Kamra.si, 18. marec 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. marca 1858 je v Puconcih umrl Aleksander Terplan, madžarski slovenski evangeličanski pastor in pisatelj. Rodil se je 1. maja 1816 v Ivanovcih. Osnovno šolo je v letih 1823 – 1825 obiskoval v Domanjševcih, v letih 1826 – 1828 pa jo je nadaljeval v kraju Szentgyörgyvölgy na Madžarskem. Srednjo in višjo šolo je med leti 1828 -1837 obiskoval v Kőszegu in na evangeličanskem liceju v Šopronu, zatem pa eno leto študiral na evangeličanskem teološkem inštitutu na Dunaju. Kaplansko službo je nastopil leta 1838 v Puconcih, kjer je ostal tri leta, nakar se je umaknil v Kolto na Madžarskem, saj je bil po smrti tedanjega duhovnika Franca Xaverja Berkeja zaradi spletk odpuščen. Na željo vernikov se je leta 1842 vrnil v Puconce, kjer je bil leta 1844 izvoljen za rednega duhovnika puconske cerkvene občine. V tej službi je ostal do smrti. V času svojega službovanja je izboljšal gospodarsko stanje cerkvene občine, v letih 1855 – 1856 pa tudi povečal in obnovil cerkev.

Kamra.si, 18. marec 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. marca 1948 je v Mariboru umrl Anton Jehart, duhovnik, popotnik, prevajalec, publicist in teolog. Rodil se je 24. junija 1881 v Lovrencu na Pohorju. Anton Jehart je šolanje začel v domačem kraju, nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je leta 1901 maturiral, potem pa se odločil za duhovniški poklic in se vpisal na mariborsko bogoslovje. Že v 3. letniku je bil posvečen v mašnika, nato pa nekaj časa delal kot kaplan v Sv. Juriju pri Celju (danes Šentjurju). Študij je nadaljeval na dunajski univerzi kot član Avguštineja in ga leta 1909 zaključil z doktoratom iz teologije. Kot kaplan je najprej deloval v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in v Žalcu (1909-1911), kasneje pa je bil nemški pridigar in katehet v Celju (1911-1914). Leta 1911 je objavil zgodovinsko študijo v Voditelju v bogoslovnih vedah z naslovom Zgodovinske črtice o bratovščini presvetega Rešnjega Telesa na slovenskem Štajerskem. Oktobra 1914 je bil vpoklican v vojsko kot vojni kurat. Leta 1915 je bil ujet in najprej kot srbski, kasneje pa še kot italijanski vojni ujetnik preživel večino vojne. Na koncu vojne je živel na italijanskem otoku Asinara, od koder se je, po izmenjavi ujetnikov, vrnil v domače kraje. Marca 1920 je postal profesor za biblijske študije Stare zaveze na mariborskem bogoslovju in čeprav je tri leta kasneje dobil ponudbo za mesto profesorja na teološki fakulteti v Ljubljani, je ostal v Mariboru vse do upokojitve. Leta 1924 se je odpravil na študijsko potovanje po Egiptu, Palestini, Siriji in Mezopotamiji od koder je pošiljal potopisne članke in fotografije časnikom, ki so njegovo pot spremljali. Potovanje je ponovil še leta 1927, vse skupaj pa opisal v knjigi Iz Kaire v Bagdad.  

Kamra.si, 18. marec 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...18. marca 1971 je na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici umrla Maksa Samsa, učiteljica in pesnica. Rodila se je 12. oktobra 1904 na Dolnjem Zemonu pri Ilirski Bistrici.   Maksa Samsa je bila peti od desetih otrok na veliki kmetiji, z mlinom in žago na reki Reki. Osnovno šolo z osmimi razredi je obiskovala v Trnovem v samostanu. Šolanje je nadaljevala v Ljubljani (dva letnika učiteljišča) in v Tolminu, kjer je leta 1923 diplomirala. Kot učiteljica se je med leti 1923 in 1926 zaposlila v Harijah pri Ilirski Bistrici. Potem je emigrirala v Jugoslavijo, kjer se je najprej zaposlila na Jezerskem nad Kranjem (1927-1928) in kasneje v Rovtah nad Logatcem (1928-1930). Uradno se je zaradi bolehnosti po polšestem letu službovanja vrnila domov (baje je bila zaradi naprednih misli in poučevanja v slovenskem jeziku odpuščena). Med leti 1943 in 1944 je delovala kot učiteljica v partizanski šoli v Vrbovem pri Ilirski Bistrici. Po vrnitvi v domači kraj je Maksa vsakodnevno oprtana z nahrbtnikom odšla med prijatelje v Ilirsko Bistrico, kjer je vsak dan prečkala strugo reke Reke ob mlinu. Pri zadnjem prečkanju Velike vode kot Reko imenujejo domačini je 18. marca 1971 omahnila v strugo in utonila, prav na rojstni dan njenega mladostnega prijatelja pesnika Srecka Kosovela. Pokopana je na domačem pokopališcu v Trnovem. Pesmi je začela pisati že v dijaških letih, ko je spoznala Srečka Kosovela. Njene pesmi so objavljale mnoge revije in časopisi: Ženski svet, Novi rod, Mladika, Zvonček, Naš glas, Ljubljanski zvon, Gruda, Odmevi Slovanskega sveta, Jutro in drugi. Njena prva samostojna zbirka Nekaj pesmi je izšla v Trstu leta 1934. Naslednja Bleščeče prevare je izšla leta 1966 v Ilirski Bistrici in njena dopolnjena izdaja leta 1983.Glavna tema njenih pesmi so nesreča, trpljenje, smrt, posmrtno življenje in ljubezen. Njena poezija je ženska lirika. Leta 1985 se je Matična knižnica v Ilirski Bistrici po njej poimenovala v Knjižnico Makse Samsa. Ob otvori

