Kamra.si, 12. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. avgusta 1992 je v Ljubljani umrl Pavle Zidar (pravo ime Zdravko Slamnik), pisatelj in pesnik. Rodil se je 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah. Pavle Zidar, psevdonim za Zdravka Slamnika, se je rodil v železarski družini materi Barbki Valentar in očetu Jožefu. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli (1938-44). Pri 13-ih letih je sodeloval pri miniranju šole in pristal v zaporu v Begunjah. Aprila 1945 so ga rešili partizani Kokrškega odreda, katerim se je nato pridružil. Dogodek ga je močno zaznamoval in ga je pogosto vključeval v svoja književna dela. Po vojni je šolanje nadaljeval na Jesenicah (1945-49), Ljubljani (1949-50), Kranju (1950-51) ter ponovno v Ljubljani (1952-53), kjer je zaključil učiteljišče. Poučeval je najprej na Dolenjskem. S kritiko tamkajšnjih lokalnih oblasti se je zapletel v konflikte in se preselil na Primorsko, v Piran. Leta 1956 je sprejel službo vzgojitelja v dijaškem domu Srednje pomorske šole Piran. Tega leta se je tudi poročil s kolegico, učiteljico Ivo. Najprej se jima je rodila hči, nato še dvojčka, deklica in deček. Posvetil se je kulturnemu udejstvovanju in prirejal literarne večere s slovenskimi pisatelji (Ciril Kosmač, Alojz Gradnik, Mira Mihelič, Jože Udovič, Edvard Kocbek idr.). Leta 1961 se je zaposlil na Osnovni šoli Piran, kjer je bil nekaj časa tudi v. d. ravnatelja. Njegov družbeno - kritični duh ni miroval, prihajal je v spore z oblastjo, izključili so ga tudi iz partije, čeprav se je zanj zavzel Josip Vidmar. Zapustil je prosveto, se posvetil le pisanju in postal svobodni umetnik (1965-66). V začetku 70-ih let se je z družino preselil v Lucijo. 

Kamra.si, 11. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. avgusta 1942 je v Beogradu umrl Slavko Savinšek, slovenski pisatelj in pesnik. Rodil se je 30. septembra 1897 v Tiroseku. Po končanem šolanju je v letih 1917-1919 študiral pravo na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1922 diplomiral. Delal je v finančni upravi v Kamniku, Nišu in nazadnje kot višji svetnik pri ministrstvu za finance v Beogradu. Poročil se je z Marijo Černe z Jesenic. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Marjan, Jakob, Bogomila in Jurij. Jakob je bil eden prvih modernističnih kiparjev na Slovenskem. Marjan je leta 1941 odšel k očetu v Beograd, kjer je kasneje delal kot znanstvenik na Inštitutu za mednarodno politiko. Slavko Savinšek se je ukvarjal tudi s slikarstvom in svoja dela razstavljal v okviru Udruženja likovnih umetnika Srbije. Zaradi protinemške dejavnosti je bil Slavko Savinšek zaprt in poleti 1942 ustreljen. Pisateljsko se je pričel uveljavljati že v zgodnjih gimnazijskih letih. Objavljal je v različnih listih in zbornikih. Najprej so izšle pesmi, pozneje se je posvetil prozi, zlasti povesti iz kmečkega, delavskega in meščanskega življenja.   Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/savin%C5%A1ek-slavko/478/Prispevala: Občinska knjižnica Jesenice    Bil je oče kiparja Jakoba Savinška, Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavko_Savinšek

Kamra.si, 11. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. avgusta 1844 je na Dunaju umrl Jernej Kopitar, slovenski jezikoslovec. Rodil se je 21. avgusta /23. avgusta 1780 v Repnjah pri Vodicah. Kopitar se je rodil kot četrti od sedmih otrok Jakoba Kopitarja, kmeta, župana in cerkvenega ključarja, in njegove žene Marije, rojeni Resman, iz Repenj (pri Ocepkovih, številka 17). Oče je užival velik ugled, bil je umen sadjar, soseska ga je izbrala za cerkvenega ključarja, zemljiška gosposka pa ga je imenovala za župana ("Dorfrichter"). To vsekakor pomeni, da je znal brati, pisati in računati in je kot razmeroma izveden mož spremljal tudi terezijansko - jožefinske reforma. Otrokom, trije so že zgodaj umrli, je omogočil tako detinstvo, ki je značilno za podeželje tistega časa: življenje v brezkončni svobodi narave in postopno uvajanje v ciklično obrednost kmečkega dela. "Ko je bilo Jerneju nekako devet let," beremo v avtobiografiji, "in je že pasel čredo svojega očeta in pazil nanjo - in ti davidovski spomini na hrib in hosto še zmeraj sodijo med njegove najprijetnejše - ga je nekoč oče vprašal, ali bi hotel iti v šole." Z desetimi leti je odšel v ljubljansko normalko (osnovno šolo). Tja je prišel proti koncu januarja, šola pa se je začela že z novembrom. Vendar je bil Jernej tako bister, da je razred izdelal v rednem času. Mučilo ga je domotožje, toda zmagal je njegov ponos (da se ne bi iz njega norčevali, če bi šolo pustil). Ves čas šolanja je kot odličen učenec dobival prvo darilo in štipendijo. Pri štirinajstih letih, ko je Jernej Kopitar zaključil 2. razred gimnazije, so mu za kolero umrli starši. Po končani filozofiji ga je baron Žiga Zois vzel za domačega učitelja svojemu nečaku. Zatem je bil več let njegov tajnik, knjižničar in varuh mineroloških zbirk.  Diplomiral je na ljubljanskem liceju in bil najprej zasebni učitelj v Zoisovi hiši. Kasneje je bil tajnik, knjižničar ter varuh mineraloške zbirke. V Zoisovem krožku je spoznal pesnika Valentina Vodnika, dramatika Antona Tomaža L

Kamra.si, 11. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. avgusta 1938 je bila kot tretja jugoslovanska znanstvena akademija ustanovljena Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Akademija domuje v palači Lontovž na Novem trgu v Ljubljani, ki stoji na mestu nekdanje palače deželnih stanov, po kateri je dobila tudi ime (iz nemške besede Landhaus). Sedanjo obliko je dobila po prezidavi iz druge polovice 18. stoletja in nato krčenju zaradi posledic potresa leta 1895. Leta 1921 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Znanstveno društvo za humanistične vede in je bilo zametek Akademije znanosti in umetnosti. Leta 1925 sta združila moči Znanstveno društvo za humanistične vede in Narodna galerija ter ob pomoči Slovenske matice in drugih društev pričela udejanjati zamisel o ustanovitvi Akademije. Leta 1938 je bil sprejet zakon, s katerim je bila ustanovljena državna akademija in s tem je prenehalo delovati društvo Akademija znanosti in umetnosti. Najprej je delovala v drugem nadstropju Lontovža, po letu 1945 pa v celotni zgradbi. S širitvijo dejavnosti, se je SAZU razširila tudi na sosednje zgradbe ob Novem trgu. Zaradi unitaristične naravnanosti prve Jugoslavije, ki je nasprotovala nacionalnim imenom, je bilo njeno uradno ime Akademija znanosti in umetnosti (AZU). Pridevek »slovenska« je dobila med vojno. 26. januarja 1943 je bila sprejeta v italijanski Narodni svet akademij (Consiglio nazionale delle Academie). Po drugi svetovni vojni so bili v SAZU izvoljeni tudi nekateri vodilni komunisti oz. politiki (Boris Kidrič in Boris Ziherl kot redna člana SAZU ter Josip Broz in Edvard Kardelj kot častna člana). Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (slednji so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje, iz katerega izhajajo. Člane te ustanove imenujemo (slovenski) akademiki.  Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_akademija_znanosti_in_umetnosti

