Kamra.si, 20. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...20. novembra 1598 je umrl Adam Bohorič, slovenski protestant, slovničar in šolnik. Rodil se je ok. leta 1520 v okolici Brestanice.  Po končanem študiju jezikoslovja in glasbe v Wittenbergu je v letih 1551–1563 vodil svojo šolo v Krškem. Leta 1565 jo je zaprl in na povabilo Primoža Trubarja in Sebastijana Krelja postal ravnatelj stanovske šole v Ljubljani (sedaj Klasična gimnazija v Ljubljani).[5] Šolo je vodil do upokojitve leta 1582, v obdobju 1595–1598 pa je bil začasni ravnatelj. Šoli je napisal tudi šolski red in določil slovenščino za občevalni in poučevalni jezik na začetni stopnji. Ko so po ukazu nadvojvode Ferdinanda leta 1598 šolo zaprli, je bil Bohorič izgnan iz domovine in je istega leta umrl v Nemčiji. Leta 1584 je v Wittenbergu izdal prvo slovensko slovnico Zimske urice proste (Arcticae horulae succisivae), ki je bila napisana v latinščini (prevedel jo je Jože Toporišič leta 1987). V uvodu brani slovensko jezikovno samostojnost proti nemščini in opozarja na njeno povezavo s slovanskimi jeziki. Zatem sledi v latinščini razložena slovnica slovenskega jezika. Sestavljata jo dva večja dela, od katerih prvi obsega pravopis, besedoslovje in oblikoslovje, drugi pa skladnjo. Našteta so tudi načela črkopisa, ki se po njem imenuje bohoričica. Slovnica je bila napisana po zgledu latinske slovnice Philippa Melanchtona, zato je izpustila nekatere značilnosti slovenščine, vendar je kljub temu ostala v veljavi dobrih dvesto let. Adam Bohorič je okoli leta 1571 revidiral Juričičev prevod Spangenbergove postile, okoli leta 1580 je napisal dva šolska spisa, ki pa dandanes nista ohranjena. To sta Elementale Labacense in Nomenclatura trium linguarum. Prvi spis je latinski, nemški in slovenski abecednik. Nomenclatura trium linguarum pa je slovarček v treh jezikih, ki je bil namenjen učenju latinskih besed ob slovenščini ali nemščini. Napisal je tudi delo Otročja tabla okoli leta 1580 in Otročja pejsem, kedar se zjutra vstane ali zveče

Kamra.si, 19. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...19. novembra 2010 je v Celju umrla Darinka Pavletič-Lorenčak, slovenska slikarka. Rodila se je 30. decembra 1924 v Rečici ob Paki. Darinka Pavletič-Lorenčak se je Ivanu Pavletiču iz Trsta in Ani Pavletič (roj. Podberšič) iz Vrtojbe kot četrti otrok rodila 30. decembra 1924 v Rečici ob Paki. Leta 1927 sta se starša, Primorca, naselila na Polzeli na Žagi; mati je delala v tovarni nogavic, oče pa je čevljaril, slikal, rezljal, prepeval, se ukvarjal z amaterskim gledališčem. Darinkini spomini na otroštvo razkrijejo, kaj je bilo tako usodno, da se je čez leta zapisala likovni umetnosti. Takole je zapisala v svojih spominih: Tedaj je bilo moje zanimanje za očetovo, čeprav amatersko delo, le radovednost. Še zdaleč nisem pomislila, da bi tudi sama kaj podobnega počela. V šoli se namreč pri tem predmetu nisem nikoli posebno izkazala. Bilo je že v petem razredu, ko se je zgodilo. Nadučitelj Polanc, ki je bil obenem tudi vedno učitelj petega razreda, se je ustavil pred mojo klopjo. Dolgo je opazoval risbo, narisano z navadnimi barvnimi svinčniki. Še danes vem. Bil je šopek cvetja v vazi. Ko je tako molče stal za mojim hrbtom, mi je postalo nerodno in odložila sem barvice. "To si pa dobro narisala." Bilo je vse, kar mi je rekel, a šele mnogo let kasneje sem se zavedela, da so bile te besede usodne za mojo kasnejšo odločitev. Od tega dne dalje sem porabila vsak košček papirja, ki se je slučajno znašel pri hiši. Po končani osnovni šoli na Polzeli je Darinka Pavletič-Lorenčak nadaljevala šolanje na gimnaziji v Celju - tedaj je to bila nižja gimnazija ali zadnji štirje razredi sedanje osemletke - in tam so jo risanja učili znani celjski slikarji: Miroslav Modic, Albert Sirk in Cvetko Ščuka. A pot do ljubljanjske akademije je bila še dolga - otroštvo je prekinila druga svetovna vojna.