Zgodovinski popis obče javne bolnice v Brežicah (1922)

ZAC, 8. januar 2021 ― V rubriki Iz hiše pisanih spominov predstavljamo zanimiv dokument, ki je nastal v letu 1922, skozi opise prvih let delovanja brežiške bolnišnice pa med drugim beremo tudi o epidemiji in potresu. V fondu SI_ZAC/1056 Splošna bolnišnica Brežice hranimo dokument Zgodovinski popis obče javne bolnice Brežice. Gre za kratek oris izpostavljenih dogodkov po posameznih letih od […] The post Zgodovinski popis obče javne bolnice v Brežicah (1922) first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

Zgodovinski popis obče javne bolnice v Brežicah (1922)

ZAC, 8. januar 2021 ― V rubriki Iz hiše pisanih spominov predstavljamo zanimiv dokument, ki je nastal v letu 1922, skozi opise prvih let delovanja brežiške bolnišnice pa med drugim beremo tudi o epidemiji in potresu. V fondu SI_ZAC/1056 Splošna bolnišnica Brežice hranimo dokument Zgodovinski popis obče javne bolnice Brežice. Gre za kratek oris izpostavljenih dogodkov po posameznih letih od […] The post Zgodovinski popis obče javne bolnice v Brežicah (1922) first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

Trajnostni projekt »Sladkosti na drevesih: Mariborski keksovec« ob Mednarodnem dnevu strpnosti

Kamra.si, 8. januar 2021 ― V decembru 2020 je Hortikulturno društvo Maribor v sodelovanju z Mariborsko knjižnico izpeljalo prav poseben projekt. Pred vhodom v Knjižnico Rotovž na Rotovškem trgu v Mariboru raste šest dreves vrste Cercidiphyllum japonicum (japonski cercidifil). Njihova posebnost je listje, ki ima sprva ovalno, nato pa srčasto obliko, obenem pa prav posebno aromo, ki spominja na karamelo ter cimet. Vonj pride do izraza posebno tedaj, če odpadli list pomanemo med prsti. Ker mnoge spominja na palačinke, medenjake ali piškote, se je v Hortikulturnem društvu Maribor porodila zamisel, da drevo poimenuje Mariborski keksovec. V sodelovanju z Vrtcem Ivana Glinška Maribor ter stanovalci Doma za starejše Tezno so drevesa okrasili z okraski, ki simbolizirajo piškote, da bi mimoidoče na ta način opozorili na poseben zeleni zaklad mesta Maribor.

5. januarja 2012 je na Ptuju umrl Jakob Emeršič, bibliotekar, prevajalec, pesnik, literarni zgodovinar in ljubiteljski zgodovinar

Kamra.si, 5. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 2012 je na Ptuju umrl Jakob Emeršič, bibliotekar, prevajalec, pesnik, literarni zgodovinar in ljubiteljski zgodovinar. Rodil se je 30. junija 1940 v Gradišču (Svetem Andražu v Halozah).  Rodil se je v skromnih razmerah v haloški viničarski družini očetu Antonu, viničarju in priložnostnemu zidarju, ter materi Veroniki. Njegovo otroštvo so zaznamovali prezgodnja materina smrt in številne selitve. Odraščal je samosvoje in brez posebnih vzpodbud za učenje in branje. Kljub temu je že kot otrok prebiral vse, kar mu je prišlo pod roke. Njegovo ljubezen do knjig je močno zaznamovalo bivanje v Trnovski vasi, kjer je prebiral knjige iz župnijske farne knjižnice, kot dijak ptujske gimnazije pa je postal redni obiskovalec knjižnice na Ptuju. Ob študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani je veliko bral ter si širil obzorja s počitniškimi deli v Franciji in Nemčiji. Veliko je tudi pisal ter sodeloval pri izdajah strokovnih in znanstvenih publikacij.Kot diplomant primerjalne književnosti in literarne teorije se je leta 1967 zaposlil v Ljudski in študijski knjižnici Ptuj (od leta 1993 Knjižnici Ivana Potrča), kjer je z izjemo enega leta prebil vsa svoja službena leta. Kot domoznanec je s svojim strokovnim delom pokrival mnoga področja in kmalu postal nepogrešljiva stalnica kulturnega življenja na Ptuju in eden najbolj znanih ptujskih knjižničarjev. Posebej prepoznaven je bil kot bibliograf; njegovo delo Gradivo za bibliografijo Ptuja in okolice, ki ga je objavil leta 1985, je še danes nepogrešljiv pripomoček številnim raziskovalcem. Objavil je več samostojnih del in številne članke o znamenitih osebnostih, župnijah, šolah, knjižnicah in knjižničarstvu, bil je tudi prevajalec iz nemščine, francoščine, hrvaščine in angleščine. Po upokojitvi leta 2003 se je posvetil urejanju Provincijske knjižnice minoritskega reda na Ptuju, še posebej obdelavi dragocenih starih knjig, ki jih hrani minoritska knjižnica.Poleg strokovnega dela je pisa

5. januarja 2002 je na Jesenicah umrl Jaka Čop, gornik in fotograf

Kamra.si, 5. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 2002 je na Jesenicah umrl Jaka Čop, gornik in fotograf. Rodil se je 26. oktobra 1911 na Jesenicah.  Izhaja iz znane planinske družine Čopov. Njen najbolj znani član je prav gotovo alpinist, gorski vodnik in reševalec, Joža Čop. Tudi Jakov oče Jakob je bil velik ljubitelj gora. Kot gorski vodnik je obiskal številne vrhove. Dolgo let je bil gospodar koče na Golici, leta 1934 pa med ustanovitelji in odborniki jeseniške podružnice Slovenskega planinskega društva. Mati Ivana, je bila lastnica kavarne sredi Jesenic, ki je delovala do konca druge svetovne vojne. To je bil razlog, da je bil Jaka po osnovni »izobrazbi« natakar. Za ta poklic se je po opravljeni meščanski šoli na Jesenicah in gostinski šoli v Ljubljani praktično uril v znani ljubljanski kavarni »Zvezda«. Zaradi poškodbe kolena pa ga ni mogel opravljati.  Zaposlil se je v jeseniški železarni, kjer je do upokojitve delal v tehničnem biroju. Domača kavarna je bila shajališče in zbirališče številnih znanih planincev, ki so polni doživetij z gora v Jaku budili radovednost in ljubezen do planinskega sveta. Ko se je zaposlil je ves svoj prosti čas preživel v gorah. »Od mladosti sem si želel, da bi v življenju nekaj ustvaril. Kar koli, samo da ne bom predmet samemu sebi. S fotografijami in gorami sem srečal lepo priložnost«. Prvo fotografijo je posnel pri desetih letih. Vzornik mu je bil jeseniški fotograf Fran Pavlin. Za prvi motiv s pravo krajino je izbral Plavški Rovt s kmetijo in zadaj na modrem nebu kot sneg svetlo goro. »Ves v pričakovanju sem razvijal ploščo: počasi se je pokazala krajina, kmetija,…gore pa od nikoder… Krivil sem aparat, ploščo in razvijanje.« Po tem neuspelem poizkusu se je včlanil v fotoamaterski odsek Turistovskega kluba Skala na Jesenicah in že po nekaj letih so bili vidni prvi uspehi.  Po drugi svetovni vojni je sodeloval na mnogih razstavah doma in v tujini in na njih za svoje fotografije prejel različna odlikovanja. Še posebej se je njeg

5. januarja 1852 se je v Senožečah rodil Fran Serafin Vilhar (Kalski), slovenski skladatelj, pianist, orglar in zborovodja

Kamra.si, 5. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 1852 se je v Senožečah rodil Fran Serafin Vilhar (Kalski), slovenski skladatelj, pianist, orglar in zborovodja. Umrl je 4. marca 1928 v Zagrebu. Fran Serafin Vilhar je bil rojen 5. januarja leta 1852 kot šesti med devetimi otroki Miroslava Vilharja in njegove žene Josipine Dejak. Večino svoje mladosti je preživel na očetovem gradu Kalec pri vasi Zagorje na Pivškem. Razen nekaj let se je šolal pretežno doma ob pomoči domačih učiteljev, izpite pa je polagal na gimnaziji v Trstu. 

