NEVEN BILIĆ: AD INFINITUM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. december ― V procesu artikulacije umetniških idej Neven Bilić že od samih začetkov kaže senzibilnost do netradicionalnih materialov, neutrudno raziskujoč njihov potencial. Tako eksperimentira z različnimi vrstami polimerov, s t. i. netradicionalnimi materiali, ki se v kreativnih in kompleksnih postopkih spreminjajo v nove oblike, geometrične ali organske in razkrivajo neskončne potenciale oblikovanja. Fascinacija nad različnimi vrstami sintetičnih materialov, eksperimentiranje in odkrivanje optimalnega tehnološkega postopka, so osnovni ustvarjalni principi Bilićevega dela. V teh kreativnih postopkih, ki so pogosto pospremljeni z mnogimi poskusi in napakami, nastajajo moduli difuzne mehkobe, okrašeni z rastlinskim ali geometričnim ornamentom, ki jih avtor združuje v kompleksne prostorske strukture, povezujoč na večplasten način umetnost, duhovnost in tehnologijo. Umetnikova dela iz ciklov Monštrance, Instant inventar in druga, v monumentalnem eklektičnem prostoru nekdanje samostanske cerkve ustvarjajo izrazit dialog med arhitekturo, umetnostjo in njenim gledalcem.

SEABORG: KLAVNICA 17 / SLAUGHTERHOUSE 17

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. november ― Umetnica Saeborg (skovanka iz imena Saeko in besede kiborg) ustvarjanje napihljivih bitij iz lateksa, ki sicer na prvi pogled morda apelirajo na eksces in fetiš, vidi kot formiranje svobode spolov in spolnosti v najširšem smislu. Ustvarjalka gumijaste erotične more na farmi prisrčnih japonskih risanih ljubljenčkov iz lateksa, v katere se sama oblači, je članica slavnega tokijskega underground queer teatra Department H. Izhajajoč iz Kiborškega manifesta, eseja teoretičarke Donne Haraway iz leta 1991, je umetnica Saeborg odkrila svojo osebno, spolno in umetniško svobodo v koži sanjskih likov iz lateksa. Oblečena v tesno prilegajoče se napihljivo oblačilo iz prožnega materiala se v tej vlogi razbremeni močne zavezanosti tradicionalnim projekcijam o družbeni vlogi žensk na Japonskem in z njimi povezanih predpisanih etiket ravnanja in obnašanja. Klavnica 17 je razstava napihljivih domačih živali na napihljivem podeželju. Čeprav živali živijo oz. životarijo v krutem in omejenem okolju gumijaste kmetije ter končajo kot hrana, ljubijo človeka in on ljubi njih. Zanje vsakodnevno skrbi, jih hrani, za njimi čisti in podobno. Obstaja ljubezen, ki ji vlada človeška ohranitvena in ekonomska logika. The artist Saeborg (a coinage of the name Saeko and the word cyborg) sees the process of creating inflatable latex characters, which might at first glance invoke excess and fetish, as a means of achieving gender freedom and freedom of sexuality in the widest sense. The creator of erotic rubber farm nightmare starring cute Japanese cartoon characters from latex, who she dresses up and performs as, is a member of the famous Tokyo underground queer theatre group Department H. Referring to the Cyborg Manifesto, a 1991 essay by the theorist Donna Haraway, Saeborg discovers her personal, gender and artistic freedom under the second skin of a latex dream character. Dressed in a tight-fitting inflatable costume, made from flexible materials, she frees herself from the powerful binds of traditi

