Borštnikovo srečanje, 8. januar 2016 ― Na rumeno podlago je narisal dlan. Črno, veliko, robustno. Dvignjeno v zrak. In potem je njene prste bogato okrasil z zlatimi prstani. Le še en se mora zavihteti na kazalec in skupno jih bo petdeset. Okrog tega motiva je spletel celostno grafično podobo letošnjega Borštnikovega srečanja, našega največjega in najstarejšega gledališkega festivala. Seveda ne po naključju. Najprestižnejša nagrada, ki jo podeljuje ta festival, je Borštnikov prstan. In v petdesetih letih, kolikor se jih je nabralo vključno z letošnjim, so jih podelili že natanko petdeset. S podobo tega festivala, prelito na plakate, vabila in v druga vidna sporočila, se sicer ubada že pet let. Vse odkar sta organizatorjem dobro besedo zanj zastavila njegova profesorja z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Radovan Jenko in Ranko Novak. In odkar je enkrat vmes oblikovanje tesno prepletel še z ilustracijo, je to celo njegov najprepoznavnejši projekt. Lani se je v njem spraševal, kaj pomeni biti igralec. Predlani se je s človečki, ki jih želi ugonobiti velikan, dotaknil zaostrenih razmer na področju kulture. Subtilen politični komentar mu je prinesel nagrado outstanding v kategoriji obveščanje in ozaveščanje. Čisto prvo nagrado je dobil leta 2000, pri dvajsetih. Uplenil jo je na festivalu za mlade kreativce Magdalena v domačem Mariboru in s tem končno prepričal teto Duško, da mu je zaupala kakšno delo v agenciji Mediamix. Končno zato, ker ji je menda "težil" že vse od štirinajstega leta, ko je očetu na računalniku oblikoval prve vizitke in mu zanje zaračunal tisoč tolarjev. Še preden se je dobro zavedel, je imelo eno podjetje njegov logotip, drugo, sam Tuš, pa embalažo za izdelke trgovske znamke. Delal je tudi za druge agencije in takoj po študiju postal umetniški direktor na Pristopu. Sledile so nove nagrade, tudi na festivalu evropske kreativnosti Eurobest, kjer so s kolegoma iz agencije kot za šalo nabrejnstormali projekt za drugo mesto. Najvidnejši dosežek na tujem pa ga je dole