Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 14. januar ― V zapisih o sodobni umetnostni produkciji se pogosto perpetuira ideja, da se umetniki kot nekakšni zunanji opazovalci odzivajo na družbo, v kateri živijo, da s svojimi umetniškimi deli družbi ‘nastavljajo zrcalo’ ter so pri tem (praviloma) kritični. Slikarstvo Mihe Perneta pa nam nasprotno potrjuje, da je umetniško ustvarjanje nekaj, kar je sàmo trdno vpeto v družbene okoliščine in ni zgolj reakcija, komentar ali ‘odsev’. Perne zavrne idejo ustvarjanja bodisi pod krinko neiskrene bodisi nemočne družbene kritike in se posveti raziskovanju sveta skozi prepričljivo avtentično, fantazijsko ikonografijo ter neprekosljivo slikarsko intuicijo. V novi seriji slikarskih del je pod navidez togimi pravili zavestno presekal s svojo dosedanjo prakso. V nasprotju s siceršnjim iskanjem podob v široki potezi slikarskega čopiča, je podobe tokrat načrtno pripravil sam. Z organiziranim, metodičnim delom se je lotil raziskave povezav med formo in vsebino, oziroma natančneje, kako mreža (grid) določa formo, ta pa vsebino in obratno. Vse slike so nastale znotraj vnaprej določene osnovne mreže, najpogosteje v zgradbi enot 8×8 ali 16×16, te pa so lahko nadalje razdeljene na polovice, znotraj posameznih enot tudi na tretjine. Ta pristop se zdi rigiden in omejujoč, a v formi odprte kode kontradiktorno ponuja nepregledno število izhodišč. Umetnik je znotraj mreže svoboden, da elemente – po vzoru drugih uspešnih modularnih shem, kot sta na primer pohištvo iz Ikee ali Lego kocke – poljubno sestavi v skladno celoto. Pernetova izpiljena metoda kljub ponavljajoči se formi ne postane monotona, saj se v slikarska dela vendarle vriva tudi kaos. Na ozadjih pogosto uporablja njemu ljubo tehniko dripping, katerega kolorit se ponovi na podobah v ospredju, posebno nepredvidljivo dimenzijo pa slikam doda tudi umetnikova naklonjenost recikliranju, na primer raba lesene embalaže ali plosko zbrušene palete, ki postaneta platno. Podobno neobičajni so tudi motivi; Pernetu so se v osnovni mreži sprva pričele poj

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 11. januar ― Maks Valenčič / Odprta skrivnost Umetnost in njen boj s pomenom imata dolgo zgodovino, a zdi se, da je ta vektor v 21. stoletju končno pridobil zalet in legitimacijo. Objekti so se, podobno kot čutno nadčutna forma blaga, (do)končno osvobodili nadzora in potrebe po interpretaciji ter s tem manifestirali poddeterminirano prihodnost. Odprli so točko transformacije, novo fazo integracije, ki je dokončno mutirala ter intencionalnost in semantiko pustila za seboj. Najnovejša umetnost je hladna in brezkompromisna; je umetnost, ki je sposobna zaobiti vse interprete in kvalifikatorje. Njen popoln sprejem pozitivne povratne zanke ter amfibijsko prehajanje med fizičnim in virtualnim, ki je pravzaprav spajanje, pričata o njeni nečloveškosti. O skrivnosti ali Stvari sami, ki je za pojavnim materialom, pri čemer se tega nikoli ne da dokončno objektificirati, to pa dela samo konsumpcijo sodobne umetnosti nekoliko kislega okusa. Stvar na sebi je posebna za znoret’, njene manifestacije pa so vedno bolj (vsebinsko) prazne, saj so tik pred dokončno mutacijo ali fazno transformacijo – avtonomno estetsko produkcijo? – katere objekti so ravno zato peklenski ter odporni na kritike oziroma sodbe nasploh. V procesu samem najdemo približevanje generičnemu bistvu, pri čemer je razlika njegovo generično in generično njegova razlika. Umetnost beži pogledu, podobno kot kapitalizem svojim modelom. Na ravni cirkulacije je sodobna umetnost že razkrila svoje mehanizme delovanja, ki so v drugem desetletju novega tisočletja potencirani ter še bolj zvezani z dinamičnimi načini produkcije in konsumpcije, pri čemer je inherentna nestabilnost umetniškega dela del njegove avratičnosti, ne glede na hitrost njegove diseminacije, brezkompromisnost fragmentacije in reke derivativnih form. A če bi se skrivnost tu ustavila, potem najnovejše umetniške manifestacije ne bi šle onkraj feedback dinamike in ne bi zunanjosti motrile onkraj zmožnosti filozofske anticipacije ali reprezentacije kot take. Involucijske smr

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. januar ― Silvester Plotajs Sicoe (1965) je v slovenskem prostoru uveljavljen kot unikaten slikar, predvsem zaradi uporabe močno kričečih barv: rdeče, rumene, zelene in modre in vijolične, ki jih spremljata črna in bela linija. V njegovem slikarstvu pa ni posebnost le barva, temveč tudi slikarski pristop k risbi v sliki, ki je v treh dimenzijah poudarjena prav z barvnimi odtenki. Slikar zagotovo navdih črpa (tudi) iz nemškega ekspresionizma, katerega primarni diskurz temelji na deformaciji z inovativno uporabo barve, medtem ko recimo kubisti to počno s pomočjo oblike, saj se slikanja predmetov lotevajo iz različnih zornih kotov hkrati oziroma gre za upodobitev raz-stavljenega tridimenzionalnega telesa na dvodimenzionalni površini. Nekje vmes se najde Sicoe. Gre za načrtno »zmešnjavo« definirane linije, ostrih robov, močnih (kričečih) barv in popolno deformacijo stvarnosti, kar je ena temeljnih zahtev ekspresionizma; enak princip uporablja tudi kubizem, s to razliko, da deformacijo dojemata vsak na sebi lasten način: humor, groteska, ekspresija, grafizmi napisov, risbe, odnos med figuro in abstrakcijo v ozadju. Slikar skuša na principih kubizma graditi nov prostor in vanj umestiti figuro kot odziv današnjega časa, ki izraža dvom in razočaranje nad industrializacijo in urbanizacijo, tesnobno občutje ob razkroju humanističnih idealov ter zahteva duhovno preroditev človeka in sveta. Umetnik tako vsakič znova odkriva novo stvaritev, svojo slikarsko smer pa poimenuje Punk-kubizem, pač docela v smislu »še enega -izma«, ki zveni pravzaprav kot absurd današnjega časa. Punk je nekoč predstavljal subkulturo, ki se je upirala masovni produkciji in uveljavljala način DIY (Do It Yourself). Velike glasbene založbe so kmalu začutile tržno priložnost, saj se tudi uporništvo izrazito dobro prodaja. S slavnim podpisom pogodbe med Sex Pistols in založbo A&M pred vrati Buckinghamske palače v Londonu se je zdelo, da je punk postal kapitalistični sen. No, te sanje so se razblinile že teden dni po o