KRISTINA ERŽEN, TEJA MIHOLIČ,TYLEN MUCIK, LUCIJA ROSC: ŽIVLJENJA REČI

KRISTINA ERŽEN, TEJA MIHOLIČ,TYLEN MUCIK, LUCIJA ROSC: ŽIVLJENJA REČI

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 12. avgust ― Kristina Eržen, Teja Miholič, Tilyen Mucik, Lucija Rosc: ŽIVLJENJA REČI Fotografija se je skozi zgodovino aktivno ukvarjala z vlogo predmeta kot samostojnega upodobljenca in v prvih desetletjih prejšnjega stoletja je bila njegova avtonomnost vzpostavljena. S trudom gibanja »nove stvarnosti«, ki je v 20. in 30. letih v različnih variacijah nastopala v okviru nemške, francoske in celo slovenske fotografske dejavnosti, je predmet zaživel v novih izrezih, nenavadnih kompozicijah in tehnološko iznajdljivih rešitvah. A če je predmet nekoč služil predvsem tehničnemu razvoju fotografskih študij in velikokrat predstavljal le podlago za študijo luči, postavitve in optičnih učinkov, danes v tem smislu opazujemo svojevrsten preobrat: predmet je zdaj dobesedni protagonist fotografije, z lastno zgodbo in življenjem, ki je skozi objektiv predstavljeno v različnih, kompleksnejših kontekstih. Predmet v smislu tihožitne kompozicije je skozi čas ostal prisoten v motiviki umetnikov in nastopa tudi v sodobni fotografiji. Fotografom nudi možnosti za razvoj tehnično dovršenih motivov v studiu, ki danes presegajo fotografsko podobo in jo združujejo s slikarstvom, kiparstvom, videom ali instalacijo. Predmet kot subjekt fotografije v sodobnosti ne funkcionira več kot zgolj označevalec realnega ali nadrealnega, pač pa obrne svoj fokus na potenciale upodobitve, njihove izmenljivosti in reinterpretacijo realnosti z vidika kritične misli. Medij fotografije je začel v 20. stoletju radikalno preizpraševati samega sebe. Trivialnost in minljivost stvari v potrošniškem svetu sta v fotografiji lahko potencirani skozi uporabo številnih medijev v enem delu ali pa se odraža v vrnitvi barve, izboru »nefotogeničnih« in neklasičnih predmetov ter zasičenosti fotografske podobe.[1] Razstava skozi izbor štirih avtoric poskuša raziskati, kam lahko umestimo motiv fotografskega predmeta v današnjem času in prostoru. Mlade, neuveljavljene fotografinje danes raziskujejo predmet na samosvoje načine in ga reflektiraj
JANJA KOSI: DARLING THE ROOF IS LEAKING

JANJA KOSI: DARLING THE ROOF IS LEAKING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. avgust ― Razstava darling the roof is leaking je ena od točk v še trajajočem procesu, njegovo izhodišče pa je prav to –izhodišče. Prav hoja, preprosto sprehanjanje po kraju, ki ji je bil do tedaj neznan, je bilo za umetnico Janjo Kosi začetek več plastnega raziskovanja prostora, percepcije in njune materialnosti. Tak sprehod je sprva zaznamoval poskus orientacije, ki se je izkazal za iskanje nečesa oprijemljivega, morda domačega in postopoma so nastajale skice, ki so podlaga razstavljenim delom. Ta so raznovrstna zabeleženja in interpretacije prostora, ki ga je umetnica obiskovala,objekti, ki izhajajo iz risbe, vendar pa v različnih materializacijah kažejo različne načine razumevanja prostora. Nekje tako izstopa prazen prostor, drugje fragmentarnost percepcije kot take, igra svetlobe in senc nakazuje pretočnost prostorov –tako fizičnih, kot tudi virtualnih in mentalnih –umetničnih ter gledalčevih. Umetničin prvi vstop v prostor, vsaka prihodnja vrnitev in prav vsaka materialna izvedba so različni poskusi razumevanja in svojevrstnega prisvajanja neznanega prostora. Ta se v izhodiščni točki kaže kot skoraj prazen, s svojim vstopom ga umetnica najprej napolni s prvimi vtisi, kasneje z natačnim pogledom in na koncu z obdelovanjem materialov, ki postanejo novi prostori, četudi s prvim neločljivo povezani. S poglobitvijo v njegove praznine, sence in vse tisto, kar se je ob sprehodu kot zavestnem nabiranju vtisov, najbolj zasidralo, postane tuji prostor presenetljivo domač, objekti, ki nastajajo, pa v naslednji fazi postanejo instrument prisvajanja novega – tokrat galerijskega prostora z njegovimi prazninami, sencami in svojevrstnostmi.Materiali, ki jih umetnica izbira, niso le nosilci, temveč tudi proizvajalci podobe, na ta način pa ji dovoljujejo prikaz rahlosti, pretočnosti in prepustnosti prostorov, ki bolj kot tam zunaj, bivajo v naši zavesti. Določajo jih poznavanje, spomini, čustva –popolnoma tuj prostor lahko na ta način zelo hitro postane domač in obratno. Procesa udomačen
DAMIJAN KRACINA: NELAGODJE SMISLA

