Kamra.si, 12. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. novembra 1930 je v Celju umrl Peter Majdič, trgovec in mlinar. Rodil se je 12. februarja 1862 v Jaršah pri Mengšu.  Peter Majdič izhaja iz ugledne mlinarske družine, ki je sprva živela v Jaršah pri Mengšu. Po zaključenem osnovnem in strokovnem šolanju se je sprva zaposlil v očetovem mlinu, leta 1888 pa mu je le-ta na Spodnji Hudinji pri Celju od švicarskega podjetnika Lutza kupil parni mlin. S tem začetnim kapitalom je začel uspešno pot samostojnega podjetnika in kmalu prerasel v najpomembnejšega slovenskega industrialca in posestnika v Celju. Majdičev mlin je bilo prvo večje celjsko podjetje, ki je bilo povsem v slovenskih rokah. To je bilo zlasti pomembno v času, ko so Slovenci na gospodarskem in političnem polju šele začeli zavzemati položaje, ki jih je prej zaznamoval nemški monopol.

Kamra.si, 11. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. novembra 1910 se je v Martinju rodil Lojze Kozar, duhovnik, pisatelj in prevajalec. Umrl je 29. aprila 1999 v  Odrancih. Rojen je bil v Martinju na Goričkem, po nekaj razredih osnovne šole je začel obiskovati gimnazijo v Murski Soboti, ki jo je dokončal na Ptuju. Po študiju bogoslovja v Mariboru je bil l. 1936 posvečen v duhovnika. Sledile so službe prefekta v dijaškem semenišču v Mariboru ter kaplana v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med 2. sv. vojno je moral na službeno mesto v Körmend na Madžarskem, konec l. 1945 pa je po nekajmesečnih vmesnih postajah postal župnik v Odrancih. Tu se je začela njegova trnova pot za graditev nove cerkve, tudi s tragično nesrečo, ki so jo l. 1967 vendarle dokončali.Lojze Kozar je začel objavljati leposlovne črtice že pred 2. sv. vojno v Kalendarju Srca Jezušovoga in Novinah. Po vojni je objavljal v Mohorjevem koledarju, Novi poti in koledarju Stopinje, ki jih je dolga leta tudi urejal. Prvo samostojno povest v knjižni izdaji Takšen prag pa je objavil l. 1962. Sledili so romani Pajkova mreža, Materina ruta, Vezi in zanke, Licenciat Janez, Premakljivi svečnik, Topla babičina dlan (nadaljevanje Materine rute), Kamen in srce, avtobiografska proza Neuničljivo upanje, roman Njene postaje ter izbor črtic Moji konjički, v katerih opisuje svoje otroštvo in se spominja drugih dogodkov iz svojega življenja. Napisal je več verskih priročnikov, zbiral pa je tudi ljudske pesmi iz Prekmurja in Porabja.Literarna zgodovina uvršča Kozarjevo pisanje v t. i. večerniško, mohorjansko prozo. Oznaka je dolga leta veljala za manj vredno branje, še posebej za »izobražence«. Vendar pa danes njegove romane že postavljajo ob bok Jurčiču, Finžgarju, Jalnu in drugim pisateljem s sorodno tematiko. Podobno kot oni se je znal vživeti v preprostega človeka z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi platmi, vživel se je v svoje domače goričko okolje in ga prikazal takšno, kot je od nekdaj bilo. Iz vseh del veje tisto,

Kamra.si, 9. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. novembra 1835 se je v Dvorju pri Cerkljah na Gorenjskem rodil  Davorin Jenko, slovenski skladatelj in dirigent, član Srbske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 25. novembra 1914 v Ljubljani.  Ljudsko šolo je obiskoval v Kranju in Ljubljani. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Višjo gimnazijo je obiskoval v Trstu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je leta 1861 napravil tudi prvi državniški izpit. Glasbe se je v Ljubljani učil pri Mašku in Riharju. V Trstu sta ga poučevala Sinico in Ricci. Med leti 1859-62 je bil prvi pevovodja Slovenskega pevskega društva na Dunaju.V tistem času je napisal nekaj pesmi posebej za zbor in jih tudi izvedel. Prva je bila Pobratimija, sledil ji je Mornar. 16. maja 1860 je napisal znano pesem Naprej, zastava slave!, ki je kasneje postala slovenska himna. Prvič je bila izvedena 22. oktobra 1860 na besedi Slovenskega pevskega društva v dvorani “pri Sperlu” na Dunaju. V četrtem letniku študija prava mu je ravnatelj dunajskega konservatorija Helmsberger ponudil mesto pevovodje pri Srbskem cerkvenem pevskem društvu v Pančevem. Jenko je ponujeno mesto sprejel. Tam je ostal dve leti. Med leti 1865-77 je vodil Beograjsko pevsko društvo. Že leta 1871 pa je postal dirigent v Narodnem gledališču v Beogradu, kjer je ostal do leta 1902. Po letu 1910 se je vrnil nazaj v Ljubljano, kjer je sodeloval v čitalniškem glasbenem življenju. Bil je pomemben za razvoj zgodnjega obdobja srbske glasbe, uvršča se med začetnike srbskega nacionalnega glasbenega stila, ki ga je realiziral S. Mokranjac in slovenske romantike. Na začetku ustvarjalne poti je pisal predvsem zborovske (vokalne) skladbe. Po selitvi v Srbijo je začel pisati tudi instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okrog 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče, med drugimi tudi glasbo za Vračara, ki šteje za predhodnico srbske operete in glasbo za igro Pribislav in Božana, ki je bila skoraj že prava romantična opera. Vir: htt

Kamra.si, 6. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...6. novembra 1814 se je rodil (Antoine-Joseph) Adolphe Sax, izumitelj saksafona. Umrl je 4. februarja 1894. Tako kot njegov oče, Charles-Joseph Sax, je bil tudi Adolphe izdelovalec glasbil. S to obrtjo se je začel ukvarjati v mladosti in pri petnajstih že sodeloval na tekmovanju izdelovalcev instrumentov. Hkrati pa je študiral tudi flavto in klarinet na Kraljevi pevski šoli v Bruslju. Medtem ko je njegov oče izdeloval konvencionalna glasbila, da je lahko prehranil družino, je Adolphe pričel z akustičnimi raziskavami in z oblikovanjem novih inštrumentov, pri dvajsetih pa je svoj izdelek prvič patentiral. Šlo je za izboljšavo basovskega klarineta. Leta 1841 se je preselil v Pariz, kjer je skonstruiral mnogo instrumentov in jih poimenoval po sebi, poleg razvpitega saksofona še sakshorn (ali saksofonski rog), sakstrobento itd. Leta 1840 skonstruirani saksofon je bil zaradi svoje značilne barve zvoka kmalu uporabljen v glasbenih zasedbah. Eden prvih skladateljev, ki ga je vključil v svojo partituro, je bil Hector Berlioz (1842). Instrument je bil patentiran šele, ko so bile skonstruirane tudi vse njegove različice glede na obseg tonskih višin, ki jih je lahko proizvajal. Med skladatelji resne glasbe, ki so prvi uporabljali ta instrument v svojih skladbah so predvsem francozi: Maurice Ravel (v orkestraciji skladbe »Slike z razstave«, Modesta Mussorgskega), Jules Massenet, Georges Bizet, Camille Saint-Saëns in drugi.