Kamra.si, 3. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...3. februarja 1951 je v Gornji Radgoni umrl Janko Šlebinger, slovenski bibliograf, urednik, leksikograf in literarni zgodovinar.  Rodil se je 19. oktobra 1876 na Ledinku pri Zgornji Ščavnici. Šlebiger se je rodil na Ledinku pri Zgornji Ščavnici (Sv. Ana na Krembergu) kot deveti otrok malega kmeta Jožefa in Ane rojene Lorenčak. Po študiju slovenščine in nemščine je svojo poklicno pot začel kot profesor, šele kasneje se je kot že uveljavljen bibliograf zaposlil v državni biblioteki (kasneje NUK), katere direktor je bil v letih 1927–1946. vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janko_%C5%A0lebinger Na Kamri je objavljena digitalna zbirka Ivan Albreht. Ivana Albreht je bil pesnik, pisatelj, publicist, rojen v Hotedršici. V rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani hranijo lepo število pisem Ivana Albrehta. Med drugim tudi korespondenco z Jankom Šlebingerjem. Pisma, ki jih je Albreht pisal Šlebingerju, so bogat vir podatkov o avtorju začasa njegovih študentskih let, ki jih je nato nasilno končala vojna in njene posledice.

Kamra.si, 3. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...3. februarja 1922 (Gradec - Avstrija) je umrl Fritz Friedriger, arhitekt nemškega rodu. Rodil se je 2. avgusta 1859.(Sighișoara - Romunija). V Transilvaniji rojen arhitekt nemškega rodu je bil eden izmed najpomembnejših arhitektov, ki so v Mariboru delovali konec 19. in v začetku 20. stoletja.  V rodnem mestu se je izučil za gradbenega mojstra in kasneje diplomiral na dunajski akademiji pri profesorju Theophilu von Hansenu, enem izmed najpomembnejših arhitektov slovitega dunajskega Ringa. Svojo kariero je pričel v Budimpešti, kjer je, po priporočilu svojega profesorja, sodeloval pri izgradnji mesta. Od tam se je leta 1894 kot prvi akademsko izobražen arhitekt preselil v Maribor, še istega leta v sodelovanju z arhitektom Robertom Schmidtom ustanovil stavbno podjetje in tri leta kasneje pridobil koncesijo za opravljanje stavbne obrti.Deloval je v enem izmed gradbeno najpomembnejših obdobji Maribora, v obdobju, v katerem je prihod južne železnice povzročil izjemen razmah gradbene dejavnosti v takrat provincialnem avstro-ogrskem mestu.  Mestu je zapustil precejšen in kvaliteten fond stavb. Prevladujejo stanovanjske hiše za meščane srednjega sloja in enodružinske vile, ki so jih pri Friedrigerju naročali najbogatejši meščani. Zaradi slabih odnosov z gradbenim uradom pa v mestu ni pridobil nobenih javnih naročil.Sprva je pod vplivom dunajske šole ustvarjal v strogem historističnem slogu, po prelomu stoletja pa je v svoje projekte uvedel elemente secesije. Bil je prvi in skoraj edini arhitekt, ki se je v Mariboru spoprijel s tedaj sodobnim arhitekturnim oblikovanjem - secesijo. Vpliv novega arhitekturnega sloga, ki je leta 1900 prišel iz Dunaja in Gradca v Friedrigerjevem arhitekturnem izrazu ni trajal dolgo. Okoli leta 1910 je začel uporabljati mansardne strehe in razvil dokaj samosvoj arhitekturni jezik. V arhitekturni zapuščini, ki jo je zapustil mestu ob Dravi, še posebej izstopata Baroničina hiša, najčistejša še ohranjena secesi

