Kamra.si, 11. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. aprila 2006 je v Ljubljani umrla Majda Sepe (roj. Bernard), slovenska pevka zabavne glasbe. Rodila se je 2. julija 1937 v Ljubljani.  Majda Sepe je bila ena najvidnejših pevk zlatega obdobja slovenske popevke. Njen mož je bil skladatelj Mojmir Sepe. Leta 1973 je zmagala na Slovenski popevki s skladbo Med iskrenimi ljudmi, leto kasneje pa s skladbo Uspavanka za vagabunde. 1983 je na I. mednarodnem zabavnoglasbenem festivalu mediteranskih držav v Aleksandriji s pesmijo Toplo, hladno morje (Jure Robežnik – Dušan Velkaverh – Robežnik) osvojila 1. nagrado. Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Majda_Sepe

Kamra.si, 11. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. aprila 1935 je v Ljubljani umrl Fran Krapež, slovenski mecen in lastnik kavarne v Ljubljani. Rodil se je 1. januarja 1864  na Otlici.  V Gradcu se je izučil za čevljarja. Kasneje se je posvetil gostinstvu. Na Kongresnem trgu v Ljubljani je imel prvo kavarno s slovenskim napisom (Narodna kavarna - National caffe), kot protiutež nemški Kazini pa je 1898 na Dvornem trgu odprl Narodno kavarno, ki jo je opremil arhitekt Ivan Jager, z njo pa sta bili leta 1903 združeni še restavracija Zlatorog in delikatesna trgovina. Med 1. svetovno vojno je organiziral vlak, ki je lačnim Ljubljančanom iz Vojvodine pripeljal hrano. Leta 1921 je prenovil in dogradil prostore nekdanje nemške Kazine ter ustanovil gostinsko podjetje Zvezda s kletjo, kavarno, verando restavracijo z vrtom in prostori za družabne dejavnosti. Bil je tudi ustanovitelj gostilničarske nadaljevalne šole, bolniške blagajne gostilničarjev, soustanovitelj sokolskega jezdnega odseka in pobudnik ustanovitve gostilniškega doma. Podpiral pa je tudi številne reveže in dijake ter pomagal študentom, ki so študirali v Pragi. Leta 1933 je postal častni meščan Ljubljane.  Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Krapež

Kamra.si, 11. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. aprila 1912 je v Trnji vasi pri Celovcu umrl Jakob Sket, slovenski pisatelj, pedagog in urednik. Rodil se je 2. maja 1852 se je v Mestinju (Šmarje pri Jelšah). Sket je v Gradcu študiral slovenščino, nemščino in klasično filologijo ter prav tam 1878 tudi doktoriral. Po doktoratu se je zaposlil na celovški gimnaziji, kjer je ostal do upokojitve leta 1908. Po njegovi zaslugi je za slovenske dijake postala slovenščina maturitetni predmet. Sket je nadaljeval delo A. Janežiča, sestavljal šolska berila in slovnice za vse razredne stopnje. Predelal je Janežičevo Slovensko slovnico, ki je v petih izdajah izšla od leta 1889 do 1911, in sestavil dve slovenski vadnici za Nemce ter slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček. Od leta 1881 do 1886 je bil urednik časopisa Kres, od 1889 do 1906 pa Mohorjeve družbe v Celovcu, od 1911 tudi njen ravnatelj.    

Kamra.si, 11. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. aprila 1875 se je v Beltincih rodil Ivan Baša (madž. Bassa Iván), slovenski rimskokatoliški duhovnik, pisatelj, dekan Lendave in prekmurski politični voditelj. Umrl je 13. februarja 1931 v Bogojini.  Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju in v Lendavi, gimnazijo pa na Madžarskem, nižjo v Kőszegu, višjo pa v Szombathelyju. Zatem je stopil v tamkajšnje bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1898, nato pa nastavljen za kaplana v kraju Sveti Martin ob Rabi na Gradiščanskem. Med leti 1898 in 1902 je kaplanoval pri Svetem Juriju v Prekmurju, od 1902 do 1905 pa ponovno na Gradiščanskem, v Rohoncu. Leta 1905 je bil imenovan za župnika v Novi Gori, tri leta zatem pa je zaprosil za, tedaj izpraznjeno, mesto župnika v Bogojini. Tam je nato ostal do svoje smrti. Kmalu po prihodu v Bogojino je začel z župljani graditi novo cerkev po načrtu znanega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, za kar mu pripisujejo izredne zasluge. Poleg tega je sodeloval pri ustanavljanju Kalendarja Srca Jezušovoga, Marijinega lista in Novin. Marijin list je nekaj časa tudi urejal. Sicer pa je vanj prispeval največ člankov. Leta 1928 je bil imenovan še za škofijskega duhovnega svetovalca za svojo cerkev, naslednje leto pa za upravitelja lendavske dekanije. Baši zasluge pripisujejo tako za skrb pri vzgoji duhovniških poklicev in katoliškega izobraženstva kot tudi za učno-vzgojno in narodnostno poslanstvo. Zelo pomembno delo za prekmursko pokrajino je namreč opravil s prevodom oziroma priredbo Katolicsanszkega katekizmusa za solare III. ̶ V. razreda, saj je bila ta knjiga kar nekaj desetletij skoraj edini učbenik v prekmurskih šolah v domačem jeziku. Vir: http://www.pomurci.si/osebe/ba%C5%A1a-ivan-/650/