URS BOLD: NEW WINDOW. DUPLICATE EXTENSION.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. november ― Srečanje dveh umetnikov je kajpada dialog, pogovor, pogled, gledanje. Včasih hkrati gledanje in pogovarjanje. In molk. Snov je in material. In svetloba in temá, projekcija. »Black out« in svetloba. Dveh subjektov in najmanj dveh objektov. Tudi Urs Bold je fiktivni avtor razstave, prostorske postavitve del, ki so nastala v postopkih kopiranja, dupliciranja, torej posnemanja. Umetniški objekt postane motiv drugemu delu, ki povratno spreminja pomen prvemu, nematerialnost in dinamičnost enega ukinja predmetnost in negibnost drugega. Preplet umetniških del vzpostavlja ambivalentna razmerja med stvarjo in njeno podobo, modelom in posnetkom, originalom in repliko, avtorstvom in anonimnostjo. Naslov razstave je izmišljeni računalniški ukaz, ki opisuje in obenem parodira postopke digitalnih preslikav in manipulacije sodobnih raztelešenih, pomnoženih in simuliranih podob. Razstava združuje (nova) umetniška dela Uršule Berlot in (stara) dela Alena Ožbolta, vizualnih umetnikov in pedagogov na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

DIVJI V SRCU: POGLEJ LISJAKU V OČI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. november ― Divje v srcu sestavljajo Aleksij Kobal, Silvester Plotajs Sicoe in Jurij Kalan. Prvič so se predstavili leta 1998. Istega leta je Silvester Plotajs Sicoe poimenoval svoje delo Wild at Heart – po filmu Wild at Heart (Divji v srcu, 1990) režiserja Davida Lyncha. Nato so sledile razstave v letih 2002, 2008 in 2010. Ob drugi razstavi – leta 2002– je trojica k sodelovanju povabila slikarja Gregorja Kokalja, leta 2008 in leta 2010 pa kiparja Mirka Bratušo. Na tokratni razstavi, ki je peta po vrsti, pa se jim je pridružil slikar mlajše generacije Matej Čepin. Njihova dela so zelo individualistična in slogovno raznolika. Gre za neformalno skupino umetnikov, ki jo kljub značajski drugačnosti in različni slikarski maniri povezujeta strast in neizmerno veselje do slikarstva. Še vedno verjamejo v moč slike kot klasičnega medija, ki komunicira z ljudmi. V slikarstvu jih zanimajo zgodba, barva in figura. Silvester Plotajs Sicoe se še vedno izraža z močnim koloritom, saj verjame, da barva na gledalca deluje emocionalno. Pravi, da bi se težko izrazil v črno-belem slikarstvu. Verjame, da je zahtevnejše slikati z barvami. S slikarstvom, ki se odvija skozi plastenje barv, zapelje gledalca v svoj svet, v svojo podzavest. Na tokratni razstavi se predstavi s slikami, ki so nastale pod vplivom novega ateljeja v Tivoliju. Od tod njegovo navdušenje nad drevesi, krošnjami in nad pticami. Podobe je posnel s polaroidom in jih je prenesel na platno. Slika vedno neposredno na platno in nikoli ne dela s skicami, ker – kot pravi sam – rad potuje skozi slikarski proces. Slikarstvo mu pomeni avanturo in potovanje v neznano. Tudi Jurij Kalan, mojster figuralike, verjame v moč slike. Če so bili še do pred kratkim osrednji motivi njegovega slikarstva t. i. žanrski prizori, predvsem družina, prizori iz vsakdanjega življenja, obiski prijateljev, se tokrat predstavi z arhitekturnimi prizori iz svoje okolice, tj. s podobami mosta na Savi, kamor zahaja, ko sprehaja svoje živali. Arhitektura na njegovih slik

