SEM, 23. marec 2020 ― Oselnik (nar. tudi osounėk, čepun, čepur, tobolec, vodir, uesounek, itd.), je posoda za shranjevanje osle, brusa za koso, ki se je s košnjo krhala. Nekdaj običajna oprema vsakega kosca je do danes skorajda potonila v pozabo, saj le malokdo še kosi travo s koso. SEM jih hrani v zbirki Kustodiata za kulturo gospodarskih načinov, prometa in transporta. V oselnik se je nalilo vodo, si ga opasalo in odšlo v zgodnjem jutru kosit. Koscev je bilo običajno več, znali so si pomagati, a tudi ponagajati, kot na primer tako, da so oslo namazali s polževo slino ali polža dali v oselnik, tako da osla ni brusila. Preden je kosec ugotovil potegavščino, je bil med kosci deležen posmeha in zbadanja. (Zabeležil Boris Orel na terenu v Sužidu l. 1951) Publikacija Oselniki v Knjižnica SEM "O oselniku" Etnolog 1937 "Pet oselnikov iz Zgornje Savinjske doline" Etnolog 1991 Veliko o košnji s koso in oselnikih najdemo v povezavi na digitalizirane terenske fotografije in risbe Kratek film o izdelavi oselnika

SEM, 23. marec 2020 ― Oselnik (nar. tudi osounėk, čepun, čepur, tobolec, vodir, uesounek, itd.), je posoda za shranjevanje osle, brusa za koso, ki se je s košnjo krhala. Nekdaj običajna oprema vsakega kosca je do danes skorajda potonila v pozabo, saj le malokdo še kosi travo s koso. SEM jih hrani v zbirki Kustodiata za kulturo gospodarskih načinov, prometa in transporta. V oselnik se je nalilo vodo, si ga opasalo in odšlo v zgodnjem jutru kosit. Koscev je bilo običajno več, znali so si pomagati, a tudi ponagajati, kot na primer tako, da so oslo namazali s polževo slino ali polža dali v oselnik, tako da osla ni brusila. Preden je kosec ugotovil potegavščino, je bil med kosci deležen posmeha in zbadanja. (Zabeležil Boris Orel na terenu v Sužidu l. 1951) Publikacija Oselniki v Knjižnica SEM "O oselniku" Etnolog 1937 "Pet oselnikov iz Zgornje Savinjske doline" Etnolog 1991 Veliko o košnji s koso in oselnikih najdemo v povezavi na digitalizirane terenske fotografije in risbe Kratek film o izdelavi oselnika

SEM, 23. marec 2020 ― Polh je ponekod v Evropi zavarovana vrsta, drugod je škodljivec, spet drugod je lovna divjad. V Sloveniji je po lovskem zakonu o divjadi in lovstvu lov na polha s posebno dovolilnico dovoljen le v jesenskem času. Odrasli polhi tehtajo 20 do 30 dekagramov. Najlažji so spomladi, ko se zbudijo iz podaljšanega, do 7 mesecev dolgega zimskega spanja. V letih, ko je hrane dovolj, do jeseni podvojijo težo in takrat je čas za polšji lov. Polharji že po letnini žira ali želoda sklepajo, kako dober bo ulov. Ko je letina dobra, se populacija polha lahko namreč zelo namnoži. Polh je izrazito nočna žival, zato se ga ponoči tudi lovi. Načinov lova je več, in sicer so polha iz polšje luknje preganjali z dimom, bezali s palico, lovili z mišelovki podobno pastjo, tudi nastavljali pasti pred polšjo luknjo. Nekdaj in tudi danes se ga lovi največ s polšjimi pastmi, ki se jih nastavlja na drevesa ali pred polšne – podzemne polšje luknje. Polha se lovi na vabo. Odprtina pasti ima zgoraj in spodaj vratca, ki se odpirajo in zapirajo kakor predal. Zgornja vratca imajo pritrjeno raztegljivo vzmet ali lok. Biti morata tako močni, da lahko polha zadavita, ko pomoli svojo glavo v past in hlastne po nastavljeni vabi. Past ima lahko upognjen rep, da jo polhar s pomočjo dolge prekle obesi na drevo. Vsaka past ima običajno v repu dve luknji. Ena je takoj v začetku, vanjo polhar natakne preklo, druga je pa na koncu, da se skoznjo pretakne vrvico, na katero nabere več pasti, ko gre na lov ali z lova. Vsaka past ima na spredaj štirioglato luknjo, v katero je pritrjen kos ostrega železa. Na drugem koncu je ta ošpičen in nanj se natakne vaba. Ko polh pomoli glavo v past, zgrabi z zobmi za vabo in jo potegne k sebi. S tem se ostra špica dvigne, železen žebelj se iz zareze izmakne, past zagrabi polha za vrat in ga pokonča. Danes polha gotovo ne ogroža več lov, temveč spremembe v njegovem življenjskem okolju, kjer gozd ni več strnjen in so populacije daleč ena od druge. Občutljiv je na degradirano

SEM, 23. marec 2020 ― Polh je ponekod v Evropi zavarovana vrsta, drugod je škodljivec, spet drugod je lovna divjad. V Sloveniji je po lovskem zakonu o divjadi in lovstvu lov na polha s posebno dovolilnico dovoljen le v jesenskem času. Odrasli polhi tehtajo 20 do 30 dekagramov. Najlažji so spomladi, ko se zbudijo iz podaljšanega, do 7 mesecev dolgega zimskega spanja. V letih, ko je hrane dovolj, do jeseni podvojijo težo in takrat je čas za polšji lov. Polharji že po letnini žira ali želoda sklepajo, kako dober bo ulov. Ko je letina dobra, se populacija polha lahko namreč zelo namnoži. Polh je izrazito nočna žival, zato se ga ponoči tudi lovi. Načinov lova je več, in sicer so polha iz polšje luknje preganjali z dimom, bezali s palico, lovili z mišelovki podobno pastjo, tudi nastavljali pasti pred polšjo luknjo. Nekdaj in tudi danes se ga lovi največ s polšjimi pastmi, ki se jih nastavlja na drevesa ali pred polšne – podzemne polšje luknje. Polha se lovi na vabo. Odprtina pasti ima zgoraj in spodaj vratca, ki se odpirajo in zapirajo kakor predal. Zgornja vratca imajo pritrjeno raztegljivo vzmet ali lok. Biti morata tako močni, da lahko polha zadavita, ko pomoli svojo glavo v past in hlastne po nastavljeni vabi. Past ima lahko upognjen rep, da jo polhar s pomočjo dolge prekle obesi na drevo. Vsaka past ima običajno v repu dve luknji. Ena je takoj v začetku, vanjo polhar natakne preklo, druga je pa na koncu, da se skoznjo pretakne vrvico, na katero nabere več pasti, ko gre na lov ali z lova. Vsaka past ima na spredaj štirioglato luknjo, v katero je pritrjen kos ostrega železa. Na drugem koncu je ta ošpičen in nanj se natakne vaba. Ko polh pomoli glavo v past, zgrabi z zobmi za vabo in jo potegne k sebi. S tem se ostra špica dvigne, železen žebelj se iz zareze izmakne, past zagrabi polha za vrat in ga pokonča. Danes polha gotovo ne ogroža več lov, temveč spremembe v njegovem življenjskem okolju, kjer gozd ni več strnjen in so populacije daleč ena od druge. Občutljiv je na degradirano