Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. marec ― Helena Tahir predstavlja najmlajšo generacijo umetnic in umetnikov, ki načrtno raziskuje formalne in vsebinske značilnosti klasičnih grafičnih tehnik in s tem aktivno soustvarja sodobno grafiko pri nas. Je izrazita risarka, kar ji omogoča izjemno natančne priprave na gostobesedne vizualne pripovedi, največkrat udejanjene v tehniki linoreza. Klasična grafična tehnika odvzemanja materiala matrici omogoča umetnici, da se posveti vsakemu motivu posebej, kar se odraža na presenetljivih detajlih, vidnih šele na odtisu. Že na prvi pogled je jasno, da so grafike in risbe Helene Tahir rezultat skrbnih priprav in dolgotrajnega procesa dela, ki je nemalokrat tudi fizično utrujajoče in zahteva posebne produkcijske pogoje. Umetnica se osredotoča na figuraliko in z njo vztraja ter tako ustvarja namensko nasičenost likovnega polja z raznimi predmeti in upodobitvami ljudi, predvsem otrok, v izmišljene domišljijske kombinacije, rebuse in pripovedne kolaže. Motive pogosto najde v starih revijah, časopisih in knjigah, iz katerih jih premišljeno izbira in vstavlja v nove kontekste in ustvarja nova vsebinska in domišljijska okolja. Izstopajo podrobnosti, ki niso upodobljene naključno, temveč so izbrane premišljeno in kompozicijsko pravilno umeščene. Grafike so kot kolaži, sestavljeni iz različnih matric, raznih vzgibov, asociacij in pomenskih zaključkov. So arhaična podoba današnjega časa, ko informacije, simboli in podobe tako rekoč lebdijo nekje blizu in nas nagovarjajo. Prav vse se zdi pomembno, a če v svetu, polnem vizualnih dražljajev, te izločimo ali jih preprosto spregledamo, jim na grafikah Helene Tahir ne moremo ubežati, saj nas tako kompozicija kot tehnično mojstrstvo zapeljeta v vizualno igro raziskovanja upodobljenega.Tiskanje grafik z žlico je zanimiva procesualna nadgradnja, s katero matrico v maniri slikanja s čopičem ali drgnjenja s svinčnikom prenese na papir ali tekstil. Delno zaradi objektivnih pogojev, delno pa je izbira takšnega načina odtiskovanja zavestna odločite

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. marec ― Lucijan Prelog deluje na področju slikarstva in grafičnega oblikovanja, ukvarja pa se tudi s poezijo in glasbo v okviru svojega projekta It's Everyone Else. V slikarstvu ga zanima naključnost, nepopolnost in procesi razpadanja materiala v povezavi s temo minljivosti individualnega in spremenljivosti družbenega življenja. Na razstavi v Hiši kulture bo predstavil svoja najnovejša slikarska dela. Za osnovo teh del uporablja PVC plošče, ki jih izreže v obliki pikseliziranih figur iz računalniških iger zgodnjih 90-ih let. Na to podlago nanaša plasti barv, dokler ne doseže želene prekrivnosti, nato pa vanje intervenira z risbo, nalepkami, naključnimi potezami in skritimi napisi. Motive za te posege črpa na eni strani iz sveta filmov, glasbe in umetnostne zgodovine, na drugi pa iz klubov, ki jih je obiskal na turnejah s svojim glasbenim projektom in katerih stene so večkrat prebarvane, prekrite z nalepkami, grafiti, pisarijami, razjedene od časa, polne kolektivnih zgodb neznancev, ujetih v trenutek. Ti posegi na slikah nastopajo kot nosilci družbenega komentarja in hkrati umetnikovega notranjega življenja. Slike kot celote s svojo silhuetno obliko nosilca, številnimi sloji barv in umetnikovimi posegi vanje delujejo kot novi bogovi, ki pričajo o osebnem in družbenem življenju iz nekega (skoraj) pozabljenega časa. Lucijan Prelog works in the field of painting and graphic design but is also involved in poetry and music as part of his project It's Everyone Else. His painting practice is concerned with the notions of randomness and incompleteness, as well as the processes of disintegration of material in relation to the transience of what is considered individual and the changeability of social life. The exhibition at Hiša kulture will be presenting his latest paintings. PVC panels have been used by the artist as a base for these works, which he cuts up into forms of pixelated figures from the computer games of the early 90’s. He applies layers of paint to this ground until a d

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. februar ― Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: skulpture ženskih figur iz keramike zajemajo deset glav, dve glavi s torzom in eno celopostavno figuro. Prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici« (Blowing Twins, oblikovani z zaščitnima maskama ter opremljeni z bakrenima rogovoma na jeklenih podstavkih),[2] ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka,[3] Nabiralka biserov, Te-Ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, široko odprtih ust in tesno zaprtih oči, ki so bile na ogled potopljene v z vodo napolnjene steklene posode in obešene v kletkasti strukturi pod strop. V luči kontinuitete dela, ki sega v leto 2012 k umetniškemu posegu v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu (pet potopljenih glav v okenskih nišah), je umetnik leta 2014 v Miheličevi galeriji na Ptuju razstavil figure šestih »utopljenk« in dveh »ujetnic« kot metaforo za družbeno obrobnost in izključenost – v tem duhu je ustvarjena tudi ena od skulptur nove serije (Slovenski slavček: ženska s potetoviranim obrazom predstavlja priseljenko iz Burme, kjer se s tetovažo dekle izogne temu, da bi ga odpeljali v javno hišo). Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles (Foucault). Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Za razliko od običajnega sanjskega scenarija, ki je praviloma v prvi osebi, smo priče fantazijski oz. fantazmatski sceni, ki nas po eni str

