Mila (2020)

Mila (2020)

Filmski kotiček, 24. november ― aka Apples Aris Servetalis in Mila (2020), Director: Christos Nikou Slo naslov: Sadeži pozabe Drugi naslovi: Apples Država: Gračija, Poljska, Slovenija Jezik: grščina Leto: 2020 Dolžina: 91',  Imdb Žanri: drama, komedija Režija: Christos Nikou Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis Igrajo: Aris Servetalis, Sofia Georgovasili, Anna Kalaitzidou, Argyris Bakirtzis Nagrada vodomec za najboljši film tekmovalnega sporeda 31. Liffa je pripadla grško-poljsko-slovenski koprodukciji Sadeži pozabe. Celovečerni prvenec grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja, samoukega filmarja, ki se je, med drugim, v vlogi pomočnika režije kalil pri slavnem rojaku Yorgosu Lanthimosu in še slavnejšem Richardu Linklaterju, je po premieri v Benetkah in dobrem sprejemu v Torontu prišel tudi na sočno stran Alp, čeprav smo ga zaradi epidemije lahko gostili zgolj v naših domovih.  Prav epidemija je ena pomembnejših sestavin Sedežev pozabe, saj je eden pomembnejših elementov zgodbe postavljene v čas, ki ga lahko opredelimo kot nedavno preteklost, hitro šireča se amnezija, s katero se spopada vedno več ljudi. Žrtve skrivnostne bolezni se naenkrat znajdejo v stanju, ko več ne vedo kdo so, kaj delajo in od kje prihajajo. In če v trenutku ko se to zgodi s seboj ne nosijo dokumentov, je zadeva toliko bolj resna, a vseeno rešljiva, saj izgubljeno identiteto lahko povrnejo partnerji, sorodniki ali prijatelji. Težava je težje rešljiva, če se kaj takega zgodi kakemu samotarju brez prijateljev in sorodnikov, glede na število novih primerov pa je obenem vedno večja možnost, da je tudi tiste, ki lahko nekoga identificirajo, napadel virus pozabe. Naraščajoče število primerov narekuje odpiranje novih bolnišničnih oddelkov, na katerih izvajajo programe vzpostavljene za pomoč ljudem brez identitete, s katerimi paciente s popolno amnezijo počasi vključujejo nazaj v življenje. Za takšne težje primere je edina rešitev nov začetek – počasna graditev identitete skozi skrbno načrt
Gagarine (2020)

Gagarine (2020)

Filmski kotiček, 21. november ― Alséni Bathily in Gagarine (2020) Slovenski naslov: Gagarin Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 95' ,  Imdb  Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh Scenarij: Benjamin Charbit, Fanny Liatard, Jérémy Trouilh Igrajo: Alséni Bathily, Lyna Khoudri, Finnegan Oldfield, Denis Lavant Gagarin je eden izmed petih celovečercev tekmovalne sekcije Perspektive, ki nam ga v letošnji, z epidemijo močno okrnjeni konkurenci, ponuja 31. Liffe. Film, ki ga podpisuje francoski kreativni duo  Fanny Liatard in Jérémy Trouilh odprejo arhivski posnetki iz 60-ih let, narejeni med obiskom Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju, po katerem so poimenovali takrat odprti stanovanjski kompleks v pariškem predmestju. Betonski kolos je šestdeset let kasneje pred rušitvijo, ki jo mnogi prebivalci dotrajanega, slabo vzdrževanega kompleksa na vsak način želijo preprečiti. Eden izmed njih je 16-letni Jurij, ki ga podobno kot njegovega slavnega soimenjaka od malih nog privlačijo zvezde in človekova pot v vesolje. O tem pričajo plakati, skice in risbe na stenah njegove sobe, njegova navdušenost nad znanstveno-tehničnimi dosežki človeštva pa je v njem spodbudila kreativnost, ki jo skupaj z najboljšim prijateljem Houssamom v zadnjem obdobju usmerja v vzdrževalna dela na celotnem stanovanjskem kompleksu. Dokončna odločitev o rušitvi je namreč odvisna od poročila komisije, ki bo kmalu ocenjevalo stanje stavbe in na podlagi tega sprejelo odločitev o (ne)rušitvi. Na pomoč jima kmalu priskoči še iznajdljiva Diane, mlada Romkinja, ki s svojo nomadsko družino živi v divjem prikoličarskem naselju v neposredni bližini.  Za odraščajočega junaka je blokovsko naselje edini dom, ki ga pozna. Prijazen fant njegovega kova bi drugje, potem ko ga zapusti neodgovorna mati, najbrž bil prepuščen samemu sebi. Toda v Cité Gagarine, med pisano skupino avtsajderjev z vseh vetrov so stakne tesne vezi, zavoljo katerih fant vendarle ni sam. Skupnost namreč prevzame vlo
Martin Eden (2019)

Martin Eden (2019)

Filmski kotiček, 19. november ― Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff Slovenski naslov: Martin Eden Država: Italija Jezik: italijanščina Leto: 2019 Žanri: drama, romantični Dolžina: 129',  Imdb  Režija: Pietro Marcello Scenarij: Maurizio Braucci, Pietro Marcello, Jack London (knjiga) Igrajo: Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil  še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec. Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in  nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad
The Dark End of the Street (2020)

The Dark End of the Street (2020)

Filmski kotiček, 16. november ― The Dark End of the Street (2019), Foto: Gravitas Ventures Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 69',  Imdb  Režija: Kevin Tran Scenarij: Kevin Tran Igrajo: Brooke Bloom, Lindsay Burdge, Anthony Chisholm, Jim Parrack, Jennifer Kim, Daniel K. Isaac, Scott Friend Ameriška predmestja so od nekdaj ploden teritorij za sumničavost, strah in paranojo. Temni kotički mestnih ulic vedno skrivajo misterij ali dva, prikrite grožnje pa le potrpežljivo čepijo v nekem temnem kotičku in čakajo na pravo priložnost. Ti občutki so gonilna sila zanimivega celovečernega prvenca ameriškega režiserja Kevina Trana (temelj zgodbe je avtorjev tri leta starejši kratki film), ki v slabih 70-ih minutah lepo zapakira več zanimivih epizod iz življenj svojih protagonistov.  Osrednji misterij je bolj v funkciji stimulacije domišljije lokalnega prebivalstva, kakor nas gledalcev, ki od samega začetka poznamo identiteto morilca, ki z umorom hišnega ljubljenčka ene izmed protagonistk sproži val nelagodja in ugibanj med prebivalci mirnega naselja. Iz vrst policije v javnost kmalu pricurlja informacija o tem, da je na delu najbrž serijski morilec, saj so v bližnji okolici zabeležili več podobnih primerov. Kakorkoli, to je zadosten razlog, da pokukamo v življenja lokalnega prebivalstva in skozi kratke in mestoma prepletajoče se vinjete dobimo presek življenja v ameriškem predmestju.  Protagonista ene izmed teh epizod sta mlada zakonca, ki se v pričakovanju prvega otroka vselita v hišo v predmestju. On na pragu prihajajočega očetovstva in s tem povezane odgovornosti želi izkoristiti eno izmed vedno bolj redkih priložnosti za žur. Zato sprejme povabilo svojega novega prijatelja in se udeleži zabave na njegovem domu. Nekako v istem času osamljena in ožaloščena lastnica umorjene mačke poišče uteho v družbi ostarelega vdovca, ki živi v hiši čez cesto, med tem ko vse skupaj z veliko radovednosti in kančkom univerzalno prepoznavne (dob
Sheytan vojud nadarad (2020)

Sheytan vojud nadarad (2020)

