Medobčinska matična knjižnica Žalec, 30. julij 2019 ― V Občini Prebold se zavedajo pomena vključevanja potreb invalidov na najrazličnejših področjih, zato je občina na pobudo Medobčinskega društva invalidov Žalec pristopila k projektu »Občina po meri invalidov«. Občina Prebold je že sprejela analizo stanja o položaju invalidov v Občini Prebold in akcijski načrt, na podlagi katerega je bilo izvedenih že precej zastavljenih nalog. V sklopu projekta je Občina Prebold v torek, 30. julija 2019, organizirala koordinacijo invalidskih organizacij v Občinski knjižnici Prebold. Na koordinaciji je Tjaša Skočaj Klančnik, višja svetovalka za negospodarske javne službe Občine Prebold, predstavila, katere dejavnosti izvaja ...

Kamra.si, 30. julij 2019 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...30. julija 1952 je v Ljubljani umrl Ivan Zajec, slovenski kipar.  Rodil se je 15. julija 1869 v Ljubljani. Ivan Zajec, se je rodil v družini kiparja F.K. Zajca materi Josipini rojeni Walland. Po materini smrti (1870) je bil v reji pri teti Josipini Šepic na Igu. V rojstnem mestu je obiskoval ljudsko šolo (1876–1882) in 2 leti večerni vajeniški gradbeni tečaj na realki in se obenem učil kiparstva pri očetu. Šolanje je moral prekiniti, ker je oče obubožal, po njegovi smrti (1888) pa je z denarno podporo sorodnice Josipine Hočevar iz Krškega odšel na Dunaj. Tu je v šolskem letu 1888/1889 obiskoval obrtno šolo in na akademiji študiral kiparstvo: splošni kiparski oddelek (1889-1893) ter specialno kiparsko šolo (1893-1896). Bil je med najboljšimi učenci. Temeljito se je priučil tudi poklicnim veščinam (klesanje, vlivanje, cizeliranje), s katerimi se je spoznal že v Ljubljani. Za nadarjenost je prejel priznanja že na akademiji, med drugimi Fügerjevo medaljo za plastiko Prestrašeni satir (1894), ter leta 1896 še klasicistično, a realistično oblikovano skupino Adam in Eva. Svojemu vzorniku Michelangelu se je poklonil z marmornim kipom Vezalka sandal. Po končanem študiju je dve leti delal na Dunaju v ateljeju kiparja T. Friedla, vmes prebil pol leta v Münchnu, se seznanil z A. Ažbetom in obiskoval muzeje, predvsem bogate gliptoteke, kjer se je srečal z »grandioznimi« mojstrovinami antičnega in renesančnega kiparstva (Michelangelo in drugi). Leta 1899 je potoval v Italijo in istega leta odprl atelje na Dunaju, v katerem je izdeloval pretežno naročila »umetno obrtnega značaja« (stavbna plastika), a ustvaril tudi nekaj pomembnejših del z alegorično, mitološko in žanrsko vsebino. Med bivanjem v Parizu (1906-1909) je obiskal London (1906) in ZDA (1907). Ko se je 1909 vrnil v Ljubljano, ni imel ustreznih pogojev za delo, zato se je 1912 preselil v Trst in 1913 v Rim, kjer je risal za arheologe, kopiral v vatikanskih muzejih in leta 1913 nekaj

Mestna knjižnica Ljubljana, 24. julij 2019 ― Žiga Zois je bil prvi, ki je zares sistematično zbiral slovenske knjige. Do smrti mu jih je uspelo zbrati okrog 150, med dobro četrtino in slabo tretjino vseh slovenskih in slovenističnih tiskov med letoma 1550 in 1819. To ni tako malo, kakor se zdi na prvi pogled. Zois je lahko na lahek način prišel samo do sodobnih tiskov, že nekaj desetletij stari pa v knjigarnah niso bili več na voljo. Prav tako jih ni mogel veliko dobiti v antikvariatih, saj jih na Kranjskem ni bilo, na Dunaju pa so tovrstne knjige ponujali kvečjemu redko. Zois je zato starejše slovenske knjige iskal pri zasebnikih in v cerkvenih knjižnicah, tudi s pomočjo informatorjev, kakršen je bil kmet Anton Gubanc. Protestantske knjige je lahko odkrival še v luteranskih deželah Svetega rimskega cesarstva in v večjih avstrijskih mestih, vendar so ga pri tem že zgodaj omejevale zdravstvene in pozneje tudi finančne težave. V takšnih okoliščinah seveda ni mogel zbrati vseh dotedanjih slovenskih tiskov, čeprav je bil skupaj s sodobniki prepričan, da se je temu cilju že precej približal. Doc. dr. Luka Vidmar je znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ukvarja se s književnostjo, likovno umetnostjo in kulturo v dobi baroka in razsvetljenstva na Slovenskem, med drugim s knjižno cenzuro, Akademijo operozov in Zoisovim krogom. Leta 2013 je objavil knjigo Ljubljana kot novi Rim: Akademija operozov in baročna Italija, leta 2016 pa je v Frankfurtu izšla njegova knjiga A Slavic Republic of Letters: The Correspondence between Jernej Kopitar and Baron Žiga Zois. Predavanje bo spremljala razstava Razsvetljenstvo v dragocenih tiskih Slovanske knjižnice: razstava ob 200-letnici smrti Valentina Vodnika in Žige Zoisa, ki bo med 16. septembrom in 30. oktobrom na ogled v preddverju Slovanske knjižnice.