DAMIJAN KRACINA: NELAGODJE SMISLA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 7. avgust ― Kaj ti bo krilo, ko ne znaš leteti? Kaj ti bo krilo kačjega pastirja, ki si zanj pretežak?Kaj bomo sploh s tem? Zakaj to nelagodnje? Ima krilo kačjega pastirja, ki ga nosi umetnik enako težo nelagodnja kot puščica, ki je pravkar prestrelila laboda? Množica vprašanj je samo metafora za vsakodnevno spraševanje in vsakodnevno iskanje odgovorov, s katerimi se sooča današnji umetnik. Pa ne le v relaciji umentik- družba , pač pa tudi znotjan umetnosti same. V umetnostni zgodovini namreč umetnost po svoji dinamiki ves čas presega prej doseženo. Bila so obdobja, ki so slavila obrtniško znanje, spet druga idejo pred materijo, a dejstvo je, da ko se v umetnosti ena vrata odprejo, je ni sile, ki bi preprečila vhod skozi ta vrata. Damijan Kracina ustvarja kot kipar, ki na svoj načinpresega doseženo.Prva stvar , ki jo opazimo je da kot kipar razstavlja slike. V bistvu gre za skice, ki jih riše roka. Prepušča se toku nezavednega, ne želi nadzorovati misli, ne želi vsiljevati roki predhodno zamišljene podobe, temveč pusti, da jo tako rekoč izriše sama. Roka, ki je neposredno in prefinjeno v stiku z duševnimi predstavami, nariše notranjo duševno pokrajino, Risanje, pišejo teoretiki, očitno spaja zaznavanje , spomin in posameznikov čut za samega sebe, hkrati pa nas v današnjem času zelo povezuje z idejo virtualnih podob, ki jih je zmožen sprocesirati računalnik ter z nevroznanostjo, ki pospešeno raziskuje možgane in v njih išče center za Boga. Drugo preseganje oziroma zanikanje se dogaja v polju dotika. Damijan riše z razpršilom, torej na način , ki mu omogoča, da se ne dotakne površine, kar je, vsaj metaforično, za umetnika nesprejemljivo, saj je med poslednjimi "poklici", ki ustvarja z lastnimi rokami, z lastnimi dotiki materiala in to v mediju, ki ima haptičnost, tipnost v samem ustvarjalnem kredu. V večini svojih del se Kracina navezuje na naravo, predvsem biotsko raznolikost živalskega sveta. Te ne posnema, temveč skozi s prepletom realnega in fantazijskega ustvarja umetniško v
7. FESTIVAL IZIS: INVAZIJA

