agent pri ustvarjanju vsebine v dobi algoritmov prilagoditi in se vzpostaviti oz. obnašati kot stroj. S tem se poraja ključno vprašanje: kako daleč se je razvil infocen in kako moramo oprede

LEALUDVIK: AS IT IS, SO BE IT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. februar ― Samostojna razstava umetniškega tandema Lealudvik izpostavlja nekaj ključnih del njunega dosedanjega delovanja, a jih tokrat preko uporabe različnih medijev tudi vsebinsko razširja. Vidnost sta dosegla predvsem preko grafičnega oblikovanja in zinov;[1] ta analogni medij jima je omogočal razvoj izrazito eklektičnega pristopa preoblikovanja vsebin in podob iz popularne okultistične kulture zahodnoevropskega sveta. Njuno zanimanje za sam medij pa je privedlo tudi do inovativne digitalne razširitve zina, prek uporabe prosto dostopne aplikacije za predvajanje GIF-ov, na virtualno raven. Doslej že razstavljeni videoposnetki so služili predvsem kot medijske razširitve drugače taktilnega analognega medija, tu pa so se osamosvojili oziroma jim je bila na razstavi v Galeriji Škuc dodana še druga medijska razsežnost. Lealudvik posegata po okultističnih vsebinah, kar je razvidno že iz samega naslova razstave; As it is, so be it[2] je namreč zapis voditelja Procesualistične cerkve poslednje sodbe Roberta de Grimstona,[3] ki je z besedami Bratje, kot je, naj bo, naslavljal pripadnike apokaliptičnega kulta.[4] Prevzemanje tovrstnih elementov ne kaže na umetničino in umetnikovo podpiranje kultnega delovanja ali smernic, temveč na njuno zanimanje za vsesplošno prevzemanje ter mešanje podob, simbolov, manter in vsebin, ki so nosili lastnost svetega in so jih koristila tudi številna okultistična gibanja ter posamezniki v dvajsetem stoletju. Gesto prevzemanja religijskih podob postavita v samo središče razstave in s tem označita njen izsiljen začetek. V igri simbolov črne in bele magije ter v iskanju novih in razburljivih okultističnih obredij izzivata tragično usodo posameznika, ki ni pripravljen sprejeti končne žrtve – zapustitve ega. Igranje s simboličnimi pomeni tovrstnih spajanj privede tudi do mnogoterosti branja in razumevanja umetničinega ter umetnikovega partnerskega odnosa, ki se motivno multiplicira v drugih delih na razstavi. S postavitvijo predmetov, ki ponazarjajo lažno s

APOKALIPSA 2020

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. februar ― Apokalipsa 2020 je naslov skupinske razstave, postavljene v galeriji Equrna. Gre za kurirano, tematsko spodbujeno slikarsko razstavo z večino del iz leta 2019. Razstavljena dela izvorno ne vsebujejo apokaliptičnih tendenc in niso bila ustvarjena s to idejo, vendar nam v perspektivi naslova ter v tokratnem izboru in postavitvi ponujajo novo priložnost interpretacije. Tem umetninam je (kot vsaki zanimivi umetnini) imanentna večplastnost, komplekstnost, to, kar vidimo, ni nikoli dokončno in zato odpira vedno nove možnosti opazovanja. Razstava je zastavljena v duhu preizpraševanja izpostavljenosti posameznika in celotnega človeštva prihodnosti. Beremo jo lahko povsem narativno, kot bi inscenirali, doživljali različne stopnje, različne trenutke apokalipse v časovnem obdobju pred, med in po apokaliptičnem dogodku: od trenutnega življenja civilizacije do spopada, krika, oklepanja zadnje bilke, do izbruha, do iskanja načina, kako živeti po takem dogodku, iskanja novih planetov, vesoljskega potovanja, abstraktnih form, frekvenc, ki niso s tega sveta... V slikarskem smislu pa se na razstavi odpira vprašanje, kaj se dogaja z odnosom subjekt – objekt oziroma ali se subjekt umika iz prvega plana slikarstva oziroma nastopa samo še kot (Fickov) poslednji samuraj, etnografski element, ki odhaja in naznanja konec antropocentričnega dojemanja sveta in slikarstva ter se umika nečemu novemu, kar ni (več) ne človek ne narava. Razstavljena dela povezuje ideja sedanjosti, ki se nahaja v prehodnem, tranzitnem času, kjer ni novega leta kot jasne časovne ločnice; sedanjosti, ki je del procesa in sprememb, ki prihajajo, se že dogajajo in napovedujejo nova razmerja in nove ureditve. Človek (subjekt) ni več osnovni motiv oziroma predmet raziskovanja ali zanimanja. Soočenje današnjega človeka s temi novimi razmerami deluje apokaliptično.

še novic

Novice

vizualna umetnost: Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg)