Kamra.si,
11. november 2021
― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...
11. novembra 1850 se je v Ljubljani rodila Dragojila Milek (tudi Karolina Milek), slovenska pesnica, učiteljica in kulturnica. Umrla je
22. julija 1889 v Ljubljani. Rodila se je v družini nižjega uradnika na ljubljanskem magistratu Antonu in gospodinji Katarini Milek rojeni Laban. Kasneje se je družina preselila v Ljubljano. Tu se je obiskovala šolalo pri uršulinkah, za učiteljske izpite pa pripravljala na zavodu Julije Moosove. Za tiste čase je bila zelo izobražena. Poleg nemščine je govorila še francoski in italijanski jezik. V Kobaridu je prišla kot prva učiteljica jeseni 1872, ko je bil Simon Gregorčič tam kaplan. Bila je zelo prizadevna v šoli in izven nje. Uvedla je pouk v ženskih ročnih delih v šoli in za odrasle, ob koncu leta prirejala razstave, organizirala manjša praznovanja in božičnico, ko so s pomočjo krajanov pogostili in obdarovali otroke. Za cerkveno rabo je izdelovala predmete iz blaga in vodila ženski cerkveni pevski zbor. Bila je tajnica kobariške čitalnice ter režiserka amaterske gledališke skupine. S Simonom Gregorčičem, ki je bil vodja čitalnice sta prirejala veselice (bésede) s petjem, deklamacijami in igrami. Bila je tudi pesniško nadarjena. Gregorčič je našel v njej sorodno dušo. V obeh se je zbudilo ljubezensko hrepenenje, a sta kmalu spoznala, da je njuna ljubezen brezupna, saj na celibat ni bil obsojen samo on kot duhovnik, ampak tudi ona kot učiteljica, ker bi s poroko izgubila službo. Dekan Andrej Jekše je kot predstojnik modro ukrepal in Gregorčiča so prestavili v Rihemberk (sedaj Branik). Čustva ob ločitvi sta oba izpovedala v verzih: ona v pesmi Sloves, Gregorčič pa s kantato o »planinski roži« Ohrani Bog te v cveti!, ki jo je uglasbil Gustav Ipavec.[1] Njej veljajo Gregorčičeve pesmi: Cvete, cvete pomlad, Dobre starke umne glave, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine, Ne zveni mi, Nikar, nikar se me ne boj, Stoji v planini vas in Ti meni svetlo solnce