7. FESTIVAL IZIS: INVAZIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. avgust ― Umetniki: Tilen Sepič, Saša Spačal, Matic Potočnik,Robertina Šebjanič, Aleš Hieng-Zergon, Ida Hiršenfelder, Marko Vivoda, Karlo Hmeljak in Luka Frelih. Razstavišče Monfort Portorož. Festival sodobne umetnosti IZIS že od leta 2013 nadaljuje z začrtano potjo, ki jo je iz obupa nad stanjem podpore sodobni umetnosti v regiji zagnala iniciativa umetnikov in kulturnih producentov, delujočih v slovenski Istri. Letošnja novost jei prva pregledna intermedijska razstava v razstavišču Monfort. Na ogled je 8 intermedijskih del osrednjih slovenskih producentov. Festival spremljajo tudi performansi Alberta Novella, Zavoda Sploh, Luxasa in Gašperja Torkarja, prvega od teh je na otvoritvi festivala izvedla Irena Z. Tomažin, performerka, plesalka in pevka. IZIS #7 - Invazija vsekakor meri in obeležuje novo poglavje v obstoju obstranskega, a vztrajnega festivala. V dosedanjih izvedbah se je s ciljem infiltrirati intermedijsko umetnost na spored prizorišč v slovenski Istri uspešno gibal med omahovanjem in udarništvom, institucionalizacijo in gverilo. Morda mu zato vojaški besednjak tudi pritiče. Skupina umetnikov in kulturnih producentov, ki ga je zagnala, kuje zavezništvo z Obalnimi galerijami Piran in zaseda razstavišče Monfort. Predstavlja dela, ki jih je v zadnjih letih producirala koprska PiNA, in katerih avtorji so tudi člani te iste skupine, hkrati pa program festivala ponuja invaziji del ostalih osrednjih slovenskih producentov intermedijskih del. Invazija, ki jo ob prvi asociaciji povezujemo z vdorom sovražnih sil, nenazadnje temelji na nekaterih še preveč očitnih dejstvih današnjega časa, z nekaterimi od njih v odnos stopa tudi tokratni IZIS. Res je, da je IZIS vdrl v Monfort, kakor je tudi res, da gre za prvo scela intermedijsko pregledno razstavo v njem. Za prikaz umetniške prakse, ki iz tehnološke invazije in najnovejših znanstvenih odkritjih snuje svoja orodja. Nekaj, kar za umetnost na splošno najbrž ni nič posebno novega, a ob soočanju z njenimi bolj klasičnimi oblikam
NINA ČELHAR in MONIKA SLEMC : PODREJANJA

NINA ČELHAR in MONIKA SLEMC : PODREJANJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 29. julij ― Na razstavi z naslovom Podrejanja se predstavljata dve mladi umetnici: Nina Čelhar in Monika Slemc. Dve slogovno in likovno zelo različni slikarki, se poglabljata v človeka, razmišljata o njem in o njegovem delovanju v sodobni družbi. O današnjem hitrem načinu življenja, človekovih potrebah, željah, hrepenenju in nuji po odmiku od vsakdanjega živžava. O varnem in energetsko napajajočem zatočišču. Monika Slemc razmišlja o odnosu človek-narava, Nina Čelhar pa o odnosu človek-bivanjska arhitektura. Monika Slemc v naravi črpa navdih in je njeno zatočišče pred burnim in preobremenjenim, toda še vedno enoličnim, vsakdanom. Izhaja iz lastnih posnetkov narave, v glavnem narejenih z mobilnim telefonom, ki jo skoraj vedno spremlja. Dela Monike Slemc gledalcu ne omogočajo sproščujočega pogleda na vrh gore ali mu dajejo občutek nadzora. Difuzno naslikana podoba ga od njih odtujuje, hkrati pa ustvarja občutek gibanja, migetanja. Podoba se izmika, gledalca zmede in mu onemogoča jasen pogled. Monika na platnu upodobi pogled, ki v stvarnosti ni mogoč. Z velikimi formati slik objame gledalca, ga sooči s to pretirano podobo in ga pomanjša. Gledalec je v odnosu do narave tej podrejen, kar nazorno prikaže v delu Blend in. Slemčeva tehnologije ne zavrača, temveč možnosti, ki jih ta ponuja, vključuje in združuje s slikarsko tradicijo. Podrejenosti tehnologiji, občutek, da bomo nekaj zamudili, če ne bomo ves čas pozorni na dogajanje na svojih elektronskih napravah, se Monika skuša rešiti v ciklu JOMO.FOMO.YOLO!. Tu išče svoj lasten likovni izraz, neobremenjena s slogovno in tematsko uvrščenostjo ter institucionalnimi konteksti. V aktu slikanja preprosto uživa in se prepusti. Nina Čelhar pa se v svojih delih posveča sodobni bivanjski arhitekturi, ki jo raziskuje skozi odnose človek-hiša, hiša-narava, narava-človek. Raziskuje odnos, ki ga ima sodoben človek do prostora, v katerem živi; zanima jo, kaj od njega pričakuje in zahteva ter kaj potrebuje. Oseben prostor namreč predstavlja material
IGOR ANDJELIĆ: CASA COME ME