Filmski kotiček, 15. november ― aka There Is No Evil Sheytan vojud nadarad / There Is No Evil (2020), Foto: Liffe Slo naslov: Zlo ne obstaja Drugi naslovi: There Is No Evil Država: Iran, Nemčija, Češka Jezik: perzijščina  Leto: 2020 Dolžina: 151',  Imdb Žanri: drama Režija: Mohammad Rasoulof Scenarij: Mohammad Rasoulof Igrajo: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mahtab Servati, Mohammad Valizadegan, , Shaghayegh Shourian, Alireza Zareparast, Salar Khamseh, Darya Moghbeli, Mohammad Seddighimehr, Jila Shahi, Baran Rasoulof Mohammad Rasoulof je eden vidnejših iranskih filmarjev, ki v svojih filmih kritično pretresa pomembna družbeno-politična vprašanja. Kritična drža mu je v domovini prinesla nemalo težav, saj je Rasoulof eden izmed več pomembnih iranskih avtorjev, proti kateremu so iranske oblasti vodile ali še vodijo sodne procese. Številni mediji so v zadnjih letih pogosto poročali o politično motiviranih procesih zoper iranske filmarje in verjamem, da je povprečen poznavalec dogajanja na  mednarodni filmski sceni seznanjen s težavami iranskih avtorjev. Najnovejše informacije pravijo, da je Rasoulof  marca letos zaradi treh filmov  (ki so po mnenju sodišča protidržavna propaganda) obsojen na enoletno zaporno kazen in dveletno prepoved snemanja filmov.   Med najodmevnejša dela danes 47-letnega režiserja sodijo: Zbogom (Bé omid é didar, 2011), zgodbo o odvetnici, ki poskuša pridobiti vizum za izstop iz države, po kateri je prišel Rokopisi ne gorijo (Dast-neveshtehaa nemisoosand, 2013), film navdihnjen z resničnimi dogodki, ki v fokus postavi dva agenta državne tajne službe s posebni nalogami – med zadolžitvami so nadzor, teroriziranje in celo likvidacije disidentov in drugih uporniških intelektualcev. V naslednjem filmu, A Man of Integrity (Lerd, 2017), o katerem sem pred časom poročal tukaj, je v ospredju boj malega človeka in njegove družine s sistemsko korupcijo. Zlo ne obstaja je njegov najnovejši celovečerec, za katerega je v Berlinu prejel najvišje odličje - berlinske
Moj jutarnji smeh (2019)

Moj jutarnji smeh (2019)

Filmski kotiček, 11. november ― aka My Morning Laughter Filip Đurić, Moj jutarnji smeh (2019), Foto: Liffe Slo naslov: Moj jutranji smeh Drugi naslovi: My Morning Laughter Država: Srbija Jezik: srbščina Leto: 2019 Dolžina: 94',  Imdb Žanri: drama Režija: Marko Đorđević Scenarij: Marko Đorđević Igrajo: Filip Đurić, Jasna Đuričić, Ivana Vuković, Nebojša Glogovac Skandinavci so znani po tem, da potomce kmalu po prestopu praga polnoletnosti spodbujajo naj zapustijo domače gnezdo, se osamosvojijo in poiščejo svojo pot. V drugih evropskih državah, pa tudi na številnih drugih koncih sveta so stvari drugačne, saj potomci pogosto ostajajo v domačih gnezdih tudi potem, ko dosežejo starost v kateri bi morali preizkusiti svojo srečo v širnem svetu. Danes, ko malodane vsak mlad človek lahko životari pod streho, ki so jo nad njegovo (in svojo) glavo postavili starši, se mladi dokaj pogosto prepuščajo udobju nesprejemanja odgovornosti in odločitev, ki  peljejo na pot osamosvojitve.  Z eno takšnih, a vendarle nekoliko specifičnih situacij, se v igranem prvencu Moj jutranji smeh, ukvarja srbski režiser Marko Đorđević. Njegov osrednji junak Dejan je moški na pragu tridesetih, ki še vedno živi s starši – preveč zaščitniško in do neke mere posesivno materjo in zapitim očetom, ki mu brez veliko razmišljanja lahko pripišemo nekaj odgovornosti za to, da so stvari takšne, kakršne so. Dejan je sicer študiral zgodovino in zdaj kot nadomestni učitelj s polovičnim delovnim časom poučuje na osnovni šoli, toda to je obenem njegov edini korak proti samostalnosti, po katerem je nekako obtičal v mestu. Interakcija z zunanjim svetom je zanj vedno zahtevna naloga, še posebej neroden pa je v situacijah, ki zahtevajo komunikacijo z nežnejšim spolom. Vse skupaj je zaskrbljujoče do te mere, da se celo zaščitniška mati zaveda, da se nekaj potrebno storiti. Pravzaprav je ona pobudnica obiska pri nekem jasnovidcu, ki prinese streznitev. Predvsem za sina (in tudi njo samo), saj se zdi, da so jasnovidčeve n
On the Rocks (2020)

On the Rocks (2020)

