Novice

knjižnice

13. decembra 1935 je v Mostah pri Brdu na Koroškem umrl Franc Grafenauer, politik in izdelovalec orgel

Kamra.si, 13. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. decembra 1935 je v Mostah pri Brdu na Koroškem umrl Franc Grafenauer, politik in izdelovalec orgel. Rodil se je 2. decembra 1860 v Mostah pri Brdu na Koroškem.  Oče, ki se je od pastirja in cerkveniškega pomočnika z izobrazbo povzpel do umetelnega izdelovatelja orgel in narodno zavednega občinskega moža, ga je dal v domačo ljudsko šolo (na Brdu); naročil je učitelju Jan. Šumiju, naj ga uči posebno tudi slovenščine. Dovršil je še 4. razr. v sosednem (nemškem) Šmohorju (1873–4), nato pa stopil v uk v očetovi obrti in na njegovem majhnem kmetiškem posestvu pri Plicu. V 5 letih se je izučil in postal očetov pomočnik, po očetovi smrti (1889) njegov naslednik. Postavil je množico novih orgel, največ na Koroškem, pa tudi v sosednjih deželah in izpopolnil njihovo izdelovanje z novimi idejami v izvedbi bistvenih delov, le da jih radi pomanjkanja kapitala ni mogel docela izvesti in splošno uveljaviti. Kmalu se je začel udejstvovati tudi kot narodni buditelj in politik. Drugujoč s tremi tovariši G.-ji, zgodaj (s 17 leti) umrlim Stanarjevim Urhom, ki ga je seznanil s slov. knjigami, posebno Mohorjeve družbe, starejšim bratom Mihom (u. 1925), in Zotlarjevim Mihom z Brda (očetom književnega zgodovinarja), se je navzel ljubezni do slovenščine in narodne zavesti. 

13. december - god sv. Lucije

Kamra.si, 13. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...13. december - god sv. Lucije  Ime svetnice Lucije izhaja iz latinske besede lux, v rodilniku lucis, ki pomeni svetloba, svetlost, sijaj, dan, življenje. Deloma zaradi tega pomena njenega imena, še bolj pa zaradi legende velja sv. Lucija za zavetnico vida. Legenda namreč pripoveduje, da naj bi se njen poganski snubec zaljubil v njene lepe oči, ona si jih je izdrla in mu jih poslala, toda angel ji je prinesel druge. Prav zaradi te legende likovna umetnost sv. Lucijo upodablja s pladnjem z očmi. Tako upodobitev, slikarsko ali kiparsko, zasledimo dokaj pogosto po naših cerkvah, saj je bila sv. Lucija med pobožnim ljudstvom povsod po Evropi zelo priljubljena svetnica. Lucija je živela v Sirakuzah na Siciliji za časa cesarja Dioklecijana na prehodu od 3. na 4. stoletje. Bila je iz premožne hiše in zaročena. Ko je romala na grob mučenke Agate v Katanijo, da bi izprosila zdravje svoji bolni materi, se ji je prikazala svetnica in ji napovedala skorajšnjo mučeniško smrt. Takoj po vrnitvi domov je Lucija razdrla zaroko in začela svoje imetje razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu Paskaziju, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana o iztrebljenju kristjanov in vzpostavitvi verske enotnosti v državi smrtno nevarna. Konzul jo je takoj vrgel v ječo in jo postavil pred sodišče. Ker kljub grožnjam ni hotela zatajiti svoje vere, jo je Paskazij ukazal odpeljati v javno hišo, da bi jo onečastil, dal jo je žgati z ognjem, polivati z vrelim oljem in smolo. Ostala je trdna in neuklonljiva. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Pred smrtjo je še mogla prejeti evharistijo in napovedati skorajšnjo smrt cesarja Dioklecijana in konec preganjanja kristjanov. Prerokba se je uresničila: po Konstantinovi zmagi pri Milvijskem mostu v Rimu leta 312 je krščanstvo v rimski državi naslednje leto dobilo svobodo, Dioklecijan pa je umrl leta 316. Nad Lucijinim grobom so sezidali cerkev. Češčenje sv. Lucije j

12. decembra 1892 se je v Gorici rodil Milko Kos, slovenski zgodovinar in geograf