HERMAN GVARDJANČIČ: FORDLANDIA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. november ― Kot je zapisala v katalogu kustosinja Saša Bučan:»…se Herman Gvardjančič v svojem zadnjem ciklu nasloni na Fordlandio, ki pa je ne presprašuje kot zgodovinsko dejstvo, ampak bolj kot utopijo, katere iskalec je morda do neke mere tudi sam v želji po nečem svetlejšem, dobrem, idealnem, čeravno se skozi svojo likovno izpoved v vseh obdobjih sooča s temino človeštva, v kateri ni prostora za vdore svetlobe, svetom, ki je bolj ali manj oropan čustev in, kot sam zase pove, v svetlobo življenja nikoli ni prav zares verjel. Naslov razstave pa nas opominja na Gvardjančičevo drugo strast in pomočnika, ki poleg podajanja svojih notranjih svetov skozi linijski zapis vzporedno ustvarja globine njegovega dela, glasbo. Da bi lažje uvideli emocionalnost in senzibilnost umetnika pred nami, je zagotovo glasba svetovnega ustvarjalca islandskega rodu, Johanna Johannssona vodilo zadnjih del, ki eruptivno prihajajo v svetlobo z izjemno reduciranimi sredstvi − risbo z ogljem, v katero se ponekod pomeša posamična barva, najpogosteje odtenki rumene in vijolične…« V okviru slovenskega prostora je Gvardjančičevo delo, njegov celoten opus, izjemnega pomena, saj gre za slikarja, ki ob številnih novitetah, ki se dogajajo na polju umetnosti, od samega začetka sledi svoji ideji, ki jo razvija še dandanes. In tako kot v samem začetku je in ostaja v svojem izrazu umetnik tenkočutnega zaznavanja, s čimer posega v univerzalni jezik umetnosti, ki pa odzvanja le v ušesih tistih, ki zmorejo enako mero tenkočutnosti. Herman Gvardjančič (1943) se je rodil v Gorenji vasi pri Retečah, kjer živi in ustvarja še danes. Obiskoval je Šolo za umetno obrt v Ljubljani ter med leti 1964 – 1968 študiral na Pedagoški akademiji, kjer so ga poučevali profesorji Zoran Didek, Milovan Kranjc in France Uršič. Istočasno je na Akademiji za likovno umetnost študiral slikarstvo( med drugimi Maksim Sedej, Marij Pregelj), specialko za slikarstvo pa je zaključil leta 1971 pri profesorju Zoranu Didku. Po študiju je potoval po raznih

MIA PALLER: SLEDI MESTA / CITY TRACES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. november ― Mia Paller, slikarka najmlajše generacije, v svojem delu že vseskozi raziskuje sodobno vizualno okolje, ki ga sestavlja kompleksen preplet znakov, slik, besedil in simbolov. Slike in kolaže ustvarja s kombiniranjem raznorodnih elementov iz vizualnega gradiva, pri čemer na eni strani reciklira stranske produkte lastnega ustvarjalnega procesa (zavržene skice, risbe, fragmente besedil), na drugi pa vanje vključuje izrezke iz revij in reprodukcije del drugih umetnikov. V zadnjem času se poleg slikanja ukvarja z analogno fotografijo, v tem okviru pa jo še posebej zanima vmesno polje med risbo in fotografijo (tehnično podobo) ter razkorak med objektivnostjo in subjektivnostjo podobe. Na tokratni razstavi z naslovom Sledi mesta umetnica predstavlja presek svojega ustvarjanja v zadnjem letu. V prvem prostoru so dela na papirju, v katerih kolažira risbo s fotografijami in drugimi izrezki iz revij, to pa predstavlja prvi korak v raziskovanju odnosa med risbo in fotografijo. Osrednji prostor je namenjen predstavitvi projekta Risbaparat, v katerem umetnica združuje fotografski in risarski pristop. Projekt vključuje na eni strani lastnoročno izdelano fotografsko kamero, ki ustvarja podobe, kjer se odtis svetlobnega vzorca prekriva z ročno narejeno risbo, na drugi strani pa serijo podob, ki so nastale na ta način. Nekatere med njimi, ki predstavljajo urbano krajino, je umetnica odtisnila na polprosojni nosilec in jih postavila v prostor tako, da se prekrivajo, kar še dodatno poudarja način nastajanja podob s plastenjem. V zadnjem prostoru predstavlja fotografsko serijo z naslovom Sled, v kateri se osredotoča na praske, odtise, zarise, skratka najrazličnejše sledi, najdene na javnih površinah v mestu. Fotografije so nesorazmerno povečane in predstavljene v obliki tapete, ki se razteza vzdolž celotne stene galerijskega prostora. Sledi uporabe javnega prostora, ki so sicer zanemarljivo majhne in nepomembne, tako postanejo pomembni pričevalci dogajanja v določenem prostoru in času. K