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 19. februar ― ...Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom in navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki.....Ker, drage žabe, jaz sem in želim ostati z vami...za vedno! Ne bi hotel biti kot Jure D. ali Fernando P....ali Franz K....a zdaj je čas, da se vendarle potopim...na dah...nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju...." Nesporno je, da je človek po svojem bistvu religiozno bitje. Vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč tisto, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja. Ali bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Ne. Vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno. In natanko tako vidimo umetniška dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti z umetnostjo v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi delatnostmi. Slike, kot so Bela čreda, Rekonvalescenca, Bela žlica in nebroj drugih, vedno novih, destilirajo dobro in lepo, so najtoplejša tolažba in najučinkovitejše zdravilo. To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše. A ni to nekaj najboljšega in najlepšega, kar lahko umetnost da? Aleksandra Kostič "...Everything and everyone in me, let's stay here, in this comfortable lukewarm puddle, and play again with mud like children, and ravish in tadpoles and their perky tails...Because, my dear frogs, I am with you and I wish to stay with you...for good! I wouldn't want to be like Jure D. or Fernando P. or Franz K. ... but now it's time for m

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 16. februar ― Čeprav Jure Zrimšek (1984) pravi, da nima predhodno določenih vsebin in tem, ga vseeno vedno znova zanese v svet fantazije, kjer prihajajo na površje moč, nadzor in oblast, agresija in represija ter s tem povezane frustracije in neizživetost današnjega sveta. Slikarstvo Jureta Zrimška izhaja iz podob sodobnega sveta. Je mojstrski risar in slikar, kronist nove dobe, ki kopijo pretvarja v original. Njegove »likovne materializacije« digitalnih kolažev v oljni tehniki so neposreden odziv slikarstva v dobi digitalnih podob. Fotografija ali živ posnetek z interneta, ki avtorja vznemiri, postane predmet računalniške obdelave, manipuliranja, plastenja, kolažiranja z novimi fotografijami …, ko vsebina fotografije in ideja sovpadeta, pa sledi proces prenosa digitalne podobe z monitorja na platno. Jure Zrimšek je našel postopek, način slikanja, barvno paleto itd., zaradi katerih na koncu slika deluje kot slika in ne zgolj prekopirana digitalna podoba. Njegove podobe so večinoma neostre, zabrisane, z omejenim tonskim barvnim spektrom, kot bi bile zajete v slabi resoluciji z digitalnim šumom, digitalno napako, kar jim daje rahlo odtujen, kritičen ton; videti so kot povečane fotografije slabe resolucije, pikslasti jpegi, ki so ob povečavi in z dodanimi izboljševalnimi filtri dobili mehkejšo teksturo. Po drugi strani pa so na slikah humorni elementi, ki izvirajo iz igrivosti avtorjeve domišljije, ki je te bizarne momente izbrala in združila v nov nadrealen (simbolno realen – arhetipski) kontekst današnjega čas. Te podobe so zgoščen odraz časa, so sežetek trenutkov in razmerij. Osebe, ki jih vidimo v teh slikah, niso izmišljene, so povsem resnične, bile so »ujete« v realnem času in prostoru, za vedno shranjene na internetu in zdaj na slikah. Nadzor, ki se mu je človeštvo samovoljno podvrglo s sodobno tehnologijo, istočasno generira tudi poseben užitek, nov voyerizem. Bolj resničen in živ je, kot ga lahko ustvari televizija z resničnostnimi šovi. Te kompresirane, stisnjene, neostre,

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 2. februar ― Samostojna razstava umetniškega tandema Lealudvik izpostavlja nekaj ključnih del njunega dosedanjega delovanja, a jih tokrat preko uporabe različnih medijev tudi vsebinsko razširja. Vidnost sta dosegla predvsem preko grafičnega oblikovanja in zinov;[1] ta analogni medij jima je omogočal razvoj izrazito eklektičnega pristopa preoblikovanja vsebin in podob iz popularne okultistične kulture zahodnoevropskega sveta. Njuno zanimanje za sam medij pa je privedlo tudi do inovativne digitalne razširitve zina, prek uporabe prosto dostopne aplikacije za predvajanje GIF-ov, na virtualno raven. Doslej že razstavljeni videoposnetki so služili predvsem kot medijske razširitve drugače taktilnega analognega medija, tu pa so se osamosvojili oziroma jim je bila na razstavi v Galeriji Škuc dodana še druga medijska razsežnost. Lealudvik posegata po okultističnih vsebinah, kar je razvidno že iz samega naslova razstave; As it is, so be it[2] je namreč zapis voditelja Procesualistične cerkve poslednje sodbe Roberta de Grimstona,[3] ki je z besedami Bratje, kot je, naj bo, naslavljal pripadnike apokaliptičnega kulta.[4] Prevzemanje tovrstnih elementov ne kaže na umetničino in umetnikovo podpiranje kultnega delovanja ali smernic, temveč na njuno zanimanje za vsesplošno prevzemanje ter mešanje podob, simbolov, manter in vsebin, ki so nosili lastnost svetega in so jih koristila tudi številna okultistična gibanja ter posamezniki v dvajsetem stoletju. Gesto prevzemanja religijskih podob postavita v samo središče razstave in s tem označita njen izsiljen začetek. V igri simbolov črne in bele magije ter v iskanju novih in razburljivih okultističnih obredij izzivata tragično usodo posameznika, ki ni pripravljen sprejeti končne žrtve – zapustitve ega. Igranje s simboličnimi pomeni tovrstnih spajanj privede tudi do mnogoterosti branja in razumevanja umetničinega ter umetnikovega partnerskega odnosa, ki se motivno multiplicira v drugih delih na razstavi. S postavitvijo predmetov, ki ponazarjajo lažno s