30. julija 1878 se je na Prapetnem Brdu rodil Ignacij Kobal, duhovnik, družbeni in narodni delavec

Kamra.si, 30. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...30. julija 1878 se je na Prapetnem Brdu rodil Ignacij Kobal, duhovnik, družbeni in narodni delavec. Umrl je 6. decembra 1922 v Gorici.  Kot drugi od devetih otrok se je rodil staršema Lovrencu in Mariji Kobal. Osnovno šolo je obiskoval na Šentviški Gori, gimnazijo v Alojzevišču v Gorici v letih 1891–1899, kjer je pomagal pri vodstvu zavoda. Ignac Kobal je bil posvečen v duhovnika 1903. leta. Prvo službo je dobil v goriški knezoškofijski pisarni. Leta 1905 je nadaljeval študij v Rimu, kjer je doktoriral iz cerkvenega kanonskega prava. Po vrnitvi je najprej bil kaplan v Dornberku, kjer je prevzel vodstvo Marijine družbe v Gorici in ostal njen voditelj do svoje smrti. 1912. leta se je zaposlil na učiteljišču. Ko je bil 3. 4. 1917 v Ljubljani ustanovljen Odbor za obnovo Goriške, je bil na čelu ustanovne konference. Leta 1918 je bil z dekretom imenovan za duhovnega svetovalca v nadškofiji. Kot zaveden Slovenec se je srečal tudi z dr. Henrikom Tumo. Leta 1919 so ga za dva meseca zaprli v tržaški zapor, češ da je s prižnice ščuval slovensko ljudstvo proti italijanski oblasti. Po vrnitvi iz zapora je začel bolehati in je umrl 1922. leta v Gorici.

30. julija 2017 je v Ljubljani umrl Anton Vratuša, politik, diplomat, publicist in slavist

Kamra.si, 30. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...30. julija 2017 je v Ljubljani umrl Anton Vratuša, politik, diplomat, publicist in slavist. Rodil se je 21. februarja 1915  v Gornjih Slavečih pri Gradu na Goričkem.  Diplomiral je leta 1941 iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in za tem še doktoriral z razpravo Levec in Ljubljanski zvon. Kmalu po začetku vojne v Jugoslaviji se je pridružil NOB, zaradi česar je moral v naslednjem letu in pol prestati internacijo in več taborišč v Italiji. Po kapitulaciji Italije se je spet pridružil slovenskim partizanom, kjer je do konca vojne opravljal vojaške in politične dolžnosti. Od leta 1945 dalje je bil na visokih političnih funkcijah v Beogradu in Ljubljani. Med najbolj vidnimi sta bili funkciji podpredsednika Zveznega izvršnega sveta in predsednika Izvršnega sveta skupščine SRS (podpredsednik zvezne oz. predsednik republiške vlade). Bil je tudi ambasador (veleposlanik) SFRJ pri Organizaciji združenih narodov. Ker je v Beogradu leta 1950 končal še študij politologije, je lahko postal redni profesor političnih ved na Univerzi v Beogradu in na FSPN (danes Fakulteta za družbene vede) v Ljubljani. Objavil je številne članke o gospodarskih in političnih temah Jugoslavije, gibanju neuvrščenih, narodnih manjšinah, trajnostnem razvoju in drugem.

Otvoritev poslikav črno belih motivov Doroteje Hauser v Galeriji na prostem v Vojniku

Kamra.si, 29. julij ― V organizaciji Turističnega društva Vojnik je bila v nedeljo, 25. julija 2021, otvoritev poslikav črno belih motivov Doroteje Hauser v Galeriji na prostem na Keršovi ulici v Vojniku. Z dogodkom je bila  simbolično obeležena 144. obletnica slikarkinega rojstva.  Glasbeni program je izvedla Joškova banda. Trak so prerezali in galerijo slovesno namenu predali Jože Žlaus, Milena Jurgec in Marko Zdovc.  Vir: https://www.facebook.com/Turisti%C4%8Dno-dru%C5%A1tvo-Vojnik-579320145415582

28. julija 1834 se je v Arclinu pri Vojniku rodil Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj in bukovnik

Kamra.si, 28. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...28. julija 1834 se je v Arclinu pri Vojniku rodil Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj in bukovnik. Umrl je 16. februarja 1912 v Slovenski Bistrici. Stepišnik se je rodil 28. julija 1834, v Arclinu pri Vojniku, vendar se je družina kmalu preselila pod Ptujsko Goro. Tam sta namreč starša, kmet Gašper in njegova žena Neža (roj. Potpečan), kupila »broški mlin«, kjer se je Lovro učil mlinarskega dela. Oče mu je ob smrti zapustil »Zidarjev mlin« na Zgornji Ložnici ob Slovenski Bistrici, kamor se je Lovro tudi preselil. Šole ni obiskoval, vendar se je s pomočjo lastne vedoželjnosti in venčeljskega župnika Karla Križa naučil brati in pisati. Pri učenju je uporabljal Bleiweisovo Veliko Pratiko, učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli, Drobtinice, Jurija s pušo, časopis Petelinček, Koledar družbe sv. Mohorja, Letopis Matice Slovenske, Zgodnjo Danico in mnoge druge publikacije. Za Stepišnikovo širjenje obzorja so bili pomembni tudi izobraženi kmet Miha Rušnik, škof Anton Martin Slomšek in pesnik Jurij Vodovnik. Leta 1863 je s pomočjo dr. Josipa Vošnjaka ustanovil Bralno društvo pod Pohorjem in prvo slovensko potujočo knjižnico Bukvarnico, ki je služila tudi kot podpora tamkajšnji osnovni šoli. Leta 1866 je v Celju prisostvoval na posvetovanju o ustanovitvi poljudnega tednika za Štajersko, časopisa Slovenski gospodar in je eden od soustanoviteljev časopisa. K Slovenskemu gospodarju je prispeval tudi kot dopisnik. Leta 1870 je prodal mlin na Zgornji Ložnici in se preselil v Slovensko Bistrico, kjer se je posvečal kmetovanju. Po letu 1900 je zaradi bolezni in neuspele gradnje zašel v pomanjkanje in 16. februarja 1912 umrl. Pokopan je na pokopališču v Slovenski Bistrici.

28. julija 1959 je v Šmarci umrl Peter Naglič, fotograf in tovarnar.

Kamra.si, 28. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...28. julija 1959 je v Šmarci umrl Peter Naglič, fotograf in tovarnar. Rodil se je 26. junija 1883 v Šmarci Priporočamo tudi: Fotograf in podjetnik Peter Naglič Peter Naglič se je rodil v Šmarci pri Kamniku v družini, ki se je ukvarjala s ščetkarstvom, poklicem, kateremu je tudi sam posvetil življenje. Iz ščetkarske obrti se je postopno razvilo družinsko podjetje, ki ga je vodil njegov oče Jožef Naglič (1859-1922). Mati Marija Peterlin je bila doma iz Preserij pri Radomljah. Po materini strani je bil Naglič bratranec pravnika in športnika Maksa Peterlina. Ljudsko šolo je obiskoval na Homcu med letoma 1890 in 1897, nato se je kot ščetkarski vajenec v obdobju 1898-1901 izučil pri očetu. Kot ščetkarski pomočnik je izkušnje pridobival tudi pri mojstru A. Schmidtu v Gradcu v letih 1911-1914. Čas, ki ga je preživel kot vojak v prvi svetovni vojni je popisal v kombinaciji dnevniških in spominskih zapisov. Mobiliziran je bil že 12. decembra 1914, dne 15. februarja 1915 pa je bil dodeljen 7. lovskemu bataljonu na Vrhniki. Na Vrhniki se je srečal z vsemi težavami vojaškega življenja, med drugim prevelikimi ali premajhnimi oblačili, mrazom, snegom in ušmi. Odhoda na fronto ga je obvarovalo slabo zdravstveno stanje, posledica težkega vojaškega življenja. Maja 1915 je bila njegova enota premeščena na Štajersko, Naglič pa je z nekaj vojaki ostal v Ljubljani za potrebe vojaške službe v mestu. S tem je bila njegova vojaška "kariera" dokončno omejena na opravljanje nalog v zaledju, na fronto pa ni šel. V Ljubljani je opravljal različne naloge: pretovarjal je strelivo in vojaško opremo, opravljal je stražarsko službo na mostu čez Savo, nekaj časa je bil celo v strelskem vodu za izvrševanje smrtnih obsodb. Januarja 1916 je bil premeščen na Ljubljanski grad, v oddelek stražarjev v karantenski postaji za vojne ujetnike. Razlog za premestitev na grad je bilo dobro poznavanje ščetkarske obrti, za katero so usposabljali vojne ujetnike. Dnevniški zapisk

13. maja 1920 se je v Bohinjski Bistrici rodila Lojzka Praček, slovenska smučarka

