Kamra.si, 23. marec 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...24. marca 1993 je Ljubljani umrl Anton Peterlin,  slovenski fizik. Rodil se je 25. septembra 1908 v Ljubljani.   Peterlin je doktoriral iz fizike leta 1938 na Humboldtovi Univerzi v Berlinu. Leta 1939 je postal docent fizike na Univerzi v Ljubljani, kjer je ostal 22 let. Leta 1945 je postal izredni in januarja 1946 redni profesor fizike. Poleg poučevalskih dolžnosti je leta 1947 sprejel nalogo, da ustanovi Inštitut Jožef Stefan v Ljubljani in bil njegov upravnik do leta 1955, nato pa do konca leta 1958 predsednik njegovega Znanstvenega sveta. Leta 1960 je Peterlin nastopil profesuro na Tehniški visoki šoli v Münchnu in istočasno postal vodja Fizikalnega inštituta. Leta 1961 je odšel v ZDA, kjer je postal ustanovni direktor Laboratorija Camille Dreyfus (CDL) v sklopu Inštituta Research Triangle v Durhamu, Severna Karolina. Leta 1973 je po obvezni upokojitvi zapustil Severno Karolino in postal sodelavec Narodnega urada za standarde in tehnologijo (NIST) v Washingtonu, kjer je bil med letoma 1975 in 1984 pomočnik direktorja Sekcije za polimere. Tu je ostal do maja 1992.

Kamra.si, 22. marec 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. marca 1951 je v Posadasu (Argentina) umrl Anton Novačan, slovenski politik, dramatik in novelist. Rodil se je 9. julija 1887 v Zadobrovi pri Celju. Malo je tako pestrih in razburljivih biografij med slovenskimi literati, kakor je Novačanova. Rojen v družini desetih otrok na skromni kmetiji v Zadobrovi je komaj šestnajstleten odšel v veliki svet, najprej v Zagreb. Že pred prvo vojno je preživel nekaj časa v svetovnih prestolnicah tedanjega časa – v Parizu, Berlinu, Moskvi in Pragi, kjer se je navzel svetovljanskega duha, liberalnih pogledov na družbo, se naučil velikih jezikov in se iz prve roke seznanil z njihovimi kulturami. Že zelo zgodaj je nihal med literaturo in politiko, po študiju je bil pravnik, nekaj let je imel tudi samostojno odvetniško pisarno v Celju (1928–1933), a je pristal v diplomaciji. Vzkipljive nravi, kakor pravijo, da je bil, in pa trmast in svojeglav, ni znal dolgo vzdržati na enem mestu. Po krajši epizodi v Pragi in Varšavi se je vrgel v politiko, kjer je pogorel, se prelevil iz liberala v monarhista in se skušal ustaliti doma, v Celju, tudi s poroko, a nemirni duh ga je vlekel dalje. Postal je konzul v Kairu, kasneje v Celovcu in na koncu v Bariju. Drugo vojno je preživel večji del v izgnanstvu v Jeruzalemu in Kairu, šest let ločen od svoje ljubljene žene Pepuše, ki jima bog ni naklonil otrok, ki sta si jih želela, da bi po vojni sprejel odločitev in se z ženo za vedno preselil v Argentino. Tu je tudi umrl. Žara z njegovim pepelom počiva na vojniškem pokopališču, kamor jo je po mnogih peripetijah skrivoma prenesla njegova vdova l. 1966, ko se je vrnila v domovino.