Kamra.si, 3. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...3. oktobra 1910 se je na Ravnah na Koroškem rodil Maks Dolinšek, učitelj, fotograf ... Umrl je 11. aprila 1987 na Ravnah na Koroškem. Starša sta izvirala iz slovenske Koroške v Avstriji, vendar sta se že pred letom 1910 preselila na Ravne, takratni Guštanj. Ljudsko šolo je obiskoval v Črni na Koroškem od leta 1917. Kasneje so se z družino spet vrnili na Ravne. Maks je nadaljeval šolanje na dvorazredni ljudski šoli na Tolstem Vrhu in v letu 1924 končal osnovno šolo na Ravnah. Obiskoval je Državno deško meščansko šolo v Slovenj Gradcu, ki jo je zaključil junija 1928. Zelo željan znanja je šolanje nadaljeval na Državnem moškem učiteljišču v Mariboru, kjer je študij uspešno končal leta 1932/33. Kasneje v letu 1937 je opravil še praktični učiteljski izpit. Takoj po zaključku šolanja so ga vpoklicali v vojsko in leta 1934 se je vrnil v domače kraje. Prvo zaposlitev je dobil v Ribnici na Pohorju, kjer je začel poučevati septembra istega leta. Tu je ostal do julija 1938. Na njegovo željo željo je bil premeščen v ljudsko šolo v Šentjanžu. Njegovo službovanje je prekinila druga svetovna vojna, saj je moral ponovno v vojsko. Po vojni je dobil službo na osnovni šoli Ravne, kmalu zatem pa na gimnaziji na Ravnah. V letu 1946 je honorarno učil še na strokovni šoli na Ravnah. Leta 1958 je bil Maks Dolinšek premeščen na osnovno šolo Prežihovega Voranca na Ravnah, kjer je ostal do upokojitve. Leta 1967 je diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru na smeri zgodovina in geografija. Ob zahtevnem pedagoškem delu in študiju je bil navdušen športnik in fotograf. Aktivno je sodeloval v številnih športnih društvih. Poklicno in ljubiteljsko se je ukvarjal s kulturnim delom. Od leta 1957 pa vse do leta 1979 je bil honorarni upravnik Koroškega muzeja na Ravnah. Tam je postavil večino zbirk. V petih desetletjih je ustvaril številne posnetke, fotografije, diapozitive, ki se jih je v Koroškem muzeju nabralo več kot deset tisoč. S pomočjo filma je dokument

Kamra.si, 2. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. oktobra 1919 je v Gradcu umrl Franjo Štor, odvetnik, politik, narodnoobrambni delavec, narodni buditelj in mecen. Rodil se je 25. novembra 1854 na Teharjah. Dr. Franjo Štor je bil odvetnik, politik, narodni buditelj, ustanovitelj prvih teharskih društev in narodnjak doma iz Teharij, ki je službeno deloval v Ljubljani. Aktivno je sodeloval v ljubljanskem političnem, kulturnem in društvenem življenju. Bil je član Narodne čitalnice v Ljubljani. Izvoljen je bil v čitalniški odbor predsednika in urednika Novic Janeza Bleiweisa, kjer je kot odbornik sodeloval v odseku za besedo in za plese. Kot odbornik je bil tudi član ljubljanske šolske in narodnoobrambne organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda.

