Kamra.si, 27. november ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...27. novembra 1865 se je pri Svetem Gregorju pri Sodražici rodil Janez Evangelist Krek, slovenski politik, sociolog, pisatelj, teolog, publicist in časnikar. Umrl je 8. oktobra 1917 v Šentjanžu na Dolenjskem. Krek je leta 1884 v Ljubljani maturiral na Prvi državni gimnaziji. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Leta 1888 je bil posvečen v duhovnika. Po posvetitvi ga je ljubljanski škof Jakob Missia poslal na višji teološki študij na Dunaj. Tu se je temeljito seznanil z mladim krščanskosocialnim gibanjem in se hkrati še izpopolnjeval v znanju tujih jezikov. Leta 1892 je končal študij z doktorsko tezo De spiritu et charactere s. Pauli apostoli. Po končanem študiju je za kratek čas opravljal službo kaplana v Ribnici, že avgusta istega leta pa je postal stolni vikar v Ljubljani in od 1892 poučeval filozofijo kot prosti docent na ljubljanskem bogoslovju. Leta 1895 je tam zasedel novo ustanovljeno stolico za fundamentalno teologijo in tomistično filozofijo, katero je zasedal vse do upokojitve leta 1916. Za državnozborskega poslanca je bil prvič izvoljen 1897, vendar ga delo v dunajskem parlamentu ni zadovoljilo, zato je oktobra 1900 odklonil ponovno kanditaturo, saj je menil, da je delo v domovini bolj potrebno. Leta 1901 je bil izvoljen v kranjski deželni zbor, katerega član je ostal po ponovnih izvolitvah 1908 in 1913 vse do smrti. Krek je bil nadarjen za pisanje in za znanstveno delo, da bi bil lahko pridobil ugledno mesto v slovenskem literarnem in znanstvem delu. Toda takšno kabinetno delo ni prijalo njegovi naravi. Bil je profesor v ljubljanskem bogoslovju in to dober profesor kakor so priznali vsi njegovi učenci. Pisal je razlago svetega pisma (znane zgodbe sv. pisma, ki jih je za Mohorjevo družbo začel pisati Frančišek Lampe). Napisal je okoli 6.000 časopisnih člankov, knjigo Črne bukve kmečkega stanu (1895) in okoli 600 strani obsegajoče delo Socializem (1901). Toda Kreku ni šlo za to, da množi število slovenskih k

Kamra.si, 21. november ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...21. novembra 2020 je v Lenartu v Slovenskih goricah umrl Jožef Smej, škof, teolog, pesnik, pisatelj in prevajalec. Rodil se je 15. februarja 1922 v Bogojini. Osnovno šolo je obiskoval v Bogojini, gimnazijo pa v Murski Soboti. Po maturi leta 1940 se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, vendar le za kratek čas, kajti prepisal se je na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Leta 1941 je moral študij prekiniti in ga nato nadaljeval v Sombotelu, kjer je bil 8. decembra 1944 posvečen v duhovnika. Od tam se je vrnil v rodno Prekmurje. Med leti 1944 in 1948 je bil kaplan v Dokležovju, Dobrovniku in v Turnišču, nato pa dolga leta deloval v Murski Soboti, sprva kot kaplan ter pozneje kot župnik in dekan v Murski Soboti. Leta 1969 je bil poklican v Maribor, kjer je med drugim opravljal službo stolnega kanonika, člana zbora škofovih svetovalcev, naddekana, stolnega prošta mariborskega stolnega kapitlja in generalnega vikarja. 

Kamra.si, 19. november ― V letošnjem ciklu domoznanskih večerov Ljubljana v gibljivih slikah bomo posebno pozornost posvetili podobi Ljubljane na filmskem platnu.   V filmski ustvarjalnosti enega ključnih slovenskih filmskih modernistov, Matjaža Klopčiča, je imelo mesto Ljubljana nadvse pomembno vlogo. Vse od dokumentarnega prvenca Na sončni strani ceste, kjer je “glavni protagonist” ljubljansko Tromostovje, pa do zadnjega celovečernega filma Ljubljana je ljubljena se je svojemu rodnemu mestu posvečal s posebno vizualno senzibilnostjo in nam odkrival njegove filmsko najbolj atraktivne plati.   Skozi različna zgodovinska obdobja, ki jih je obravnaval v svojih delih, se nam mesto razkriva kot vznemirljiv filmski akter, ki ga bomo še posebej pozorno preučili skozi vpogled v njegova ključna protivojna filma – Sedmina in Ljubljana je ljubljena.   Pred predavanjem dr. Andreja Špraha si bo mogoče ogledati odlomek iz oddaje Umetni raj (režiser: Slavko Hren; 2005), kjer je predstavljeno snemanje filma Ljubljana je ljubljena. Posnetek smo pridobili v TV arhivu in dokumentaciji RTV Slovenija.   Dogodek bo potekal v torek, 23. 11. 2021, ob 19.00 preko platforme zoom. Pridružite se nam na povezavi: https://arnes-si.zoom.us/j/94014735255. 

Kamra.si, 19. november ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. novembra 1991 je v Klancu pri Kozini umrl Alojz Kocjančič, duhovnik, pesnik in pisatelj.  Rodil se je 20. maja 1913 v Kubedu.  Alojz Kocjančič se je rodil kot zadnji izmed osmih otrok materi Ani Škergat in očetu Matiji Kocjančiču. Oče je zaradi želje po zaslužku zapustil ženo samo z nepreskrbljenimi otroki in se odpravil v Ameriko. Čez nekaj let se je vrnil razočaran in slabega zdravja. Po še nekaj neuspelih poskusih za hitrim zaslužkom je začel kockati in zakockal ves svoj zaslužek ter domačo hišo. Zaradi nesreče pri delu je umrl mlad, ko je bil Alojz star komaj eno leto. Družina je tako doživljala hudo pomanjkanje in brezdomstvo, izgnani so bili iz svoje domače hiše in zavetje iskali pod tujimi strehami. Čeprav je težko otroštvo hudo zaznamovalo mladega Alojza Kocjančiča, je nanj ohranil tudi lepe spomine, ki se odražajo v njegovih poznejših literarnih delih.

Kamra.si, 19. november ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. novembra 1921 se je v Mariboru rodil Zorko Simčič, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist.  V Mariboru je končal nižjo klasično gimnazijo, na državnem učiteljišču nadaljeval študij in ga kot begunec med vojno končal v Ljubljani. Še kot dijak učiteljišča se je vpisal kot izredni slušatelj na ljubljansko Filozofsko fakulteto. – V Buenos Airesu (1948–1993) je poslušal predavanja na raznih inštitutih (Instituto de Cultura Superior Católica, Instituto de Cultura Espánica). Na tem slednjem je od 1980 do1993 prisostvoval celoletnim tečajem antropološke filozofije (prof. dr. Milan/Emilio Komar).Ob nemškem napadu na Jugoslavijo (1941) se je kot prostovoljec prijavil v jugoslovansko armado, po njeni kapitulaciji se umaknil v Ljubljano. Bil je zaprt v taborišču Gonars. Še kot dijak je napisal roman Prebujenje (1943), zanj prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. Skupaj z N. Velikonjo, B. Borkom in T. Debeljakom je bil sourednik Zbornika Zimske pomoči (1944). Ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, kjer je bil – kakor tudi pozneje v Rimu – v zavezniški službi. Preko tržaškega ovinka (dve leti je bil sodelavec na zavezniški slovenski radijski postaji v Trstu) se je 1948 odselil v Argentino, kjer je bil v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti, kot tak tudi soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter prvih dvanajst let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino (1994).Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 5. maja 2005, za rednega 5. maja 2011.V domovini je sodeloval v raznih publikacijah (Naša zvezda, Mentor), naposled tudi v reviji Dom in svet, izdal pa je tudi izbor satir in humoresk Tragedija stoletja (1944). Pisal je dramska besedila. Spomladi 1945 so v Drami SNG začeli pripravljati uprizoritev drame Zadnji akord, a do nje ni prišlo. V eksilu je pisal v številne zdomske publikacije (Vrednote, No