5. januarja 1858 je umrl grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski feldmaršal

Kamra.si, 5. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 1858 je v Milanu umrl grof Johann Josef Wenzel Radetzky von Radetz, avstrijski feldmaršal češkega rodu. Rodil se je 2. novembra 1766 se je na gradu Třebnice (Češka).  Rodil se je v češki plemiški družini in že kot otrok kmalu ostal brez staršev. Do svoje smrti ga je vzgajal ded, po njegovi smrti pa je Josef odšel na Dunaj, kjer je začel obiskovati Terezijansko akademijo. Leta 1785 je vstopil v avstrijsko vojsko kot kadet, leta 1787 pa je dobil čin poročnika kirasirjev. Radetzky se je leta 1797 poročil s tržiško grofico Frančiško Romano von Strassoldo - Grafenberg, v zakonu se jima je rodilo osem otrok. Med letoma 1807 in 1819 je občasno živel na gradu Neuhaus v Tržiču, ki ga je skupaj s posestvom kupil od svoje tašče. Njegovi finančni in moralni pomoči mestu so se prebivalci oddolžili tudi s panoramsko pešpotjo imenovano »Radetzkyjeva pot«. Nazadnje je Tržič obiskal 25. septembra 1852. V letu 1852 je ostareli maršal od cesarja Franca Jožefa v dosmrtno uporabo prejel Tivolski grad, ki ga je prenovil, uredil grajski park in ga odprl za javnost. S svojo enoto je začel službovanje v turški vojni, kasneje pa je bil premeščen na območje današnjega Beneluksa. Leta 1795 je sodeloval v bitki na Renu ter kasneje na ozemlju Italije, kjer je sodeloval v bojih proti Napoleonovi vojski. Tam je napredoval in dobil čin majorja. Leta 1799 je imel že čin polkovnika, ko je bil ranjen v bitki pri Marengu. Leta 1801 je bil povišan v viteza, samo štiri leta pozneje pa je dobil čin generalmajorja. Leta 1812 je dobil poveljstvo nad novo ustanovljenim 5. huzarskim polkom. Med letoma 1809 in 1812 je bil tudi poveljnik glavnega štaba oboroženih sil, a je s položaja odstopil, ker ni dobil denarja za reorganizacijo vojske. Leta 1813 je nastopil službo poveljnika štaba pri feldmaršalu Schwarzenbergu in imel veliko vlogo pri oblikovanju taktike za bitko pri Leipzigu. Sodeloval je tudi na dunajskem kongresu. Po kongresu je Radetzky skorajda izgin

5. januarja 1848 se je v Motniku rodil Gašper Križnik, slovenski etnolog in jezikoslovec

Kamra.si, 5. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...5. januarja 1848 se je v Motniku rodil Gašper Križnik, slovenski etnolog in jezikoslovec. Umrl je 26. novembra 1904 v Motniku. Gašper Križnik se je rodil 5. januarja 1848 kot prvi otrok siromašnih kmečkih staršev na Beli št. 3 pri Motniku. Rojstna hiša, po domače pri "Španu" stoji med ruševinamu motniškega gradu in farno cerkvijo sv. Jurija ter podružnično cerkvijo sv. Magdalene. Že leta 1850 se je to naselje preimenovalo v Zgornji Motnik. Hiša v kateri še vedno živijo potomci njegovega brata, ima sedaj številko Motnik 28. Gašper Križnik ni hodil v šolo, ampak se je sam naučil pisati in brati. Sam v pismu omenja, da je bil samouk in da so ga vzgajale knjige in revije. V Motniku je takrat bila organizirana šola, vendar jo je bilo treba plačevati, za kar pa ni na revni kmetiji ni bilo denarja. Že v mladosti je Križnik, morda pod vplivom motniškega učitelja Franceta Sajovica, začel izpisovati stare motniške listine, zbirati slovstveno folkloro in zapisovati ustno izročilo, ki se nanaša na zgodovino in šege trga Motnik in njegove okolice. V Motniku se je priučil čevljarskega poklica, ki ga je pogosto opravljal po hišah na gorskih kmetijah, kjer so bile številne kmečke družine. Znan je bil kot dober čevljar, ki je znal narediti tudi nove čevlje in škornje. Ker je zaslužek zadoščal le za preživetje, je čevljarsko delo dopolnjeval z zbiranjem pesmi in pripovedk, zgodovinskih podatkov, izvorov imen, skratka zapisal je vse, kar se mu je zdelo zanimivo. Za zapise, ki jih je dobival je le redko dobival plačilo. Zbrano gradivo je v pošiljal različnim ustanovam, ki so v njegovem času zbirale in objavljale narodno blago, največ pa Slovenski matici, ki je bila kot društvo za izdajanje znanstvenih in leposlovnih del ustanovljena leta 1864. Bil je tudi član zagrebškega Društva za povestnicu jugoslavensku (hr), ki je bilo predhodnik 1866 ustanovljene Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (danes Hrvaška akademija znanosti in umetnosti).

