Natečaj Kraška hiša, 20. april 2014 ― O specifičnih spomenikih na Krasu, kot je Štanjel, je že veliko napisanega, manj je pa materiala o vernakularni arhitekturi. Seveda ne trdim, da specifičnih spomenikov ter posebnih primerov ni potrebno ohranjati, temveč da je potrebno tudi vernakularno arhitekturo postaviti na svoje mesto in ji pripisati vrednost, ki jo ima. Kulturna krajina Krasa se spreminja ravno zaradi neupoštevanja vernakularne arhitekture, ki kot vsako znanje prinaša prednosti in ni slabost, kot bi mislili privrženci sodobnih, univerzalnih novogradenj. Sploh pa velja, da naj bi poleg prebivalcev in Kraševcev za specifične spomenike skrbel Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, medtem ko je vernakularna dediščina tako obsežna in razkropljena med različne lastnike, da moramo pri njenem varovanju pristaviti tudi svoj delež. Martina F.: Mihele - Flinkotovi, 2. triada mentorica: Vesna Marion OŠ DBB Hrpelje Kot drugod po Sloveniji se je vernakularna arhitektura tudi na Krasu oblikovala glede na značilnosti pokrajine, v kateri je bila postavljena. Prvi prebivalci Krasa so svoje sledi pustili v jamah, ki so bile že v času paleolitika opažene kot primerna mesta za bivanje. V neolitiku in bakreni dobi je svoja domovanja preselil na površje in je jame uporabljal le še kot pribežališča in za obrede. Na višinskih točkah odprtih leg je začel graditi kaštelirje - višinsko utrjena naselja, ki jih drugače imenujemo tudi gradišča in so bila kasneje izhodišča za srednjeveška mesta ali utrjene postojanke. Kaštelirji naj bi bili osnova za značilno zasnovo istrsko-kraške pokrajine. Lokacija prvih grajenih arhitekturnih kompleksov je bila ob obdelovalnih površinah. Pomemben element pa je bila tudi burja, ki so se ji izognili tako, da so izbrali lego, ki daje naravno zavetje pred burjo. Kjer takega zavetja ni bilo, so se vetru skušali »izogniti« s posebno organizacijo naselja. Tako sklepamo, da so bili prvi dejavniki, ki so določali lokacijo naselitve, obdelovalna zemlja, vir pitne vode ter t