SiGledal, 7. januar 2021 ― Med popolnim zaprtjem gledališč zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa je gledališkim ustvarjalcem odvzet stik z gledalci. Na začetku leta 2021 je odgovor na vprašanje, kdaj bodo igralci lahko spet stopili pred publiko, popolna neznanka. Koliko ljudi bo takrat lahko sedelo v dvoranah? Kako ta čudni čas odmeva v gledaliških ustvarjalcih? – Kolektiv Moment: "Nočemo delati 'od doma', naše delovno mesto je teater. Avditoriji, stoli, pisarne, zaodrje ... To so po navadi majhni, ozki, natlačeni prostori. Polni vsega. In v teh prostorih je najbolj luštno takrat, ko se v njih drenjamo. Ko smo si blizu."

Kriterij.si, 6. januar 2021 ― Na stežaj odprta vrata Umetniške krajine doma - drugi val Urednik Wed, 01/06/2021 - 10:31 Na stežaj odprta vrata Zaprem oči in nenadoma je v zraku vonj po soli in borovcih. Topel jugo šepeta skrivnosti v krošnje dreves, večerno nebo zagrnejo temni oblaki. Na primerni razdalji postavljene plastične stole Letnega kina Arrigoni počasi napolnijo obiskovalci. Nova lokacija letošnje ekstraserijske edicije Kino Otoka je ena redkih, kjer je mogoče začutiti vsaj nekaj festivalskega vzdušja. Večernih druženj ob svetilniku ni, v Art Kino Odeon sta vstop in ogled filmov dovoljena le z masko, obraze skrivamo tudi na strokovnih predavanjih in okroglih mizah. Arrigoni se tako zdi kot osvobojeno ozemlje, špranja neskaljenega upanja, prav takega, kot ga v filmu Cabirijine noči (Le Notti di Cabiria, 1957, Federico Fellini) v zasanjano naivnem liku rimske prostitutke pooseblja režiserjeva muza Giulietta Masina. Medtem ko zaključna špica Fellinijeve zgodnje mojstrovine drsi prek platna, se prizorišče izprazni. Na polnočni projekciji filma Gorelo bo (O Que Arde, 2019, Oliver Laxe), ki sledi, ostane le še nekaj filmskih entuziastov. Veter se okrepi, oblaki na nebu delujejo vedno bolj grozeče. Sezujem si čevlje in se udobno namestim. Laxov film se odpre z nenavadnim prizorom, sredi noči, med visokimi evkaliptusovimi drevesi, ki ob glasnih pokih kot domine padajo na mehka gozdna tla. Ravno, ko se v Gorelo bo prek Galicije, gorate pokrajine na skrajnem severozahodu Iberskega polotoka, razplamti požar, se na izolskem nebu začne divje bliskati. Ožarjene podobe na platnu zaplešejo z nočjo, ki jo parajo nevihtne strele. Veter se glasno razjezi, mrši lase in uklanja drevesa, ki obdajajo kino. Goreče filmske podobe in zvok sestopijo s platna, meja med fikcijo in realnostjo se zabriše. Ko konec decembra pretresam letošnje distopično, razpokano in osamljeno leto, zaznamovano z zdravstveno, socialno in politično krizo, se pogosto vračam k temu magičnemu večeru konec avgusta, ki se je v moj s