Kamra.si, 12. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. decembra 1892 se je v Gorici rodil Milko Kos, slovenski zgodovinar in geograf. Umrl je 24. marca 1972 v Ljubljani.  Rodil se je v Gorici očetu Francu in materi Mariji. V Gorici je obiskoval osnovno šolo in nato gimnazijo, ki jo je končal leta 1911. Na Dunaju je študiral zgodovino in geografijo; doktoriral je leta 1916. Kasneje je na Dunaju in v Parizu študiral še pomožne zgodovinske vede. Zgodovinar je bil že njegov oče, Franc Kos, in M. Kos se je za študij zgodovine odločil zgodaj. Njegova prva objava je bila razprava Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630, ki jo je kot srednješolec objavil leta 1911. Po študiju je v času prve svetovne vojne delal v arhivu na Dunaju, potem odšel na izpopolnjevanje v Pariz. Po vrnitvi je delal v rokopisnem oddelku knjižnice (današnje NUK), od tu pa se je začela akademska pot, ki je trajala dobrih štirideset let. Najprej kot docent za pomožne zgodovinske vede v Beogradu (1924), zatem kot izredni profesor na filozofski fakulteti v Zagrebu (1925). Leto kasneje je v Ljubljani na Filozofski fakulteti postal najprej izredni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede, leta 1934 pa redni profesor. Nekaj let je predaval tudi zgodovino Slovencev do 1918 in srednjeveško zgodovino Slovencev. Na fakulteti je delal do upokojitve. Poleg profesorskega dela je opravljal še številne druge funkcije: bil je dekan, prodekan, rektor, prorektor. Sodeloval je pri nastanku Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil je predstojnik oddelka za zgodovino na fakulteti, član združenj, društev in ustanov, sodelavec številnih zgodovinskih časopisov in publikacij, sodeloval je na kongresih in mednarodnih forumih. Upokojil se je leta 1965, vendar je potem predaval še dve leti. Umrl je v Ljubljani leta 1972. Dela:Pisal je knjige, ocene, clanke, razprave; bogata bibliografija obsega preko 350 del. Tu je omenjenih le nekaj: Brižinski spomeniki: uvod, paleografski in foneticni prepis (prevod

Kamra.si, 12. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. decembra 2018 je umrl dr. Ivan Stopar, slovenski umetnostni zgodovinar, konservator in kastelolog. Rodil se je 29. aprila 1929 v Ljubljani.  Dr. Ivan Stopar je sodil med ugledne slovenske umetnostne zgodovinarje in konservatorje, katerega delo ni bilo prepoznavno le v Sloveniji, temveč tudi širše v Evropi. To velja zlasti za grajsko arhitekturo, saj je sodil med utemeljitelje kastelologije na Slovenskem kot samostojne vede.Življenje in delo dr. Stoparja je bilo od leta 1964 tesno povezano z mestom Celje ter širšo celjsko regijo. Ob ustanovitvi Zavoda za spomeniško varstvo v Celju je   postal njegov prvi ravnatelj ter s trdim in vztrajnim delom organiziral in strokovno utemeljil spomeniškovarstveno službo najprej v celjski regiji, kasneje pa tudi v delu Zasavja in Posavja; postavil je tudi temelje Zavodovi dokumentaciji, ki je po obsegu in pomenu prerasla v trajen vir za proučevanje kulturne dediščine.Kot odgovorni konservator je vodil obnovo številnih spomenikov v Celju, med njimi opatijsko cerkev sv. Danijela, Knežji dvorec in Stari grad. Med prvimi konservatorji na Slovenskem je posvečal pozornost tudi historičnim urbanim celotam, tako je tudi za staro mestno jedro Celja že zelo zgodaj opredelil spomeniškovarstvene smernice za prenovo, ki so izhajale iz analize urbanističnega razvoja mesta: njegova študija Spomeniškovarstveni red za staro mestno jedro v Celju (Celjski zbornik 1968) je bila v svojem času pionirsko delo in v marsičem še danes ni presežena.Posebno mesto v njegovem delu imajo gradovi, izdelal je natančno topografijo gradov v vzhodni in osrednji Sloveniji.

Kamra.si, 11. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. decembra 1841 je v Kopru umrl Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil. Rodil se je 13. septembra 1772 v Kopru.   Francesco Andrea Elio Grisoni se je rodil v Kopru 13. septembra 1772 kot četrti otrok. Krstil ga je kanonik Don Ottavio Manzioli; krstna botra sta bila grof Giovanni Barbabianca in markiza Teresa, žena plemenitega Antea Gravisija, v prisotnosti markiza Elia Gravisija. Francesco je prva leta preživljal v krogu svojih sestra in staršev, pri enajstih letih, kmalu po očetovi smrti ( 5. aprila 1783), pa so ga poslali na šolanje v ugledno plemiško semenišče oziroma Collegio Tolomei v Sieno, kjer je preživel štiri leta. Odločitev, da so odraščajočega Francesca poslali tako daleč od doma, glede na to, da so njegovi vrstniki, tudi iz najuglednejših koprskih plemiških družin, večinoma obiskovali koprski Collegio dei Nobili, ni pojasnjena. Morda jo lahko pripišemo dejstvu, da je bil sienski Collegio Tolomei , zlasti v letih 1687 – 1778, ko ga je že drugič prizadel potres, med najprestižnejšimi na italijanskih tleh in da je bil njegov pokrovitelj in dobrotnik toskanski veliki vojvoda Leopold II. (1765-1790), kasnejši avstrijski cesar (1790-1792). Kot edini moški potomec je moral Francesco po svoji vrnitvi v Koper nemudoma prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti oziroma celotnega kapitala, ki je po opravljeni sodni cenitvi znašal okroglih 2 milijona kron. Posesti so vključevale parcele v okolici Kopra, obsežno posest Sv. Onofrija in solna polja na območju piranskega komuna, fevd Sv. Ivana v Dajli pri Novigradu in posesti v okolici Trevisa na območju beneške terraferme. Francesco je po vsej verjetnosti živel v družinski palači Sabini-Grisoni sredi Kopra, ki jo je že leta 1736 njegov oče podedoval po Sabinijih.

Kamra.si, 11. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. decembra 1872 je v Celju umrl Matija Vodušek, nabožni pisatelj, narodni buditelj in celjski opat. Rodil se je 13. januarja 1802 v Vodulah (pri Dramljah pri Celju).  Teologijo je študiral v Celovcu in bil za duhovnika posvečen leta 1825. Kot kaplan je služboval v Slovenskih Konjicah in na Ponikvi, kot upravitelj pa v Slovenskih Konjicah, Pišecah, na Sladki gori in v Špitaliču, kjer je v letih 1834-1838 opravljal tudi funkcijo župnika. Leta 1838 je postal ravnatelj Glavne šole v Celju in pridigar in ko je bil leta 1847 imenovan za opata, je poleg opravil, ki mu jih je nalagala nova funkcija, sodeloval s celjsko Narodno čitalnico, pisal pesmi in urejal Drobtinice. Slovensko narodnostno gibanje je imelo v njem močno oporo. Njegova delavnost je zaznamovala tudi obnovo in razvoj mesta, saj je med drugim sodeloval pri obnovi Glavne šole v Celju, na njegovo pobudo pa je bila v letih 1862-1865 preurejena in poslikana tudi cerkev sv. Maksimiljana. Užival je velik javni ugled in bil med verniki zelo priljubljen. Pri opisu slovesnosti ob obnovi cerkve na Vranskem leta 1846 je časopis Novice o njem zapisal: »Verh tega, de so zgovoren, razumen in pobožen govornik, so tudi iskren in izobražen Slovan.«   Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, 2010.   Pripročamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi802465/

Kamra.si, 9. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1871 se je na Igu rodil Fran Govekar, slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec. Umrl je 31. marca 1949 v Ljubljani.  Govekar velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu. Okoli 1895 je po Zolajevem in francoskem zgledu razglasil t. i. novo strujo. Sočasno je v slovensko slovstvo uvedel ideje naturalistične smeri, npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost. Rodil se je v učiteljski družini. Na Dunaju je s pomočjo Knafljeve štipendije študiral medicino, vendar je študij po osmih semestrih opustil. Leta 1897 se je vrnil v Ljubljano. Sledila je poroka z učiteljico Minko Vasič, Fran je postal tudi eden glavnih urednikov Slovenskega naroda. K sodelovanju je vabil tudi mlajše pisatelje, med njimi Ivana Cankarja. Leta 1901 se je zaposlil kot magistratni uradnik, kar je ostal do 1931. Medtem je urejal tudi revijo Slovan in bil gledališki intendant s podporo tedanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Javnemu mnenju navljub je namesto Cankarjevih dram uprizarjal svoje, zato je moral 1906 zaradi nepriljubljenosti odstopiti. Umrl je v Ljubljani 1949. Roman V krvi je poskus naturalističnega romana, ki pa se od svojega vzornika (Nana, Emile Zola) močno razlikuje. Medtem ko Zola upošteva tri vplive determiniranosti - dednost, okolje in čas, se Govekar kot navdušen študent anatomije omeji le na podedovane lastnosti. Močna pa je kritika meščanske družbe, F. Bohanec pravi, da »Slovenci do Govekarjevega romana nismo imeli tako ostre in žgoče kritike mladega nastajajočega slovenskega meščanstva.« Ravno tako v nasprotju z naturalizmom obsoja zaznamovane z dednostjo, namesto da bi jih opisoval s sočutjem. Glavna oseba v romanu Tončka je hči loteristke in javne grešnice; zaradi lepote se bogato poroči, nato se pusti zapeljati lažnivcu in na koncu pristane na dnu kot izgubljena dunajska prostitutka. Zaveda se svojega propada in svoje zaznamovanosti po materini strani. Vir: https://sl.wikiped

Kamra.si, 9. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1976 je v Celju umrl Konrad Gologranc, gradbenik, podjetnik in gasilec. Rodil se je 12. februarja 1887 v Celju.  Konrad Gologranc je predstavnik družine gradbenih podjetnikov, ki je v Celju zgradila več javnih in zasebnih stavb. Že njegov oče Ferdinand, ki izhaja iz okolice Vojnika, je zgradil Narodni dom, Sokolski dom ter več meščanskih hiš na Cankarjevi ulici, na Mariborski cesti pa leta 1893 tudi nadstropno hišo za svojo družino. Družinsko tradicijo je po Ferdinandu nadaljeval sin Konrad, ki je – tako kot njegov oče – tudi sam zgradil več hiš na Mariborski cesti, okoliško šolo (danes I. osnovno šolo), proizvodno halo tovarne emajlirane posode, stanovanjski vili za Westnove inženirje in uradnike ter stanovanja za delavce v Gaberju, leta 1926 pa je renoviral blagovnico Stermecki. Njegovo najbolj znano delo je verjetno izgradnja Ljudske posojilnice na Vodnikovi ulici. Monumentalno stavbo Ljudske posojilnice, katoliške posvetne ustanove, je Plečnik kot paralelo ljubljanski Vzajemni zasnoval z idejo, da bi dal mestu ob še vedno prevladujočih historičnih palačah, ki so nastale kot simboli močne navzočnosti Nemcev v Celju, sodoben videz, z njenimi gabariti pa je določil tudi merilo za pozidavo njene neposredne okolice. Stavba je bila zgrajena za dejavnosti banke, trgovine in stanovanj, imela pa je tudi gledališko dvorano. Z mislijo na lokalne gospodarske koristi so zidavo zaupali celjskemu gradbenemu podjetju Konrada Gologranca.Podjetniški duh je torej preveval več generacij. Konrad je imel okoli 80 redno in do 250 sezonsko zaposlenih. Ob stanovanjski hiši so stale pisarne in provizorij za obrt, za hišo pa tudi hlev za živino. Gologranc je večino dela opravljal na terenu; gradil je hiše za naročnike oziroma za trg, s posamezniki pa je imel letne pogodbe o vzdrževanju hiš, med drugim tudi z Westnom. V družini Konrada Gologranca, ki je živela v visokem pritličju, je bilo pet otrok. V nadstropju so v enem stanovanju živel

Kamra.si, 8. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...8. december 1975 - prvič izide pravljica Maček Muri Kajetana Koviča z ilustracijami Jelke Reichman.  To je pravljica o črnem mačku iz Mačjega mesta, o njegovi prijateljici Muci Maci, o mačjem razbojniku Čombeju in drugih mačkah iz Mačjega mesta. Pisatelj Kajetan Kovič je v kratki zgodbi odlično prikazal prisrčno ozračje mačjega sveta. Knjiga obsega šestindvajset strani, na katerih se zgodba prepleta s pesmimi. Popestrena je z ilustracijami Jelke Reichman. Kajetan Kovič je o Muriju napisal tudi radijsko igro, glasbeno in baletno pa so ga leta 1984 uprizorili in posneli za televizijo. Pesmi je uglasbil Jerko Novak, zapela pa jih je Neca Falk. Knjiga je prevedena v hrvaški, srbski, nemški in italijanski jezik. Izšla je v šestnajstih ponatisih (prvič je izšla leta 1984; zadnji ponatis leta 2007). Zgodba o Mačku Muriju je leta 1992 dobila nadaljevanje v knjigi Mačji sejem.

Kamra.si, 8. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...8. decembra 1910 se je v Novem mestu rodil Boris Andrijanič, slovenski farmacevt in gospodarstvenik. Umrl je 19. decembra 1993 v Novem mestu.  Družina izvira iz mesteca Bakar na Hrvaškem, od koder se je oče 1906 preselil v Novo mesto. Andrijanič je osnovno šolo obiskoval v Novem mestu (1917–21), gimnazijo (1921–29) v Novem mestu in Ljubljani, kjer je 1930 maturiral. Farmacijo je študiral v Zagrebu (1930–35) in 1935 diplomiral. Po državnem izpitu 1937 je postal magister farmacije. Zaposlen je bil v očetovi lekarni, ki jo je prevzel 1942. Avgusta 1943 je odšel v partizane, kjer je bil lekarniški referent 14. divizije VII. korpusa in od februarja 1944 referent za nabavo sanitetnega materiala pri sanitetnem odseku Glavnega štaba NOV in POS. Organiziral je več terenskih lekarn, osebno je vodil lekarno Planjava pri Babnem Polju. Februarja 1945 je postal vodja apotekarskega referata pri sanitetnem odseku baze Glavnega štaba NOV in POS za Dalmacijo, kjer je organiziral skladišča v Zadru in Splitu ter skrbel za pošiljke v Slovenijo. Ustanovil je lekarno v vojni bolnišnici Zadar. Žena Mara (r. Agnič) je bila s sinom Andrejem Dragom (Mišom) internirana v Nemčiji.