Kamra.si, 12. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. decembra 1892 se je v Gorici rodil Milko Kos, slovenski zgodovinar in geograf. Umrl je 24. marca 1972 v Ljubljani.  Rodil se je v Gorici očetu Francu in materi Mariji. V Gorici je obiskoval osnovno šolo in nato gimnazijo, ki jo je končal leta 1911. Na Dunaju je študiral zgodovino in geografijo; doktoriral je leta 1916. Kasneje je na Dunaju in v Parizu študiral še pomožne zgodovinske vede. Zgodovinar je bil že njegov oče, Franc Kos, in M. Kos se je za študij zgodovine odločil zgodaj. Njegova prva objava je bila razprava Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630, ki jo je kot srednješolec objavil leta 1911. Po študiju je v času prve svetovne vojne delal v arhivu na Dunaju, potem odšel na izpopolnjevanje v Pariz. Po vrnitvi je delal v rokopisnem oddelku knjižnice (današnje NUK), od tu pa se je začela akademska pot, ki je trajala dobrih štirideset let. Najprej kot docent za pomožne zgodovinske vede v Beogradu (1924), zatem kot izredni profesor na filozofski fakulteti v Zagrebu (1925). Leto kasneje je v Ljubljani na Filozofski fakulteti postal najprej izredni profesor za občo zgodovino srednjega veka in pomožne zgodovinske vede, leta 1934 pa redni profesor. Nekaj let je predaval tudi zgodovino Slovencev do 1918 in srednjeveško zgodovino Slovencev. Na fakulteti je delal do upokojitve. Poleg profesorskega dela je opravljal še številne druge funkcije: bil je dekan, prodekan, rektor, prorektor. Sodeloval je pri nastanku Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil je predstojnik oddelka za zgodovino na fakulteti, član združenj, društev in ustanov, sodelavec številnih zgodovinskih časopisov in publikacij, sodeloval je na kongresih in mednarodnih forumih. Upokojil se je leta 1965, vendar je potem predaval še dve leti. Umrl je v Ljubljani leta 1972. Dela:Pisal je knjige, ocene, clanke, razprave; bogata bibliografija obsega preko 350 del. Tu je omenjenih le nekaj: Brižinski spomeniki: uvod, paleografski in foneticni prepis (prevod

12. decembra 2018 je umrl dr. Ivan Stopar, slovenski umetnostni zgodovinar, konservator in kastelolog.

Kamra.si, 12. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. decembra 2018 je umrl dr. Ivan Stopar, slovenski umetnostni zgodovinar, konservator in kastelolog. Rodil se je 29. aprila 1929 v Ljubljani.  Dr. Ivan Stopar je sodil med ugledne slovenske umetnostne zgodovinarje in konservatorje, katerega delo ni bilo prepoznavno le v Sloveniji, temveč tudi širše v Evropi. To velja zlasti za grajsko arhitekturo, saj je sodil med utemeljitelje kastelologije na Slovenskem kot samostojne vede.Življenje in delo dr. Stoparja je bilo od leta 1964 tesno povezano z mestom Celje ter širšo celjsko regijo. Ob ustanovitvi Zavoda za spomeniško varstvo v Celju je   postal njegov prvi ravnatelj ter s trdim in vztrajnim delom organiziral in strokovno utemeljil spomeniškovarstveno službo najprej v celjski regiji, kasneje pa tudi v delu Zasavja in Posavja; postavil je tudi temelje Zavodovi dokumentaciji, ki je po obsegu in pomenu prerasla v trajen vir za proučevanje kulturne dediščine.Kot odgovorni konservator je vodil obnovo številnih spomenikov v Celju, med njimi opatijsko cerkev sv. Danijela, Knežji dvorec in Stari grad. Med prvimi konservatorji na Slovenskem je posvečal pozornost tudi historičnim urbanim celotam, tako je tudi za staro mestno jedro Celja že zelo zgodaj opredelil spomeniškovarstvene smernice za prenovo, ki so izhajale iz analize urbanističnega razvoja mesta: njegova študija Spomeniškovarstveni red za staro mestno jedro v Celju (Celjski zbornik 1968) je bila v svojem času pionirsko delo in v marsičem še danes ni presežena.Posebno mesto v njegovem delu imajo gradovi, izdelal je natančno topografijo gradov v vzhodni in osrednji Sloveniji.