Filmski kotiček, 9. november ― Bill Murray & Rashida Jones, On the Rocks (20209; Foto: A24 Slovenski naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: avantura, drama, komedija Dolžina: 96',  Imdb  Režija: Sofia Coppola Scenarij: Sofia Coppola Igrajo: Bill Murray, Rashida Jones, Marlon Wayans, Jessica Henwick Laura (Rashida Jones) in Dean (Marlon Wayans) se poročita. Kakih petnajst let kasneje se je marsikaj spremenilo – on je uspešen poslovnež, ona pa poskuša uskladiti svojo pisateljsko kariero s številnimi obveznostmi povezanimi z vzgojo njunih hčera. On je tako kot večina uspešnih poslovnežev največkrat odsoten in morda bi ozračje bilo boljše, če bi med njima vsaj občasno vzplamtel stari ogenj. Če bi Dean Lauro vsaj občasno spomnil, zakaj sta se poročila in ji vendarle posvetil nekaj več pozornosti. Stvari iz Laurine perspektive vsekakor niso rožnate – poslovnih potovanj in poznih poslovnih druženj s tesnimi sodelavci je vedno več, poleg njenega moškega pa je zelo pogosto privlačna Fiona, ki po vseh predispozicijah predstavlja grožnjo. Opozorilnih znakov je vedno več, zato Laura pomoč in nasvet poišče pri očetu Felixu (Bill Murray). Izbira je logična – Felix je namreč nepopravljivi ženskar in veliki šarmer, ki je pred mnogimi leti zapustil Laurino mamo. Zaskrbljena Laura bi v resnici težko našla nekoga, ki bolje pozna trike, s katerimi poročeni moški lahko skrije nezvestobo. Felix navdušeno sprejme izziv reševanja misterija okoli zetove (ne)zvestobe tudi zato, ker je to lepa priložnost, da se Lauri vsaj delno oddolži za grehe iz preteklosti.  Vzporednice, ki jih lahko povlečemo z najnovejšim Sofije Coppola in 17 let starejšim Izgubljeno s prevodom so zelo očitne. Z nami je ponovno Bill Murray, tokrat bolj vesel in manj melanholičen, Scarlett pa je zamenjala Rashida, še ena zapostavljena in osamljena  ženska, ki v odsotnosti prezaposlenega moža sklene zavezništvo z vedno zanesljivim Billom Murrayjem. Le da sta tokrat osamljena ženska in razigrani starček r
Bedoune tarikh, bedoune emza (2017)

Bedoune tarikh, bedoune emza (2017)

Filmski kotiček, 6. november ― aka No Date, No Signature Navid Mohammadzadeh in No Date, No Signature (2017), Foto: RENDEZ VOUS Slo naslov: Brez datuma in podpisa Drugi naslovi: No Date, No Signature  Država: Iran Jezik: perzijščina Leto: 2017 Dolžina: 104',  Imdb Žanri: drama, misterij  Režija: Vahid Jalilvand Scenarij: Vahid Jalilvand Igrajo: Navid Mohammadzadeh, Amir Agha’ee, Hediyeh Tehrani, Zakiyeh Behbahani, Sa’eed Dakh, Alireza Ostadi Iranska drama Brez datuma in podpisa govori o specifični situaciji, v kateri se lahko znajde kdorkoli. O trenutkih, ko posameznik z drobno nepravilnostjo, zamolčano resnico ali majhno lažjo išče izhod iz zanj potencialno neprijetnega položaja in tako nehote sproži sosledje dogodkov, ki močno zaznamujejo njegovo in življenje drugih ljudi.  V drugem celovečercu iranskega režiserja in scenarista Vahida Jalilvanda imamo takšno situacijo, v katero se po naključju zaplete Kaveh Nariman, pošten in načelen človek, zdravnik oddelka za patologijo neke iranske bolnišnice. Na poti domov se po manjši neprevidnosti zaplete v prometno nesrečo, v kateri s svojim vozilom s ceste zrine družino na motociklu. Po nesreči takoj ustavi vozilo in priskoči na pomoč ponesrečencem. Kaže, da, razen nekaj manjših poškodb na dvokolesniku, nihče ni utrpel hujših poškodb. Kaveh vseeno skrbno pregleda dečka, ki sprva kaže znamenja dezorientacije, a se nato hitro zbere in zdi se, da se vse skupaj bo končalo le z nekaj zvite pločevine. Fantkov oče vztraja na tem, da pokličejo policijo, Kaveh pa bi vse skupaj rešil brez vpletanja policije, s plačilom odškodnine. Zaradi prezaposlenosti mu namreč ni uspelo podaljšati registracije in zavarovanja, zato kočljiv položaj želi zgladiti brez vmešavanja policije. Očitno je, da ima opravka z revno družino in ko fantkovem očetu odpre denarnico, zadeva je rešena. Toda očetova obljuba, da bo fantka za vsak slučaj odpeljal v bolnišnico, na preventivni pregled, obvisi v zraku, naslednje jutro pa je med trupli na Kavehovem oddelku
Kajillionaire (2020)

