Kamra.si, 17. november 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. novembra 1867 se je v Gabrjah pri Moravčah rodil Davorin Rovšek, fotograf in podjetnik. Umrl je 29. januarja 1949 v Ljubljani.  Davorin Rovšek se je rodil 17. novembra 1867 v Gabrjah pri Moravčah. Na Dunaju se je šolal za fotografa na Učnem in raziskovalnem zavodu za fotografijo in opravljal prakso v ateljeju Pokorny. Po vrnitvi je imel 1894 prvo razstavo svojih fotografskih izdelkov na porcelanu in papirju, ter drugih slik v raznih barvah na pigmentu. Naprej je delal v Moravčah, od 1896 je imel atelje Ljubljani. Mnogo njegovih pokrajinskih fotografij je postalo motiv na prvih slovenskih razglednicah. Bil je tudi odličen portretist in fotografiral mnoge znane Slovence tistega časa (Jakob Missia, Anton Aškerc itd.). Razvoj fotografije in pojav kinematografije ob koncu 19. stoletja je spodbudil Rovšaka, da se je odpravil v Pariz, kjer proučil poslovanje prvih kinematografov in nato začel v Ljubljani 1906 ob 10-letnici kinematografije predvajati filme v Elektro-kinoskopu naprej v dvorani hotela Union, nato pa v hotelu Ilirija. Tako je postal prvi slovenski kinematografski podjetnik in začetnik stalnega kina na Slovenskem. Posel mu je po nekaj predstavah, zaradi zastarelih filmov in predragih vstopnic, propadel. Ponovno je predvajal filme 1907 s sodelovanjem francoskim podjetjem Pathé frères v Ljubljani na Turjaškem trgu v kinu Cinématographe-théâtre-français. Tudi tega je moral zapreti, tokrat zaradi konkurence, saj sta takrat v Ljubljani svoja vrata odprla dva nova stalna kinematografa. Leta 1908 je skupaj z bratom ustanovil prvi slovenski potovalni kinematograf in z njim obiskoval z njim mesta in trge na Kranjskem. Svoje prvotne zamisli, da bi tudi sam začel snemati filme, ni mogel nikoli uresničiti. Umrl je v Ljubljani 29. januarja 1949. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Davorin_Rov%C5%A1ek Priporočamo tudi: Davorin Rovšek (1867-1949) - ljubljanski fotograf        

Kamra.si, 17. november 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...17. novembra 1894 se je v Kicarju pri Ptuju rodil Jože Lacko, partizan in narodni heroj. Umrl je 18. avgusta 1942 na Ptuju.  Jože Lacko se je rodil v siromašni družini v Kicarju in že zgodaj pomagal očetu in materi pri kmečkih opravilih. Leta 1901 je začel obiskovati osnovno šolo na Ptuju, kjer je usvojil obvezno učno snov, svoje znanje pa nato izpopolnjeval še z branjem knjig. Po osnovni šoli si je najprej služil kruh z delom pri večjih kmetih v okolici. Leta 1915 je moral k vojakom in v Avstriji je najprej služil vojaški rok, nato pa so ga pa naslednje leto poslali na italijansko bojišče, kjer je prišel v italijansko vojno ujetništvo. Domov se je vrnil leta 1921. Nekaj mesecev po vrnitvi se je poročil z Jožefo Kranjc in se naselil v Novi vasi pri Ptuju. Dejaven je bil v Društvu kmetskih fantov in deklet ter ljudskofrontnem gibanju. Leta 1932 je bil sprejet v komunistično stranko in od takrat je aktivno politično deloval v takratnem ptujskem okraju. Na njegovi domačiji je bila leta 1936 pokrajinska konferenca Zveze komunistične mladine Jugoslavije za Slovenijo in leta 1939 konferenca Komunistične partije Slovenije za del severovzhodne Slovenije. Leta 1941 je bil eden od organizatorjev narodnoosvobodilnega gibanja na ptujskem območju. Januarja 1941 so ga krajevne oblasti zaradi aktivne politične dejavnosti internirale v vojaško taborišče v Medžimurje, kjer je ostal do napada na Jugoslavijo. Že pred kapitulacijo starojugoslovanske vojske se je pridružil vojaškim prostovoljcem s Ptuja in okolice, ki so ga izbrali za svojega komandanta. S skupino prostovoljcev je krenil proti Novem mestu, kjer jih je dohitela informacija o kapitulaciji kraljeve vojske, zato se je skupina razšla. Aprila 1942 je bil soustanovitelj Slovenjegoriške čete, ki so jo poimenovali po njem, vendar so jo že naslednji dan Nemci obkolili v Mostju pri Ptuju in jo uničili. Iz obroča so se uspeli rešiti le trije borci, med njimi je bil tudi Jože Lacko, ki se je n