IGOR ANDJELIĆ: CASA COME ME

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. julij ― Ob stoletnici umetniške šole Bauhaus se Igor Andjelić predstavlja z novim umetniškim projektom. Andjelić se po uspešni razstavi Cinecittà (Galerija Fotografija, 2018), ki je črpala navdih v črno-belem svetu italijanskega neorealizma, tematsko naslanja na véliko tradicijo nemškega Bauhausa. Na Bauhaus se ne navezuje skozi dobesedni prenos motivov, pač pa ga interpretira ideološko. Glavno vodilo pri ustvarjanju njegovega novega projekta je slavna ideja Walterja Gropiusa, ki izpostavi povezovanje vseh področij ustvarjanja, rušenje meja med »visoko« in »obrtno« umetnostjo, ki šele lahko pripelje do končnega cilja vseh vizualnih umetnosti oziroma gesamtkunstwerk-a. Tako se tudi Andjelić v svojem delu ne omejuje na en sam medij, temveč s svojo univerzalnostjo stopa na različna področja ustvarjanja. Razstava vključuje dela, ki so nastala v najrazličnejših kontekstih Andjelićevega umetniškega življenja. Predstavlja fotografska dela, v katera intervencijsko posega in jih spreminja v reliefne, skoraj arhitekturne konstrukcije. Njegov vir navdiha pri kolažnih podobah je prav minimalistična in funkcionalistična arhitektura, kakršno je promoviral tudi Bauhaus, pod njegovim objektivom pa se spremeni v abstrahirane kompozicije in geometrijske forme. A Bauhaus, posebej v arhitekturi, nikakor ni glavni vir navdiha za umetnika – arhitekturo nemške šole vseskozi navezuje tudi na funkcionalizem Malapartejeve hiše na otoku Capri, objektom Andjelićeve večne fascinacije. Temu posveti tudi maketo lastne arhitekture, ki se v Malapartejevi maniri dviga s tal in živi v simbiozi z vzhajanjem in zahajanjem sonca. Odmev italijanske povojne umetnosti je opazen tudi v kolesih, ki jih umetnik razstavlja kot intervencijske objekte – z njimi se je v obliki fotografije predstavil v projektu Cinecitta v povezavi z De Sicinim filmom Tatovi koles, tokrat pa je tematika drugačna. Na italijanski neorealizem se navezuje v smislu kolesa kot družbenega objekta, predmeta z veliko in podcenjeno vrednostjo. Kole
MOJCA ZLOKARNIK: RAZSTAVA SLIK

MOJCA ZLOKARNIK: RAZSTAVA SLIK

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. julij ― Za slike in grafike, ki jih je Mojca Zlokarnik razstavljala v tem desetletju, sta značilna predvsem dva elementa – barve in proge. Seveda je jasno, da je skorajda vsaka slika sestavljena iz barv, ki so nanesene na neko podlago, in bi v tem primeru zaman iskali izjemnost njenega ustvarjanja. Njeno ustvarjanje je, kar zadeva barve, izjemno v tem, da barvo predstavi na zelo neposreden in skrajno nesramežljiv – včasih bi temu rekli kar žaljiv – način. Barva je nekaj izmuzljivega in brez specifične oblike, ki pa lahko prevzame obliko česarkoli. Zlokarnikova poskuša predstaviti barvo v teh izmuzljivih in fantomskih medprostorih. Na njenih slikah barva nima nobene specifične oblike, razen tiste minimalne, ki je potrebna za njeno reprezentacijo. Pa še te minimalne vezanosti na določeno obliko se barva hoče osvoboditi. Na prvi pogled se zdi, da so njene barve strogo zamejene v ustrezne geometrijske predale, barvne skale pantone ali vzorce blaga. Vendar pa pri njenih slikah ne gre za kozmetiko ali za naličenost barvne površine, saj se tisto, kar se nam sprva zazdi plosko in nepredirno, po določenem času strmenja v sliko razkrije kot odpiranje številnih prostorov in globin. Posamezna barva prav tako nikoli ni predstavljena v popolni samoizoliranosti, ampak je vedno postavljena v odnos do druge barve. Ta barvna razmerja še dodatno poudarjajo: premišljeni intervali vertikalnih črt ali newmanovskih zadrg (zips), razmerje do prostora, v katerega je slika postavljena, in razmerje do stene, na katero je obešena. Sodobni človek je v svojem prepoznavanju barv izredno skromen, saj njegovo življenje v glavnem ni več odvisno od subtilnih barvnih odtenkov, s pomočjo katerih bi razbiral jezik usodnih napovedi narave. Sodobnemu človeku subtilni barvni odtenki ne koristijo za njegovo preživetje in si zaradi tega ne zaslužijo njegove pozornosti. V industrijski kulturi večina ljudi lahko zazna in imenuje enajst barv: črno, belo, rdečo, rumeno, modro, rjavo, oranžno, rožnato, vijolično in sivo.
YUNCHUL KIM: TRIAKSIALNI STEBRI II + ARGOS / TRIAXIAL PILLARS II + ARGOS