SINTA WERNER: NEKJE ALI DRUGOD / SOMEWHERE OR OTHER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. oktober ― Berlinska umetnica Sinta Werner v svoji umetniški praksi kot osnovo za svoja dela uporablja arhitekturne elemente prostorov in jim z optičnimi iritacijami dodaja umetniške vsebine. Prostorske intervencije v razgibano ostenje Galerije Vžigalica skušajo dezorientirati percepcijo prostora in elementom odvzeti težnost, da bi se obiskovalec ukvarjal z učinkom gravitacije v prostoru. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da večina galerij sodobne umetnosti v Sloveniji domuje v starih objektih z oboki, podporniki, statičnimi elementi, nišami, prehodi in okni, ki vplivajo na domala vsako umetniško postavitev in v retrospektivi določajo svojevrsten pogled na slovensko umetniško produkcijo. V dveh t. i. site-specific instalacijah ta avtentična arhitektura razstave ne nastopa le kot izhodišče za umetniško delo, temveč dejansko postane njegov del. Instalacija Obrnjen element je natančna replika zgornje polovice galerije, ki je vertikalno zrcaljena na tla. Skozi podvojitev spodnji dograjeni del privzame negativno obliko, kar ustvarja futuristično eliptično sfero oziroma predoru podobno strukturo, ki spominja na vesoljsko ladjo. Z izgubo funkcionalnosti se arhitektura spremeni v samozadosten element, v negativ skulpture. Podobno kot je obokan cerkveni strop prispodoba svoda med božanskim in zemeljskim svetom, je tudi postavitev namenjena ustvarjanju vmesnega mesta med funkcionalnim resničnim in vizionarskim krajem. Za drugo instalacijo Razdružena podoba je bil posnetek razstavnega prostora obdelan z orodjem za grafično obdelavo Photoshop tako, da je izbrani del prostora obrnjen za 90 stopinj. Orodje za izbiro in obrnjeni segment sta bila nato poustvarjena v treh dimenzijah. "Združi podobo" (Flatten Image) je funkcija v Photoshopu, ki združi različne sloje v en sam sloj ozadja. Orodje, ki bi se imenovalo "Razdruži podobo", pa ne obstaja. Takšno orodje bi lahko razumeli kot razveljavitev funkcije "Združi podobo", na enak način, kot je instalacija razveljavitev združene podobe. Iluzioni

ZDENKO HUZJAN: ZATIŠNA LEGA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 27. oktober ― Ena novejših slik Zdenka Huzjana je naslovljena Nežno vztrajanje. V nekem smislu bi bil lahko tako naslovljen ves njegov opus. Huzjan je v svojem slikarstvu razvil čisto poseben odnos do časa. V nasprotju z danes prevladujočim prilagajanjem trendom, ko je za mnoge umetnike najpomembnejše predvsem to, da bi se zdeli čim sodobnejši, je Huzjanovo slikarstvo zavezano nekemu stanju, ki ni v času, a je tik ob njem; kot da gre za stanje tik pred vstopom v času ali tik po njem. Njegovo slikarstvo se dogaja v času na tak način, da hoče ohranjati stik s tem stanjem. V nekem stanju, ki se lahko zdi otrplo – a to je otrplost stanja, v katerem se dogaja nekaj skrivnostnega. Spominjam se enega svojih prvih pogovor s Huzjanom v njegovem ateljeju pred približno tridesetimi leti. Takrat mi je govoril o drstenju – o tem, kako so takrat ribe v stanju med življenjem in smrtjo. Takrat je slikal bitja, ki jih je imenoval »gnezdilci« – nekaj med zarodki, homunkulusi in živalcami –, ki so bila povezana s tem stanjem. Danes imenuje bitja, ki vznikajo na njegovih slikah, drugače, a gre za stanje, ki je v svojem bistvu isto. Slikar nekaj ohranja, nekaj čuva. (Ena njegovih najlepših slik iz devetdesetih let prejšnjega stoletja ima naslov Varuh sanj.) Pravi: »Vse življenje slikam eno sliko.« Ta slika je zelo zemeljska, a ni od tega sveta. Seveda so njegove današnje slike zelo drugačne kot njegove slike izpred tridesetih let, a vse, kar se je zgodilo med njimi, se je zgodilo s skoraj neopaznimi prehodi, zelo organsko, kot se v času dogajajo spremembe na živem bitju. Morda je ena glavnih lastnosti novejših slik, da so še nežnejše, tišje. V tej nežnosti je tudi melanholija. Včasih na robu joka. Tudi strašna odprtost. Slika Norost vzpostavlja podobo totalno izpostavljenega človeka tako, da se mu glava nežno, v komaj zaznavnem prehodu staplja z ozadjem. Ko se pogovarjam s slikarjem v ateljeju, se spominja osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se slikarji v času tako imenovane »nove podobe« navd