4. januar 1797 - izšla prva številka prvega slovenskega časopisa Lublanske novice

Kamra.si, 4. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...4. januar 1797 - izšla prva številka prvega slovenskega časopisa Lublanske novice Lublanske novice so izhajale najprej kot poltednik, nato pa kot tednik od 4. januarja 1797 do 27. decembra 1800 in veljajo za prvi slovenski časnik. Razvile so se iz pratikarske tradicije. Pobudo za časnik je dal Žiga Zois, uresničil pa jo je Valentin Vodnik, ki je bil tudi urednik, pisec, prevajalec in tehnični oblikovalec. Lublanske novice so izhajale v 100 izvodih, rednih naročnikov je bilo 33. V treh letih je izšlo 12.000 izvodov na 78.000 straneh. Okvirno so sledile Wiener Zeitungu, idejno pa novim razsvetljenskim in rodoljubnim idejam. Objavljale so zabavne in poučne vsebine ter novice iz politike, gospodarstva in kulture. Za ta čas so bile dokaj aktualne, saj so imele pri objavljanju novic štiridnevno zamudo.

1. januarja 1913 se je v Štukih pri Ptuju rodil Ivan Potrč, slovenski pisatelj, dramatik in urednik

Kamra.si, 1. januar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...1. januarja 1913 se je v Štukih pri Ptuju rodil Ivan Potrč, slovenski pisatelj, dramatik in urednik. Umrl je 12. junija 1993 v Ljubljani.  Ivan Potrč velja za enega izmed vodilnih pisateljev socialnega realizma pri nas. Ob pisateljevanju je deloval kot novinar in urednik, aktivno pa je bil vključen tudi v takratno družbeno in politično dogajanje. Rodil se je kot drugi izmed desetih otrok v kmečki in mlinarski družini. Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo na Ptuju (1926–1934), kjer se je vključil v komunistično gibanje. Zaradi komunističnega delovanja je bil malo pred maturo iz gimnazije izključen in bil slabo leto zaprt v ljubljanskih zaporih (1934). Gimnazijo je kasneje končal z opravljanjem izpitov.

Arhiv arhivalije meseca leta 2021

Arhiv RS, 1. januar 2021 ― Spletno rubriko Arhivalija meseca v Arhivu Republike Slovenije pripravljamo od januarja 2011. Namenjena je popularizaciji arhiva in arhivskega gradiva. Predstavljamo tisto arhivsko gradivo oziroma dokumente, ki so vizualno ali vsebinsko posebej zanimivi, na novo prevzeti v arhiv ali doslej spregledani, povezani z raznimi obletnicami, aktualnim dogajanjem v družbi in še mnogo več. V nadaljevanju najdete arhivalije meseca leta 2021.

Družabne prireditve v času Ljubljanskega kongresa

Arhiv RS, 1. januar 2021 ― V letošnjem letu obeležujemo 200. obletnico kongresa Svete alianse, verjetno najpomembnejšega diplomatskega dogodka, kar jih je kdaj gostila Ljubljana. Kranjske deželne oblasti in ljubljanski meščani niso bili del visoke politike, vključeni pa so bili v organizacijo kongresa, poskrbeli so za nastanitev visokih gostov in njihovo družabno življenje. V Arhivu Republike Slovenije hranimo glede na pomembnost kongresa relativno malo arhivskega gradiva. To se nanaša na prihod in nastanitev članov kongresa in njihovega spremstva ter organizacijo plesnih večerov. Izbrali smo povabilo na štiri predpustne plese v ljubljanski redutni dvorani.

