1939-1944 Loška dolina – Slovenski fantje in slovenski fantje

1939-1944 Loška dolina – Slovenski fantje in slovenski fantje

Stare slike (Cerknica), 23. julij ― Obe sliki sem našla v fondu neobjavljenih fotografij na Starih slikah. Sklepam, da sta nastali nekje v Loški dolini. Na prvo sem pomislila, ko mi je Ladica Štritof pripovedovala o predvojni fantovski skupini v sklopu katoliške organizacije Orli, ki so se imenovali Slovenski fantje. Videvala jih je kot dekletce in se natančno spomnila njihovih uniform: […]

23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj

Kamra.si, 23. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1937 se je v Cvetkovcih rodil Božidar Radoš, slovenski pisatelj.  Do leta 1991 je živel v Ormožu in tam opravljal zobozdravniški poklic. Dve mandatni obdobje je bil tudi vodja takratnega TOZD-a Zdravstveni dom Ormož. Zdaj že več kot 25 let živi v Murski Soboti, kjer je nekaj časa delal še v zasebni zobni ordinaciji. Po smrti prve žene se je poročil z višjo zobozdravstveno tehnico Vladko Mecilošek, ki mu je pomagala pri delu v ordinaciji.Pisati je začel po upokojitvi. Po lastnih besedah je bila ljubezen do knjig odločilna za njegove prve preizkuse v pisanju. Najprej se je z avtobiografskim romanom Zlatnik polne lune spomnil svojega očeta in hkrati izpisal lastno življenjsko pot. Napisal ga je z željo, da bi povedal, kako mu je bil čas, v katerem je živel, naklonjen oz. prevečkrat nenaklonjen. Roman je bil nekaj let po izidu ponatisnjen. V zbirki zgodb Armbrust, ki jo je posvetil 20. obletnici slovenske osamosvojitvene vojne, in romanu Usodni časi je opisal svojo izkušnjo ob osamosvajanju Slovenije, v delu Vojakova pisma pa je literarno preoblikoval pisma, ki jih je med služenjem vojaškega roka pisal ženi. V romanu V objemu zla je tematiziral usodo njemu znanih ljudi, ki so se znašli v kolesju druge svetovne vojne in usodnih sprememb po njej. Za vsa literarna dela je značilna kritična distanca do tega, kar ga je osebnostno oblikovalo. Ravno kritična distanca je namreč po njegovem mnenju tisto, kar bi moralo zaznamovati leposlovno pisanje.Božidar Radoš je skupaj s soprogo tudi neutruden svetovni popotnik. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/rados-bozidar/Avtor gesla: Jožef Papp, Knjižnica Murska Sobota  
Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1)

Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1)

Zgodovinski arhiv Celje (ZAC), 23. julij ― V trajanju olimpijskih iger Tokio 2020 razkrivamo v spletni rubriki Iz hiše pisanih spominov nekaj vtisov iz kariere celjskih olimpijk in olimpijcev, ki so nastopili na igrah v Tokiu leta 1964. Draga Stamejčič (1937-2015). Ljubljančanka, atletinja, ki je leta 1963 prišla v Celje, da bi v ekipi Kladivarja trenirala pod vodstvom Fedorja Gradišnika in se […] The post Draga Stamejčič #odtokiadotokia (1) first appeared on Zgodovinski arhiv Celje - Hiša pisanih spominov.

23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar.

Kamra.si, 23. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...23. julija 1932 se je v Lescah rodil Jaka Torkar, slovenski akadamski slikar. Umrl je 9. februarja 2002 v Ljubljani. Kmalu po rojstvu so se z družino preselili na Javornik, kjer je oče dobil službo v železarni. Osnovno šolo je obiskoval na Koroški Beli. Oče je leta 1942 padel kot partizan, družino pa so izselili v nemška taborišča. Po vojni je nadaljeval šolanje in po nižji gimnaziji na Jesenicah zaključil Šolo za umetno obrt v Ljubljani. Na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani je diplomiral leta 1956. Potem je obiskoval še specialko pri profesorju Božidarju Jakcu. Leta 1960 se je zaposlil kot likovni pedagog na Osnovni šoli Tone Čufar na Jesenicah. Po dveh letih je pridobil status svobodnega umetnika. Do svoje prerane smrti je živel in ustvarjal na Javorniku. Ustvarjal je predvsem po naročilu, saj je imel od leta 1962 status svobodnega umetnika. V zgodnjih šestdesetih letih je ilustriral roman Trojanski konj Mihe Klinarja, Povest o železu inženirja Avgusta Karbe ter dokumentarno slikanico Od fužin do železarne Aleksandra Rjazanceva. Kasneje je ilustriral še pesniško zbirko Rdeča kantata Miha Klinarja. Udeleževal se je slikarskih kolonij, kjer je slikal predvsem krajine. V sedemdesetih letih je predvsem kiparil. Leta 1975 je ustvaril kip talca v Mostah. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1978 na Vrhniki, na kateri je razstavil mitološki cikel. V začetku osemdesetih let se je vrnil k slikanju panoram po naročilu.   