Kajillionaire (2020)

Filmski kotiček, 3. november ― Evan Rachel Wood, Richard Jenkins & Debra Winger in Kajillionaire (2020), Foto: Focus Features Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina  Leto: 2020 Žanri: drama, komedija, krimi Dolžina: 104' ,  Imdb  Režija: Miranda July Scenarij: Miranda July Igrajo: Evan Rachel Wood, Richard Jenkins, Gina Rodriguez, Debra Winger  Filme Mirande July so po izjemnem prvencu Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005) vedno pričakam s posebnim optimizmom in veseljem. Kajillionaire je (na žalost) šele tretji celovečerec multitalentirana umetnice, ki se poleg filma ukvarja s pisanjem, glasbo, multimedijskimi projekti za gledališče...  Šest let po odmevnem prvencu je posnela svojo drugo dolgometražo Future in šele letos, celih devet let kasneje smo dočakali Kajillionaire, ki je obenem prvi film, v katerem sama ni odigrala eno izmed glavnih vlog.  V središču zgodbe je tričlanska družina Dyne: oče Robert (Richard Jenkins), mama Theresa (Debra Winger) in njuna 26-letna hčerka (Evan Rachel Wood). Za njenim neobičajnim imenom Old Dolio se skriva zanimiva zgodba, kar je nekako pričakovano, glede na življenjski slog družine Dyne. Dynovi se namreč od nekdaj preživljajo z drobnimi prevarami in goljufijami, toda v zadnjih letih je prebijanje iz meseca v mesec postalo sila zahtevna naloga. Do te mere, da je sicer zelo razumevajoči najemodajalec po treh neplačanih najemninah izgubil potrpljenje, zato družina za ohranitev strehe nad glavo nujno potrebuje 1500 dolarjev. Tu do izraza pride hčerkina kreativnost – Old Dolio skuje načrt, s katerim bodo od letalske družbe iztržili odškodnino, ki jih bo rešila iz zagate. Toda v ta načrt se po privolitvi njenih staršev vključi mlada in privlačna Melanie (Gina Rodriguez), ki postane sprožilec sprememb v ustaljeni družinski dinamiki. Old Dolio je sprva doživlja kot grožnjo, vendar jo prav prisotnost avtsajderke počasi sili v treznejšo presojo njenega odnosa s starši.   Disfunkcionalne družine
Papa, sdokhni (2018)

Papa, sdokhni (2018)

Filmski kotiček, 2. november ― aka Why Don't You Just Die! Aleksandr Kuznetsov & Evgeniya Kregzhde in Papa, sdokhni (2018), Foto PÖFF Slo naslov: Umri že enkrat! Drugi naslovi: Why Don't You Just Die! Država: Rusija Jezik: ruščina Leto: 2018 Dolžina: 99' ,  Imdb Žanri: krimi, drama, triler Režija: Kirill Sokolov Scenarij: Kirill Sokolov Igrajo: Vitaliy Khaev, Aleksandr Kuznetsov, Evgeniya Kregzhde, Mikhail Gorevoy, Elena Shevchenko V zadnjem obdobju skoraj vse omembe vredne filmske dosežke podpisujejo bodisi debitanti, bodisi razmeroma neznani avtorji, v začetnih fazah svojega umetniškega udejstvovanja. V eri epidemije večina uveljavljenih režiserskih imen čaka neke boljše čase in možnost, da svoje filme pošlje v kino dvorane, kar povprečnem filmskem odvisnežu ponuja več prostora za raziskovanje potenciala novih avtorjev in spregledanih del iz bližnje in daljne preteklosti. Eden teh nizkoletečih biserov dolgega dometa je ruski Umri že enkrat! (Papa, sdokhni), debitantska celovečerna stvaritev danes 31-letnega Kirilla Sokolova, ki s(m)o ga lahko videli tudi v sklopu lanskega Grossmanna v Ljutomeru. Sokolov je ustvaril netipičen ruski film, v katerem lahko prepoznamo rodbinske vezi s stvaritvami Quentina Tarantina, Siona Sona, Guyja Ritchija, Sergia Leoneja... Kvaliteten ruski film običajno povezujemo z art dramami uveljavljenih režiserskih imen in novih nadebudnih avtorjev, zato je toliko bolj razburljivo na tako nepričakovanem koncu odkriti tako lep primer žanrskega filma.  Uvodni kader filma predstavi mladeniča v puloverju z logotipom Batmana, ki bo vsak hip stisnil zvonec ob vratih nekega stanovanja. Za hrbtom stiska kladivo, s katerim očitno ne planira pribiti nekaj žebljev v razmajano pohištvo. Že ta lepo režirana uvodna sekvenca razkrije, da bi mladenič za oreh, ki ga planira streti, moral vzeti večje kladivo. Vrata mu namreč odpre krepak možakar, s katerim bi se marsikdo z veliko previdnosti, če sploh, spustil v kakršenkoli konflikt. Izkaže se, da je možakar o
Lynn + Lucy (2019)

