Borštnikovo srečanje,
26. marec 2017
―
In spet je, že petinpetdeseto pomlad, Svetovni dan gledališča. En dan, torej 24 ur, ki se začnejo z gledališčema nô in bunraku, potujejo skozi pekinško opero in katakali, se pomudijo med Grčijo in Skandinavijo, med Ajshilom in Ibsenom, Sofoklejem in Strindbergom, med Anglijo in Italijo, med Sarah Kane in Pirandellom, oglasijo pa se tudi v Franciji, kjer smo, in kjer je Pariz vendar svetovna prestolnica, kamor pride največ tujih skupin. Nato nas naših 24 ur odpelje iz Francije v Rusijo, od Racina in Molièra k Čehovu, nato pa prečkajo Atlantik in se končajo na kalifornijskem kampusu, kjer morda mladi odkrivajo gledališče.
Da, življenje gledališča je tako bujno, da se upira prostoru in času; njegove najsodobnejše dele hranijo dosežki minulih stoletij in celo najbolj klasični repertoarji postanejo sodobni in živi vsakič, ko jih uprizorimo znova. Gledališče se vedno znova rojeva iz lastnega pepela in s sebe otresa zgolj svoje pretekle konvencije v posodobljenih oblikah: tako ostaja živo.
Svetovni dan gledališča torej najbrž ni običajen dan, tak, ki bi ga lahko stlačili v zaporedje drugih. Že sama veličastnost njegovega globalnega kanona nam daje dostop do neznanskega kontinuuma prostora in časa. Da bi lahko to konceptualizirala, naj citiram francoskega dramatika, tako briljantnega, kakor je bil diskreten, Jeana Tardieuja. Ko premišljuje o prostoru, se zdi Tardieuju smiselno vprašati, "kaj je najdaljša pot od enega do drugega?" … Za čas pa predlaga merjenje "v desetinkah sekunde, čas, ki ga potrebujemo, da izrečemo besedo 'večnost'" … Za prostor-čas pa pravi: "preden zaspite, usmerite svoje misli na dve točki v prostoru in izračunajte čas, ki ga potrebujete, da v sanjah pridete od ene k drugi". Ta besedna zveza, v sanjah, mi je za vedno ostala v mislih. Zdi se, kakor da sta se srečala Tardieu in Bob Wilson. Časovno edinstvenost Svetovnega dneva gledališča lahko povzamemo tudi z besedami, ki jih je v svojem naglem slogu Samuel Beckett položil v usta svoji jun
