Kamra.si, 9. september 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. septembra 1882 se je v Celju rodil Bogumil Vošnjak (tudi Bogomil Vošnjak), slovenski pravnik, politik in diplomat. Umrl je 18. junija 1959. Med prvo svetovno vojno je bil član Jugoslovanskega odbora, ki je seznanjal antanto s slovenskim vprašanjem. Bil je edini Slovenec, ki je sodeloval pri krfski deklaraciji, bil pa je tudi generalni sekretar jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Med letoma 1921 in 1923 je bil veleposlanik v Pragi. Odločno je nasprotoval federalizmu in pokrajinski avtonomiji. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Bogumil_Vošnjak Več http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi812868/

Kamra.si, 7. september 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ... 7. septembra 1818 se je na Planini rodil Miroslav Vilhar, slovenski skladatelj, pesnik, dramatik, politik in časnikar. Umrl je 6. avgusta 1871 je na gradu Kalec. Rodil se je očetu Francu, po rodu Wilicher, in materi Ivani Obreza. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, pravo pa je študiral na Dunaju in v Gradcu. Po poroki, leta 1845,  je od očeta prevzel posest in grad Kalec, ki stoji v bližini Zagorja v pivški kotlini. Družil se je z narodno zavednimi izobraženci, objavljal je v Novicah (1845-64), Slovenski bčeli in Slovenskem glasniku. Dejavneje se je začel ukvarjati s politiko po letu 1848, ko je bil v časniku Slovenija objavljen njegov razglas Dragim Primorcem (l. 1849), kjer kritično spregovori o odnosu Itaijanov do Slovencev. Leta 1848 je v Senožečah ustanovil narodno stražo. V letu 1860 je bil izvoljen za poslanca kranjskega deželnega zbora in se z družino preselil v Ljubljano. Izdajal je svoj politični časnik Naprej (1863), v katerem je objavljal tudi Fran Levstik (ki je bil tudi njegov urednik). Levstik je imel na M. Vilharja velik vpliv, bil je tudi domači učitelj njegovih otrok. Zaradi Levstikovega članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah objavljenega v njegoven časniku, so časnik ukinili, izgubil je poslanski mandat in bil nekaj tednov zaprt v zaporu na Žabjaku. L. 1864 se je z družino vrnil na grad Kalec, kjer je bil še naprej politično dejaven. Imel je pomembno narodno prebudno vlogo. 9. maja 1869 je na Kalcu organiziral tabor "Pivški tabor na Kalcu blizu Zagorja, poleg Šempetra na Krasu", na katerem se je zavzemal za zedinjeno Slovenijo in za javno rabo slovenskega jezika. Umrl je na gradu Kalec, pokopan pa je v Knežaku. Že l. 1906 so mu na osrednjem trgu v Postojni slovesno postavili spomenik, ki pa so ga italijanski fašisti povsem uničili, ponovno je bil postavljen šele l. 1995. Svoja dela je objavljal tudi pod psevdonimoma Miroslav in Miroslaw.

Kamra.si, 6. september 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...6. septembra 394 - končana  bitka pri Mrzli reki (začetek 5. septembra) (danes potok Hubelj v Vipavski dolini); zmaga vojske vzhodnorimskega cesarja Teodizija I. nad vojsko samozvanca Evgenija Bitka pri Frigidu je bila ena najpomembnejših bitk v poznem obdobju Rima, ki se je odvijala 5. in 6. septembra 394 ob reki Frigidus, ki je verjetno latinsko ime Vipave. Zahodnofrankovski poveljnik Arbogast je skupaj z rimskim senatom pripravil upor proti cesarju Teodoziju I., ki je Rimskemu imperiju vladal iz Konstantinopla. Čeprav upori barbarskih federatov v nemirnem 4. stoletju niso bili nič novega, je bil upor poseben zaradi nasprotja med poganstvom in krščanstvom, ki je bilo prisotno znotraj njega. Njegov izid je v zahodnem delu cesarstva utrdil krščanstvo. Bitka se po pomembnosti primerja z bitko pri Milvijskem mostu, saj je zmaga krščanstva tako za poražence kot za zmagovalce pomenila dokaz obstoja krščanskega boga, posledica tega pa je bila prevlada krščanstva. Arbogast je s svojimi poganskimi četami užival podporo rimskega senata, ki se je že več kot dve generaciji prepiral s krščanskimi cesarji v Konstantinoplu. Pisali so pisma in si prizadevali za vrnitev poganstva, vendar jim to ni uspevalo, saj so se zatekali le k pogovoru, ne pa k dejanjem. Senat je postavil novega cesarja, Evgenija, vendar je v resnici upor usmerjal Arbogast. Teodozij se je z vojsko več kot 20.000 Gotov, ki so le malo pred tem postali federati po porazu v bitki pri Adrianoplu, odpravil iz Konstantinopla proti zahodu.