Kamra.si, 12. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. novembra 1930 je v Celju umrl Peter Majdič, trgovec in mlinar. Rodil se je 12. februarja 1862 v Jaršah pri Mengšu.  Peter Majdič izhaja iz ugledne mlinarske družine, ki je sprva živela v Jaršah pri Mengšu. Po zaključenem osnovnem in strokovnem šolanju se je sprva zaposlil v očetovem mlinu, leta 1888 pa mu je le-ta na Spodnji Hudinji pri Celju od švicarskega podjetnika Lutza kupil parni mlin. S tem začetnim kapitalom je začel uspešno pot samostojnega podjetnika in kmalu prerasel v najpomembnejšega slovenskega industrialca in posestnika v Celju. Majdičev mlin je bilo prvo večje celjsko podjetje, ki je bilo povsem v slovenskih rokah. To je bilo zlasti pomembno v času, ko so Slovenci na gospodarskem in političnem polju šele začeli zavzemati položaje, ki jih je prej zaznamoval nemški monopol.

Kamra.si, 11. november 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. novembra 1910 se je v Martinju rodil Lojze Kozar, duhovnik, pisatelj in prevajalec. Umrl je 29. aprila 1999 v  Odrancih. Rojen je bil v Martinju na Goričkem, po nekaj razredih osnovne šole je začel obiskovati gimnazijo v Murski Soboti, ki jo je dokončal na Ptuju. Po študiju bogoslovja v Mariboru je bil l. 1936 posvečen v duhovnika. Sledile so službe prefekta v dijaškem semenišču v Mariboru ter kaplana v Trbovljah, Hrastniku, Brežicah in Turnišču. Med 2. sv. vojno je moral na službeno mesto v Körmend na Madžarskem, konec l. 1945 pa je po nekajmesečnih vmesnih postajah postal župnik v Odrancih. Tu se je začela njegova trnova pot za graditev nove cerkve, tudi s tragično nesrečo, ki so jo l. 1967 vendarle dokončali.Lojze Kozar je začel objavljati leposlovne črtice že pred 2. sv. vojno v Kalendarju Srca Jezušovoga in Novinah. Po vojni je objavljal v Mohorjevem koledarju, Novi poti in koledarju Stopinje, ki jih je dolga leta tudi urejal. Prvo samostojno povest v knjižni izdaji Takšen prag pa je objavil l. 1962. Sledili so romani Pajkova mreža, Materina ruta, Vezi in zanke, Licenciat Janez, Premakljivi svečnik, Topla babičina dlan (nadaljevanje Materine rute), Kamen in srce, avtobiografska proza Neuničljivo upanje, roman Njene postaje ter izbor črtic Moji konjički, v katerih opisuje svoje otroštvo in se spominja drugih dogodkov iz svojega življenja. Napisal je več verskih priročnikov, zbiral pa je tudi ljudske pesmi iz Prekmurja in Porabja.Literarna zgodovina uvršča Kozarjevo pisanje v t. i. večerniško, mohorjansko prozo. Oznaka je dolga leta veljala za manj vredno branje, še posebej za »izobražence«. Vendar pa danes njegove romane že postavljajo ob bok Jurčiču, Finžgarju, Jalnu in drugim pisateljem s sorodno tematiko. Podobno kot oni se je znal vživeti v preprostega človeka z vsemi njegovimi dobrimi in slabimi platmi, vživel se je v svoje domače goričko okolje in ga prikazal takšno, kot je od nekdaj bilo. Iz vseh del veje tisto,