12. decembra 1911 je v Gradcu umrl Mihael Bergmann, zdravnik in hmeljar

Kamra.si, 12. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...12. decembra 1911 je v Gradcu umrl Mihael Bergmann, zdravnik in hmeljar. Rodil se je 16. oktobra 1850 na Vranskem. Po končanem šolanju in študiju medicine leta 1873 se je kot zdravnik splošne prakse leta 1875 naselil v Žalcu in se poročil z Žalčanko Fani Roblek. Bil je uspešen in priljubljen zdravnik, saj so k njemu hodili ne samo iz Savinjske doline, temveč tudi iz Koroške in Kranjske. Bil je tudi član občinskega odbora, soustanovitelj gasilskega društva, član odbora Savinjske posojilnice, član Društva za olepšanje trga Žalec, sodeloval je pri organizaciji in ustanovitvi žalske elektrarne. Svoj prosti čas pa je namenil pospeševanju hmeljarstva. Bil je dolgoletni predsednik Hmeljarskega društva in leta 1902 ustanovljene zadruge Hmeljarna. Uspešno se je udeleževal lokalnih in svetovnih hmeljskih razstav in bil tako med tistimi, ki so savinjskemu hmelju priborili svetovni sloves. Po težki operaciji je umrl v bolnišnici v Gradcu. Pokopan je na žalskem pokopališču. Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/dr-bergmann-mihael/

Novo mesto med obema vojnama na razglednicah

Kamra.si, 11. december 2020 ― V izložbi nekdanje čokoladnice na Glavnem trgu smo pripravili novo razstavo Novo mesto med obema vojnama na razglednicah. Novo mesto je v dvajsetih letih dvajsetega stoletja že preraslo svoje srednjeveške okvire in si pripojilo tudi nekaj okoliških naselij. Za ta čas značilne črno-bele foto razglednice prikazujejo različne mestne vedute, posnete z okoliških hribov, Glavni trg in druge mestne trge ter ulice.

Brez maske … doc. dr. Sara Jerebic

Medobčinska matična knjižnica Žalec, 11. december 2020 ― Gostja pogovorne oddaje Covid 19 kot izziv, s katero se skuša prispevati k zajezitvi širjenja koronavirusa in blaženju njegovih posledic, je bila doc. dr. Sara Jerebic, specialistka zakonske in družinske terapije. Doc. dr. Sara Jerebic je strokovna direktorica Družinskega instituta Bližina. Kot docentka sodeluje na magistrskem programu Zakonski in družinski študiji in programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija. Vodi individualne, zakonske in družinske terapije, od leta 2005 pa tudi skupinske terapije za ženske žrtve nasilja. V letu 2007 je zasnovala in pričela izvajati program Varen otrok ter voditi terapevtske skupine ...

Naši odnosi so na veliki preizkušnji

Medobčinska matična knjižnica Žalec, 11. december 2020 ― Gostja pogovorne oddaje Covid 19 kot izziv, s katero se skuša prispevati k zajezitvi širjenja koronavirusa in blaženju njegovih posledic, je bila doc. dr. Sara Jerebic, specialistka zakonske in družinske terapije. Doc. dr. Sara Jerebic je strokovna direktorica Družinskega instituta Bližina. Kot docentka sodeluje na magistrskem programu Zakonski in družinski študiji in programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija. Vodi individualne, zakonske in družinske terapije, od leta 2005 pa tudi skupinske terapije za ženske žrtve nasilja. V letu 2007 je zasnovala in pričela izvajati program Varen otrok ter voditi terapevtske skupine ...

11. decembra 1841 je v Kopru umrl Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil

Kamra.si, 11. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. decembra 1841 je v Kopru umrl Francesco Andrea Elio Grisoni, plemič, veleposestnik, politik, trgovec, mecen in bibliofil. Rodil se je 13. septembra 1772 v Kopru.   Francesco Andrea Elio Grisoni se je rodil v Kopru 13. septembra 1772 kot četrti otrok. Krstil ga je kanonik Don Ottavio Manzioli; krstna botra sta bila grof Giovanni Barbabianca in markiza Teresa, žena plemenitega Antea Gravisija, v prisotnosti markiza Elia Gravisija. Francesco je prva leta preživljal v krogu svojih sestra in staršev, pri enajstih letih, kmalu po očetovi smrti ( 5. aprila 1783), pa so ga poslali na šolanje v ugledno plemiško semenišče oziroma Collegio Tolomei v Sieno, kjer je preživel štiri leta. Odločitev, da so odraščajočega Francesca poslali tako daleč od doma, glede na to, da so njegovi vrstniki, tudi iz najuglednejših koprskih plemiških družin, večinoma obiskovali koprski Collegio dei Nobili, ni pojasnjena. Morda jo lahko pripišemo dejstvu, da je bil sienski Collegio Tolomei , zlasti v letih 1687 – 1778, ko ga je že drugič prizadel potres, med najprestižnejšimi na italijanskih tleh in da je bil njegov pokrovitelj in dobrotnik toskanski veliki vojvoda Leopold II. (1765-1790), kasnejši avstrijski cesar (1790-1792). Kot edini moški potomec je moral Francesco po svoji vrnitvi v Koper nemudoma prevzeti breme upravljavca obsežnih posesti oziroma celotnega kapitala, ki je po opravljeni sodni cenitvi znašal okroglih 2 milijona kron. Posesti so vključevale parcele v okolici Kopra, obsežno posest Sv. Onofrija in solna polja na območju piranskega komuna, fevd Sv. Ivana v Dajli pri Novigradu in posesti v okolici Trevisa na območju beneške terraferme. Francesco je po vsej verjetnosti živel v družinski palači Sabini-Grisoni sredi Kopra, ki jo je že leta 1736 njegov oče podedoval po Sabinijih.

11. decembra 1872 je v Celju umrl Matija Vodušek, nabožni pisatelj, narodni buditelj in celjski opat

Kamra.si, 11. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...11. decembra 1872 je v Celju umrl Matija Vodušek, nabožni pisatelj, narodni buditelj in celjski opat. Rodil se je 13. januarja 1802 v Vodulah (pri Dramljah pri Celju).  Teologijo je študiral v Celovcu in bil za duhovnika posvečen leta 1825. Kot kaplan je služboval v Slovenskih Konjicah in na Ponikvi, kot upravitelj pa v Slovenskih Konjicah, Pišecah, na Sladki gori in v Špitaliču, kjer je v letih 1834-1838 opravljal tudi funkcijo župnika. Leta 1838 je postal ravnatelj Glavne šole v Celju in pridigar in ko je bil leta 1847 imenovan za opata, je poleg opravil, ki mu jih je nalagala nova funkcija, sodeloval s celjsko Narodno čitalnico, pisal pesmi in urejal Drobtinice. Slovensko narodnostno gibanje je imelo v njem močno oporo. Njegova delavnost je zaznamovala tudi obnovo in razvoj mesta, saj je med drugim sodeloval pri obnovi Glavne šole v Celju, na njegovo pobudo pa je bila v letih 1862-1865 preurejena in poslikana tudi cerkev sv. Maksimiljana. Užival je velik javni ugled in bil med verniki zelo priljubljen. Pri opisu slovesnosti ob obnovi cerkve na Vranskem leta 1846 je časopis Novice o njem zapisal: »Verh tega, de so zgovoren, razumen in pobožen govornik, so tudi iskren in izobražen Slovan.«   Vir: Tatjana Badovinac, Janko Germadnik, Branko Goropevšek; Celjani so jih poznali; Pokrajinski muzej Celje, 2010.   Pripročamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi802465/

9. decembra 1871 se je na Igu rodil Fran Govekar, slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec.

Kamra.si, 9. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1871 se je na Igu rodil Fran Govekar, slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec. Umrl je 31. marca 1949 v Ljubljani.  Govekar velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu. Okoli 1895 je po Zolajevem in francoskem zgledu razglasil t. i. novo strujo. Sočasno je v slovensko slovstvo uvedel ideje naturalistične smeri, npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost. Rodil se je v učiteljski družini. Na Dunaju je s pomočjo Knafljeve štipendije študiral medicino, vendar je študij po osmih semestrih opustil. Leta 1897 se je vrnil v Ljubljano. Sledila je poroka z učiteljico Minko Vasič, Fran je postal tudi eden glavnih urednikov Slovenskega naroda. K sodelovanju je vabil tudi mlajše pisatelje, med njimi Ivana Cankarja. Leta 1901 se je zaposlil kot magistratni uradnik, kar je ostal do 1931. Medtem je urejal tudi revijo Slovan in bil gledališki intendant s podporo tedanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Javnemu mnenju navljub je namesto Cankarjevih dram uprizarjal svoje, zato je moral 1906 zaradi nepriljubljenosti odstopiti. Umrl je v Ljubljani 1949. Roman V krvi je poskus naturalističnega romana, ki pa se od svojega vzornika (Nana, Emile Zola) močno razlikuje. Medtem ko Zola upošteva tri vplive determiniranosti - dednost, okolje in čas, se Govekar kot navdušen študent anatomije omeji le na podedovane lastnosti. Močna pa je kritika meščanske družbe, F. Bohanec pravi, da »Slovenci do Govekarjevega romana nismo imeli tako ostre in žgoče kritike mladega nastajajočega slovenskega meščanstva.« Ravno tako v nasprotju z naturalizmom obsoja zaznamovane z dednostjo, namesto da bi jih opisoval s sočutjem. Glavna oseba v romanu Tončka je hči loteristke in javne grešnice; zaradi lepote se bogato poroči, nato se pusti zapeljati lažnivcu in na koncu pristane na dnu kot izgubljena dunajska prostitutka. Zaveda se svojega propada in svoje zaznamovanosti po materini strani. Vir: https://sl.wikiped

9. decembra 2014 je v Ljubljani umrl Jože Toporišič, slovenski jezikoslovec

Kamra.si, 9. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 2014 je v Ljubljani umrl Jože Toporišič, slovenski jezikoslovec. Rodil se je 11. oktobra 1926 na Mostecu pri Brežicah.  Šolati se je začel v Dobovi, obiskovanje klasične gimnazije v Mariboru pa je prekinila vojna, saj je bil od leta 1941 do 1945 izseljen v Šlezijo. Po maturi leta 1947 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani leta 1952 dokončal študij slovenistike in rusistike, eno leto služboval kot profesorski pripravnik na gimnaziji v Novem mestu in bil nato od leta 1954 do 1965 lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zagrebu, kjer je pripravil tudi prvi slovenski fonetični učbenik za tujce Slovenski jezik na pločama: izgovor i intonacija s recitacijama v okviru zagrebške fonetične šole prof. dr. Petra Guberine. Vmes je v študijskem letu 1962/63 kot štipendist Humboldtove ustanove študiral fonetiko v Hamburgu in leta 1963 na Filozofski fakulteti v Ljubljani obranil literarno-stilistično doktorsko disertacijo z naslovom Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjeve proze.

9. decembra 1976 je v Celju umrl Konrad Gologranc, gradbenik, podjetnik in gasilec

Kamra.si, 9. december 2020 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...9. decembra 1976 je v Celju umrl Konrad Gologranc, gradbenik, podjetnik in gasilec. Rodil se je 12. februarja 1887 v Celju.  Konrad Gologranc je predstavnik družine gradbenih podjetnikov, ki je v Celju zgradila več javnih in zasebnih stavb. Že njegov oče Ferdinand, ki izhaja iz okolice Vojnika, je zgradil Narodni dom, Sokolski dom ter več meščanskih hiš na Cankarjevi ulici, na Mariborski cesti pa leta 1893 tudi nadstropno hišo za svojo družino. Družinsko tradicijo je po Ferdinandu nadaljeval sin Konrad, ki je – tako kot njegov oče – tudi sam zgradil več hiš na Mariborski cesti, okoliško šolo (danes I. osnovno šolo), proizvodno halo tovarne emajlirane posode, stanovanjski vili za Westnove inženirje in uradnike ter stanovanja za delavce v Gaberju, leta 1926 pa je renoviral blagovnico Stermecki. Njegovo najbolj znano delo je verjetno izgradnja Ljudske posojilnice na Vodnikovi ulici. Monumentalno stavbo Ljudske posojilnice, katoliške posvetne ustanove, je Plečnik kot paralelo ljubljanski Vzajemni zasnoval z idejo, da bi dal mestu ob še vedno prevladujočih historičnih palačah, ki so nastale kot simboli močne navzočnosti Nemcev v Celju, sodoben videz, z njenimi gabariti pa je določil tudi merilo za pozidavo njene neposredne okolice. Stavba je bila zgrajena za dejavnosti banke, trgovine in stanovanj, imela pa je tudi gledališko dvorano. Z mislijo na lokalne gospodarske koristi so zidavo zaupali celjskemu gradbenemu podjetju Konrada Gologranca.Podjetniški duh je torej preveval več generacij. Konrad je imel okoli 80 redno in do 250 sezonsko zaposlenih. Ob stanovanjski hiši so stale pisarne in provizorij za obrt, za hišo pa tudi hlev za živino. Gologranc je večino dela opravljal na terenu; gradil je hiše za naročnike oziroma za trg, s posamezniki pa je imel letne pogodbe o vzdrževanju hiš, med drugim tudi z Westnom. V družini Konrada Gologranca, ki je živela v visokem pritličju, je bilo pet otrok. V nadstropju so v enem stanovanju živel
še novic