I See You (2019)

I See You (2019)

Filmski kotiček, 24. junij ― Helen Hunt in I See You (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: -  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: krimi, drama, grozljivka Dolžina: 98',  Imdb  Režija: Adam Randall Scenarij: Devon Graye Igrajo: Helen Hunt, Jon Tenney, Judah Lewis, Owen Teague, Libe Barer Izginotje 10-letnika, ki je sredi belega dne ugrabljen v enemu izmed mestnih parkov in nezvestoba njegove žene Jackie (Helen Hunt), okupirajo misli izkušenega detektiva Grega Harperja (Jon Tenney). Ta se z ženinim skokom čez plot sicer nosi bolje od njunega sina edinca, ki je z mamo od razkritja na bojni nogi. In med tem ko Jackie poskuša zgladiti stvari z možem in pretirano užaljenim potomcem, v njihovem domu se začnejo dogajati čudne stvari. TV se sam prižiga, iz okvirjev izginjajo slike, iz predalov jedilni pribor... V tej fazi me je tretji, in po ocenah kritikov najboljši celovečerec angleškega režiserja Adama Randalla doslej, spominjal na še eno podpovprečno grozljivko, v kateri nadnaravni dogodki tlakujejo junakinjino pot v blaznost.  Toda izkaže se, da je scenarist (razmeroma neznani igralec Devon Graye), od samega začetka skrival asa v rokavu, ki ga je ob pravem trenutku znal dokaj dobro unovčiti. Nadaljevanje ponudi pojasnilo, kaj se skriva za angleško besedo „phrogging" in postavi dotlej videne nadnaravne dogodke v povsem drugačen kontekst. V nadaljevanju obenem dočakamo še smiselno povezovanje primera izginulega fanta iz začeta zgodbe z družino postavljeno v središče dogajanja in osvetlitev nekaterih dogodkov iz preteklosti, ki ji v izogib večjim kvarnikom, ne bom omenjal. Film, ne glede na učinkovit preobrat, s preprosto spremembo perspektive tudi nekaj izgubi. Jackie, naš vodnik skozi prvi del zgodbe, je v nadaljevanju povsem potisnjena na stranski tir in občutek je, da bi film potreboval močnejšo vez med zgodbo pred in po preobratu, da bi zares učinkoval kot kompaktna, premišljeno zastavljena celota. Večina ponujenih odgovorov le za silo drži vodo, po ogledu pa
Di Jiu Tian Chang (2019)

Di Jiu Tian Chang (2019)

Filmski kotiček, 17. junij ― aka So Long, My Son Mei Yong, Jingchun Wang, and Roy Wang in Di Jiu Tian Chang (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Zbogom, sin moj Drugi naslovi: So Long, My Son Država: Kitajska Jezik: kitajščina Leto: 2019 Dolžina: 185' ,  Imdb Žanri: drama Režija: Xiaoshuai Wang Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang Igrajo: Wang Jingchun, Yong Mei, Qi Xi, Du Jiang, Wang Yuan, Ai Liya, Xu Cheng, Li Jingjing, Zhao Yanguozhang 54-letnik kitajski režiser, scenarist in producent Wang Xiaoshuai je eden tistih avtorjev, ki v času vsesplošne komercializacije filma ohranja kurz neodvisnega filmanja, ki v svojem jedru nosi zgodbe malih ljudi vpete v širši socialni kontekst. Njegove filme vse od odmevnega prvenca The Days (Dongchun de rizi,1993) redno uvrščajo in nagrajujejo na največjih festivalih (Beijing Bicycle, Shanghai Dreams, In Love We Trust), v domačih kinodvoranah pa smo poleg naslovnega pred leti lahko ujeli tudi Rdečo amnezijo (Chuang ru zhe, 2014).   Wang se s svojim najnovejšim celovečercem pod drobnogled vzame v domovini do leta 2011 upoštevano pravilo "enega otroka," ki je zaznamovalo življenja številnih družin. Država je sporno določbo vrsto let uveljavljala s strogim sankcioniranjem kršiteljev (družina z dvema otrokoma je bila sankcionirana z odvzemom ene petine letnega zaslužka). Takšna oblika državljanske nepokorščine je poleg finančne kazni sprožila še posebne mehanizme, ki so takšne posameznike sistematično potiskale na družbeni rob. Wang eno takšnih zgodb predstavi z nelinearno strukturirano pripovedjo sestavljeno iz flashbackov, ki nam prinašajo koščke življenj dveh družin.  Potomca obeh družin sta se rodila istega dne, odraščala skupaj in postala najboljša prijatelja. Straši so delali v isti tovarni in se odlično razumeli. A nato je udarila tragedija, ki je močno zaznamovala življenja vseh vpletenih. Nedolžna otroška igra ob rečnem koritu se je končala z utopitvijo. Mlado življenje je ugasnilo, ožaloščena zakonca pa po spletu okoliščin (v katere so
Grâce à Dieu (2018)

Grâce à Dieu (2018)

Filmski kotiček, 8. junij ― aka By the Grace of God Melvil Poupaud in Grâce à Dieu (2018), Foto: Imdb Slo naslov: Božja Milost Drugi naslovi: By the Grace of God Država: Francija, Belgija Jezik: francoščina Leto: 2018 Dolžina: 137',  Imdb Žanri: drama, krimi Režija: François Ozon Scenarij: François Ozon Igrajo: Melvil Poupaud, Denis Ménochet, Swann Arlaud, Bernard Verley, Josiane Balasko Francoski režiser in scenarist François Ozon je zaslovel z dramami, prežetimi s komičnimi podtoni, v središču katerih so najpogosteje partnerski odnosi in zanimivi pogledi na različne motive: od identitete in različnih oblik seksualnosti, do umora in samomora. Ozon z naslovno stvaritvijo stopi izven svoje „komfortne zone“ in se loti v preteklih letih zelo aktualne teme zlorab otrok, ki so jo pod svojo streho desetletja dovoljevali in sistematično prikrivali najvišji cerkveni dostojanstveniki.  Film nas brez veliko ovinkarjenja, že po nekaj spoznavnih minutah z Alexandrom, globoko vernim človekom, očetom petih otrok, pripelje do bistva naslovne zgodbe. Alexandra je kot otroka zlorabil duhovnik in njegove rane so, navkljub ljubeči družini in uspešni karieri, še vedno globoke. Po naključnem razkritju, da taisti duhovnik še vedno dela z otroci se Aleksander odloči z zadevo seznaniti cerkev. Kot dober vernik zadevo želi rešiti diskretno, v sodelovanju z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki. V upanju, da bo francoski kardinal po njegovem pričevanju enkrat z vselej s položaja odstavil spornega duhovnika, se Aleksander loti zanj zelo mučnega iskanja pravice. Toda po dolgem in potrpežljivem usklajevanju s cerkveno vrhuško naposled dojame, da prave volje za odstranitev pedofilskega duhovnika ni. Soočen z ignoranco cerkve povleče še zadnjo možno potezo – zoper duhovnika poda prijavo na policiji in tako nehote sproži gibanje, katerem se kmalu pridruži še več žrtev omenjenega duhovnika. Tako je dosežena kritična masa, ko svoje moči usmeri v razkritje desetletij sistematičnega toleriranja zločin
Boze Cialo (2019)

Boze Cialo (2019)

Filmski kotiček, 2. junij ― aka Corpus Christi Bartosz Bielenia in Boze Cialo (2019), Foto:Imdb Slo naslov: - Drugi naslovi: Corpus Christi Država: Poljska Jezik: poljščina Leto: 2019 Dolžina: 115',  Imdb Žanri: drama Režija: Jan Komasa Scenarij: Mateusz Pacewicz Igrajo: Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek, Leszek Lichota, Łukasz Simlat 38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega  filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki.  Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega – pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo – župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kat
Midnight Family (2019)

Midnight Family (2019)

Filmski kotiček, 28. maj ― Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site Slovenski naslov: - Država: Mehika Jezik: španščina Leto: 2019 Žanri: dokumentarni Dolžina: 81',  Imdb  Režija: Luke Lorentzen Scenarij: Luke Lorentzen Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje.  V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla.  V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in
Greed (2019)