NOVE POZICIJE: SAŠO VRABIČ, ARJAN PREGL, TINA DOBRAJC in DUŠA JESIH

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. oktober ― Razstava z naslovom Galerija Y: Nove pozicije je prva skupinska razstava avtorjev Galerije Y, hkrati pa so s to razstavo tudi uradno otvorili nove galerijske prostore Galerije SLOART (in Galerije Y) na Trubarjevi ulici v Ljubljani. Razstava Nove pozicije odstira pogled na najnovejšo produkcijo štirih prepoznavnih slovenskih slikarjev: Saše Vrabiča, Arjana Pregla, Tine Dobrajc in Duše Jesih. Sodelujoči umetniki so vsi že dobro uveljavljeni slikarji na slovenski likovni sceni, ki na svoji poti stalno odkrivajo oz. identificirajo svoje mesto, svojo pozicijo v okolju, v likovnem izrazu, v kulturni sferi, na trgu, v strokovnih krogih, v splošni prepoznavnosti. Vsak od njih se s svojega zornega kota preko umetniških del odziva na svet, ki ga/jo obdaja. Razstavljena umetniška dela prikazujejo nekaj njihovih najnovejših odzivov ter njihovo raznolikost, aktualnost ter vprašanja, ki jih odpirajo. Razstavo kurirata Katarina Hergouth in Tina Fortič Jakopič.

MINA FINA: SAMO TO VEŠ, DA MORAŠ / I WANT TO HOLD YOU CLOSER

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 21. oktober ― Naslov razstave ‘Samo to veš, da moraš’ je vzet iz poezije Tomaža Šalamuna in kaže na odprtost in nedoločenost, ki ju Mina Fina pretopi v vizualno poetično izpoved. Osrednje mesto zavzema risba kot primaren, najbolj oseben in iskren zapis, za katerega umetnica pravi, da želi z njim ustaviti minljivost na videz nepomembnih trenutkov in mimobežnih misli, ki tvorijo vsakdan. Hipni zarisi figur, ki jih je umetnica tokrat vzela iz retro erotičnih revij in sodobnih revij o modi in lepoti, obvisijo v nejasnem času in prostoru ter kdaj spominjajo le na sence. Namesto jasne naracije se tako pred nas odpira likovna pokrajina, ki krhlja napetost med poetičnim, neotipljivim in vsakdanjim, realnim, hkrati pa nam ponuja možnost mišljenja novih svetov. Zraven mehkobnih, zabrisanih črnih linij nas enako močno nagovarja bel, prazen prostor. Za vse prazne kotičke umetnica hitro doda: »Boljše, da so praznine vidne kot take, kot da se jih poskuša zapolnjevati na umeten način.« Praznina namreč ni le sinonim za nepopolnost in izpraznjenost, temveč je lahko tudi vse možno in neomejeno. Vztrajno trdni in obenem krhko negotovi fragmenti teles s samosvojim značajem nastajajo tudi v grafični tehniki, kjer umetnico privlači predvsem nepredvidljivost in »napake« v umetniškem procesu. Preko zaupanja samemu sebi in zvestobi lastnemu (slogu) je našla osebno in ustvarjalno domovanje, izolirano od zamenljivih trendov, a še vedno dovolj močno, da odgovarja na aktualnost. Telo kot most med našim notranjim in zunanjim svetom tako deluje kot skica položaja žensk, ki daje slutiti ostale simptome družbe: uhojene korake repatriarhalizacije, konzervatizma, (s)pozabo preteklih bojev in posledično telesa, za katera se zdi, da so v napoto ali (p)ostajajo pogoltnjena v splošnost. Pasivnost in potop v apatijo Mina Fina preriše z zadolženostjo spremembam in aktivno držo teles, ki pogrešajo nespodobnost, delajo z ljubeznijo, a ne romanticirajo življenja, izrinjeno upanje naredijo razigrano, vse kontradikcije znotr

