Kamra.si, 19. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. novembra 1898 se je v Solkanu rodil Klement Jug, alpinist, filozof in pisatelj. Umrl je 11. avgusta 1924 v Triglavski severni steni.  Rodil se je kot najmlajši izmed šestih otrok materi Karlini Poberaj, gospodinji, in očetu Antonu, mizarju. Med letoma 1910 in 1915 se je šolal v gimnaziji v Gorici, potem pa do leta 1919 na ljubljanski gimnaziji. Že kot dijak se je posvečal vprašanju naroda in narodne zavesti in sodeloval v preporodovskem gibanju.  Leta 1916 mu je umrl oče in njegova družina je bila prisilno izseljena, začasno so se naselili na Bledu, kamor je med počitnicami prihajal tudi Klement. Že leto kasneje je bil vpoklican v vojsko, služil jo je na Južnem Tirolskem do leta 1918. Junija 1919 je maturiral in se potem vpisal na ljubljansko vseučilišče, smer naravoslovje in filozofija – slednjo je študiral pod mentorstvom profesorja Franca Vebra. Posvetil se je predvsem analizi duševnega stanja, ki ga doživlja človek v stiski, in na to temo leta 1923 tudi doktoriral s tezo »O vzročnosti duševnosti«. Pot ga je vedno bolj zanašala na področje psihologije, tudi kasneje, ko je nadaljeval študij v Padovi. Tu se je začel več ukvarjati z etiko in analizo čustvenih doživljajev – predvsem svojih lastnih. Moč volje, telesne in duševne sposobnosti je preizkušal in utrjeval tudi na svojih alpinističnih podvigih. Zanje se je začel navduševati leta 1920, ko se je prvič povzpel na Triglav. Od tedaj je izkoristil ves svoj prosti čas za plezanje in na tem področju pustil močan pečat. Svoje vzpone – teh se je v štirih letih njegovega plezanja nabralo kar 54 – je opisal tudi v treh spisih, ki so izšli še za časa njegovega življenja v Planinskem vestniku. Nekateri so izšli posthumno. Bil je poznan kot vztrajen, drzen, a preudaren plezalec, zato se pojavlja veliko vprašanj okrog njegove prezgodnje smrti. Viri navajajo, da je dolgo čakal na prijatelja, s katerim naj bi šla skupaj plezat. Ker ta ni prišel, se je Jug sam odpravil na turo v seve

Kamra.si, 19. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. novembra 1808 se je v Kranju rodil Janez vitez Bleiweis pl. Trsteniški, veterinar, publicist in politik. Umrl je 29. novembra 1881 v Ljubljani. Po dokončanem študiju medicine in veterine na Dunaju (1832) je leta 1833 dosegel magisterij iz porodništva. Leta 1835 je postal živinozdravnik. Sprva je bil repetitor in asistent na živinozdravniškem inštitutu. Leta 1841 je postal profesor veterine in sodne medicine na ljubljanskem liceju. Leta 1842 je postal dosmrtni tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko. Leta 1843 je postal urednik Kmetijskih in rokodelskih novic. Skupaj z Lovrom Tomanom in Henrikom Etbinom Costo je sestavljal tkim. »veliko trojico«, ki si je prizadevala za napredek slovenstva. V ta namen so ustanavljali društva – čitalnice. Prizadeval si je za ustanovitev podkovske in živinozdravniške šole. Šola je bila ustanovljena leta 1850, Bleiweis pa je postal njen dosmrtni predavatelj. Med leti 1856 in 1874 je bil deželni živinozdravnik. Opravljal je številne javne funkcije: ljubljanski občinski svetnik (1850-1861, 1862-1868), član zdravstvene komisije za Kranjsko (1851-1870), dopisni član Društva srbske slovesnosti (1851), deželni poslanec ljubljanskega kmečkega okraja (1861-1881), deželni odbornik (1861-1878), predsednik ljubljanske čitalnice (1863-1881), član JAZU (1866), predsednik političnega društva Slovenije (1868), predsednik Slovenske matice (1875-1881).Njegov priimek je bil iz zapisa Pleiweiss spremenjen v zapisa Bleiweis v času njegovega študija medicine in veterine na dunajski univerzi. Ne ve se pa točno kdaj. Tako je kranjska veja sorodnikov obdržala priimek Pleiweiss, ljubljanska pa Bleiweis.  Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/bleiweis-janez-/5/ Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi143644/

