Kamra.si, 2. junij 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. junij 1846 - svečano odprtje železniške proge Gradec Celje »Kjer so pred enim letam še zeleni travniki in cveteči verti bili, zdej kolodvor (Bahn- hof) stoji, veličansko kot kakiga kneza poslopje, gré železnica (železna cesta), in hru- mejo železni sloni, hlaponi (Lokomotiven) imenovani. Že več dni poskušajo te železne konje, kakor jih kmetje okoli Celja imenujejo. Perpravljeni so že trije hlaponi, kteri imajo imena: Ocean, Grossglockner in Idria. 27. dan pretečeniga mesca je vikši ogleda c.k. železnice D. Ghega pervo poskušnjo s hlaponam storil in se od Marburga v Celje nazaj v dveh urah in 45 minutah perpeljal. Ko vihar dirjajo hlaponi do Marburga in nazaj; v Gradec nas bodo perhodnji mesec vozili. – Kaj druziga; imamo že lepo spomlad, ali bolj po pravim govoriti, vroče poletje. Žito visoko, hoste zelene, sadne drevesa in vinske gorice v cvetji rodovitno letino nam obetajo.« Tako je prihod prvega vlaka v Celje, 27. aprila 1846 opisal celjski zdravnik in dopisnik Novicam dr. Jožef Šubic. Železniško progo iz Gradca do Celja so svečano odprli na binkoštno nedeljo, 2. junija 1846, ko sta "opoldne z banderami ino s vencami okinčana hlapona pripeljala vozovlak, iz kojega se je veselo glasila turska musika štajarskega regimenta "Piret", ino v katerem se je pripeljalo bilo mnogo gospode iz Dunaja, Gradca ino Maribora.«

Kamra.si, 2. junij 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. junija 1962 je v Ljubljani umrl Fran Saleški Finžgar, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec. Rodil se je 9. februarja 1871.  Rodil se je v Doslovčah pri Breznici na Gorenjskem, v družini kajžarja in krojača. Doma se je reklo »Pri Dolencu«. Ljudsko šolo je obiskoval najprej v domači vasi na Breznici, nato v Radovljici, gimnazijo pa v Ljubljani. Novo mašo je imel 5. avgusta 1894. Po študiju bogoslovja je leta 1895 postal kaplan v Bohinjski Bistrici. Službeni kraji so se hitro menjavali (Jesenice, Kočevje, Idrija, Jošt nad Kranjem, Škofja Loka). V letih 1900 do 1902 je bil kurat v prisilni delavnici v Ljubljani, potem je  postal župnik v Želimljah pri Igu, leta 1908 v Sori in leta 1918 v Trnovem v Ljubljani. Kjer koli je služboval, je pomagal tudi pri gospodarskih zadevah in postal duša kulturnega življenja. Bil je kulturnik, predsednik Nove založbe, tajnik in urednik pri Mohorjevi družbi in urednik Mladike. Po upokojitvi 1936 je živel v Ljubljani. Kupil si je hišo na Mirju, v trnovski župniji. Tik pred koncem vojne mu je bomba uničila hišo, njega pa kar precej ranila. 

Kamra.si, 1. junij 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...1. junija 1884 se je v Radovljici rodil Ivan Vurnik, slovenski arhitekt. Umrl je 8. aprila 1971.  Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici. Med leti 1895-1904 je obiskoval gimnazijo v Kranju, med leti 1905-07 pa v Ljubljani. Arhitekturo je študiral na Dunaju. V letih 1911-12 je na pobudo M. Fabianija vstopil v mojstrsko šolo O. Wagnerja na Dunaju.  Po končanem študiju in opravljenem II. državnem izpitu je dobil štipendijo in odšel poleti za tri mesece v Rim. Tam je študiral predvsem antične in renesančne spomenike ter italijansko umetnost.