YUNCHUL KIM: TRIAKSIALNI STEBRI II + ARGOS / TRIAXIAL PILLARS II + ARGOS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. junij ― Mehanični in fluidni dogodki v postavitvi z naslovom 'Triaksialni stebri II' so posledica kozmičnih dogodkov, ki v stebre prispejo skozi 'Argos' – napravo, sestavljeno iz 41 Geiger-Müllerjevih cevi. 'Triaksialni stebri II' je fluidna kinetična skulptura s tekočino, v kateri plavajo nanofotonski kristali, ki s pomočjo Geiger-Müllerjevih cevi reagirajo na radioaktivno sevanje kozmičnega izvora. Ko muonski (subatomski) delci trčijo s senzorji 'Argosa', sprožijo utripajočo svetlobo in signal, ki nato požene algoritem fluidnih premikov v 'Triaksialnih stebrih II'. Takšna magnetna in hidrodinamična akcija povzroči gibanje množice majhnih delcev, ki se razpršijo, raztresejo, se pretakajo ter trkajo med seboj in s tem oblikujejo dinamične vizualne strukture urejenega kaosa. Energijski tokovi delcev, tekočin, strojev, objektov in ljudi so v tem umetniškem delu neločljivo prepleteni in omogočajo zaznavanje soodvisnosti prostora-časa. Taka sopostavljenost elementov in njihovih interakcij nam omogoča, da presežemo jezikovne omejitve in v celoti ostanemo v polju čutno zaznavnega. Je nekaj, kar skozi lastno ne-materialnost postaja realnost. The mechanical and fluidic events in 'Triaxial Pillars II' are implicated in cosmic events which come through 'Argos'. 'Triaxial Pillars II' is a fluid kinetic installation which consists of multiple planetary, helical structures with 23 axes, a double acrylic cylinder filled with nano-sized photonic crystals, and 'Argos' is a cosmic ray detector which consists of 41 channels of Geiger-Müller tubes. When muon particles collide with 'Argos', it flashes a light and transmits signals to trigger the algorithm of fluidic movements in 'Triaxial Pillars II'. This magneto-hydrodynamic action causes the mass of moving tiny particles to scatter and converge, and black hollows and shiny structures of metallic filaments are formed. Particles, fluid, machines, other objects, and humans are interwoven in this work. It expands the spacetime of works, the rea
DRITON SELMANI: PROSTORI, KI JIH ZAPUŠČAMO