Kamra.si, 26. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. maja 1920 se je v Bohinjski Bistrici rodila Lojzka Praček, slovenska smučarka. Umrla je 26. julija 2011 na Jesenicah. Družina Lojzke Praček se je na Jesenice preselila leta 1923, ko je oče kupil hišo na današnji Murovi (del Jesenic). Oče Alojzij Praček je bil doma iz Vipavske doline, zaposlen je bil pri železnici. Mama Marija je bila po rodu iz Hudejužne. Nekaj časa sta živela v Podbrdu v Baški grapi, kjer se jima je rodilo šest otrok. Ostali so Jožefa, Ciril in Slavka. Družina se je preselila v Bohinjsko Bistrico. Tu sta se Pračkovima rodili še dve hčerki, Anica in leta 1920 Lojzka. Družina se je preselila na Jesenice, kjer se je rodil še sin Marjan. Ko je zaključila štiriletno meščansko šolo, je petnajstletna začela delati v trgovini, nato pa v pisarni, kjer so izdajali lokalni časopis Na mejah. Ko je bil z drugo svetovno vojno ukinjen, se je leta 1943 zaposlila v jeseniški železarni, kjer je najprej delala na prodajnem oddelku, nato pa na oddelku za zunanjo trgovino. Kot ena redkih žensk je leta 1960 opravila vozniški izpit in se vozila s fičkom.

26. julija 2011 je na Jesenicah umrla Lojzka Praček, slovenska smučarka

Kamra.si, 26. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...26. julija 2011 je na Jesenicah umrla Lojzka Praček, slovenska smučarka. Rodila se je 13. maja 1920. Družina Lojzke Praček se je na Jesenice preselila leta 1923, ko je oče kupil hišo na današnji Murovi (del Jesenic). Oče Alojzij Praček je bil doma iz Vipavske doline, zaposlen je bil pri železnici. Mama Marija je bila po rodu iz Hudejužne. Nekaj časa sta živela v Podbrdu v Baški grapi, kjer se jima je rodilo šest otrok. Ostali so Jožefa, Ciril in Slavka. Družina se je preselila v Bohinjsko Bistrico. Tu sta se Pračkovima rodili še dve hčerki, Anica in leta 1920 Lojzka. Družina se je preselila na Jesenice, kjer se je rodil še sin Marjan. Ko je zaključila štiriletno meščansko šolo, je petnajstletna začela delati v trgovini, nato pa v pisarni, kjer so izdajali lokalni časopis Na mejah. Ko je bil z drugo svetovno vojno ukinjen, se je leta 1943 zaposlila v jeseniški železarni, kjer je najprej delala na prodajnem oddelku, nato pa na oddelku za zunanjo trgovino. Kot ena redkih žensk je leta 1960 opravila vozniški izpit in se vozila s fičkom.

26. julija 1943 je v Ljubljani umrl celjski fotograf Feliks (Srečko) Magolič

Kamra.si, 26. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...26. julija 1943 je v Ljubljani umrl Celjski fotograf Feliks (Srečko) Magolič. Rodil se je 6. aprila 1860 v Ljubljani.   Od leta 1890 je bil tehnični vodja Narodne tiskarne v Celju, ki jo je ustanovil Dragotin Hribar. Bil je tiskarski strokovnjak, slikar samouk in fotoamater.15. oktobra 1896 je v Celju odprl svoj fotografski atelje Apolon na vrtu hotela Pri kroni na Wokaunovem trgu 10. V maju 1897 si je od občine pridobil dovoljenje za postavitev reklamnega okna na hiši v Graški ulici 16, kjer je razstavljal svoje izdelke. Številne njegove fotografije so označene z »odlikovan v Amsterdamu«. V obdobju nacionalnih bojev med Nemci in Slovenci v Celju je bil jasno opredeljen za slovensko stran - je prvi »narodni fotograf« - prav tako kot kasneje njegov naslednik Wilhelm Pick, ki je nasledil njegov atelje leta 1903.Magolič je svojo obrt opravljal do leta 1901, ko jo je prepisal na svojo ženo Uršulo in kasneje, kot že omenjeno, na češkega priseljenca Wilhelma Picka.Leta 1903 se je preselil v Ljubljano. V letih 1891 in 1897 si je veliko dopisoval z dr. Frančiškom Lampetom, teologom, urednikom revije Dom in svet in zavzetim fotografom, na temo različnih tehničnih vprašanj (o povečavah, aparatih, razstavah itd.).Njegove fotografske motive najdemo reproducirane v Domu in svetu, v Ilustrovanem narodnem koledarju, Seidlovi knjigi o Savinjskih Alpah, v Slovanu itd.Bil je tudi založnik razglednic.Biografsko geslo je pripravil Janko Germadnik in je bilo preneseno iz Celjskega biografskega leksikona (2003–2007); za ažuriranje gesla skrbi Osrednja knjižnica Celje. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/magolic-srecko-feliks/ Priporočamo tudi: Feliks Magolič - celjski fotograf (1896–1903)