VIVIAN XU: THE SILKWORM PROJECT

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. oktober ― Vivian Xu zadnjih sedem let vsako pomlad goji sviloprejke (Bombyx mori), da bi bolje razumela njihov življenjski cikel, bioritem, vedênje v različnih okoliščinah in specifike posameznih genetskih linij, s katerimi se je do sedaj srečala na različnih koncih sveta (Šanghaj, New York, Berlin ...). Na podlagi opazovanj in neposrednih izkušenj je zasnovala serijo hibridnih bio-strojev, ki omogočajo ustvarjanje samoorganiziranih dvodimenzionalnih in tridimenzionalnih svilenih struktur. Stroji za svilo uporabljajo zaprt sistem povratnih informacij med organskim in umetnim, v katerem biološki material (sviloprejke) skupaj z računalniško podprtim okoljem za zapredanje sviloprejk tvori ekosistem, ki predstavlja avtomatizirano in po svoji naravi avtonomno proizvodnjo svilenih niti. 'Projekt: Sviloprejka' je prvi v seriji del z naslovom 'Trilogija žuželk', s katero umetnica na eni strani preučuje inteligenco, iznajdljivost in ustvarjalni potencial žuželk (sviloprejk, mravelj in čebel), ki izkazujejo specifične lastnosti prostorskega zaznavanja in grajenja bivanjskih oz. zaščitnih okolij, na drugi strani pa jo zanimajo kibernetski sistemi in oblikovanje pametnih strojev ter situacije, ki se zgodijo ob soočenju nepredvidljivih vedenjskih sistemov živih organizmov z mehanskimi ali strojnimi sistemi. Preučevanje zgodovine računalništva in njegovih navezav na tehnologijo tkanja je Vivian spodbudilo k oblikovanju prvega prototipa ('Stroj I: Horizontalno predenje'), sestavljenega iz vertikalnega niza ravnih matrik z elektrodami, preko katerih so električni impulzi nežno stimulirali premikanje sviloprejk, ki so tako zapredali po gostoti neenakomerno dvodimenzionalno svileno strukturo. Pri oblikovanju naslednjega prototipa ('Stroj II: Prostorsko predenje') so Vivian navdihnili eksperimenti Mediated Matter Group iz MIT Media Lab, s katerimi je skupina preizkušala vpliv prostorskih omejitev in variacij na končno obliko zapredanja sviloprejk. Z novim strojem, ki sestoji iz vertikalno posta