DRITON SELMANI: PROSTORI, KI JIH ZAPUŠČAMO

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. junij ― V ospredju Selmanijeve medijsko raznolike umetniške prakse (ki obsega vse od objektov, videa, instalacije, fotografije in posegov v javni prostor) so vprašanja konstruiranja (nacionalne) identitete, dvojnosti med posameznim in kolektivnim ter med spominom in zgodovino. Prisoten je dvom do vsakršne resničnosti. Njegovo ustvarjanje poganja soočanje z lastno osebno zgodovino, ki je izrazito zaznamovana z zgodovino dežele, v kateri je odrasel. Od zgodnjega dela I, Why, Why? (2012), ki ga je izvezla umetnikova mama (povejmo, da albanska beseda »vaj«, ki zveni podobno angleški »why«, pomeni žalovanje) se tako pomikamo k delu Brez naslova (2018), ročno izdelanemu nožu z radirko, ki ni le upodobitev kontrasta ustvariti – uničiti, ampak nas napeljuje predvsem k misli, ali je mogoče izbrisati in pozabiti? Začeti znova? Osebnega in političnega med sabo ni mogoče razdvojiti in četudi lahko to opredelimo kot eno od značilnosti vitalne kosovske umetniške scene, ki je v zadnjem času deležna širše mednarodne pozornosti, Selmani družbeni in politični pol v svoja dela vpleta subtilno in poetično. Pamfletno neposreden je le takrat, ko to želi biti. V delu Call it fate, call it karma (2015) je en sam veliki čevelj stičišče dveh rumenih hlačnic. Čevelj, po meri izdelan tako, da ne ustreza ne desnemu in ne levemu stopalu, sta si torej primorani deliti obe. Predstavljati si deforminarno stopalo, ki bi ob takšni prilagoditvi obutvi dejansko nastalo, je rahlo boleče; a tudi nesmiselno in povsem nekoristno. Zakaj bi vendar želeli obuti čevelj, ki ni ne lev in ne desen, ampak zgolj in samo – vmesen? Zdi se, da ta sredinski, »postideološki« čevelj kot edini možni način preživetja predpostavlja nenehno iskanje ravnovesja. Slednje se zdi v času politične korektnosti, neopredeljevanja in nezmožnosti poimenovanja stvari s pravimi imeni pošastno aktualno, a hkrati opozarja na zahtevnost pozicije, s katere, z omajanim ravnotežjem, vedno znova iščemo poti do dialoga. Video These stories (2018) prav t
DALEA KOVAČEC: REMINISCENCE ZAVETJA / REMINISCENCES OF HIDING

DALEA KOVAČEC: REMINISCENCE ZAVETJA / REMINISCENCES OF HIDING

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. junij ― Dalea Kovačec trenutno zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2016 diplomirala z diplomsko nalogo Prikrojeni spomini. V študijskem letu 2016/2017 je za serijo del v različnih medijih prejela nagrado UL ALUO, v sklopu študijske izmenjave pa je obiskovala Akademijo za likovno umetnost v Varšavi. V umetniški praksi jo skozi različne medije zanima človeško zaznavanje. Išče odgovore o odnosu med spominom, otroštvom, mediji in različnimi socialnimi konteksti, kjer skozi aktualna dognanja psihologije, sociologije in nevroznanosti raziskuje vplive konteksta sodobnosti na človeka. S svojimi deli je raziskovala kako fotografija vpliva na podobo spomina (Prikrojeni spomini), kako se formirajo lažni spomini (False Memory Game) in kako novi mediji in družbena omrežja vplivajo na avtobiografske in kolektivne spomine (Until the End of Memory). Nov projekt Reminiscence zavetja, ki je prvič na ogled v galeriji GalerijaGallery, se sprašuje o odraščanju, strahovih in intimnih kotičkih igre, ki smo jih iskali in ustvarjali kot otroci. Interaktivni objekt oz. prostor, ki ga umetnica predstavlja, vzpostavlja odnos med preteklostjo in spominjanjem le te. Kljub vsej teži sedanjosti, lahko razumemo Reminiscence zavetja kot portal do spominov otroštva. Umetnica torej v tem delu odpira vprašanje kako prostor in čas vplivata na spominjanje. Dalea Kovačec (1993) is currently completing her master’s degree in painting at the Ljubljana Academy of Fine Arts and Design (ALUO). She defended her graduate thesis (Altered Memories) at the Academy in 2016. During the 2016/2017 academic year, she was awarded the UL ALUO Prize for a series of works in different media; she also attended the Academy of Fine Arts in Warsaw as part of a student exchange programme. Her artistic practice explores human perception through different media. She looks for answers in the relationship between memory, childhood, the media, and different social
MARUŠA ŠTIBELJ: KOLAŽ NI LAŽ