Kamra.si, 30. maj 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...30. maja 1862 se je v Dolenčici pri Javorjah pri Škofji Loki  rodil Anton Ažbe, slovenski slikar. Umrl je 6. avgusta 1905 v  Münchnu.  Anton Ažbe se je rodil v kmečki družini, večino svojih ustvarjalnih let pa je preživel v Münchnu. Mladi Anton ni bil primeren za delo na kmetiji, imel je težave s hrbtenico, bil je manjše rasti, težje je hodil, zato so ga poslali na uk v špecerijsko trgovino v Celovec. V tem času se je naučil tudi igranja na citre, kar mu je prišlo kasneje prav, ker se je v času študija tudi preživljal s poučevanjem igranja na ta instrument. Čeprav ga je družina sprva želela izučiti za trgovca, si je sam izbral umetniško pot. Danes je Ažbe v svetu še vedno naša najznamenitejša zgodovinska likovna osebnost, saj je v tujini deloval ne le kot umetnik, temveč tudi kot likovni pedagog. Ažbe se je učil v ljubljanski delavnici slikarja in freskarja Janeza Wolfa, sicer rojenega v Leskovcu pri Krškem, pri njem pa sta slikarske osnove dobila tudi Janez in Jurij Šubic iz Poljan. Ker je Wolf hitro opazil Ažbetovo nadarjenost, ga je jeseni leta 1882 s priporočilom poslal na dunajsko Akademijo za upodabljajočo umetnost. Konvencionalni način študija je Ažbeta razočaral, zapustil je Dunaj in se leta 1884 vpisal na akademijo v Münchnu, znano po sodobnih študijskih metodah. Ažbetov slikarski napredek je bil izjemen, šolanje pa je uspešno zaključil leta 1891. Na nasvet prijateljev Riharda Jakopiča in Ferda Vesela je v Münchnu že istega leta odprl lastno risarsko – slikarsko šolo. Od začetnih 20 učencev je zanimanje zanjo hitro naraslo na več kot sto. Študentje z akademije, nezadovoljni s konservativnim gledanjem in metodami uradne visoke slikarske institucije, so rajši zahajali v "svobodnejšo" šolo mojstra Ažbeta, kjer so bolj sproščeno prenašali na platno svoje zamisli. Zaradi Ažbetove pedagoške nadarjenosti, dobrodušnega značaja in dobrote (najrevnejše učence je šolal brezplačno) je kmalu postala zelo uspešna. Na njej so se šol

Kamra.si, 30. maj 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...30. maja 2006 je v Ljubljani umrl Boštjan Hladnik, slovenski filmski in gledališki režiser. Rodil se je 30. januarja 1929 v Kranju.  S fotografijo se je pričel ukvarjali že v zgodnji mladosti, očaranost s fotografijo in filmom pa se je stopnjevala  v naslednjih letih, ko je opravil tečaj za filmskega operaterja (1946) in tečaj za snemanje. Prvi vrh je dosegla z nakupom 8 mm kamere in s prvim amaterskim filmom Deklica v gorah (1947), za katerega je 1952 prejel prvo nagrado na festivalu amaterskega filma v Salernu.Leta 1955 je diplomiral iz režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Študij je zaključil z režijo gledališke predstave Gospodična Julija, za katero je dobil  prvo nagrado na mednarodnem festivalu v Erlangenu. Leta 1954 sta se s Primožem Kozakom odpravila v Francijo, drugič (1957) je šel Hladnik sam, okrepljen s petmesečno francosko štipendijo in zaljubljen v novi val. Ostal je tri leta in sodeloval pri filmih, ki so jih režirali Claude Chabrol, Philippe de Broca, Robert Siodmak. Prijateljeval je  z Volkerjem Schlöndorffom.Sled novega vala in film noira je zelo prepoznavna v Hladnikovem prvem celovečercu Ples v dežju, ki je v času nastanka (1961) s svojo temačno brezizhodnostjo naletel na negativen odziv publike, kritika pa je bila razdvojena.Delo je nadaljeval  s snemanjem filma Peščeni grad (1962). Ta čas ga je k sodelovanju povabil nemški producent Egon Habe, s katerim sta sodelovala naslednja tri leta. Kot prvi slovenski režiser je posnel celovečerec za tujega producenta (Erotikon 1963).Po vrnitvi domov je posnel Sončni krik (1968). Pesimizma ni več,  publiko pa je pritegnil  in izzval  s sproščenim odnosom do seksualne tematike. Kazanje ogledala »konzervativni« domači publiki je zaznavno tudi v Hladnikovem naslednjem fimu Maškarada (1971), ki ga je pred predvajanjem cenzura dodobra oklestila, integralna verzija filma pa je prišla na filmska platna šele enajst let po nastanku.(1982). V plodnih sedemdeset