31. decembra 1902 je v Celju umrl Gustav Stiger, celjski župan

Kamra.si, 31. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. decembra 1902 je v Celju umrl Gustav Stiger, celjski župan. Rodil se je 2. maja 1848 v Celju.   Stigerji so bili ena najbolj znanih celjskih nemških trgovskih družin. Gustav je bil že leta 1879 izvoljen v celjski občinski odbor, leta 1888 postal podžupan, po smrti dolgoletnega župana Neckermanna v letu 1893 pa celjski župan. Na tem mestu je ostal vse do 25. julija 1902, ko je zaradi zdravstvenih razlogov odstopil s položaja. Njegov odstop je veljal kot začasen, vendar se v aktivni vlogi ni več vrnil v občinski odbor. Šele po njegovi smrti ga je v polni meri nadomestil dotedanji podžupan in namestnik Julius Rakusch, nekaj mesecev pred smrtjo pa ga je občinski odbor odlikoval s častnim meščanstvom. Izrazit čut za poslovnost in organizacijo je zaznamoval tudi njegovo upravljanje mestnega proračuna. Veljal je za odličnega gospodarja, ki je daljnovidno poskrbel za nekatere temeljite izboljšave mestne infrastrukture in imel velik čut za urejenost mesta ter razvoj turizma. Krepko izboljšavo sta doživeli električno in komunalno omrežje, mestno pokopališče in vrsta drugih objektov javnega značaja. Zaradi urejenosti je mesto leta 1897 od c. kr. prezidija za javno upravo prejelo posebno priznanje za neoporečno javno higieno. Uspešen gospodarski razvoj mesta je sovpadal tudi z naraščajočimi nacionalnimi trenji, zato je logično, da so županove poslovne poteze v prvi vrsti krepile gospodarsko in politično prevlado celjskega Nemštva. Bil je preizkušen politični kader, ki si je z vsem srcem prizadeval, da bi preprečil slovensko–nemške vzporednice na celjski nižji gimnaziji in nemški mestni časnik Deutsche Wacht ga v skladu z nemško mitologijo označuje kot »Zvestega Eckarta«, torej kot ideal nemške nacionalne pripadnosti. Obratno je bila sočasna slovenska Domovina do njegovih zlasti političnih potez zelo kritična. Zgodovinar Gubo omenja njegov socialni čut in v svoji zgodovini Celja omenja, da je v oporoki mestnemu skrbstvenemu skladu zapu

31. decembra 1979 je v Mariboru umrla Klara Kukovec, zdravnica

Kamra.si, 31. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. decembra 1979 je v Mariboru umrla Klara Kukovec, zdravnica. Rodila se je 12. julija 1883.   Klara Kukovec se je rodila kot Kaja Lea Doktor v nekdanji carski Rusiji, v Hersonu, ki danes sodi pod Ukrajino. Rodila se je v premožno judovsko družino in se kljub nasprotovanju očeta ter družbenim razmeram, ki niso bile naklonjene izobraževanju žensk, po končani gimnaziji odpravila na študij medicine v Švico. Po treh letih šolanja v Ženevi je njena družina v rusko-japonski vojni izgubila vse premoženje in prepuščena je bila sama sebi. Da je lahko financirala preostanek študija, je odšla v Bern, kjer je v nočnem času delala v sanatoriju, podnevi pa študirala. Potem se je zaposlila kot sekundarijka pri profesorju Krönleinu v Zürichu in tam nadaljevala s študijem, ki ga je zaključila leta 1908 v Lozani. Istega leta se je poročila s Slovencem iz Ljutomera, Jankom Kukovcem in rodila prvega sina Vlada. Preselili so se v Ljutomer, Klara pa je želela v Gradcu odpreti zasebno ambulanto, a so njeno prošnjo zavrnili. Avstrija je namreč od žensk zahtevala, da ponovijo vse izpite, če želijo, da jim priznajo že pridobljeno medicinsko izobrazbo. Poleg tega so od nje zahtevali, da opravi izpit iz Grščine v državi, kjer je končala gimnazijo. Po izpitu v Rusiji ji je nadaljnje priznavanje diplome onemogočila diagnosticirana tuberkuloza. Za nekaj časa se je pridružila zdravnikom, ki so se borili proti koleri, ko pa je ugotovila, da so ji postavili napačno diagnozo, se je vrnila domov. Obiskala je tudi moža, ki je delal v Firencah. Nadaljevala je s prizadevanji za priznanje diplome v Avstriji in delala pri ginekologu prof. Knauerju in pediatru prof. Zangerju. Leta 1910, tik pred rojstvom drugega sina, ji je uspelo v Gradcu diplomirati.Že naslednje leto je bila prva ženska, ki je odprla zasebno ordinacijo v Trstu (Italija), obenem je bila edina ženska zdravnica v mestu. Ambulanta je bila namenjena ženskim in otroškim boleznim in kljub temu, da ni govo
še novic