Kamra.si, 2. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. februarja 1896 se je v Gradišču pri Libeličah rodil Blaž Mavrel, bukovnik in ljudski pesnik. Umrl je 18. junija 1977 v Strojni nad Prevaljami Bukovnik, pesnik. Izhajal je iz številne kmečke družine, v kateri je bilo trinajst otrok. Iz Gradič so se preselili v Grablje. Tukaj je Blaž le dve leti hodil v utrakvistično šolo na Lokovici (Holmcu). Leta 1908 se je družina povečala, zato so prodali posest in se zopet vrnili v Gradiče in kupili Strávjekovo. Od tam je moral Blaž v vojsko na koroško fronto. V vojni je bil dvakrat ranjen. Leta 1930 so Strávjekovo prodali in kupili Branáče. Blaž ni šel z družino na posest, ampak je vzel v najem bajto na Stankni, kjer je popolnoma sam živel enajst let; potem se mu je pridružila sestra Katra. Bil je bajtar, samotar in krajevni Krjavelj. Brati se je naučil iz Mohorjevih knjig, ki so ga spremljale že iz očetove hiše. Pozneje si je iz knjižnice stojanskega učitelja sposojal Dom in svet in Ljubljanski zvon. Veliko se je učil iz knjižnih ocen v Mladiki. Ob lojenkah in petrolejkah je prebiral lepo slovensko besedo. (Gregorčiča, Prešerna, Cankarja, Župančiča, Aškerca). Z nahrbtnikom je hodil po knjige tudi v Študijsko knjižnico na Ravne in prebiral Prežiha, Puškina, Solženicina, Rebulo, Dostojevskega, Tolstoja… Pisal je pesmi, v katerih je nadaljeval izročilo koroškega bukovništva. Pisal jih je v svoj zvezek in jih večkrat popravljal in prepisoval. Prav zaradi tega najdemo njegove rokopise marsikje. Veliko njegove pesniške zapuščine hrani Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne, v fototeki pa tudi precej Mavrelovih fotografij. Mavrel je tudi prevajal Prešernove nemške pesmi. Dr. Franc Sušnik ga je izbrano označil: “V vrsti koroških bukovnikov, teh nešolanih ljubimcev muz, na ljudske strune ubranih, ljubiteljev čudeža črk, pisanja in prepisovanja, je Blaž Mavrel eden tistih, ki so najviše merili do hrama učenosti”. Koroški kinoklub Prevalje je posnel o njem tri dokumentarne filme: Bla

Kamra.si, 2. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. februarja 1864 je v Novem mestu umrla Julija Primic poročena pl. Scheuchenstuel (»Primičeva Julija«), pesniška muza in neuslišana ljubezen Franceta Prešerna. Rodila se je  30. maja 1816 v Ljubljani. Julija Primic se je rodila 30. maja 1816 v hiši (pozneje Krisperjeva hiša) na vogalu Špitalske (današnje Stritarjeve) ulice in Rotovškega (zdaj Mestnega) trga v Ljubljani. Bila je drugorojeni otrok premožnega trgovca Antona Primica in njegove žene Julijane Hartl. Prvi se je leta 1813 rodil brat Janez. Julijo in njenega brata je mati vzgajala sama, saj je komaj dva meseca po njenem rojstvu za jetiko umrl njen oče. Njena mati je tedaj tolažbo našla samo v vzgoji in delu, ki ga je morala opravljati po moževi smrti. Ker pa jo je mož že prej vpeljal v trgovske posle, so ostali ena najpremožnejših družin v Ljubljani. Leta 1822 so se preselili v hišo na Gledališki ulici (današnji Wolfovi ulici). Po smrti brata Janeza, ki je leta 1832 umrl za možgansko kapjo, pa sta z mamo ostali sami in trgovino prepustili upravitelju Andreju Mallnerju. V mladostniških letih je bila Julija precej zaprta vase, saj jo je mati vzgajala po svojih strogih meščanskih načelih. Le redko sta se odpravili v gledališče ali na ples v Kazino, saj ji je mati zabavo dovoljevala le malokdaj. Družiti se je smela samo z vrstniki iz uglednih družin. Pri domačih učiteljih se je naučila znanja tujih jezikov, plesnih korakov in osnovnih pravil tedanjega bontona v družbi. Ker je veljala za eno bogatejših in lepših dedinj v Ljubljani, je bila deležna tudi kar nekaj pozornosti. Veliko pozornosti ji je namenil tudi France Prešeren in ji z akrostihom PRIMICOVI JULJI posvetil eno svojih najznamenitejših pesnitev Sonetni venec, ki je 22. februarja leta 1834 izšel kot priloga Ilirskega lista. 28. maja leta 1839 se je Julija po dolgem materinem vztrajanju poročila z osem let starejšim Jožefom von Scheuchenstuelom, sinom bavarskega pravnika Antona von Scheuchenstuela. V zakonu mu je

