Lutkovno gledališče Maribor, 21. marec 2022 ― Drage lutkovne umetnice in dragi lutkovni umetniki, ljubo lutkovno občinstvo, Čeprav tehnološko povezan, je svet okoli nas na dan lutkarstva in poezije, 21. marca 2022 razpršen in raztreščen. Želelo se mi je zapisati "kot še nikoli" ... , a si tega iz svojega neznatnega časovnega in prostorskega zornega kota gotovo ne morem privoščiti. Le napuh in izolacija nam lahko daje občutek, da nihče pred nami ni občutil stisk in tesnob, kot jih doživljamo mi tukaj in zdaj. Priznajmo si – obupno je. Obupno sami in prestrašeni smo. Živimo v mešanici občutij, v odzivih na agresijo, brezbrižnost, neumnost, puhlost in praznost človeške biti, v odzivih na neverjetne napake in prestopke, ki jih človek vedno znova ponovi, v odzivih na grozo in kri sredi cvetoče pomladi ... Podobne misli si delimo na vsakem koraku, jih prebiramo, si jih zapisujemo, jih gledamo. Utrujeni, jezni, negotovi, žalostni. In hkrati vedno znova vstanemo in gremo. V nov dan in naprej. V šole, v službe, v mesta. V druga mesta, v druge dežele, k drugim ljudem. Vstanemo in gremo naprej. Ker smo ljudje in ker v sebi nosimo življenje, ki ga prenašamo naprej. Spomine predajamo otrokom in njihovim otrokom. Učimo jih veselja, s katerim lažje preživimo, ko nam je težko. Telesnega dotika, ki nas varuje bred boleznijo in hudobijo. Petja, ki nam odpre in pomiri srce in telo. Besed, s katerimi lahko opišemo lastne misli in občutja, da se med seboj tesneje povežemo. Učimo jih vsega lepega. Verjamemo, da bodo zaradi tega postali lepši in boljši ljudje. Verjamemo, da otrok obkrožen s pravljicami, pesmijo in ljubeznijo nikoli ne bo prijel za orožje. To je vse. To imamo. In gremo naprej. Vstanemo in gremo naprej. Gradimo, pišemo, pojemo, igramo. To imamo. To je vse. Na odrih smo gradivo in vezivo stvarnosti. Odsevamo, gradimo vzporedni svet, prenašamo veselje in žalost. To imamo. To je vse. Iz kosov lesa naredimo živ čudež. To imamo. To je vse. Dragi lutkarji in ljubitelji lutk, naj vas glas mlade dramaturginje, študen