Borštnikovo srečanje,
10. oktober 2019
―
Kot prvo med enakimi je v tej sijajni zasedbi treba izdvojiti véliko evropsko igralko Marinko Štern v vlogi Arkadine. Prvo, kar moramo poudariti, je to, da v tej igri težnja, da bi dosegla vseobsežnost, ni ogrozila dramske izostrenosti lika: nasprotno – igralka je ustvarila neverjetno širok dramski in slogovno-žanrski diapazon, tako da je bila njena provincialna igralka Arkadina hkrati žalostna in smešna, ljubosumna in skrbna, negotova in odločna, prisrčna in afektirana, škrta in darežljiva. (Ivan Medenica, Vreme. Beograd, 2003.)
Težko si predstavljamo, s kakšnimi občutki je neposredno izpisana in kirurško natančna, a obenem občudovanja polna kritika leta 2003 vodilnega srbskega kritika v tedniku Vreme, danes pa umetniškega direktorja festivala Bitef Ivana Medenice, po gostovanju Utve in njene neponovljive ter nepozabne kreacije Arkadine navdala Marinko Štern, véliko igralko Slovenskega mladinskega in evropskega gledališča. Nedvomno s posebnim občutkom zadostitve in smiselnosti izjemnega igralskega angažmaja in predanosti, značilnih za gospo in damo, ki je svojo mladost preživela pod vršaci na Jezerskem, med študijem na akademiji za gledališče pa postala Ljubljančanka, četudi še danes rada poudarja: "Ne glede na to, da že desetletja živim v Ljubljani, Jezersko še vedno štejem za svoj dom. Le tam si lahko popolnoma oddahnem po vsem, kar mi prinaša življenje."
Samo sklepamo lahko, da je nekaj podobnega začutila tudi, ko je izvedela, da je prejemnica Borštnikovega prstana, prestižnega priznanja izvrstnosti in predanosti igralskemu poklicu. Lahko da je tam nekje na samem robu zavesti vzkliknila "Juhu!" in "Končno!" In tako bodo po vsej verjetnosti vzkliknili tudi njeni občudovalke in občudovalci, ko bo ta nagrada ‒ še posebej smiselna, kadar gre v roke vrhunskim ustvarjalcem, ki so nekoliko manj izpostavljeni, ob tem pa svojski nosilci unikatnih kvalitet ‒ letos okrasila prav Marinkino roko.
Marinka Štern, vrhunska igralka izjemnega spektra, je bila pred
