Lutkovno gledališče Maribor, 12. marec ― Svetovni dan lutk bomo praznovali 21. marca 2026. Cenjeno občinstvo, drage ustvarjalke in ustvarjalci lutkovnega gledališča! Lutkarstvo je ena najstarejših in najglobljih oblik človeškega izraza, ki izvira iz duhovnih in mitoloških korenin. Že predtisočletji je človek risal podobe ljudi, živali in bitij na stene jam in ustvarjal njihove sence, ki so oživele ob ognju. Sence niso bile le igra svetlobe, temveč most med vidnim in nevidnim, način povezave s predniki in silami, ki presegajo človeka. Arheološke najdbe lutk v starodavnih civilizacijah ter antropološke raziskave potrjujejo njihov starodavni in univerzalni značaj. Lutke so prisotne v vseh delih sveta, kar kaže, da so ena temeljnih oblik človeškega izraza. V svojem izvoru so lutke delovale kot posredniki med človekom ter svetom bogov, prednikov in naravnih sil, kar še danes prepoznamo v tradiciji Bambarov iz Malija. Avtor letošnje poslanice, Yaya Coulibaly, v svojem delu prepleta sodobni izraz z večstoletno bambarsko tradicijo, kjer lutko razumejo kot glas prednikov oz. "najbolj suveren izraz človekove duše", razumljeno kot utelešenje prvotne ustvarjalne sile. Po legendi je duh prvega vulkana na Zemljo vrgel Meren, prvo božanstvo in lutko, ki je rodila rastline, živali in ljudi ter tako postala simbol začetka vsega živega. Lutki je od nekdaj lastno, da v neživem prebudi življenje in v vidnem razkrije nevidno, s čimer človeku nastavlja ogledalo. Ko jo vodi animator, postane metafora človeka, razpetega med notranjimi silami, družbenimi okvirji in ideologijami, a hkrati soustvarjalca svojega sveta. Spominja nas, da niti niso le tisto, kar nas vodi, ampak tudi moč, ki jo lahko vzamemo v svoje roke. nas spominja tudi razmislek sodobnega gledališkega ustvarjalca Tina Grabnarja, ki gledališče razume kot prostor oblikovanja človeka. Kot otrok je v njem odkrival čustva, empatijo in domišljijo, danes pa v njem išče odgovore na kompleksnost sveta. Kot ustvarjalec poudarja, da gledališče ne odraža le