Lynn + Lucy (2019)

Filmski kotiček, 28. oktober ― Roxanne Scrimshaw & Nichola Burley in Lynn + Lucy, Foto: BBC Films Slovenski naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama Dolžina: 90',  Imdb  Režija: Fyzal Boulifa Scenarij: Fyzal Boulifa Igrajo: Roxanne Scrimshaw, Nichola Burley, Christopher Patrick Nolan, Jack Shalloo, Jennifer Lee Moon Mladi britanski režiser Fyzal Boulifa je v zadnjem desetletju posnel več odmevnih kratkih filmov, priložnost za ogled njegovega debitantskega celovečerca Lynn + Lucy pa je najprej ponujena obiskovalcem lanskega festivala v San Sebastianu. Gre za pozornosti vreden prvenec, ki v okvirjih subtilne melodrame nudi poglobljeno karakterno študijo prvoimenovane junakinje.  Lynn je od otroštva neločljivo povezana z Lucy, ki ji ni nikoli obrnila hrbta. Sama namreč ni nikoli bila pretirano popularna med sovrstniki, vendar je kot zaprta in nesamozavestna najstnica ob sebi vedno imela Lucy, ki je bila vse tisto, kar ona ni – uporniška, igriva, privlačna, v dejanjih pogosto nepremišljena – Lucy je poosebljala divjo, nikoli izraženo plat sramežljive Lynn. Vemo, da se mladostniška prijateljstva med odraščanjem pogosto znajdejo na preizkušnji, toda njuno prijateljstvo je preživelo tudi to zahtevno obdobje. Morda je malce presenetljivo, da je Lynn bila tista, ki je pri 16-ih zanosila in se poročila z očetom njenega otroka. Zdaj, ko sta obe na pragu 30-ih in ko je tudi Lucy povila svojega prvega potomca se zdi, da nič več ne more zamajati njunega odnosa. A nato udari tragedija, po kateri se zgodi prav to – Lynn soočena z lastnimi dvomi in zunanjimi vplivi začne prevpraševati svoj odnos z Lucy.       Lynn + Lucy nadaljuje tradicijo odličnih otoških kuhinjskih (kitchen sink) dram, ki se v slikanju vsakdanjika malih, nepomembnih ljudi, poskušajo čim bolj približati resničnemu življenju. Ena izmed idej naslovnega je izpostaviti kontrast med resničnim življenjem in agresivno, glamurozno, masovno konzumirano pop kulturo, ki potrošnika usmerja proti nedoseglji
Akjilkyungchal (2019)

Akjilkyungchal (2019)