23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj

Kamra.si, 23. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj.  Do leta 1991 je živel v Ormožu in tam opravljal zobozdravniški poklic. Dve mandatni obdobje je bil tudi vodja takratnega TOZD-a Zdravstveni dom Ormož. Zdaj že več kot 25 let živi v Murski Soboti, kjer je nekaj časa delal še v zasebni zobni ordinaciji. Po smrti prve žene se je poročil z višjo zobozdravstveno tehnico Vladko Mecilošek, ki mu je pomagala pri delu v ordinaciji.Pisati je začel po upokojitvi. Po lastnih besedah je bila ljubezen do knjig odločilna za njegove prve preizkuse v pisanju. Najprej se je z avtobiografskim romanom Zlatnik polne lune spomnil svojega očeta in hkrati izpisal lastno življenjsko pot. Napisal ga je z željo, da bi povedal, kako mu je bil čas, v katerem je živel, naklonjen oz. prevečkrat nenaklonjen. Roman je bil nekaj let po izidu ponatisnjen. V zbirki zgodb Armbrust, ki jo je posvetil 20. obletnici slovenske osamosvojitvene vojne, in romanu Usodni časi je opisal svojo izkušnjo ob osamosvajanju Slovenije, v delu Vojakova pisma pa je literarno preoblikoval pisma, ki jih je med služenjem vojaškega roka pisal ženi. V romanu V objemu zla je tematiziral usodo njemu znanih ljudi, ki so se znašli v kolesju druge svetovne vojne in usodnih sprememb po njej. Za vsa literarna dela je značilna kritična distanca do tega, kar ga je osebnostno oblikovalo. Ravno kritična distanca je namreč po njegovem mnenju tisto, kar bi moralo zaznamovati leposlovno pisanje.Božidar Radoš je skupaj s soprogo tudi neutruden svetovni popotnik. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rados-bozidar/Avtor gesla: Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota  

23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar.

Kamra.si, 23. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar. Umrl je 9. februarja 2002 v Ljubljani. Kmalu po rojstvu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku. Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu.   

22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek, slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek (tudi Karolina Milek), slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica. Rodila se je 11. novembra 1850  v Ljubljani. Rodila se je v družini nižjega uradnika na ljubljanskem magistratu Antonu in gospodinji Katarini Milek rojeni Laban. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano. Tu se je obiskovala šolalo pri uršulinkah, za učiteljske izpite pa pripravljala na zavodu Julije Moosove. Za tiste čase je bila zelo izobražena. Poleg nemščine je govorila še francoski in italijanski jezik. V Kobaridu je prišla kot prva učiteljica jeseni 1872, ko je bil Simon Gregorčič tam kaplan. Bila je zelo prizadevna v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, ob koncu leta prirejala razstave, organizirala manjša praznovanja in božičnico, ko so s pomočjo krajanov pogostili in obdarovali otroke. Za cerkveno rabo je izdelovala predmete iz blaga in vodila ženski cerkveni pevski zbor. Bila je tajnica kobariške čitalnice ter režiserka amaterske gledališke skupine. S Simonom Gregorčičem, ki je bil vodja čitalnice sta prirejala veselice (bésede) s petjem, deklamacijami in igrami. Bila je tudi pesniško nadarjena. Gregorčič je našel v njej sorodno dušo. V obeh se je zbudilo ljubezensko hrepenenje, a sta kmalu spoznala, da je njuna ljubezen brezupna, saj na celibat ni bil obsojen samo on kot duhovnik, ampak tudi ona kot učiteljica, ker bi s poroko izgubila službo. Dekan Andrej Jekše je kot predstojnik modro ukrepal in Gregorčiča so prestavili v Rihemberk (sedaj Branik). Čustva ob ločitvi sta oba izpovedala v verzih: ona v pesmi Sloves, Gregorčič pa s kantato o »planinski roži« Ohrani Bog te v cveti!, ki jo je uglasbil Gustav Ipavec.[1] Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas in Ti meni svetlo solnc

