Mestna knjižnica Ljubljana, 2. september 2019 ― Žiga Zoisa je bil kompleksna osebnost. Imel je intenzivne in številne povezave s pomembnimi osebnostmi iz vse Evrope. Kdo so bili ti ljudje in kakšna je bila njihova zgodovinska vloga? Kako je bil Žiga Zois povezan z ožjo in širšo družino, in kako je bila ta vpeta v družbo? In kakšna je dediščina Žige Zoisa danes? Ali lahko nanj gledamo še iz kakšnega drugega zornega kota? Mihael Brenčič, univerzitetni profesor za področje geologije je zaposlen na Oddelku za geologijo Naravoslovno tehniške fakultete Univerze v Ljubljani kjer je bil tudi predstojnik tega oddelka oddelka. Celotno svojo poklicno kariero se ukvarja s hidrogeologijo in geologijo krasa. Kot raziskovalec in predavatelj je sodeloval z inštituti in univerzami od Lizbone do Moskve. Intenzivno se ukvarja tudi z zgodovino geoloških znanosti, predvsem z razsvetljensko geologijo in razvojem znanstvenih idej. S svojim delom posega tudi na področje esejističnega in filozofskega razmišljanja o vodi. Njegova bibliografija obsega preko tisoč strokovnih ekspertiz, številne znanstvene članke, objavljene tudi v najprestižnejših revijah, in mnoga poglavja v knjigah. Napisal je tudi več poljudno znanstvenih člankov in esejev na temo vode ter zgodovine znanosti.  

Mestna knjižnica Ljubljana, 2. september 2019 ― Vodnik je bil prvi pesnik, ki smo mu Slovenci postavili spomenik. Bil pa je tudi naš zadnji pesnik v knjižnem jeziku, v katerem je bila Ljubljana še Lublana in ljubezen lubezen. Prešeren je o njem napisal puščico, v kateri ga imenuje preoblečen menišič, kot je o njem podcenjevalno govoril Kopitar. In da je rad pel in še rajši pil, kar je bilo verjetno res takrat, ko ga je Prešeren srečeval v Ljubljani v zadnjih letih njegovega življenja, ko je po koncu Ilirskih provinc padel pri avstrijski oblasti v nemilost in bil prisilno upokojen. A tisto, kar je najbolj ločilo Vodnika od romantičnega pogleda na svet, ki je po njegovi smrti zavladal v naših krajih, je bilo to, da ni pisal zaradi svojih duševnih bolečin, ampak je skušal s pesmimi razveseljevat in razsvetljevat ljudi. Zato je že kmalu po začetku svoje posmrtne slave obveljal za nekoga, ki čustveno ni povsem odrasel, tako da so se nekateri romantično čuteči literarni zgodovinarji resno spraševali, ali je bil sploh pesnik ali zgolj rimač. A vsaka romantika se enkrat konča. Ko posledice njene individualistične zaslepljenosti začnejo povzročat socialne in ekološke katastrofe, je zadnji čas za streznitev. Zato se je skoraj dvesto let po svoji smrti na prizorišču ekološke nesreče na robu Ljubljane pojavil tudi Valentin Vodnik, da nam pove, da pisanje časopisa v jeziku, v katerem ni bilo pred tem še nobenih napisanih novic, ni bila nobena otročarija, ampak izjemen podvig. Igrata: Alenka Tetičkovič kot samozaposlena novinarka Sanja Ažurov, Andrej Rozman Roza kot Valentin Vodnik iz posmrtnega sveta.

Mestna knjižnica Ljubljana, 29. avgust 2019 ― Nenasilna (povezovalna) komunikacija je veščina, ki nam pomaga, da se bolj pristno povežemo s sabo in z drugimi. Ko smo pozorni tudi na občutke in potrebe, ki se skrivajo pod površjem, imamo več izbire, kako sporočilo predamo in kako ga sprejmemo. Učimo se videti lepoto življenja znotraj nas in v drugih ljudeh. Nenasilna komunikacija je način komuniciranja, ki nas osvobaja sojenja, vrednotenja, diagnosticiranja in v naše odnose vnaša več topline, razumevanja in povezanosti. Predavanje bo osvetljeno z veliko praktičnimi primeri. Predava prof. defektologije, terapevtka, coachinja in trenerka komunikacije.