Filmski kotiček, 24. oktober ― aka Jo Pil-ho: The Dawning Rage  Lee Sun-kyun in Akjilkyungchal (2019), Foto: Netflix Slo naslov: - Angleški naslov: Jo Pil-ho: The Dawning Rage  Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2019 Dolžina: 127',  Imdb Žanri: akcija, krimi, drama Režija: Lee Jeong-beom Scenarij: Lee Jeong-beom Igrajo: Lee Sun-kyun, Jeon So-nee, Park Hae-joon, Song Young-Chang, Park Byung-eun, Jung Ga-ram Ogledi akcijskih trilerjev in kriminalk iz Južne Koreje so v zadnjih letih postali dokaj dolgočasne izkušnje, saj je korejski mainstream sledeč zgled velikega ameriškega brata zaplul v vode, v katerih filmska produkcija slepo upošteva komercialne vidike bodočih uspešnic. Takšna usmeritev je prinesla kopico filmov narejenih po enakem kopitu, v katerih lokalni zvezdniki paradirajo v vlogah posnetih po generičnih zgodbah, ki jih nekje, na neki scenaristični tržnici, prodajajo na kilo. Odločilna dejavnika, ki sta mojo pozornost usmerila proti akcijskemu trilerju Jo Pil-ho: The Dawning Rage sta režiser in scenarist Lee Jeong-beom, človek ki je podpisal The Man from Nowhere (Ajeossi, 2010), enega izmed najboljših južnokorejskih akcijskih krimičev  tekočega milenija in igralec Lee Sun-kyun (A Hard Day), ki so mu tovrstne vloge pisane na kožo.   Zgodba, v kateri ni težko prepoznati južnokorejske afere, ki so odmevale tudi na mednarodnem nivoju, v središče postavlja pokvarjenega policista Jo Pil-hoja, ki mu notranji nadzor že nekaj časa diha za ovratnik. Toda izmuzljivi antijunak, ki je vedno korak pred svojimi zasledovalci, že načrtuje nov »podvig« – s  svojim mladim pomagačem želi oropati policijsko skladišče, v katerem hranijo vredne stvari in dokazni material iz številnih še aktivnih preiskav. Toda v skladišču kmalu po vstopu Pil-hojevega specialista za vlome  pride do eksplozije, v kateri ta izgubi življenje. Sledi preiskava, v kateri Pil-ho postane glavni osumljenec, ki naenkrat mora dokazovati, da ni imel nič z eksplozijo in smrtjo njegovega nesrečnega pomaga
Sala samobójców. Hejter (2020)

Sala samobójców. Hejter (2020)

Filmski kotiček, 21. oktober ―  aka The Hater Maciej Musialowski & Vanessa Aleksander in The Hater (2020) Slo naslov: - Drugi naslovi: The Hater Država: Poljska Jezik: poljščina Leto: 2020 Dolžina: 135',  Imdb Žanri: drama, triler Režija: Jan Komasa Scenarij: Mateusz Pacewicz Igrajo: Maciej Musialowski, Vanessa Aleksander, Danuta Stenka, Jacek Koman, Agata Kulesza, Maciej Stuhr  39-letni poljski režiser Jan Komasa je po velikem uspehu njegovega prejšnjega filma, odličnega Corpus Cristi,  potreboval le leto dni za dokončanje naslednjega projekta. The Hater (originalni naslov, Sala samobójców. Hejter, razkriva povezave z režiserjevim prvencem) je posnel pod okriljem največjega ponudnika pretočnih vsebin (Netflix), to partnerstvo pa je močno povečalo domet filma, ki bi sicer težko dosegel tako širok krog  potencialnih gledalcev.  Zgodbo je postavil v sedanjost, v kontekst aktualne družbeno politične klime, v katero lahko brez težav postavimo malodane vse evropske države. Okoliščine v državi zaznamovani s komunistično preteklostjo in evropsko sedanjostjo bomo zlahka razumeli gledalci na sončni strani Alp, kajti vzorci evropskega političnega zasuka v desno imajo kar nekaj skupnih imenovalcev z večino evropskih držav. Tomeka, glavnega protagonista spoznamo na dan, ko ga zaradi plagiatorstva izključijo s pravne fakultete. Toda propadli študent v istem hipu, ko ga seznanijo z odločitvijo o izključitvi, že ima nov načrt za prihodnost.  Zaveda se, kaj za prišleka, kakršen je on, pomeni naklonjenost vplivne meščanske družine Krasucki, ki je nekoč letovala v njegovi vasi, pri njegovi družini. Iz teh časov datira tudi njegova zagretost za Gabi Krasucki, razvajeno in malce problematično punco, ki ne kaže nobenega zanimanja za fanta, ki ga je spoznala v rosnih najstniških letih. Vljudnostno povabilo na večerjo na domu Krasuckijevih razblini njegove upe, a obenem na plano pritegne njegovo temno stran. Fant se nedolgo zatem zaposli v PR agenciji vprašljivih etičnih načel, kjer voden
Light from Light (2019)

Light from Light (2019)