Kamra.si, 17. marec 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. marca 2019 je v Slovenj Gradcu umrl Janez Žmavc, slovenski dramatik, dramaturg in knjižničar. Rodil se je 6. oktobra 1924 v Šoštanju. Dramatik, dramaturg, prevajalec in publicist Janez Žmavc je po opravljeni maturi na celjski gimnaziji v letih 1948 do 1952 študiral dramaturgijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, po študiju je bil dve sezoni dramaturg v kranjskem Prešernovem gledališču, nato je pet let delal v Študijski knjižnici v Celju, potem pa se je kot dramaturg zaposlil v SLG Celje in ostal tam do upokojitve leta 1990. Posvečal se je gledališki publicistiki, prevajanju gledaliških besedil, urejanju gledaliških listov in praktični dramaturgiji. V prvi vrsti pa je bil dramatik. Najprej je pisal realistične drame, v katerih je problematiziral (malo)meščansko okolje v povojni družbi z vidika posamične intimne usode, pozneje je za prikazovanje pridobitniškega potrošniškega sveta uporabljal modernejši odrski izraz. Že v 80. letih je zanj značilen premik k absurdno groteskni in s prevladujočo ironijo zaznamovani gledališki konverzaciji. Napisal ali priredil je tudi številne igre za mladino in otroke.

Kamra.si, 15. marec 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...15. marca 2007 je v Ljubljani umrl Smiljan Rozman, slovenski mladinski pisatelj, dramatik in slikar. Rodil se je 28. januarja 1927 v Celju. Smiljan Rozman, pisatelj, dramatik, glasbenik, slikar in učitelj, se je kot najstarejši izmed petih sinov rodil v Celju staršema Janku in Mariji. Njegov oče je bil davčni uradnik, zaradi česar se je družina pogosto selila iz kraja v kraj. Že kmalu po Smiljanovem rojstvu so se preselili v Šmarje pri Jelšah, od tam na Jesenice in nato v Radovljico, kjer je tudi končal osnovno šolo. Pot jih je nato naprej za kratek čas vodila na Ptuj (1. razred nižje gimnazije) in zatem v Šoštanj (dva razreda meščanske šole). Leta 1940 so se preselili v Maribor, kjer se je vpisal na gimnazijo, a je njegovo šolanje že kmalu prekinila vojna. Izseljeni so bili v Srbijo (mala matura v Kragujevcu), leta 1943 pa je moral na prisilno delo v Nemčijo in Francijo. Po koncu vojne se je vrnil v Maribor in opravil najprej trimesečni učiteljski tečaj, zatem pa se je vpisal na učiteljišče, ki ga je zaključil leta 1949. Vmes, med šolanjem, se je sam preživljal kot tovarniški delavec, filmski igralec in predvsem glasbenik. Naučil se je igrati na boben, saksofon in klarinet ter bil član dveh mariborskih orkestrov, ki sta igrala na plesnih vajah in plesih. Po končanem učiteljišču je bil z dekretom imenovan za učitelja v osnovni šoli v Lepoglavi v hrvaškem Zagorju. Učil je prvi razred, v višjih razredih pa risanje, telovadbo in ruščino. Tu je ostal do jeseni 1950, ko je moral na služenje vojaškega roka v Koprivnico in že kmalu ga je na podlagi lažne obtožbe šovinizma vojaško sodišče v Zagrebu obsodilo na zaporno kazen. Po posredovanju matere je bil predčasno izpuščen na prostost, vendar učiteljskega poklica ni mogel več opravljati, zato se je leta 1953 vpisal na študij psihologije in pedagogike na ljubljanski filozofski fakulteti. Spet se je preživljal z glasbo in vsega skupaj pol profesionalno igral 15 let, dokler ni leta 1963