Kamra.si, 18. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. novembra 1930 se je v Ljubljani rodil Gregor Strniša, slovenski pesnik, dramatik in tekstopisec. Umrl je 23. januarja 1987 v Ljubljani.  Gregor Marija Strniša se je rodil Gustavu in Alojziji kot četrti otrok. Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče Gustav Strniša (1887–1970) pesnik, mladinski pisatelj, uslužbenec na sodišču, igralec v Ljubljani in Mariboru ter svobodni književnik. Gregor je očetu ilustriral tri knjižice za otroke: Ribo Feroniko, Slike in Pravljice. Med letoma 1937 in 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji. Maja 1949 je bil aretiran skupaj z mamo in očetom, v avgustu na sodnem procesu obsojen zaradi pomoči pobeglim političnim emigrantom in izdajanja državnih skrivnosti. 5. oktobra je bil obsojen najprej na dve leti odvzema prostosti in izgubo državljanskih pravic. Po pritožbi so ga obsodili na štiri leta prisilnega dela, ki ga je, kljub že ob rojstvu poškodovani desni roki, pogumno opravljal. V zaporu je poskusil narediti samomor. V zadnjem obdobju v taborišču je začel že povsem resno in zavestno z literarnim ustvarjanjem. Pogojno je bil izpuščen junija 1951, istega leta je bil oproščen služenja vojaščine kot stalno nesposoben zaradi roke in slabega vida. Po maturi 1952 se je vpisal na germanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je leta 1961 diplomiral iz angleščine in nemščine ter prejel študentsko Prešernovo nagrado. Med študijem je obiskoval predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-babilonskega jezika) in hebrejščine. Leta 1957 je bil med ustanovitelji Revije 57 in bil vključen v delo uredniškega odbora. Po končanem študiju se ni zaposlil, ampak je ostal svobodni književnik vse do smrti. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram in mu pomagala pri pisanju popevkarskih besedil. V njeni poeziji je po letu 1964 opazen močan Strnišev vpliv.  

Kamra.si, 18. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. novembra 1800 se je v Ljubljani rodil Andrej Smole, trgovec, zbiratelj in zapisovalec narodnih pesmi. Umrl je 30. novembra 1840 v Ljubljani.  Smole je bil rojen v ljubljanski gostilni Figovec, ki sta jo vodila njegova starša Helena in Mihael Smole (1776–1806). Oče je zgodaj umrl, mati pa je prevzela gostilno in se ponovno poročila. Njen drugi mož je bil France Valentin. Andrej Smole je z materino vzpodbudo postal trgovec, vendar pa sta ga bolj kot posli zanimala predvsem književnost ter razvoj slovenskega jezika in kulture. Zaradi boemskega življenja je bankrotiral in se pred dolžniki za več let umaknil v tujino (Nemčija, Italija, Anglija). Po vrnitvi je leta 1833 kupil dolenjski dvorec Prežek (Preissek), vendar pa ni bil ravno zgleden gospodar. V njem je pogosto veseljačil z vrstnikom, sodelavcem in prijateljem Francetom Prešernom ter z grofom Antonom Alexandrom Auerspergom (Anastasius Grün). Zbiral in zapisoval je slovenske pesmi in jih nekaj tudi objavil (Krajnska čbelica, 1832). Trudil se je za slovenski narodni prerod, s Prešernom sta načrtovala političen časopis, ki pa je zaradi cenzure in Smoletove prezgodnje smrti ostal neuresničen. Razvratno in lahkomiselno življenje je načelo njegovo zdravje[navedi vir]. Umrl je 30. novembra 1840 ob praznovanju svojega godu v Prešernovi prisotnosti. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Smole

Kamra.si, 17. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. novembra 1958 je umrl na Bokalcah pri Ljubljani umrl Ivo Šorli, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in prevajalec. Rodil se je 19. aprila 1877 v Podmelcu na Tolminskem Rodil se je sedmi od osmih otrok na kmetiji Podrobnik v Podmelcu v Baški grapi na Tolminskem kmetu Antonu Šorliju in Jožefi Kavčič iz Ljubinja. Oče je hodil za zaslužkom v bosanske gozdove in nazadnje se je vrnil domov tako bolan, da je umrl naslednji dan. Tedaj je bil Ivo (uradno Ivan Nepomuk) star komaj dve leti in pol. Ivo je osnovno šolo obiskoval v domačem Podmelcu pri narodnjaku učitelju Ivanu Krajniku. Brat Ivan ga je izučil za ključavničarja, a ga je teta Nanca poslala na šolanje v Gorico. Najprej je moral končati 4. razred OŠ, potem pa je tam obiskoval gimnazijo v letih 1890-98. Na tej šoli je zelo cenil profesorja Andreja Kraglja, rojaka iz Modrejc, ki je prvi v Šorljiju prepoznal talent za pisatelja. Po maturi ni sledil tetini želji, da bi študiral bogoslovje, ampak je raje sprejel ponujeno delo lektorja na gradu Kollhof v avstrijskem Velikovcu pri bivšemu ministru Feliksu baronu Pinu ter tam zdržal dve leti. Tu je spoznaval narodnostne napetosti med Slovenci in Avstrijci ter se seznanil s Ksaverjem Meškom in Rudolfom Maistrom. Marca 1900 mu je umrla mati. Ker mu je zapustila nekaj denarja, se je prepustil samo študiju. Najprej je naredil dva državna izpita. Februarja 1902 je odšel v Gradec, kjer je s presledki študiral in junija 1904 promoviral za doktorja prava. Tam se je družil z več znanimi Slovenci, med drugim tudi z Otonom Zupančičem. Tedaj je končal eno svojih najboljših del, roman »Človek in pol«. 

