Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. november ― Umetnica se na razstavi predstavlja s slikarskimi deli moškega telesa, tako akti kot portreti. Gre za tehniko olja na platnu z dodajanjem peska. Slike so grajene, dejanja, ki jih sestavljajo pa sodelujejo v tem, da jih osmišljajo. Poteze čopiča v delih s svojo zabrisanostjo namigujejo na brisanje mej med subjektom in gledalcem. Prav tako je prej omenjeni nanos peska kot tančica kože, ki pozdravlja in pomni vsako sled dotika. Ob tem se odraža tudi subtilnost barve kot zavedanje o čutnosti in intimi, ki je predstavljena. V delih je pomemben in tudi namemben trenutek, v katerem je subjekt ujet - gre za trenutek v vrhuncu užitka in izraža zanos po nečem že znanem a še vedno željnem.Tako je gledalec kot ob padcu zakulise soočen z bitnostjo trenutka in morda soočenjem s samim sabo. Subjekti na slikah so zabrisani, identiteta, ki se skriva za barvo in zanosom čopiča, je neznana. Ravno ta anonimnost pa išče pomen in ime v opazovalcu. S tem tudi sam opazovalec postane igralec v makrokozmusu umetničinega sveta, kjer postane opazovan on. Dela Ane Malnar gledalca zapeljejo tudi v njen svet gole izpostavljenosti. Prepletajo se občutki v v odnosih, ki jih gradi v svojem življenju, kar se kaže predvsem v ranljivosti del samih. Tovrstni odnosi in občutja do nas samih in do sočloveka za umetnico predstavljajo prehode med lastno in tujo izkušnjo, predvsem med njeno in moško intimo. Skozi raziskovanje ključnih vprašanj o ljubezni, frustraciji in odvisnosti pronica čustvena surovost umetničinega razmišljanja. Tako lahko trenutki ujete na slikah Ane Malnar delujejo kot zajem diha. Zajet in ujet je trenutek, ko človek ne pričakuje zunanje perspektive, kar ustvarja tenzično dinamiko med pravzaprav tremi osebami – likom, gledalcem in umetnico – njenim razmišljanjem, opazovanjem in raziskovanjem človeške reakcije. Portreti in akti tako s tehniko kot izpovednostjo gradijo plasti in rušijo meje med lastnim zavedanjem in esenco slike. Soočajo nas z nesigurnostjo, šokirajo in hkrati vabijo k po

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. november ― S projektom 'Archean Memory Farm' umetniški kolektiv smelo stopa na področje biokomputacije z uporabo bakterij kot medija za shranjevanje podatkov. Na videz redundantna tehnologija, ki je v zgodnjih poskusih prejšnjega stoletja bila razvita za digitalno zapisovanje glasbe na magnetni trak, je danes v projektu 'Archean Memory Farm' prestavljena v povsem drugo konceptualno lego - energetsko manj potratno procesiranje in shranjevanje podatkov. V sklopu enoletne rezidence evropske iniciative S+T+ARTS, kjer naj umetniška imaginacija navdihuje inženirske aplikacije prihodnosti, so umetniki v laboratorijih Kersnikove razvili prototip "tehnobiosfere" za eksperimentiranje z računskimi sposobnostmi umetno ustvarjene bio-geo-kibernetske kulture. Galerija Kapelica With the 'Archean Memory Farm' project, the artistic collective boldly ventures into the field of biocomputation by using bacteria as a medium for data storage. What appears to be a redundant technology—one that, in the early experiments of the previous century, was developed for digitally recording music onto magnetic tape —is repositioned in Archean Memory Farm into an entirely different conceptual register: energy-efficient data processing and storage. As part of a year-long residency of the European initiative S+T+ARTS, where artistic imagination is meant to inspire engineering applications of the future, the artists at the Kersnikova labs have developed a prototype of a 'techno-biosphere' for experimenting with the computational abilities of artificially created bio-geo-cybernetic culture. Kapelica Gallery

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. september ― Morda je najbolj primerno, da razstavo slovenskega pesnika, pisatelja, umetnostnega zgodovinarja in likovnika Miklavža Komelja, postavljeno v Galeriji Insula, razložimo v kontekstu njegovega naslova razstave. »Kar vidiš, to postaneš. Samo ti.« S pričujočim verzom napoteni na razstavno predstavitev njegovih akvarelnih malih podobic smo že omreženi z avtorjevo globokosežno izrazno intenco in umetnostno izjavo. »Kar vidiš, to postaneš«. Videnje kot eksistenca, opredeljena eksistenca! Videnje, vidnost nastavlja naše zavedanje. Kreira obsežno polje našega (človeškega) sveta zavednega. Govor, ki odreja misel je bolj perfidno osredotočen, podoba je spontano obsežna, celostna. Ko sem jaz, je tisto kar vidim. Ko sem jaz, je tisto kar čutim. Misel kot hotenje je podrejeno podobi. Vidno potrjuje (za)misel. Kje je kaj. Obstaja, zakaj? Nenehnost, neustavljivost je dokaz obstajanja. Od tistih prvih, tam daleč v času preteklega Aristotela, Platona in potem Kartezija, Kanta, Hegla in Lacana. Vedno kot vidno, znotraj materije (fermionov) vidnega! Kot videz, predmet na sebi, kot fenomen … Izbira, kot možnost je udejanjenje časa, ki je kot čas govorice, čas izrekanja v razodetje smisla. Do kod sega moč fantazme je odprta koreografija, ki razstira svobodo človekove zavesti. V osnovi vedno znotraj podobe, upodobitve. »Samo ti«. V mojem srcu je napetost doživetja, ko je v tistem zdaj preteklo iz prihodnosti. Sili v beg v neskončnosti časa, ki se ga bojim. Ne morem ji ubežati. Brezkončno stanje je brez konca. Slike Miklavža Komelja niso podobe, niti ilustracije. To so pesmi, so upodobljena poezija. Naslikane pesmi. So misli, ki preženejo misli. Dejan Mehmedovič

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. september ― Značilnost slikarstva Apolonije Simon je na prvi pogled kompleksna zvestoba motivu, ki ga preigrava praktično od svojih ustvarjalnih začetkov. V osnovi žanrsko ves čas ostaja v polju krajine, kjer pa nikakor ne gre za podobo zgolj z očesom zajetega »dela narave«, še manj za pleneristično metodo lovljenja svetlobnih razpoloženj, temveč so upodobljene krajine metafora njenega intimnega notranjega sveta, njena tišina, ki se lahko bere tudi kot reflektiranje trenutnega stanja v svetu. Že desetletja prepoznavna avtorska poetika skozi abstraktne likovne forme gradi prostor, ki je na meji vidnega, na meji intuitivno doumljivega. Njene abstrahirane krajine so zamrznjen prostor časa, brez dogodkov – a vendar govorijo. Govorijo v jeziku svetlobe, barve in kompozicijske tišine, ki nagovarja globoko plast gledalčevega doživljanja. Imaginarno zasnovani prostori pri njej najprej vzniknejo v konstitutivni opredelitvi razmerij in notranji dinamiki med protagonisti (človeško figuro in/ali drevesom) v prostoru, ostalo je potem čisto slikarstvo, značilno plastenje za tehniko olja na platnu. Subtilni prehodi barv, zamegljeni obronki, lebdeča svetloba snujejo prostore, ki niso zgolj krajine, temveč imaginarni prostori kontemplacije, torej krajine, ki ni zunaj nas, temveč v nas. Umetnica razume naravo ne kot zunanji svet, ki bi ga bilo treba ujeti na platno, ampak kot notranji prostor, ki je odsev duhovnega. Vsaka slika Apolonije Simon je tako povabilo k zbranosti, tišini, pogledu navznoter. Pričujoča razstava Apolonije Simon v nekdanji samostanski cerkvi izhaja iz občutka narave kot brezčasnega prostora. Ne gre za citate na obdobje romantike, temveč za njene odmeve, na nek način lahko to označimo kot post-romantično krajino, kjer umanjka antagonizem človeka in narave. Krajina ne predstavlja sveta, ampak njegov duhovni odzven. Gledalec ni povabljen k opazovanju, ampak k tihemu zrenju in poslušanju slike, v katerem krajina postane misel, panteistična molitev ali spomin. Zato njene slike n

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Samra Buljić, Gašper Capuder, Stefano Garbuglia, Vid Koprivšek, Neža Perovšek, Anastazija Pirnat, Neja Zorzut. Umetniško ustvarjanje je živ organizem, ki neprestano spreminja svojo obliko. Deluje v ponavljajočem se, cikličnem procesu grajenja in rušenja: iskanja, formiranja, transformiranja in za seboj pušča kulturno sled. V svojem bistvu vedno išče nove manifestacije, čiste načine udejanjanja. Prihajajoča generacija umetnikov razmišlja in ustvarja v novih likovnih paradigmah. »Forma izgublja povezavo z zunanjim svetom in gradi svojo vzporedno resničnost /.../ giblje se proti neki prihodnji točki, naslednjemu stanju, tako da ni dokončana in za vedno stabilizirana.« (Samra Buljić). Fluidnost, neoprijemljivost, neprepoznavnost podob deluje tuje, odmaknjeno, vzbuja nelagodno ugodje, nepredvidljivo napetost novega in drugačnega. Nove generacije ustvarjalcev že živijo posthumanizem in antropocentrizem je zanje samo še spomin preteklosti. Gledajo in odzivajo se na impulze okoli sebe in to, kar prihaja, so morda ODMEVI PRIHODNOSTI. kurator Arne Brejc

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. julij ― V sodobnem svetu, ki ga poganja nepotešljiva logika potrošnje – imeti, nadgraditi, optimizirati – je posameznik vselej nagovorjen z obljubo osebne rasti. Ta obljuba pogosto ostaja zgolj navidezna, saj ne vodi v avtentično osebnostno transformacijo, temveč reproducira obstoječe vzorce subjektivizacije, utemeljene na učinkovitosti, tekmovalnosti in neprestanem samoupravljanju. V takšni družbeni konfiguraciji, preplavljeni z informacijami in podatki, se pomen izgublja v hrupu – svet se razrašča v smeri kvantitativne preobilnosti in semantične praznine. Ob sočasnih globalnih krizah – okoljski katastrofi, razkroju skupnosti, naraščajoči odtujenosti posameznika, izčrpavanju naravnih in človeških virov, pa tudi eroziji demokratičnih institucij, slabljenju človekovih pravic in kritične javne sfere – je prenasičenost z informacijami postala eden ključnih izzivov sodobnosti. Od konca 20. stoletja informacija ni več redka ali težko dostopna dobrina, temveč predstavlja vseprisoten element vsakdanjega življenja, ekonomije in družbenih interakcij. V tej novi informacijski paradigmi je posameznik izpostavljen nenehnemu toku novic, obvestil, vizualnih, zvočnih in haptičnih dražljajev, ki prihajajo iz digitalnega ali fizičnega okolja. V tem kontekstu prenasičenost z informacijami razkriva dva med seboj povezana, a analitično ločljiva problema: kvantitativnega in kvalitativnega. Prvi se nanaša na neskladje med količino prejetih informacij in kognitivnimi zmožnostmi prejemnika; posledice se kažejo v upadu pozornosti, nepreudarni presoji, izgubi osredotočenosti ter zmanjšani produktivnosti. Kvalitativni problem pa izpostavlja erozijo pomena: informacije postajajo nepovezane, neverodostojne, redundantne in pogosto tudi instrumentalizirane. Gre za epistemološki premik, v katerem informacija izgublja svojo referencialno funkcijo – ne gre več za posredovanje znanja, temveč za proliferacijo znakov, ki ustvarjajo vtis smisla. Takšna transformacija ima globoke kognitivne in afektivne posledic