Filmski kotiček, 19. oktober ― Marin Ireland & Jim Gaffigan in Light from Light, Foto: Official site Slovenski naslov: - Država: ZDA  Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama  Dolžina: 82',  Imdb  Režija: Paul Harrill Scenarij: Paul Harrill Igrajo: Marin Ireland, Jim Gaffigan, Josh Wiggins, Atheena Frizzell Shelino dnevno rutino krojijo dolgočasno delo v pisarni agencije za najem vozil, hišna opravila in interakcija z najstniškim sinom, ki bo kmalu moral ubrati samostojno pot in se odločiti, kaj želi početi po končani srednji šoli. Shelia, ki je z bivšim partnerjem vrsto  let raziskovala paranormalno, je po nizu slabih razmerij raje izbrala samoto. Po radijski oddaji, v kateri s poslušalci podeli svoje videnje preteklih srečanj z nadnaravnim, Shelio zaprosijo, da razišče dogajanje v hiši vdovca, ki je pred slabim letom izgubil ženo. Richard je žalosten in depresiven moški, ki je opazil nekaj nepojasnjenih malenkosti, zaradi katerih se je odločil poiskati njeno pomoč. Sumi, da je v hiši še vedno duh pokojne žene, ki želi z njim vzpostaviti komunikacijo. Iz opisa bi lahko sklepali, da nam drugi celovečerec ameriškega režiserja Paula Harrilla ponuja še eno zgodbo o duhovih, toda naslovna stvaritev je v resnici povsem drugačna izkušnja, ki nima veliko skupnega z zgodbami, ki stavijo na srh in grozo povezano z nemirnimi duhovi pokojnikov. Light from Light je v esenci tiha drama, ki v nobenem trenutku ne poseže po kakršnem izmed preprostih trikov z nakano ustvarjanja nelagodja. Na vse to lahko kar pozabite, saj avtorja bolj zanimajo običajni trenutki, v katerih liki v dejanjih in interakciji kažejo ranljivosti in negotovosti, se iščejo in poskušajo ugotoviti, kaj storiti s svojimi življenji. Harrill je ustvaril film, ki svoje najpomembnejše oporne točke ne gradi na dialogih ali stvareh, ki se zgodijo.  Kvaliteta njegovega filma je stkana iz počutja likov in vzdušja, ki ga občutimo v njegovih senzualnih, dobro premišljenih prizorih. Vsekakor ni naključje, da na eni strani i
Residue (2020)

Residue (2020)

Filmski kotiček, 15. oktober ― Obinna Nwachukwu in Residue (2020), Foto: ARRAY Releasing Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: drama Dolžina: 90',  Imdb  Režija: Merawi Gerima Scenarij: Merawi Gerima Igrajo: Obinna Nwachukwu, Dennis Lindsey, Taline Stewart, Jamal Graham, Derron Scott Vrnitev domov je motiv, okoli katerega so svoje zgodbe gradili številni filmarji. Opazovanje sprememb s časovne distance, ob odsotnosti izkušnje minevanja časa iz perspektive, ki je nekoč bila osebna, domača, s seboj pogosto prinaša spopadanje z občutki odtujenosti.  S podobni občutki se spopada tudi temnopolti Jay (Obinna Nwachukwu), ki se po daljši odsotnosti iz Kalifornije vrne v domači Washington. Hiša v ulici Q, v kateri je odraščal, je še vedno v družinski lasti. V zgornjih nadstropjih zdaj domuje belopolti najemnik, Jay pa se bo za nekaj časa naselil v nezasedeno polkletno garsonjero. Že ob prihodu ga na novo resničnost opozori mimoidoči prebivalec soseske: „Muzika iz tvojega avta je preglasna, pa tudi avto si napačno parkiral! Ne sili me, da kličem policijo!“ Izrečena grožnja je realna, ignoriranje le-te pa prinaša nepotrebne zaplete.  Dokumentarni posnetki nemirov in spopadov protestnikov s policijo že v uvodnih minutah vzpostavijo časovni okvir – trenutek je aktualen, za posnetke množičnih protestov proti policijskemu nasilju nad Afroameričani so rezervirane minute v informativnih oddajah po celem svetu.  V ta trenutek, v to resničnost, svojega glavnega junaka, diplomanta filmske šole v L.A.-ju, oboroženega zgolj s fotoaparatom in nakano posneti film o svoji bivši soseski, pošlje debitant Merawi Gerima. Najbrž ni odveč omeniti, da je režiserjev oče slavni Haile Gerima (Sankofa, Teza), vodilni član filmskega gibanja L.A. Rebellion (t.i. losangeleške šole za temnopolte filmarje). Merawi je odraščal v Washingotonu, filmsko izobrazbo pa je pridobil na losangeleški filmski šoli USC, zato ni težko diagnosticirati avtobiografskih temeljev, na katerih je m
še novic