Kamra.si, 16. november 2021 ― V letošnjem letu mineva 30 let od smrti slovenskega tržaškega slikarja, karikaturista, striparja, mladinskega pisatelja, publicista, likovnega kritika in izumitelja Milka Bambiča. Bil je predstavnik generacije slovenske likovne avantgarde med obema vojnama in ena osrednjih osebnosti kulturne zgodovine 20. stoletja na Primorskem. Njegova sposobnost tako likovnega kot tudi besednega izražanja je pripomogla k temu, da se je uveljavil kot vodilni ilustrator slovenskih tiskov v Italiji in kot vodilni likovni kritik med zamejskimi Slovenci. Ilustriral je preko sedemdeset učbenikov in knjig, velja pa tudi za avtorja prvega slovenskega stripa. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je oblikoval reklamni napis za mineralno vodo Radenska (tri srca), ki se kot zaščitni znak blagovne znamke Radenska uporablja še danes. Spominska razstava bo na ogled od 16. novembra do 31. decembra na Einspielerjevi 1 za Bežigradom, v 2. nadstropju. Avtorica razstave je bibliotekarka Simona Pečenik iz MKL-Slovanske knjižnice. Vabljeni k ogledu!

Kamra.si, 16. november 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...16. novembra 1928 se je v Črni na Koroškem rodil Janez Mrdavšič, slavist in knjižničar. Umrl je 10. junija 2004 v Slovenj Gradcu. Janez Mrdavšič je obiskoval osnovno šolo od prvega do petega razreda v Črni, šolanje je leta 1940 nadaljeval v meščanski šoli v Mežici. Že leta 1941 (junija) so Mrdavšičevo devetčlansko družino odpeljali v zbirno taborišče Šentvid nad Ljubljano in od tam v izgnanstvo v Srbijo, kjer so preživeli štiri leta. Takoj po vrnitvi iz izgnanstva se je vpisal v tečaj za dijake, ki so med vojno hodili v nemške šole in so morali svoje znanje dokazati tudi v slovenščini. Po opravljenem izpitu se je vpisal v četrti razred nižje gimnazije v Mežici. Leta 1946 je nadaljeval šolanje v ravenski gimnaziji, kjer je kot brigadir sodeloval tudi pri gradnji novega poslopja gimnazije. Po študiju slavistike v Ljubljani je leta 1956 prejel Prešernovo nagrado za diplomsko nalogo o Prežihovi Jamnici. Po koncu študija je odslužil vojaški rok in se leta 1957 odločil za poklic gimnazijskega profesorja na ravenski gimnaziji. Tu je poučeval dvaindvajset let. Po prigovarjanju dr. Franca Sušnika je leta 1979 prevzel ravnateljstvo Koroške osrednje knjižnice in jo vodil do upokojitve leta 1994. Kot ravnatelj je vse knjižnice Mežiške doline združil v enotno knjižnico. Posebno skrb je namenjal domoznanstvu. Razvoj in delo knjižnice je predstavil javnosti z brošuro o knjižnici, ki je izšla leta 1989. Vse njegove ostale funkcije so bile povezane z njegovo poklicno in ljubiteljsko kulturno dejavnostjo. Bil je predsednik Občinske kulturne skupnosti Ravne in član republiškega odbora Prežihovega sklada. Od vsega začetka je sodeloval pri pripravah za Vorančeve slavnosti 1979, prav tako pri obnovi Prežihove bajte, ki jo je, urejeno v spominski muzej, tudi predal namenu. Bil je slavist in vsestranski ustvarjalec. Raziskoval je literarno delo Prežihovega Voranca. Ob devetdeset- letnici njegovega rojstva je leta 1983 objavil razpravo, ob stoti oblet