Kamra.si, 31. maj 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...31. maja 1892 je v Škalcah umrl Tomaž Fantoni, slikar, freskant in podobar. Rodil se je 16. decembra 1822 (Humin/Gemona del Friuli, Italija). Tomaž Fantoni (Ettore Tommaso Fantoni) se je rodil v družini rezbarja, slikarja in pozlatarja Petra Fantonija v Huminu v Furlaniji. Šolal se je doma in v Vidmu, kjer je na strokovni šoli sv. Dominika študiral arhitekturo, nato nekaj let živel v Benetkah, kjer je pomagal slikarjem dekoraterjem, ob večerih pa je kot izredni slušatelj obiskoval akademijo. Pozneje je pomagal očetu, dokler se ni leta 1857 pridružil slikarjem, ki so hodili na delo v tedanjo Avstrijo. Ker je pričel dobivati številna naročila, je k sodelovanju povabil svojega brata Frančiška, ki je bil pozlatar, in pa slikarja Jakoba Brolla, s katerim sta sodelovala sedem let, od 1861 do 1867. Brollo je v svojem pismu zapisal, da sta se s Fantonijem koristno dopolnjevala, Fantoni sprva ni bil tako vešč figuralnih kompozicij, Brollo pa ne slikanja v fresco tehniki. Fantoni je pozimi slikal oltarne podobe in portrete, poleti pa freske. Nekaj časa je sodeloval s podobarji in mizarji, s katerimi je dokončeval oltarje, prižnice in tabernaklje. Po smrti prve žene se je Fantoni 12. maja 1875, v starosti 52 let, drugič oženil v Slovenskih Konjicah s tridesetletno Matildo Elizabeto Hasenbichel in se tu za stalno naselil, a je pozneje posestvo v Konjicah prodal in kupil posestvo Jamne v Škalcah (Dvorec Škalce). Tu je 31. maja 1892 tudi umrl.

Medobčinska matična knjižnica Žalec, 27. maj 2021 ― Sončno četrtkovo dopoldne 27. maja 2021 bo zagotovo ostalo v prijetnem spominu 69 otrokom Vrtca Prebold. To je bil namreč dan, izbran za zaključek projekta Mali Savinjčani beremo, ki je potekal v organizaciji Medobčinske splošne knjižnice Žalec (enota Prebold) in Vrtca Prebold. Mladi bralci so se najprej odpravili v preboldski Gaj, kjer so jim vzgojiteljice v treh ločenih skupinah pripravile pravljične urice s poustvarjanjem. Z zanimanjem so prisluhnili zgodbicam o zrcalcu, škratku Prehladku in najvišji gori knjig na svetu. Tudi zapeli so in zraven zaplesali. Slovesni zaključek je nato potekal na ...

Kamra.si, 27. maj 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...27. maja 1994 je v Mariboru umrl Ivo Arhar, slavist, bibliofil in planinec. Rodil se je 5. maja 1918 v Šentvidu pri Ljubljani.   Ivo Arhar se je rodil v obrtniški družini kot najmlajši izmed štirih otrok mizarja Ivana Arharja (1880–1973) in trgovke Matilde Arhar, rojene Sever (1882–1943). Srednješolsko izobrazbo in katoliško vzgojo mu je dala Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani, ki jo je obiskoval v letih 1928–1936. Po končani srednji šoli se je vpisal na študij slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti in ga zaključil aprila 1941. V času študija je bil dejaven član akademskega kluba Zarja, v katerem so se zbirali katoliško usmerjeni študenti − krščanski socialisti, ki so se zavzemali za socialno pravičnost in nazorsko strpnost. Drugo svetovno vojno je brez službe preživel v Ljubljani, po vojni pa kot profesor slovenskega jezika in književnosti služboval najprej na nižji gimnaziji v Murski Soboti, nato pa od 1946 do 1951 na gimnaziji na Ravnah. V tem času je bil tudi prefekt v ravenskem dijaškem domu. Jeseni leta 1951 se je zaposlil na gimnaziji na Ptuju, kjer je zraven profesorske službe opravljal tudi delo dolgoletnega varuha dijaške knjižnice ter vodil literarni in filmski krožek. Nekaj časa je bil tudi vodja strokovnega aktiva za slovenski jezik ter član šolskega odbora za prireditve. Arhar je na ptujski gimnaziji služboval do leta 1971, nato se je zaposlil na Ekonomski šoli Ptuj in tam ostal do upokojitve. Bil je velik ljubitelj knjig in dober poznavalec knjižnega trga. V teku svojega življenja si je ustvaril spoštovanja vredno zasebno knjižnico. Izgrajevati jo je začel že v študentskih letih, še intenzivneje pa v letih svoje profesorske službe. Z ljubeznijo do knjig je bilo povezano tudi njegovo delo strokovnega svetovalca in upravnika Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj, ki jo je honorarno opravljal med letoma 1955–1958, ter delo poverjenika Prešernove družbe in Slovenske matice. Bil je tudi član S

Kamra.si, 26. maj 2021 ― Iz domoznanske Kamre na današnji dan ...26. maja 2016 je  v Izoli umrl Silvano Sau, novinar, publicist in politik. Rodil se je 30. junija 1942 v Trstu. Oče Giuseppe iz Izole, mati Antonia Rihtar iz Dola pri Kopru, obiskoval je osnovno šolo v Strunjanu in Izoli, srednjo šolo (licej) v Piranu. Nekaj let je študiral v Ljubljani pravo, sprva je delal v zunanjetrgovinskem podjetju v Nabrežini pri Trstu, nato se je leta 1964 zaposlil na Radiu Koper, kjer je sprva vodil kulturne oddaje (Terza pagina), cikluse o jazzu, ameriških protestnih pesmih, imel intervjuje z ustvarjalci umetnosti. Leta 1970 se je zaposlil na TV Koper-Capodistria, kjer je vodil dnevno informativne oddaje, bil časnikar, urednik kulturnega programa, odgovorni urednik in direktor v letih 1982-1990. Strokovna besedila je objavljal v nekaterih osrednjih italijanskih kulturnih revijah, zlasti v strokovnem časopisu za gledališče Sipario, v ljubljanskem Ekranu, v Obali. V času direktorovanja na televiziji je bil tudi dva mandata predsednik Unije Italijanov za Istro in reko, 1982-1986 poslanec v republiški skupščini, od 1986 pa do razpada Jugoslavije 1991 poslanec v zvezni skupščini. Zavzemal se je za kompleksno vlogo italijanske manjšine v političnem in gospodarskem življenju obmejnega območja. Po osamosvojitvi Slovenije je bil podžupan Občine Izola in predsednik Italijanske samoupravne narodne skupnosti Pasquale Besenghi Degli Ughi v Izoli. Sau je vse svoje življenje posvetil novinarstvu. Prav tako pa je sodeloval, urednikoval in soustvaril vrsto publikacij o izolski zgodovini. Bil je namreč odličen poznavalec Izole, tako njene zgodovine kot sedanjosti, hkrati pa je bil ves čas politično angažiran in je na različne načine pripomogel k širjenju izolske kulture in tradicije. Skrbel je za ohranjanje in varstvo posebnih pravic pripadnikov italijanske narodne skupnosti in za zgledno zavzemanje za spoštovanje in širjenje vrednost sožitja in strpnosti. Zaradi vsega naštetega si je v letu 2013 tudi prislužil naziv č