NUK, 26. april 2016 ― Spletni (kibernetni) kriminal je milijardni posel, njegov obseg pa hitro raste. V zadnjih letih se okorišča tudi s t. i. modelom odprtega dostopa (angl. open access oz. OA) izdajanja znanstvenih revij. Tako je zaznan porast lažnih založnikov, ugrabljenih revij, spletnih strani z lažnimi podatki (vključno z napačno ali ugrabljeno številko ISSN) ipd. To so revije, katerih izdajanje sprožijo neznani izdajatelji, ki za objavo zaračunavajo manjše vsote denarja (100–200 evrov), zaslužiti želijo z množico objavljenih člankov, stroškov za recenzijo nimajo, saj je ne izvajajo, čeprav trdijo nasprotno. Ne izpolnjujejo uveljavljenih standardov znanstvenih objav, zato avtorju objava v taki reviji strokovno ne prinese ničesar – ni priznana v habilitacijskih postopkih in pri prijavi znanstvenih projektov, strokovni kolegi taki reviji ne priznajo pomena ipd. Mnogi izdajatelji navajajo neresničen sedež založbe (ZDA, VB, Kanada itd., pravi sedež pa je v Pakistanu, Indiji, Nigeriji itd.) Gre torej za neposredno goljufanje avtorjev, ki v prisili po objavah iščejo najlažjo pot, sama objava pa jim, kljub plačilu, ne prinese nobene koristi, niti moralne, še manj kakšne druge – seveda, če ustrezne institucije (univerze, raziskovalne agencije ipd.) preverijo boniteto take revije.1 Za ozaveščenost raziskovalcev o tem, katere revije so zaupanja vredne in kje objavljati, poteka akcija: http://thinkchecksubmit.org/ Različne skupine, ki so objavile načela transparentnosti in dobrih praks v akademskem založništvu: http://publicationethics.org/ https://doaj.org/ – v podatkovno bazo DOAJ sodijo le tiste znanstvene revije, ki imajo številko ISSN http://oaspa.org/ Obstajajo seznami spornih revij, npr. Beall's List: https://scholarlyoa.com/publishers/ Objavljeni so bili različni članki o tem, kako prepoznati sporno revijo, kateri so primeri spornih revij, kakšni so ukrepi in posledice pri raziskovalcih, ki so bili habilitirani v nazive na podlagi pridobljenih točk