Odziv Društva Staroverci na facebook objavo v skupini »Slovensko rodnoverstvo in tradicionalno čarovništvo«

Društvo Slovenski staroverci, 22. julij ― Objavljamo izsek iz pisma članom društva, ki ga je poslal predsednik društva 20.7.2021: Ne nazadnje pa vam moram poročati tudi o razpravi, ki smo jo opravili na zadnjem srečanju članov in članic upravnega odbora društva. Nekateri člani ste namreč zaznali neprijetno objavo na družabnih omrežjih, ki namiguje na sodelovanje nekaterih naših članov s skrajnimi skupinami. […]

Mednarodna delavnica konserviranja-restavriranja stenskih poslikav, cerkev sv. Helene, Gradišče pri Divači

ZVKDS, 22. julij ― ZVKDS Restavratorski center in OE Nova Gorica v sodelovanju z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (ALUO, Oddelkom za restavratorstvo), švicarsko Univerzo za uporabne znanosti in umetnosti (SUPSI - Scuola universitaria professionale della Svizzera italiana, Oddelek za okolje, gradbeništvo in dizajn) iz Lugana ter Akademijo za likovno umetnost v Zagrebu (ALU, Oddelkom za restavratorstvo) Jezik Slovenščina
Stari trg 1966/1967 – 8. razred

Stari trg 1966/1967 – 8. razred

Stare slike (Cerknica), 22. julij ― Fotografija je nastala ob zaključku šolskega leta 1966/67 pred starotrško trafiko, ki je stala med takratno osnovno šolo in krajevno skupnostjo in je že dolga leta ni več. Prostor med šolskim dvoriščem in športnim igriščem je ločila betonska škarpa. Ob tej škarpi so postavili klopi, na katerih sedijo razredni učitelji. Na sliki manjkata učiteljica slovenščine […]

22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek, slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1889 je v Ljubljani umrla Dragojila Milek (tudi Karolina Milek), slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica. Rodila se je 11. novembra 1850  v Ljubljani. Rodila se je v družini nižjega uradnika na ljubljanskem magistratu Antonu in gospodinji Katarini Milek rojeni Laban. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano. Tu se je obiskovala šolalo pri uršulinkah, za učiteljske izpite pa pripravljala na zavodu Julije Moosove. Za tiste čase je bila zelo izobražena. Poleg nemščine je govorila še francoski in italijanski jezik. V Kobaridu je prišla kot prva učiteljica jeseni 1872, ko je bil Simon Gregorčič tam kaplan. Bila je zelo prizadevna v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, ob koncu leta prirejala razstave, organizirala manjša praznovanja in božičnico, ko so s pomočjo krajanov pogostili in obdarovali otroke. Za cerkveno rabo je izdelovala predmete iz blaga in vodila ženski cerkveni pevski zbor. Bila je tajnica kobariške čitalnice ter režiserka amaterske gledališke skupine. S Simonom Gregorčičem, ki je bil vodja čitalnice sta prirejala veselice (bésede) s petjem, deklamacijami in igrami. Bila je tudi pesniško nadarjena. Gregorčič je našel v njej sorodno dušo. V obeh se je zbudilo ljubezensko hrepenenje, a sta kmalu spoznala, da je njuna ljubezen brezupna, saj na celibat ni bil obsojen samo on kot duhovnik, ampak tudi ona kot učiteljica, ker bi s poroko izgubila službo. Dekan Andrej Jekše je kot predstojnik modro ukrepal in Gregorčiča so prestavili v Rihemberk (sedaj Branik). Čustva ob ločitvi sta oba izpovedala v verzih: ona v pesmi Sloves, Gregorčič pa s kantato o »planinski roži« Ohrani Bog te v cveti!, ki jo je uglasbil Gustav Ipavec.[1] Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas in Ti meni svetlo solnc