MARUŠA ŠTIBELJ: KOLAŽ NI LAŽ

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. maj ― Maruša Štibelj je mlada umetnica, ki je odločno zakorakala v svet umetnosti z željo, da ohrani ali bolje rečeno ponovno prebudi interes za nekoč zelo vplivno tehniko kolaža, ki je danes prej drugotnega pomena kot pa osrednja misel, porajajoča se ob likovnem delu. Ne podreja se abstrakciji in njenim vplivom, temveč je našla skupni jezik med abstrahiranim in še zaznavnim svetom. Njena dela kažejo na spoj preteklosti in sedanjosti. To opazimo v izrezkih figur, vzetih iz starih revij, ki so premišljeno uporabljeni in vključeni v novo zgodbo, prežeto s sedanjostjo. Če opišemo eno izmed serij na razstavi, serija nosi naslov "Izolirane sanje" se ustavimo že ob prvi besedi izolacije, ki nas spomni na osamo ter iztrganost iz konteksta, hkrati ima le-ta negativen prizvok in daje občutek odtujenosti, medtem ko sanje vzbujajo upanje in predstavljajo spreminjajoče živahne slike ter so kot odraz intenzivnih občutkov in dejanj psihološke aktivnosti med spanjem. Sanje naj bi se večinoma nanašale na dejanja iz vsakdanjega življenja in njihova emocionalna doživetja, ki se lahko prepletajo z željami in hrepenenji ali pa v nas vzbujajo anksioznost, prepleteno z usodo posameznika.Sklop del zajema različne podobe, hkrati pa nam predstavi tudi tri stanja: odsev mladosti, negotovosti in žalosti. Slednja delujejo kot samosvoja celota, kjer je jasen pomen, medtem ko v predhodnih podobah tavamo v temi in so vse bolj skrivnostno ter domišljijsko obarvane.Temeljno izhodišče vseh del je nosilec podobe, ki lahko v celoti prekriva ozadje in ga sestavlja enobarvna peščena ali bež podlaga ali pa skupek različnih plasti. Plasti so del barvnega papirja, papirnatih prtičkov in krojnih pol. Celota pa je dodelana z akrilno barvo ali s posameznimi potezami. Tako nastaja prostor na osnovi impulzivne zgradbe, kjer se plasti prekrivajo, zlivajo, križajo in ustvarjajo nemir in dinamiko. Le-te so lahko del naključnega vzorca z dekorativnim pridihom, v katerem prevladujejo linija in geometrijski liki. Jasno pre
BOGDAN BORČIĆ: SLIKE

BOGDAN BORČIĆ: SLIKE

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 13. maj ― Bogdan Borčić je pomemben predstavnik visokega modernizma in minimalizma in eden osrednjih slovenskih umetnikov 20. stoletja. Ustvarjal je risbe, slike, grafike in objekte in imel okoli 190 samostojnih razstav ter sodeloval na številnih razstavah pri nas in po svetu. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in v tujini. Največji opus njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (grafični kabinet in Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu (slikarska zbirka). Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset (mednarodnih) nagrad in priznanj in je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. V Ljubljani se je s samostojno razstavo slik zadnjič predstavil v Galeriji Cankarjevega doma leta 2013, v Galeriji Equrna pa davnega leta 1996, kjer so takrat pripravili razstavo njegovih novih slik. S tokratno razstavo nadaljujemo tam, kjer se je takrat razstava zaključila. Gre za prikaz Borčićevega slikarskega opusa, ki ga je snoval po letu 2000. Slike sodijo v umetnikovo zrelo obdobje, ko je raziskoval barvno polje in ustvaril dovršeno likovno celoto, katere del so bili tudi skrbno premišljeni okvirji. Barve je nanašal pastozno ali lazurno in dosegel učinek napetosti ali zračnosti kompozicije. Pretanjeni barvni odnosi in liki se tako skladajo s kompozicijskimi prijemi v enoviti harmonični lepoti. Kustosa razstave sta Arne Brejc, vodja galerije in umetnikova hči Barbara Borčić, umetnostna zgodovinarka in dobra poznavalka njegovega dela.
OSM