Greed (2019)

Filmski kotiček, 26. maj ― Steve Coogan in Greed (2019), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: komedija, drama Dolžina: 104',  Imdb  Režija: Michael Winterbottom Scenarij: Michael Winterbottom, Sean Gray Igrajo: Steve Coogan, Isla Fisher, Shirley Henderson, David Mitchel, Asa Butterfield Michael Winterbottom je eden filmarjev, ki sem mu ob vsakem novem filmu pripravljen ponuditi priložnost. In če gre za eno izmed njegovih številnih kolaboracija s Stevom Cooganom, potem je zadeva toliko bolj mična. Priznam, da imam "soft spot" za Winterbottoma, čeprav ta v zadnjem obdobju ni storil nič spektakularnega, razen ponavljajočega se, vedno delujočega recepta, po katerem že vrsto let z Cooganom in Robom Brydonom ustvarja izvrstni tv projekt The Trip.  A vrnimo se raje k naslovnemu projektu, s katerim nas Anglež v zanj značilnem satiričnem slogu pelje v svet superbogatih, med posameznike, ki dogajanje opazujejo z vrha piramide zgrajene na temeljih sodobne potrošniške družbe. Z mešanjem elementov filma v filmu in lažnega dokumentarca Winterbottom zaokroži zgodbo o izmišljenem multimilijarderju Richardu McCreadiju (za znance Greedy McCreadie), modnem mogulu, ki je svoj imperij zgradil na iz poslovnega vidika briljantnem, a skoraj vedno moralno spornem izkoriščanju možnosti, ki jih prodornim posameznikom njegovega kova ponuja surovi kapitalizem.  Osrednji dogodek filma je praznovanje Richardovega 60. rojstnega dneva na grškem otoku Mikonos, počitniškem zbirališču svetovnega jet-seta, na katerem delavci že postavljajo imitacijo spektakularne gladiatorske arene, ki bo središče slavnostnega programa. "Takšno, kot v tistem filmu z Russellom Crowom!" kot rad večkrat poudari Richard, ki samega sebe očitno doživlja kot nekakšnega gladiatorja v areni poslovnih priložnosti. V ta namen je dal pripeljati celo čisto pravega, a nekoliko zaspanega leva, ki bo z nekaj spodbude (malce kokaina) vendarle pokazal svojo pravo čud.  Zgodba s skoki v pretekl
Fresh (1994)

Fresh (1994)

Filmski kotiček, 22. maj ― Sean Nelson in Fresh (1994), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 1994 Žanri: krimi, drama, triler Dolžina: 114',  Imdb  Režija: Boaz Yakin Scenarij: Boaz Yakin Igrajo: Sean Nelson, Giancarlo Esposito, Samuel L. Jackson, N'Bushe Wright, Ron Brice, Yul Vazquez, Víctor González V letu 1994 je izšel Šund (Pulp Fiction), po katerem je Samuel L. Jackson postal nepogrešljivo igralsko ime sodobnega Hollywooda. Jackson je istega leta igral v še enem odličnem filmu – Fresh, debitantski stvaritvi Boaza Yakina, ki je nekako ostal v senci več velikih in zares dobrih filmov, ki jih je filmskim sladokuscem ponudilo leto '94. V istem letu nam je ameriški film poleg Šunda ponudil še Foresta Gumpa in Kaznilnico odrešitve, med neameriškimi biseri je Kieslowski z dvema filmoma sklenil trilogijo Tri barve, Luc Besson je predstavil Leona, Novozelandec Lee Tamahori nas je pretresel z Nekoč so bili bojevniki... Fresh si je istega leta na festivalu Sundance s kultnimi Trgovci Kevina Smitha razdelil nagrado Filmmakers Trophy, v tem času drugo najpomembnejšo nagrado festivala in bil eden izmed izmed kandidatov za zlato kamero v Cannesu (nagrada za najboljši prvenec).   Glavni junak naslovne zgodbe je 12-letni Fresh (debitant Sean Nelson), ki je navkljub rosnim letom eden najbolj zanesljivih kurirjev v distribucijski mreži pod kontrolo lokalnega mamilarskega šefa Estebana. Streho nad glavo mu zagotavlja dobrosrčna teta, ki je prevzela skrb zanj in še nekaj daljnih sorodnikov, ki so jih starši, tako kot njega, pustili na cedilu. Njegova starejša sestra se potepa od enega do drugega sponzorja, ki z dnevnimi odmerki mamil kupujejo njeno ljubezen. Oče (Samuel L Jackson) je še vedno del njegovega življenja, vendar fant od alkoholika, ki živi v dotrajani prikolici, ni nikoli imel veliko koristi. Toda oče mu je vseeno nekaj dal – ogrel ga je za šah, ki je postal njuna praktično edina skupna točka in razlog, da ga Fresh še vedno občasno obišče na
Hatsukoi (2019)

Hatsukoi (2019)

Filmski kotiček, 20. maj ― aka First Love Sakurako Konishi and Masataka Kubota in Hatsukoi (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Prva ljubezen Drugi naslovi: First Love Država: Japonska, VB Jezik: japonščina Leto: 2019 Dolžina: 108' ,  Imdb Žanri: krimi, komedija, romantični Režija: Takashi Miike Scenarij: Masa Nakamura Igrajo: Becky, Sakurako Konishi, Masataka Kubota, Nao Ōmori, Shōta Sometani, Jun Murakami, Sansei Shiomi Veliki Takashi Miike je po dveh malce slabših filmih ponovno v dobri formi. Človek, ki v svoji filmografiji ima že več kot sto različnih projektov nam je tokrat pripravil za običajne standarde nekoliko drugačno ljubezensko zgodbo, ki romantični del pripovedi izkoristi za oživitev v japonski kinematografiji vedno manj prisotne kriminalke o jakuzah.  Miike v sodelovanju s pogostim sodelavcem, scenaristom Maso Nakamuro, predstavnikom japonskega kriminalnega sindikata zoperstavi kitajsko mafijo (triade), nekje med njima, v navzkrižnem ognju, pa se znajde mlada, od mamil odvisna prostitutka, ki s prodajanjem svojega telesa plačuje za očetove grehe in osamljeni boksar, ki po nepričakovanem porazu v ringu izve, da so mu dnevi šteti. Nasprotnik ga na tla spravi z nič kaj močnim krošejem, pregled pri specialistu pa razkrije, da je razlog za nokavt veliki tumor na njegovih možganih.  Zgodba se odvije v eni sami noči, narativno kolesje pa je sproženo z načrtom manj pomembnega člana japonske mafije, ki v sodelovanju s pokvarjenim detektivom tokijske policije šefom želi izmakniti prihajajočo pošiljko mamil. Toda njegov načrt že v osnovi ne upošteva nepredvidenih okoliščin, ki dogajanje usmerijo v nepričakovane smeri. Slabo izpeljan rop ima učinek po klancu se kotaleče snežne kepe, z naraščajočo rušilno močjo.  (Prva) ljubezen običajno ima več kulminacij in več srečnih koncev. Po enaki, v strukturo filma vtkani logiki, Miike orkestrira pripoved s številnimi vrhunci in kar tremi srečnimi konci. V treh krajših podaljških Miike zgodbo pelje naprej, čez očitne logi
Hvítur, hvítur dagur (2019)

Hvítur, hvítur dagur (2019)

Filmski kotiček, 14. maj ― aka A White, White Day Ingvar E. Sigurdsson & Ida Mekkin Hlynsdottir - Hvítur, hvítur dagur  (2019), Foto: Film Movement Slo naslov: - Drugi naslovi: A White, White Day Država: Islandija, Danska, Švedska Jezik: islandščina Leto: 2019 Dolžina: 109',  Imdb Žanri: drama, triler Režija: Hlynur Palmason Scenarij: Hlynur Palmason Igrajo: Ingvar E. Sigurdsson, Ida Mekkin Hlynsdottir, Hilmir Snaer Gudnason, Bjorn Ingi Hilmarsson, Elma Stefania Agustsdottir Islandski režiser in scenarist Hlynur Palmason nam že z uvodno sekvenco njegovega drugega celovečerca pove, da smo v rokah pripovedovalca, ki nam želi ponuditi karseda boljši občutek za mesto, ki ga v okolju zasedajo njegovi liki. Kamera v meglenem vremenu, v katerem je zaradi silne beline včasih težko ločiti zemljo od neba, spremlja vozilo, ki se po mokrem vozišču spušča v dolino.  V tej dolgi sekvenci napetost narašča z vsakim prevoženim ovinkom, vse do trenutka, ko voznica izgubi nadzor nad vozilom in prebije zaščitno ograjo.   Statična kamera nam nato v "time-lapse" posnetku pokaže minevanje časa skozi spremembo vremenskih pogojev (morda celo letnih časov), v središču kadra pa je postavljen objekt, ki bo kmalu deležen obnove. Brez jasnega občutka, koliko časa je pravzaprav minilo od nesreče v uvodnem prizoru, se v kadru naposled pojavi Ingimundur, policijski komandir v bližnjem mestecu, ki je v nesreči izgubil soprogo. Ožaloščenega vdovca so po nesreči poslali na bolniški dopust z obvezno terapijo pri svetovalcu, ki mu bo pomagal iti skozi proces žalovanja. Toda Ingimundur je vase zaprt človek, ki z velikim odporom enkrat tedensko hodi na predpisane terapije. Na njegovo razpoloženje najbolj blagodejno vpliva druženje z vnukinjo Salko in obnovitvena dela na objektu, ki ga Ingimundur prenavlja za hčerko in njeno družino. A ko se nekega jutra odloči pregledati vsebino škatle, v kateri je shranjeno nekaj ženinih stvari, odkrije nekaj detajlov, ki mu ne dajo miru. Možnost, da je v ženinem življenju
The Lodge (2019)

The Lodge (2019)

Filmski kotiček, 12. maj ― Riley Keough, Jaeden Martell, and Lia McHugh in The Lodge (2019) Photo by Bertrand Calmeau - © 2019 The Lodge Slovenski naslov: Koča Država: VB, Kanada, ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, grozljivka, triler Dolžina: 108',  Imdb  Režija: Severin Fiala, Veronika Franz Scenarij: Veronika Franz, Severin Fiala, Sergio Casci Igrajo: Riley Keough, Jaeden Martell, Lia McHugh, Alicia Silverstone, Richard Armitage Avstrijski kreativni duo Severin Fiala - Veronika Franz je s prvencem Lahko noč mamica (Ich seh, Ich seh, 2014) navdušil številne ljubitelje žanrskega filma in marsikdo je z veliko optimizma razmišljali o njunih bodočih projektih. Prvi gledalci so njun naslednji film dočakali pet let kasneje, na lanskem festivalu Sundance, pri nas pa s(m)o ga lahko ujeli lansko jesen, v sklopu tradicionalne Noči grozljivk v Kinodvoru. Fiala in Franz z njunim drugim projektom nadaljujeta seciranje družinskih disfunkcij iz perspektive odnosa med potomci in materjo, oziroma osebo, ki v odnosu do potomcev prevzema vlogo materinske figure. V Lahko noč mamica je katalizator odtujevanje med materjo in otrokom(a) zamolčani tragični dogodek, po katerem se materino vedenje (in fizični opis) spremenita. Sprožilec razkroja družinskih vezi v Koči je razpad zakona med Laurom in Richardom, ki že nekaj časa živi pri svoji novi, mlajši izbranki Grace (Riley Keough). Izkaže se, da je Richardova zahteva po uradnem dokončanju ločitvenih formalnosti kaplja čez rob, zaradi katere si čustveno labilna Laura vzame življenje. Pol leta kasneje Richard poskuša vzpostaviti funkcionalen odnos med Grace in otrokoma, toda Adian in Mia vztrajno zavračata žensko, ki je v njunih očeh glavni krivec za materino smrt. Božične počitnice v odmaknjeni družinski koči v gorah so priložnost za mehčanje napetosti med otrokoma in Grace, ki bo z njima sama preživela nekaj časa, saj se mora Richard zaradi službenih obveznosti za nekaj dni vrniti v mesto. Snežni vihar, ki kmalu po njegovem odhod
Beasts That Cling to the Straw (2020)