Kamra.si, 2. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. februarja 1875 se je v Štanjelu rodil Jože Abram (znan tudi pod imenom Josip Abram Trentar), duhovnik, pisatelj, dramatik, prevajalec in organizator planinstva v Trenti. Umrl je 22. junija 1938 v Ljubljani.  Po gimnazijskem šolanju v Gorici in Ljubljani ter bogoslovju v Gorici je služboval kot kaplan v Bovcu (1899-1901) ter vikar v Trenti (1901-04), kasneje je bil v duhovniški službi še v Novakih, Biljah, Oblokah, na Mostu na Soči in v Pevmi.Med šolanjem se je navdušil nad slovansko literaturo in v veliki meri nad ukrajinskimi temami ter tamkajšnjimi avtorji. Abramova prevoda Ševčenkovih del ter spremljajoča pojasnila so naletela na ugoden odmev tudi pri ukrajinski inteligenci.

Kamra.si, 1. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...1. februarja 1918 se je v Kranjski Gori rodila Marica Globočnik, ljubiteljska gledališka igralka. Umrla je 21. septembra 2016 v Kranjski Gori Jakeljnovi niso bili bogati, šteli so se med bajtarje, imeli pa so spretne roke in veliko veselja do pripovedovanja zgodb. Peter Jakelj (Smerinjekov), oče Marice Globočnik, je Rudiju in Josipu Vandotu pripovedoval pravljice o Pehti, Bédancu in Kosobrinu. Jakeljnovi so imeli tudi velik smisel za igralsko umetnost. Igre so igrali kar po domačijah in pozneje na šolskem odru. V neki igri je igralo kar trinajst članov širše Jakeljnove družine. Pri enajstih letih se je gospa Marica Globočnik priključila pevskemu društvu in igralski skupini. Tudi sama je pisala in režirala igre. Vedno si je želela biti učiteljica, ker pa za to doma ni bilo denarja, je postala šivilja, s čimer pa se nikoli ni preživljala. Šivala je le za svojo družino. Sezonsko je bila zaposlena v gostinstvu in turizmu. Nekoč so za očetovo rojstno hišo potekali Kekčevi dnevi. Preoblekla se je v teto Pehto, šla med otroke in začela pripovedovati “storije iz Črne Vope”. Otroci so jo zelo lepo sprejeli, zato so jo učiteljice še večkrat povabile, da je odigrala teto Pehto. Tako je začela nastopati kot teta Pehta ter pripovedovati ljudske pravljice, vezane na izročilo njenega očeta in Josipa Vandota. K sodelovanju jo je povabila agencija Julijana v Kranjski Gori, ki je uredila Kekčevo deželo. Po desetih letih je zaradi starosti odnehala. Nekaj časa je teto Pehto še igrala doma v Pehtini kamri in v hotelih v Kranjski Gori. Umrla je konec septembra 2016 v 99. letu starosti. Leta 2017 so v okviru Mednarodnega filmskega festivala, ki je potekal v Kranjski Gori, v parku ob Pišnici v njen spomin posadili drevo in postavili spominsko tablo z njeno fotografijo. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/globocnik-marica/Avtorica gesla: Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice Priporočamo tudi: Teta Pehta - Marica Globočnik

