Borštnikovo srečanje, 15. oktober 2019 ― Z mednarodno konferenco o razvoju občinstev v gledališču smo pričeli 54. Festival Borštnikovo srečanje. Na uvodnem predavanju nam je Luisella Carnelli iz italijanske organizacije Fondazione Fitzcarraldo predstavila strategije razvoja občinstev, sledil je ogled avtorske predstave mladih Pravica biti človek v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana. Na strokovnem posvetu Pravica do gledališča, ki ga je vodil Boštjan Narat so o sodobnih uprizoritvenih praksah za mlade premišljevali dramaturginja in pedagoginja Ana Duša, ravnatelj II. gimnazije Maribor Ivan Lorenčič, strokovnjakinja na področju kulturno-umetnostne vzgoje Mojca Redjko, maturant Prve gimnazije Maribor, študent, gledališki ustvarjalec in član peterice Prvega prizora Davorin Juhart,dramaturg, gledališki teoretik, publicist, prevajalec in univerzitetni učitelj Tomaž Toporišič in dijakinja Gimnazije Poljane, gledališka in filmska ustvarjalka Aiko Zakrajšek. Strokovni delavci in koordinatorji kulturno umetnostne vzgoje so se udeležili priprave na ogled predstave Seansa Bulgakov in prisluhnili predavanju Gledališki ekosistem, ki ga je pripravil Toni Attard iz Culture Venture. Do zadnjega kotička smo napolnili Mali oder Narodnega doma, kjer je Lutkovno gledališče Ljubljana gostovalo s predstavo Seansa Bulgakov, v klubu KGB pa je zvečer preigravala zasedba Grad gori!. Utrinke najdete v foto galeriji.

Kriterij.si, 15. oktober 2019 ― Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:22 Prostori, ki se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje Morda lahko prek naslovov zadnjih treh del Snježane Premuš potegnemo nekakšen zgovoren lok, od (Poiesis) sebstva prek njegovih (Fizičnih) manifestacij v čas in prostor. Telo, na katero so osrediščena njena raziskovanja že od samih koreografskih začetkov, seveda ni nikoli brez časa in prostora, nosi ju v sebi in ju ustvarja okoli sebe. A videti je, da se Vsak zdaj je čas, prostor izrazito obrača navzven, k vsemu, kar sestavlja in soustvarja kontekst, v katerega se telo vpenja. Spremno besedilo napoveduje plesno-instalacijski dogodek, v katerega je občinstvo povabljeno z zelo spontanim prehodom iz zunanje realnosti. Ponujena instalacija je prostorska razmestitev razpršenih, simultanih sektorjev zaznave, skozi katere gledalci s postanki prehajamo, se vanje za nekaj časa nameščamo ali jih bolj oddaljeno opazujemo in ki so večinoma organizirani okrog zelo natančno usmerjenih in lokaliziranih virov zvoka in svetlobe. Ti prostori se nam ponujajo v izkušnjo in čutenje, ne pa z neko vnaprej določeno vsebino. Zvočne pokrajine, šumi, drobci skladb, glasovi, ki zaradi svoje pritajenosti delujejo bolj kot materija in ne kot prenašalci pomena, lise svetlobe, ki nastopajo kot prazne slike, namenjene zgolj opazovanju drobnih premen ali projiciranju lastnih vsebin, ničesar ne pripovedujejo ali predstavljajo, ampak se s svojimi gostotami in teksturami gibljejo skozi naša telesa ter nas ovijajo v estetsko izkušnjo, v kateri se lahko posvečamo svojim zaznavam. Zaradi zamejenosti teh kotičkov, krajin, prostorov so te izkušnje zelo individualne, delne, specifične – zvočni slapovi so ozki, napajajo se iz različnih virov in potrebujem kar nekaj časa, da se zelo konkretno zavem, da, denimo, zgodbi (edina strnjena, a še ta le deloma razumljiva pripoved v vsem večeru), ki jo iz oddaljenega kota polslišno pripov

Kriterij.si, 15. oktober 2019 ― Ogromen potencial igrišča, potencial umetnosti Snježana Premuš: Vsak zdaj je čas, prostor Urednik Tue, 10/15/2019 - 12:15 Ogromen potencial igrišča, potencial umetnostiRefleksija po ogledu predstave 30. septembra 2019 Oseba, ki je pred nekaj minutami vstopila v prostor, hodi po črnem parketu, brez plašča, brez torbe, bosa. Prisluškuje. Poskuša ujeti niz večplastne zvočnosti. Zdi se, da besede, ki jih skuša razumeti, prihajajo od drugod, od daleč, z one strani začrtanega parketa ... Druga oseba našpiči ušesa, se usede na kavč na črnem parketu, posluša. Zdi se, da bo morda ujela del pripovedi ... Po črnih tleh, zamejenih z belimi stenami in nekaj nedorečenimi svetlobnimi pasovi, po prostoru, po zemljevidu, hodi nekaj oseb ... ljudje. Čutijo se povabljene, da se sprehodijo po navideznem zemljevidu parketa, da se srečajo. Prisluškujejo nedorečenim besedam. Iščejo izvor zvoka, pomen besed, niz povedi, in prav to zvočno iskanje oblikuje njihovo pot po parketu. Pot, to premikanje neznanih znancev po prostoru, ta srečanja, je hkrati dragoceno opazovati. Poti poslušanja oblikujejo dinamiko srečevanja v prostoru. Poskušajo slediti zgodbi. Med besedami je dovolj praznine, da ta krepi spekulacijo. Zgodba morda govori o prostoru, o linijah, površinah, volumnu ali o poti, ki preči. Zdi se, da poslušanje zgodb razpira vprašanja o prostoru, o pomenu krajine, v katero vstopaš ti in jaz, o odnosih. Stojim na odru, na črnem parketu, obdanim z belimi stenami in svetlobnimi pasovi. Na njem je nekaj stolov, kavč, blazine. S stropa, malo nad mojimi ušesi, visi kopica usmerjenih zvočnikov. Prisluškujem. Potencial zgodbe, ki jo težko zagrabim. Paleta zvokov razpira širino možnih prostorov. Pred menoj se odpira zvočna krajina, ki z natančnim umeščanjem zvoka razpira prostor in vabi k sodelovanju. K potovanju od enega do drugega zvočnika, od ene do druge zgodbe, od ene do druge osebe. Kaj določa prostor: linije, volumni ali zvok ali naši odnosi? Igra na parketu, ki traja. Zame in vse