Kamra.si, 2. oktober 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...2. oktobra 2017 je v  Gornjih Petrovcih umrl Milan Vincetič, slovenski pesnik in pisatelj. Rodil se je 11. oktobra 1957 v Murski Soboti. Otroštvo in mladost je preživel v Stanjevcih na Goričkem. Železniška postaja v domačem kraju, v času »goričke Mariške« (vozila je med letoma 1907 in 1968), ga je zaznamovala in mu bila inspiracija pri pisanju. Osnovno šolo je obiskoval v Gornjih Petrovcih, v Murski Soboti je končal gimnazijo in se vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenistike. Najprej se je zaposlil kot profesor slovenščine na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu. Bil je urednik revije Separatio, nato še urednik za liriko pri Sodobnosti, pa urednik za literaturo pri reviji Mentor. Bil je avtor knjižnih ocen in esejev v Sodobnosti, Večeru in drugih literarnih revijah, kolumnist Vestnika, sicer pa je poučeval slovenščino na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti. Živel in ustvarjal je v domačih Stanjevcih. Pisal je poezijo, kratko prozo, dramske tekste, radijske igre in romane. Poleg knjižne slovenščine se je literarno izražal tudi v prekmurščini. Tako je ohranjal prekmursko književnost ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Porabju.Leta 1981 je skupaj s Ferijem Lainščkom in Valerijo Pergar izdal pesniško zbirko Kot slutnja radovedno, kar je bil njegov pesniški začetek. Tudi kratko prozo Za svetlimi obzorji je izdal skupaj s Ferijem Lainščkom, leta 1988. Njegov opus šteje več kot 20 naslovov. Uvrščen je v številne, tudi tuje antologije.Njegova dela so prevedena v angleščino, bolgarščino, finščino, francoščino, hrvaščino, madžarščino, makedonščino, nizozemščino, turščino, portugalščino, nemščino, češčino… Za zbirke poezije je značilno, da je pesmi v njih s smislom za aritmetiko običajno razdelil na več ciklov. V njih se prepletata zgodovina in mit, kar je upovedoval s preobrati v govorici, od nežnega, do grobega, od slikanja detajlov do širokih razgledov. Rad se je poigraval z zvokom besed, s

Kamra.si, 29. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...29. septembra 1910 je v Žalcu umrl Simon Kukec, slovenski podjetnik, pivovar in hmeljar. Rodil se je 20. oktobra 1838 v Povirju pri Sežani. Po končani osnovni šoli se je zaposlil na železnici. Aktivno vojsko je služil 12 let in dosegel čin narednika. Leta 1869 se je v Trstu poročil z Ano Smolka, s katero sta imela osem otrok. V Trbovljah, kamor so se preselili leta 1880, so vzeli v zakup rudniško restavracijo. Z restavracijo sta Simon in Ana toliko zaslužila, da so se že leta 1887 preselili v Žalec. Nasproti železniške postaje je zgradil hišo, ki je dane poznana kot Kolodvorska restavracija. V Žalcu je Simon Kukec nakupil toliko nasadov hmelja, da je postal veleposestnik. Od vdove Franca Žuža je kupil bivšo pivovarno, ki jo je v letih 1891/92 povečal in povsem moderniziral ter ji dodal lastno sladarno. Avgusta leta 1889 je na dražbi kupil še pivovarno v Laškem. Obe pivovarni je združil in ju imenoval Združene pivovarne Žalec in Laški trg. Pivovarno v Žalcu je vodil sam, v Laškem pa njegov sin Edvard. Simon Kukec je tudi laško pivovarno posodobil, jo povečal in opremil z boljšimi stroji in opremo. Uvedel je strogo delitev dela po oddelkih. V Žalcu je bila pivovarna v tem času edino podjetje, v Laškem pa je bil med več nemškimi podjetniki edini Slovenec. Zaposloval je samo slovenske delavce in nameščence. Kukčevo pivo je bilo znano na Štajerskem, Kranjskem, Hrvaškem, Goriškem, v Istri, Trstu in še kje. Uveljavil je novo vrsto piva - termalno pivo. Za svoje delo je prejel kar nekaj priznanj, in sicer na Obrtni razstavi v Trbovljah leta 1887, na Spodnje-štajerski razstavi v Celju leta 1888 ter na Svetovni razstavi v Parizu leta 1900, kjer mu je priznanje podelila francoska vlada.

Kamra.si, 29. september 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...29. septembra 1930 se je v Lomanošah pri Gornji Radgoni rodila Karolina Kolmanič, slovenska pisateljica. Umrla je 10. decembra 2020. Avtorica več kot dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil je končala učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Njen roman Srečno, srebrna ptica pa je bil leta 2016 preveden v angleščino in je izšel pri založbi Texture Press v ZDA. Članica Društva slovenskih pisateljev je od l. 1969, pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu.Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi