Kreativni razred,
6. februar
―
Ljudje smo pogosto prepričani, da smo se močno oddaljili od drugih organizmov in dosegli izjemno stopnjo razvoja. A če pomislimo, da se le približno 1% naših genov razlikuje od genov vinske mušice drozofile (Drosophilidae), lahko upravičeno sklepamo, da se ljudje obnašamo na zelo podobne načine kot vsa ostala živa bitja. Tudi mi gojimo recipročni altruizem, goljufamo, pa tudi zajedamo oziroma parazitiramo.
V zgodovini političnega mišljenja se metafora parazita pojavlja znova in znova, kot bi se misleci intuitivno zavedali, da je parazitizem ena temeljnih sil družbenega življenja. Marx je kapital opisoval kot »mrtvo delo, ki se prisesa na živo delo in ga izčrpava«, kot organizem brez lastne vitalnosti, ki lahko preživi le tako, da se hrani z energijo drugih. Lenin je govoril o »parazitskem kapitalizmu«, ki se razrašča na račun družbe kot tumor, ki raste iz telesa, a mu hkrati jemlje moč.
Zanimanje za parazite v kulturi in znanosti danes spet narašča. Japonska pisateljica Hideaki Sena je leta 1995 napisala znanstvenofantastično novelo Parasite Eve, po kateri nastajajo film, videoigre in manga. Bong Joon-hojev film Parazit je postal globalna metafora družbenega zajedanja. Ameriški ekonomist Michael Hudson pa opozarja na ekonomski parazitizem, kjer finančne elite izčrpavajo realno gospodarstvo, ne da bi mu karkoli vračale. Da parazitizem ni več le ekonomska ali politična metafora, temveč postaja tehnološka realnost, je pokazal Jaron Lanier. Digitalne platforme, pravi, ne samo opazujejo ljudi, temveč jih preoblikujejo. Algoritmi se prisesajo na človeško pozornost, jo preusmerjajo, preoblikujejo in hranijo sami sebe. Tako kot biološki paraziti spreminjajo vedenje svojih gostiteljev, tudi digitalni sistemi spreminjajo vedenje uporabnikov — tiho, neopazno, a vztrajno. In morda je prav v tem najbolj srhljiva resnica: da so paraziti, o katerih so govorili revolucionarni misleci, danes dobili svojo najbolj izpopolnjeno, algoritmično obliko.
Preučevanje parazitov in