22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos. Rodil se je 4. septembra 1899 v Podmelcu.  Maturiral je v Gorici leta 1920. Na željo staršev se je vpisal na bogoslovje v Gorici in bil tam leta 1923 posvečen v duhovnika. Po posvetitivi je dve leti služboval kot kaplan v Bovcu, za tem dve leti kot kurat v Logu pod Mangrtom, potem je bil pet let župnijski upravnik v Žabnicah pod Svetimi Višarjami (tu je skrbel tudi za cerkev na Sv. Višarjih), nazadnje pa skoraj 40 let župnik in dekan v Komnu (1932-1971). S Komenci in Rihenberžani je delil kruto usodo druge svetovne vojne: februarja 1944 so Nemci obkolili Komen, Rihenberg (današnji Branik) in nekatere druge bližnje vasi ter internirali okoli 1100 prebivalcev. Skupini se je poleg kaplana Mirka Renerja prostovoljno pridružil tudi dekan Viktor Kos. V taborišču v Neumarktu na Bavarskem so zdrave internirance razposlali po raznih bavarski mestih na prisilno delo, kakih sto bolnih, ostarelih in otrok pa obdržali v “lazaretskem” delu taborišča. Z njimi je ostal tudi Viktor Kos, in sicer je vseh 17 mesecev skrivaj opravljal duhovniška dela (krščeval, spovedoval, nosil sv. obhajilo, pokopaval ipd.). Povezal se je tudi z nekaterimi duhovniki na Bavarskem in prek njih zbiral obleke ter hrano za internirance. Junija 1945 se je s pomočjo ameriške vojske skupaj s Komenci vrnil v Komen. Med požganimi hišami je bilo tudi župnijšče, zato je do upokojitve bival v večih hišah v vasi.Po upokojitvi leta 1971 je delal kot bolniški kurat v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. 1973. leta je na Sveti gori daroval zlato mašo. Viktor Kos je dobil častni naziv monsinjora leta 1964. 1999. leta so mu Komenci odkrili spominsko ploščo.   Vir:  https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kos-viktor/   Priproročamo tudi: Viktor Kos (1899-1987)

22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar. Umrl je 16. februarja 1905 v Bruslju. Slikar Cesare Dell’Acqua, rojen v Piranu, sodi med priznane slikarje 19. stoletja. Uveljavil se je kot slikar zgodovinskih in žanrskih motivov, kot portretist ter kot dekorativni slikar. Njegov opus obsega olja na platnu, akvarele, risbe in knjižne ilustracije. Sodeloval je tudi s hčerko Eve kot scenarist pri njenih operetah in drugih glasbenih delih. Starša Andrea Dell’Acqua iz Kopra in Caterina Lengo iz Trsta sta se poročila 10. januarja leta 1808. Oče je bil sodnik, zaposlen najprej na kazenskem oddelku sodišča v Kopru in od leta 1809 na sodišču v Piranu. Očetova prezaposlitev je botrovala preselitvi družine v Piran, kjer so živeli do očetove smrti leta 1826. Cesare je bil najmlajši izmed petih otrok. V krstno knjigo, ki jo hranijo v kapiteljskem arhivu cerkve sv. Jurija v Piranu, je vpisan pod imenom Cesare Felix Georges Dell’Acqua. Njegova rojstna hiša v Piranu se danes nahaja na Vidalijevi ulici 11 (tedaj Via Delfin). Po očetovi smrti se je mati z otroci preselila najprej v Koper in leta 1833 v Trst. Po šolanju v Kopru in Trstu se je moral Cesare takoj zaposliti, čeprav ga je veselilo likovno ustvarjanje.Zanj se je zavzel beneški kipar Pietro Zandomeneghi (1806-1866), mu svetoval študij slikarstva in si skupaj skupaj s tržaškim zgodovinarjem Pietrom Kandlerjem (1804-1872) prizadeval, da je dobil občinsko štipendijo. Ta mu je omogočila odhod v Benetke, kjer je od leta 1842 do 1847 študiral na Akademiji lepih umetnosti (Academia delle Belle Arti).Septembra leta 1844 je bil med izbranimi slikarji, ki so ovekovečili obisk cesarja Ferdinanda I v Trstu. Avstrijski Lloyd je leta 1845 izdal album s šestnajstimi litografijami o dogodku; avtor devetih je Dell’Acqua.Po študiju je krajši čas potoval po evropskih prestolnicah umetnosti (Dunaj, München, Pariz). Leta 1848 se je preselil v Bruselj, kamor se je že prej preselil
še novic