OSM

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 6. maj ― NEVENA ALEKSOVSKI, IVANA BAJEC, NINA ČELHAR, SIMON KOCJANČIČ, NEZ PEZ, MIHA PERNE, ZORAN PUNGERČAR, LEON ZUODAR Osm je razstava štirih umetnic in štirih umetnikov, ki ni niti naključje niti natanko določena kuratorska konstelacija. Je pobuda skupine, ki nima formalnega statusa in nima skupno začrtane umetniške tendence. Ne moramo ji pripisati niti skupne generacijske oznake niti medijsko ozko omejenega spektra. Bolj kot študij na ljubljanski likovni akademiji jo povezujejo podobni neformalni interesi, zanimanje za manj konvencionalne načine likovnega udejstvovanja in vzporedna, ne le na en medij vezana umetnostna okolja. Osmerico kljub temu združuje dejstvo, da se v svoji praksi še najbolj zvesto poslužijo dvodimenzionalnih likovnih tehnik. V nekem trenutku se je znašla pod okriljem novejših ljubljanskih umetnostnih prostorov, kot sta Dobra Vaga in Ravnikar Gallery Space, umetnice in umetniki so se v nekaj variacijah skupaj predstavljali na razstavah v Izoli, ljubljanski Galeriji Škuc, Alkartazu in MGLC, v zadnjem obdobju pa so programsko začrtali tudi Hišo Kulture v Pivki. Pred nami je torej pretežno slikarska razstava, iz katere se izvije kolektivna pobuda ob zanimanju zbranih umetnic in umetnikov za medij slikarstva, grafiko, risbo in aktivnosti na področju zinovske produkcije. Prebuja poglede na produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, ki združuje več področij sodobnega likovnega ustvarjanja ter skuša ustvariti komunikacijo med njihovimi vizualnimi zanimanji, iskati skupne točke srečevanja in razhajanja. Mestoma zadiši po alternativi, že znanem upiranju varni gradnji slike in klasični estetski nedvomljivosti, zdrsne v znakovno in barvno govorico, iskanje pomenov na več ravneh označevanja, tudi v humorni konceptualni pristop, igro med materialnostjo in iskanjem inovativnih grafičnih formul. Ob novejši slikarski produkciji večjih platen nastopajo manjše risbe, ki izrazijo hipnost umetniškega izraza, dnevniške poteze umetnikove osebnosti, narativnega vsakdana ali kri
MARJAN GUMILAR: CUTS

MARJAN GUMILAR: CUTS

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 4. maj ― Pri konceptualni zasnovi pregleda slikarstva Marjana Gumilarja smo se osredotočili na problematiziranje in tematiziranje enega od njegovih bistvenih konstitutivnih elementov, korelata v procesu gradnje slikovnega polja – pojma reza kot funkcijskega predpogoja montaže v različnih legah in likovnih relacijah, ki je bil izhodiščno vpet že v njegove zgodnje kolaže in je postal integralna metoda dela njegovih novih vizualizacij. Zavržene cunje, platno, tekstil, osebne predmete, preoblikovane v estetsko snov, je zdaj v umetnikovih zadnjih montažah, slikah-objektih nadomestil nov material, transparentna in strukturno neobstojna folija iz polivinila. Umetnik kose materiala in njihove ostanke reže, spenja, lepi ali jih pušča v fragmentih in kroji subtilne krhke vpoglede skozi upodobitev človeške kože v subjektovo drobovje in njegovo bit. Jure Mikuž navaja, da se kaže »koža kot prvotna in metaforična predstava Jaza, ki občuti svoje telo kot celoto«; za Tomaža Brejca je slika kot objekt »vedno telo, je bitje, ki ima svoj vonj, okus in različne fakture …«, in če parafriziramo Gumilarja, lastni duh je telo slike, slika je kot privid in rekonstrukcija nezavednega, kot historično telo. Zdi se, da imamo v novejših in novih slikarjevih reprezentacijah opravek s svojevrstnim anatomskim teatrom rezanja s skalpelom ali z morbidnostjo obrednih praks odiranja kože, ki jih na imaginarni ravni z »zevi« in »prešitji« dojemamo kot refleksije ranljivega intimnega repertoarja umetnikovih čustvenih razpoloženj in psihičnih stanj. Gumilar je med več kot tridesetletnim delovanjem obšel minimalizem, konceptualizem ter druge smeri in pojave sodobnih umetniških praks, ker ni pristajal na slogovne opredelitve, ki bi usmerjale kreativna dejanja in ga omejevale pri svobodi umetniškega ustvarjanja. Vrsto let je bil zavezan avtonomiji barve in barvnemu kolorizmu v abstraktnih pojavnih oblikah, zadnja leta je njegovo slikarstvo reducirano na spopade črnin in belin ter njunih odtenkov v izrazito poudarjene
še novic