NEZASLIŠANI SVET, KI GA IMAM V GLAVI / THE TREMENDOUS WORLD I HAVE INSIDE MY HEAD

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. september ― T. i. metamodernizem kot reakcija na opešani modernizem in postmodernizem je navrgel nekaj novih usmeritev in umetniških praks, ki so v slovenskem prostoru pri ustvarjalcih in spremljevalcih dobile svoj odmev predvsem na področju literature, medtem ko je bil ta pojav v likovni umetnosti manj opažen, čeprav so se v zadnjih dvajsetih letih tudi na področju vizualnih umetnosti zarisali jasni obrisi nove figuralike, ki se ob drugih sočasnih izrazih ozira v smeri t. i. metaromantike, za katero je značilno, da čutnost postavlja pred družbeni in politični kontekst sodobne umetnosti ter sublimno raziskuje pot k novim utopijam (nedosegljive) prihodnosti, končnost sprevrača v neskončnost. Hkrati s prevlado internetnih množičnih medijev so se v zadnjih dvajsetih letih v slikarstvu pojavila tudi na videz anahronistična subjektivna stališča, za katera se je zdelo, da so stvar preteklosti. Negotovost in dvom, povezana z razpravami o avtentičnosti oziroma ponarejenosti virtualne resničnosti, sta botrovala želji po uporabi historičnih modelov, v katerih sta bila subjekt in snovna oblika povezana v organsko celoto. Slikarstvo se je odzvalo na fluidno ‘nematerialnost’ novih, digitalno generiranih podob in povečalo zanimanje za snovne, fizične vidike podobe. Ekspresivnost slikarske poteze s čopičem pomeni povratek k avri slike in k »mitu« t. i. lastnega izraza. Naperjena je proti trivialnosti popularne kulture in spekulativnemu, velikokrat populističnemu odpiranju polja likovne umetnosti na različna interdisciplinarna področja. As a reaction to the exhausted modernism and postmodernism, so-called metamodernism brought some new orientations and artistic practices that found their echo especially on Slovenia’s literary scene, while this phenomenon was less noticeable in the visual arts although this field, in the last twenty years, has also developed clear outlines of the new figuration gravitating, along with other contemporaneous expressions, towards the so-called metaromanticism whos

KLJUB VSEMU SEKSI/ EVEN STILL SEXY

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 22. september ― Umetniki: Dan Adlešič, Zuzanna Czebatul, Jure Kastelic, Botond Keresztesi, Andrej Škufca. Kurator: Jure Kirbiš Kljub vsemu seksi se ukvarja z vprašanjem o vlogi umetnosti v svetu, ki je v plamenih. V odgovor na vprašanje o tem, ali je njegova interpretacija Witkiewiczovega besedila Ponorela lokomotiva (1923) metafora norega sveta, v katerem drvimo, je gledališki režiser Jernej Lorenci povedal: »Ja, ampak hkrati pa je v tej norosti lahko človek malo seksi. In je lahko živ. In je lahko ustvarjalno nor. In je lahko razprt in je lahko ljubeč in je lahko poln neke domišljije. Tako da to drvenje sploh ni problematično, problematičen je odnos do drvenja. Vsesplošna paranoja rojeva še več paranoje, panika rojeva paniko. Malo enega esprija, malo ene lenobe, malo enega dolgčasa, predvsem pa malo humorja in erotike! In ta drveči vlak ni več tako drveči vlak, tudi če drvi. Ali bomo pocrkali dvajset let preden bomo zares pocrkali, ali pa bomo pocrkali vsaj z možnostjo nekega nasmeha na facah. In da bomo še zmeraj malo seksi. Mislim, da je to lokomotiva, četudi se na koncu izteče, da je še ena izmed nesreč.« V šestih letih, kar je preteklo od izreka tega slastnega citata, se je kurator razstave naučil, da je mogoče v njem izraženi sentiment umestiti v teoretski okvir akceleracionizma. Akceleracionizem, družbena in politična teorija, predpostavlja, da uničujočih procesov kapitalizma ni mogoče zajeziti ali obrniti, temveč jih je potrebno poglobiti, okrepiti in pospešiti, kar bo pripeljalo do samouničenja sistema. Rečeno preprosteje, pustimo lokomotivi, da iztiri, raje prej kot kasneje, saj bomo tako lahko hitreje pričeli z reševanjem posledic. Do takrat pa ne obupavat. Od umetnikov in umetnic pogosto pričakujemo, da bodo skozi svoje delo razlagali svet, da bodo ponudili svojevrsten vpogled, da nas bodo napolnili z optimizmom. Umetniki in umetnice so, danes, najbrž bolj kot kadarkoli prej, poklicani, da delujejo družbeno odgovorno, da zavzemajo kritično pozicijo, da se borijo za pra