Kamra.si, 10. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. avgusta 1982 je na Mljetu umrla Marja Boršnik, literarna zgodovinarka. Rodila se je 24. januarja 1906 v Borovnici.  Rodila se je v Košutovi hiši v Borovnici. Leta 1925 je v Ljubljani maturirala na realni gimnaziji, nato pa se je vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je 2. julija 1929 diplomirala iz zgodovine slovenske književnosti z južnoslovanskimi književnostmi, primerjalne književnosti s teorijo književnosti in zgodovine slovenskega jezika, narodne zgodovine in nemškega jezika s književnostjo. Med letoma 1930 in 1942 je poučevala na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani, Leskovcu v Srbiji, Celju in spet v Ljubljani. Medtem je leta 1932 na Filozofski fakulteti opravila profesorski izpit, 30. septembra 1938 pa tam promovirala z disertacijo Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi.

Kamra.si, 10. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. avgusta 1972 je v Ljubljani umrl France Stelè , umetnostni zgodovinar in konservator. Rodil se je 21. februarja 1886 v Tunjicah. France Stelè je ob Izidorju Cankarju in Vojeslavu Moletu predstavnik klasičnega rodu slovenske umetnostne zgodovinske in eden najzaslužnejših raziskovalcev slovenske umetnosti, konservator, profesor, likovni kritik in urednik. France Stelè, rojen 21. februarja 1886 v Tunjicah pri Kamniku kmetu Francetu in Jožefi Stelè (rojeni Pavlič), je ljudsko šolo obiskoval v rojstnem kraju, gimnazijo v Kranju (1898–1906) in se kljub izrazitemu matematičnemu talentu odločil za študij umetnostne zgodovine. Po odsluženem vojaškem roku (30. avstrijski pešpolk v Lvovu) je 1907 študiral slovanske jezike in zgodovino na dunajski Filozofski fakulteti in tu postal član Inštituta za avstrijsko zgodovinsko raziskovanje. Na umetnostno-zgodovinskem študiju, ki je bil Steletov osrednji študijski predmet, sta bila glavna učitelja prof. Max Dvořák, ki je štel Steleta med svoje najljubše učence ter mu ostal prijatelj do smrti 1921, in Julius Schlosser. Poslušal je tudi predavanja Jos. Strzygowskega. Leta 1911 je končal študij in se usposobil za arhivsko, bibliotečno, muzejsko in spomeniško službo.

Kamra.si, 10. avgust 2018 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...10. avgusta 1969 je v Ljubljani umrl Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Rodil se je 1. aprila 1900 v Ljubljani.  Rodil se je v obrtniško-železničarski družini kot zadnji, sedmi otrok očetu Antonu in materi Mariji. Šolanje je pričel na osnovni šoli na Vrtači, dokončal pa ga je na učiteljištvu v Ljubljani, kjer je leta 1919 maturiral. Prvo učiteljsko mesto je dobil leta 1919 v Dramljah pri Celju. Leta 1920 je poučeval na Prežinu nad Štorami, leta 1921 pa v Trbovljah. V Trbovljah je sodeloval pri delavskih socialističnih društvih, kjer je režiral in pisal (pesniška zbirka Trbovlje, 1923). Nekaj časa je učiteljeval tudi v Reki pri Laškem in v Cerkljah pri Brežicah. Leta 1925 je dobil mesto učitelja na meščanski šoli v Ljubljani na Prulah. Leta 1942 je na pobudo Prežihovega Voranca postal član Osvobodilne fronte. Med drugo svetovno vojno (jeseni 1943) je odšel v partizane, kjer je predaval, recitiral in objavljal svoja besedila. Po vojni je delal pri informacijskem vestniku OF Slovenskem poročevalcu, bil pa je tudi glavni urednik časopisa Delavske enotnosti. Od ustanovitve leta 1951 do 1954 je bil predsednik Slovenske izseljenske matice v Ljubljani, od leta 1958 do 1962 pa je bil tudi urednik založbe Borec. Umrl je 10. avgusta 1969 v Ljubljani.