Kamra.si, 1. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...1. februarja 1954 se je v Rovi (Črna gora) rodila Milada Kalezić, gledališka in filmska igralka  Gledališka in filmska igralka. Njena družina se je zaradi očetove službe veliko selila in se končno ustalila v Mariboru, kjer je Milada končala osnovno in srednješolsko izobraževanje. Na AGRFT v Ljubljani se je vpisala leta 1971, v sezoni 1976/1977 je postala stalna članica SLG Celje, kjer je takoj na začetku opozorila nase z vlogo Darinke v Šeligovi Čarovnici iz Zgornje Davče, za katero je prejela Borštnikovo in Sterijino nagrado ter Zlati lovorjev venec na festivalu MES v Sarajevu. V naslednjih 26 sezonah je v SLG Celje odigrala vrsto nepozabnih in nagrajenih vlog (Laura v Williamsovi Stekleni menažeriji, naslovna vloga v Zajčevi Medeji, Helena Alvingova v Ibsenovih Strahovih, markiza Merteuil v Müllerjevi Eksploziji spomina, Katarina v Shakespearjevi Ukročeni trmoglavki …). V sezoni 2002/2003 je postala stalna članica SNG Maribor. Kot mlada igralka se je slovenskemu občinstvu vtisnila v spomin v filmu To so gadi (režiser Jože Bevc, 1977) z danes že ponarodelim stavkom: »Jok brate, odpade.« Med številnimi nagradami je leta 1998 prejela nagrado Prešernovega sklada, leta 2011 Borštnikov prstan, leta 2016 pa je prejela Glazerjevo nagrado za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti. Avtor gesla: Marijan Pušavec, Osrednja knjižnica Celje

Kamra.si, 1. februar 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...1. februarja 1916 je  v Podmelcu umrl Jožef Fabijan, duhovnik, vzgojitelj in podpornik pisatelja I. Preglja. Rodil se je 28. aprila 1860 v Rihemberku.  Oče Jožef, kmet, mati Ivana Kodrič iz zaselka Kodrovi. Po osn. š. v Rihemberku je kot gojenec deškega semenišča Andreanuma obiskoval v Gor. drž. gimn. (1873–81) in bogoslovje (1881–85). Bil je sošolec sorojaka Josipa Pavlice. V mašnika je bil posv. 2. nov. 1884, na začetku IV. leta bogosl. Služboval je najprej kot kpl. v Ročinju (1885–87) in zatem v Mostu na Soči (Sv. Lucija) od 1887 do 1893. Od tu je šel za žpk v Čepovan (25. 4.–21. 11. 1893) in se čez sedem mesecev ponovno vrnil v Sv. Lucijo, kjer je nato župnikoval do smrti (1893–1916). Po vstopu It. v vojno je F. vztrajal v svoji župniji, dasi so vas večkrat It. obstreljevali: 11. febr. 1916 ga je it. granata, ki je razrušila župnišče, smrtno ranila; nezavestnega so prepeljali v vojno bolnišnico v Klavže (Podmelec), kjer je istega dne izdihnil in bil tam pokopan. Kot dušni pastir se je trudil tudi za kulturni in gospodarski napredek; tako je v Mostu na Soči ustanovil izobraževalno društvo »Soča« ter Kmečko hranilnico in posojilnico (1908), katero je vodil do smrti. V zgodovini slov. slovstva je F. tesno povezan s pisateljem I. Pregljem, kateremu je bil mentor in mecen, še ko je bil kpl. v Sv. Luciji, je spoznal nadarjenost učenčka Preglja. Ko sta Preglju starša umrla, je babica Ana poslala siroto k žpk F-iju v Čepovan, ki mu je bil odslej, zlasti še ko se je vrnil v Sv. Lucijo za žpk, krušni in duhovni oče. F. je poslal varovanca študirat v Gor., ga denarno vzdrževal v Alojzijevišču in malem semen., opravičeval njegovo lenobo in neuspehe (dosegel od ordinariata ponovni sprejem petošolca Preglja, ki bi moral sicer iz zavoda, ker ni bil izdelal razreda). Ko je Pregelj 1903 izstopil iz bogoslovja, je F. na zunaj nekako pretrgal stike z njim, na tihem pa ga je še nadalje podpiral, ga gmotno vzdrževal na Dunaju in ga kasneje sku