ERIK MAVRIČ / ŽALOSTINKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 20. september ― Predstavljeni opus risb izgotovljenih v tehniki oglja na papirju je delo mlajšega slovenskega likovnega umetnika Erika Mavriča. Avtorji v svojo likovno pripoved neizogibno prenašajo doživljanje lastnega sveta, prostora in časa v katerem je živijo, tako so tudi Mavričeve »Žalostinke« umetnikov odziv na osebno izkušnjo. Mavrič se v vsebinah svojih del veliko krat »ozira v nebo«, njegove teme so običajno eksistencialne, socialne, ontološke, kot rečeno pa je njegova tokratna izpoved morda bolj hermetična, zaprta v svet osebnega doživetja.V besedni obliki, ki je (strukturaliezm) podlaga miselni sferi človekovega uma, so žalostinke (elegije) izpovedane skozi izrečeno žalost, melanholijo, hrepenenje. Likovni izraz je drugačen, saj se odvija v spominu, ki je pod okriljem mita razgrnjen v zavedanje in občutje skozi drugačno doživetje. Vsekakorpa je tako pri poeziji kakor slikarstvu najpomembnejši izrazni način. Mavričevo delo se odlikuje s perfektno likovno izvedbo, kar nesporno dokazuje tudi cikel del pred nami. Lahko bi rekli, da njegovo delo izkazuje neko sled slovenske slikarske tradicije, ki se odraža v izpeljavi polno volumskosti telesnine (brata Kralj, Pilon) oziroma polno izraznosti črtne zasnove (Stupica). Vsekakor je njegova likovna govorica sugestivna, saj preseže pripovednost uprizoritve in nekako proaktivno ali retroaktivno posega v globino.Likovna izpoved, ki se v okviru obravnavanega cikla monumentalno izgotovljenih risb na papirju razvija kot zgodba, je vsekakor intimnega karakterja. Slikar z izjemno subtilno linijsko, črtno izvedbo izpostavlja občutenje večnosti. Kompozicijski red, ki se spontano razvija skozi umetnikovo igro z oblikami, se z uporabo efekta zrcalnosti, psevdo-simetrije, v kompleksno zapleteni strukturi zaključuje v negaciji realnosti. Linija je kot nekakšna mentalna sled, zaris, ki skozi odkrivanje forme, ki je vsajena v občutju, prestavlja idiličnost magične resničnosti. Forma, ki v arhetipu asociira na določene staroegipčanske poslikave po

MLADI KURATOR, MLADI UMETNIK: ANJA GUID, MARUŠA MEGLIČ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 8. september ― Gre za razstavo iz cikla Mladi kurator, mladi umetnik, ki ga organizira galerija Društva likovnih umetnikov Ljubljane. Tokrat se predstavlja Maruša Meglič z razstavo Success is looking for a good place to stay, s katero nadaljuje svoje razmišljanje o dvojnosti človekove narave, "Razstavljena dela vznikajo iz zavedanja, da sodobnega posameznika, obremenjenega z zahtevami po napredku in samoizpolnitvi, sočasno določata tudi pogosto zamolčana strah pred neuspehom in tesnoba ob odgovornosti za svojo lastno spodletelost. Avtorica razmišlja o nastajajoči napetosti med posameznikovo ambicioznostjo, ponotranjenem imperativu družbe in njegovo sočasno potrebo po inerciji – o tisti napetosti znotraj vsakega, ki ga obvladujeta ideja svobode (in) izbir ter tej isti »ideologiji izbire imanenten »občutek neizmerne odgovornosti, povezan s strahom pred neuspehom, občutkom krivde in tesnobo glede obžalovanja, ki bo sledilo, če smo izbrali narobe. Zaradi premišljene izbire materialov in oblik ob sugestivnih in poetičnih naslovih, dela Maruše Meglič ne potrebujejo nikakršnih didaskalij, predvidevajo le pogled empatičnega in tenkočutnega gledalca, razbremenjenega teženj po racionalnih interpretacijah, ki si ne dovoli le videti, temveč tudi čutiti, predvsem pa predpostavljajo razmišljujočega posameznika, ki si tako tavtološko kot umetnost sáma vedno znova postavlja eno in isto vprašanje: Kakšen je občutek biti človek v tem svetu". Anja Guid.

še novic

Novice

vizualna umetnost: Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg)