Borštnikovo srečanje, 5. september 2019 ― Kakšen je današnji pomen umetnostne kritike? Kaj lahko pripomoreta poglobljena kritiška diskusija in interpretacija umetnosti družbi, skupnosti(m), umetnosti na splošno ter tudi umetnikom in umetniškim praksam? David Levi Strauss, vodja programa umetnostne kritike na newyorški Šoli za vizualne umetnosti, je v eni od svojih razprav zapisal, da umetnost potrebuje zunanji prostor refleksije, razločevanja in povezanosti s svetom, ker ji sicer preti nevarnost, da bodo njene vezi z resničnim šibke, vezi z družbo pa bodo izginile. V preteklosti uveljavljeni pogled je kritiko opredelil kot polje privilegiranega razumevanja umetnosti, ki omogoča širši in globlji vpogled, razplastitev pomenov in pristopov, strategij in referenčnih okvirjev. Brez kritike, menijo nekateri avtorji, bi bila umetnost razvrednotena po nareku trga, pri čemer je njena vpetost v marketinške pogone privedla do kritiške krize, v kateri je bilo mogoče kritiko, pogosto upravičeno, označiti kot piarovsko dejavnost, neprofesionalno in oropano pravega namena. Še resnejši izziv za umetnostno kritiko nemara predstavlja izginjanje poglobljene refleksije družbenih in kulturnih pojavov ter smernic v današnjem času, ki ga nenazadnje ilustrira tudi vsesplošno krčenje medijskega prostora, namenjenega poglobljeni kritiki. Problematični položaj umetnostne kritike v knjigi Stanje umetnostne kritike: umetnostni seminar (Routledge, 2007) povzema Dave Hickey: "Kritika, ko je najbolj resna, skuša usmerjati spremembe, in ko se ne spreminja nič, ko nihče ne nasprotuje, kdo potrebuje kritiko?" Kakšne posledice za (slovenski) kulturni prostor bi imelo sprejetje teze, da v ozadju kaosa obsežne družbene krize mišljenja izginja tudi prostor resne refleksije umetnosti, ki ostaja preprosto prezrta in s tem nepomembna? Na posvetu, ki ga pripravljata Cankarjev dom in Festival Borštnikovo srečanje, želimo spodbuditi premislek o afirmativnih vidikih in pomenu umetnostne kritike za posamezna področja umetnosti. Prireditelji dogodka