22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1987 je v Šempetru pri Gorici umrl duhovnik Viktor Kos. Rodil se je 4. septembra 1899 v Podmelcu.  Maturiral je v Gorici leta 1920. Na željo staršev se je vpisal na bogoslovje v Gorici in bil tam leta 1923 posvečen v duhovnika. Po posvetitivi je dve leti služboval kot kaplan v Bovcu, za tem dve leti kot kurat v Logu pod Mangrtom, potem je bil pet let župnijski upravnik v Žabnicah pod Svetimi Višarjami (tu je skrbel tudi za cerkev na Sv. Višarjih), nazadnje pa skoraj 40 let župnik in dekan v Komnu (1932-1971). S Komenci in Rihenberžani je delil kruto usodo druge svetovne vojne: februarja 1944 so Nemci obkolili Komen, Rihenberg (današnji Branik) in nekatere druge bližnje vasi ter internirali okoli 1100 prebivalcev. Skupini se je poleg kaplana Mirka Renerja prostovoljno pridružil tudi dekan Viktor Kos. V taborišču v Neumarktu na Bavarskem so zdrave internirance razposlali po raznih bavarski mestih na prisilno delo, kakih sto bolnih, ostarelih in otrok pa obdržali v “lazaretskem” delu taborišča. Z njimi je ostal tudi Viktor Kos, in sicer je vseh 17 mesecev skrivaj opravljal duhovniška dela (krščeval, spovedoval, nosil sv. obhajilo, pokopaval ipd.). Povezal se je tudi z nekaterimi duhovniki na Bavarskem in prek njih zbiral obleke ter hrano za internirance. Junija 1945 se je s pomočjo ameriške vojske skupaj s Komenci vrnil v Komen. Med požganimi hišami je bilo tudi župnijšče, zato je do upokojitve bival v večih hišah v vasi.Po upokojitvi leta 1971 je delal kot bolniški kurat v bolnišnici v Šempetru pri Gorici. 1973. leta je na Sveti gori daroval zlato mašo. Viktor Kos je dobil častni naziv monsinjora leta 1964. 1999. leta so mu Komenci odkrili spominsko ploščo.   Vir:  https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kos-viktor/   Priproročamo tudi: Viktor Kos (1899-1987)

22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar

Kamra.si, 22. julij ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...22. julija 1821 se je v Piranu rodil Cesare Dell’Acqua, akademski slikar. Umrl je 16. februarja 1905 v Bruslju. Slikar Cesare Dell’Acqua, rojen v Piranu, sodi med priznane slikarje 19. stoletja. Uveljavil se je kot slikar zgodovinskih in žanrskih motivov, kot portretist ter kot dekorativni slikar. Njegov opus obsega olja na platnu, akvarele, risbe in knjižne ilustracije. Sodeloval je tudi s hčerko Eve kot scenarist pri njenih operetah in drugih glasbenih delih. Starša Andrea Dell’Acqua iz Kopra in Caterina Lengo iz Trsta sta se poročila 10. januarja leta 1808. Oče je bil sodnik, zaposlen najprej na kazenskem oddelku sodišča v Kopru in od leta 1809 na sodišču v Piranu. Očetova prezaposlitev je botrovala preselitvi družine v Piran, kjer so živeli do očetove smrti leta 1826. Cesare je bil najmlajši izmed petih otrok. V krstno knjigo, ki jo hranijo v kapiteljskem arhivu cerkve sv. Jurija v Piranu, je vpisan pod imenom Cesare Felix Georges Dell’Acqua. Njegova rojstna hiša v Piranu se danes nahaja na Vidalijevi ulici 11 (tedaj Via Delfin). Po očetovi smrti se je mati z otroci preselila najprej v Koper in leta 1833 v Trst. Po šolanju v Kopru in Trstu se je moral Cesare takoj zaposliti, čeprav ga je veselilo likovno ustvarjanje.Zanj se je zavzel beneški kipar Pietro Zandomeneghi (1806-1866), mu svetoval študij slikarstva in si skupaj skupaj s tržaškim zgodovinarjem Pietrom Kandlerjem (1804-1872) prizadeval, da je dobil občinsko štipendijo. Ta mu je omogočila odhod v Benetke, kjer je od leta 1842 do 1847 študiral na Akademiji lepih umetnosti (Academia delle Belle Arti).Septembra leta 1844 je bil med izbranimi slikarji, ki so ovekovečili obisk cesarja Ferdinanda I v Trstu. Avstrijski Lloyd je leta 1845 izdal album s šestnajstimi litografijami o dogodku; avtor devetih je Dell’Acqua.Po študiju je krajši čas potoval po evropskih prestolnicah umetnosti (Dunaj, München, Pariz). Leta 1848 se je preselil v Bruselj, kamor se je že prej preselil
še novic