Mestna knjižnica Ljubljana, 24. julij 2019 ― Odkar so staroslovenski veljaki leta 1858 na Vodnikovi šišenski domačiji postavili marmorno ploščo in vanjo vklesali, da se je tod rodil »pervi slovenski pesnik«, je sodba o Vodnikovem pesniškem prvenstvu stala, obstala in naposled okostenela. Valentin Vodnik je bil – četudi nemara ni prvi slovenski pesnik – vsekakor prvi, ki so ga po smrti doletele kultne oblike čaščenja. Takšen razvoj ni bil nič posebnega, saj so se pesniški komemorativni kulti sredi 19. stoletja viralno širili po celotnem kontinentu, mrtvi pesniki pa so se spreminjali v emblematične figure narodnih gibanj. Tudi pri nas so se po revolucionarnem letu 1848 zlasti staroslovenski voditelji vse bolj zavedali potrebe po »vélikih možeh«, primernih za slavljenje. Prvi kandidat za kanonizacijo je bil Valentin Vodnik, njen sprožilni moment pa že omenjena šišenska slavnost, obhajana na predvečer stoletnice pesnikovega rojstva 2. februarja 1858, ki je v slovenski kulturni prostor prvič zares uspešno vpeljala vzorec ritualne komemoracije pesnikov. Predavatelj bo pretresel pomembnost slovesnosti ob odprtju spominskega obeležja, nato pa orisal kompleksno pot, ki je Vodnika vodila od Šiške do centra Ljubljane, kjer je 30. junija 1889 v spektakularnem tridnevnem slavju luč sveta zagledal prvi veliki spomenik bodoče metropole Slovencev z izrazito nacionalno konotacijo. Na koncu bo nakazal mehanizme, ki so kult nekdanjega narodnega »vodníka« potisnili v globoko senco »edinega« in »največjega« – nacionalnega pesnika Prešerna. Marijan Dović je višji znanstveni sodelavec in izredni profesor na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, predava pa tudi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Objavil je monografije Sistemske in empirične obravnave literature (2004), Slovenski pisatelj (2007), Mož z bombami (2009), Prešeren po Prešernu (2017) in National Poets, Cultural Saints: Canonization and Commemorative Cults of Writers in Europe (

Mestna knjižnica Ljubljana, 24. julij 2019 ― Kaj je dom?/#whatishome je akcija ozaveščanja, ki poteka v 11 evropskih državah in se osredotoča na povezanost migracij in globalnega razvoja. Cilj akcije je širše razumevanje in sprejemanje ljudi v novih državah, potem, ko so morali zapustiti prvotni dom, pa naj bo razlog migracije prisilen ali prostovoljen.  Ključno pri integraciji je učenje jezika in uporaba besed, ki pomagajo priseljencem, da se lažje integrirajo v novo okolje in jih ljudje sprejmejo. Naše goste z izkušnjo migriranja boste lahko sami vprašali kako se počutijo, znajdejo v Sloveniji, kako se je učiti slovenščino, kaj jim je v Sloveniji všeč, kaj pogrešajo, zakaj so prišli v Slovenijo… in tudi Slovence, ki imajo izkušnjo migriranja v tujino, kako so se oni tam počutili in vključili v družbo. Hkrati boste lahko izvedeli tudi kaj ljudem po svetu pomaga, da jim ni potrebno zapustiti svojega doma, če si tega ne želijo in o Ciljih trajnostnega razvoja. V uvodu nas bodo nagovorili: mag. Cveto Uršič, generalni tajnik Slovenske karitas, Saša Eržen, koordinatorica akcije ozaveščanja Kaj je dom?/#whatishome na Slovenski karitas. V nadaljevanju boste lahko v obliki manjših skupin spregovorili z »govorečimi knjigami«, z nami bodo: Luiji Youhannes, iz Eritreje, Jean Damascene Kwizera in Christophe Rukundo, sodelavca Caritas Ruanda, Slavka Cekuta, 11 let misijonarka v Albaniji, danes prostovoljka Škofijske karitas Novo mesto, kjer pomaga albanskim družinam, Irma Šinkovec, sodelavka Sektorja za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč na Ministrstvu za zunanje zadeve RS, Jana Lampe, vodja mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči na Slovenski karitas. Otvorili bomo tudi mobilno razstavo Ciljev trajnostnega razvoja. Ob 11.30 bomo druženje nadaljevali s pogostitvijo Skuhne, socialnega podjetja kulture in kulinarike Afrike, Azije in Južne Amerike.