Kamra.si, 10. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. aprila 1935 je v Ljubljani umrl Henrik Tuma, slovenski odvetnik, politik, publicist, planinec in jezikoslovec. Rodil se je 9. julija 1858 v Ljubljani. Henrik Tuma se je na ljubljanskem učiteljišču izučil za učitelja, svojo prvo službo pa je imel v Postojni (1876-1879). Leta 1880 se je odpravil v Trst, kjer je leto kasneje postal učitelj na nemški protestantski šoli. V Trstu ni dobil stalnega mesta, zato je se je vpisal na študij prava na Dunaj, po študiju pa se je vrnil v Ljubljano in postal koncipient pri odvetniku Wurzbachu, kjer je delal dve leti, nato pa odšel v Trst in delal kot pripravnik na deželnem sodišču. Leta 1889 je na Dunaju opravil sodniški izpit ter postal sodnik v Tolminu. Pet let kasneje se je poročil in se skupaj s soprogo preselil v Gorico. Leta 1897 se je upokojil in opravil odvetniški izpit. Leta 1901 je skupaj z Dragotinom Treom odprl odvetniško pisarno, kmalu pa je šel na svoje in imel lastno pisarno v Gorici, ki je delovala do leta 1924, ko se je preselil v Ljubljano.

Kamra.si, 10. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. aprila 1887 se je v Trebnjem rodil Pavel Golia (psevdonim Pavel Ludovikov), slovenski častnik, pesnik in dramatik. Umrl je 15. avgusta 1959 v Ljubljani. Končal je nižjo gimnazijo v Novem mestu in nato kadetnico v Karlovcu. Kot častnik je služboval v Trstu in Ljubljani. Leta 1914 je bil poslan na fronto v Galicijo, kjer je s svojo enoto prestopil na rusko stran. Leta 1917 je vstopil v rusko armado. Leta 1919 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je povsem posvetil književnosti in gledališču. Bil je dramaturg ter intendant gledališč v Ljubljani, Osijeku in Beogradu. Leta 1945 je postal upravnik Slovenskega narodnega gledališča, od leta 1953 pa je bil redni član SAZU. Objavljal je zbirke pesmi, drame ter gledališke igre za otroke.

Kamra.si, 9. april 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. aprila 1803 je v kraju Šurd na Madžarskem umrl Mihael Bakoš ali Miháo Bakoš (madž. Bakos Mihály), slovenski evangeličanski duhovnik, dekan, učitelj, pisatelj in prevajalec. Rodil se je  1742 v Šalovcih.  Najprej je obiskoval šolo v Domanjševcih, nakar je nanj v artikularnem kraju Nemescsó postal pozoren Štefan Küzmič, ki je v tistem času poučeval na tamkajšnji evangeličanski šoli. Pri njem je Bakoš končal t. i. latinsko šolo, nato pa odšel na evangeličanski licej v Šopron. Na znamenitem bratislavskem evangeličanskem liceju je uspešno končal študij v šolskem letu 1763/64, nakar je bil štiri leta vzgojitelj v Jeszenakovem licejskem internatu. Še pred letom 1771 naj bi se, najverjetneje kot učitelj, vrnil v artikularno mesto Nemescsó in tam ostal kot poznejši pastor vse do konca leta 1779. Zatem je v Šurdu postal Küzmičev naslednik kot tretji slovenski predikant, nato pa leta 1784 odšel v Križevce za pastorja, kjer je z veliko vnemo organiziral slovensko protestantsko bogoslužje. Med prekmurskimi Slovenci v Križevcih in okolici je služboval do sredine leta 1790, nato pa se je zaradi posebnih (neznanih) razlogov ponovno vrnil v Šurd. Tam je bil postavljen za sovodilnega člana slovenskih cerkva oz. za seniorja okoliških evangeliških pastorjev. Do smrti leta 1803 je po zgledu Štefana Kuzmiča deloval med usihajočim slovenskim življem in za slovenski živelj drugod. Med njegovimi deli izstopa zlasti pesmarica Nouvi Graduval (1789), ki je temeljni kamen Bakoševih prizadevanj, da bi se v prekmurskih evangeličanskih cerkvah utrdilo in izpopolnilo cerkveno petje, poleg tega je Bakoš s pesmarico ohranil pomemben del starega cerkvenopesemskega izročila. Omeniti pa velja tudi Bakoševa pisma prijatelju, svetovalcu in podporniku Mihaelu Institorisu Mošovskemu v letih 1771-1791, ki so dragocen vir za spoznavanje takratnih verskih, narodnostno-kulturnih in socialnih razmer v prekmurski evangeličanski skupnosti ter njene povezanosti s slovaškim