Kamra.si, 17. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. novembra 1880 se je v Senožečah rodil Rudolf Cvetko,  slovenski častnik in sabljač. Umrl je 15. decembra 1977 v Ljubljani. Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo. Cvetko se je rodil v družini orožnika Janeza Cvetka v Senožečah, vendar se je družina kmalu preselila v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Leta 1896 je začel obiskovati štiriletno kadetnico v Trstu. Po zaključku šolanja je bil dodeljen 16. ogrsko (hrvaškemu) pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovaru. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Med vojaško službo se je od leta 1904 večkrat udeležil sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Od leta 1905 je bil tam nekajkrat tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908-1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih. Po izstopu iz oboroženih sil se je zaposlil kot telovadni učitelj na državni gimnaziji v Gorici. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge.

Kamra.si, 17. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. novembra 1889 se je v Kamniku rodil Fran Albreht, tudi Franc Albreht, slovenski pesnik, književnik, partizan, taboriščnik in prvoborec. Umrl je 11. februarja 1963 v Ljubljani.Študij je zaključil v Ljubljani in bil zaposlen v upravnih službah. Med drugo svetovno vojno je bil kot udeleženec narodnoosvobodilnega boja (NOB) zaprt v italijanskem zaporu in nemškem taborišču Dachau. Po osvoboditvi je bil prvi ljubljanski župan vse do upokojitve leta 1948. Od leta 1908 dalje je objavljal pesmi, črtice in recenzije v Ljubljanskem zvonu, najprej pod psevdonimom "Rusmir". Leta 1919 se je poročil z znano slovensko pesnico in pisateljico Vero Albreht.

Kamra.si, 16. november 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...16. novembra 1887 je v Ljubljani umrl Fran Levstik, pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec. Rodil se je 28. septembra 1831 v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah.    Obiskoval je ljubljansko normalko in gimnazijo, a mature zaradi sporov s šolskimi oblastmi in katehetom Antonom Globočnikom ni opravil. Leta 1854 je bil kot štipendist nemškega viteškega reda sprejet v semenišče v Oloumucu na Moravskem. Študij bogoslovja je moral naslednje leto pustiti zaradi ovadbe o nemoralnosti pesniške zbirke, ki je izšla leta 1854 v Ljubljani. Prek Dunaja, kjer je poslušal predavanja Frana Miklošiča in se seznanil z Vukom Karadžićem, se je vrnil v domovino. Preživljal se je kot domači učitelj, najprej pri grofu Paceju na gradu Turnu pri Moravčah, nato pri pesniku Miroslavu Vilharju na Kalcu pri Senožečah. Pozneje je služboval kot tajnik in urednik. Od leta 1861 je bil tajnik Slavjanske čitalnice v Trstu, leta 1863 je postal urednik Vilharjevega političnega časnika Naprej. Po letu dni je bilo izhajanje časnika zaradi Levstikove kritike političnih razmer ustavljeno, Vilhar pa je bil obsojen na krajšo zaporno kazen. Leta 1864 je postal tajnik Slovenske matice v Ljubljani, zatem urednik Wolfovega slovensko-nemškega slovarja. V letih 1868–69 je občasno sodeloval pri Slovenskem narodu. Leta 1869 je na Dunaju začel izdajati »zabavljivo-šaljiv list« Pavliha. Okoli 1870 je bil Levstik obtožen narodnega izdajstva, češ da za satirični časopis Pavliha prejema državno podporo. S sedmo številko je moral ustaviti izhajanje časopisa, saj so se mu izneverili skoraj vsi naročniki. Zatem je pomagal Stritarju pri urejanju Ljubljanskega zvona, preživljal pa se je s službo kontrolnega urednika pri slovenskem prevodu državnega zakonika. Leta 1872 je s pomočjo vodje licejske knjižnice Gottfrieda Muysa in Frana Miklošiča dobil mesto skriptorja v ljubljanski licejski knjižnici. Tu je služboval do smrti. Po vrnitvi v Ljubljano se je popolnoma umaknil iz javneg