Beasts That Cling to the Straw (2020)

Filmski kotiček, 11. maj ― Do-yeon Jeon in Beasts That Cling to the Straw (2020) Slo naslov: - Drugi naslovi: Beasts Clawing At Straws Država: Južna Koreja Jezik: korejščina Leto: 2020 Dolžina: 108',  Imdb Žanri: krimi, misterij, triler Režija: Kim Young-hoon Scenarij: Kim Young-hoon, Keisuke Sone (knjiga) Igrajo: Jeon Do-yeon, Jung Woo-sung, Bae Sung-woo , Yun Yuh-jung, Jung Man-sik, Jin Gyeong, Shin Hyun-been, Kim Jun-han V otvoritvenem prizoru najnovejše korejske uspešnice Beasts Clawing At Straws kamera v stilu caper filmov iz 80-ih spremlja pot dizajnerske torbe z denarjem, ki svojo pot konča v neki omarici. Torba polna keša je gonilo ne ravno izvirne, vendar dobro režirane, odigrane in dokaj zabave zgodbe o številnih bolj ali manj slabih likih, ki na vsak način želijo priti do tega denarja. Prvi, moralno najmanj sporen lik v tej zgodbi je receptor hotelske savne, ki med pospravljanjem omaric odkrije torbo z denarjem. Denar bi mu, kakopak, ob vseh težavah, s katerim vas ne bom obremenjeval, prišel še kako prav, vendar previdni receptor denarja vseeno ne odnese takoj domov, Po premisleku se odloči, da bo torbo skril v skladišču in počakal, kaj se bo zgodilo, saj je malo verjetno, da nihče ne bo pogrešal takšnega kupa denarja.  Na režiserskem stolčku je debitant Kim Young-Hoon (v scenarij je lastnoročno pretočil roman japonskega avtorja Keisukeja Soneja), ki se predstavi kot spreten pripovedovalec, sposoben krmariti zgodbo s številnimi liki, zasuki in preobrati. Korejec je uporabil mozaični pristop – zgodbo je razdelil na nelinearna prepletajoča se poglavja, ki spominjajo na prejeme Quentina Tarantina, na njegov slog  pa so do neke mere nedvomno vplivali tudi filmi bratov Coen in krimi komedije Guyja Ritchieja. Posamezna poglavja zgodbe poleg omenjenega receptorja vključujejo zadolženega carinika, ki ga za jajca drži lokalni mafijec, pri katerem si je denar sposodila ženska, s katero je omenjeni carinik nekaj časa delil posteljo. Ko ta izgine neznano kam, mor
International Falls (2019)

International Falls (2019)

Filmski kotiček, 6. maj ― Rachael Harris and Rob Huebel in International Falls (2019), © Outskirt Media Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2019 Žanri: drama, komedija Dolžina: 93',  Imdb  Režija: Amber McGinnis Scenarij: Thomas Ward Igrajo: Matthew Glave, Rachael Harris, Rob Huebel, Mindy Sterling International Falls, Minnesota. Kakih šest tisoč prebivalcev mesteca ob kanadski meji je navajeno na mraz v zimskih mesecih, ko temperatura ves čas ostajajo krepko pod ničlo. Mrzel severni zrak veliko slabše prenašajo redki obiskovalci mesta, v katerem kljub grandioznemu imenu ni slapov. Ne malih, ne velikih.   To informacijo lahko izveste že na recepciji edinega hotela v mestu, na kateri dela štirideset in nekaj letna Dee, mati dveh punčk, ki že nekaj časa ve za moževo nezvestobo, a vseeno ne stori nič. Namesto soočanja s soprogom raje živi na avtopilotu in sanjari o karieri stand-up komedijantke.  Nato v mesto pride ne ravno uspešen komik Tim, ki bo dvakrat nastopil pred hotelskimi gosti. Prišlek je bil ravno tisto, kar je Dee v tem trenutku potrebovala – privlačen moški s katerim se je takoj odlično ujela in zvečer, po prvem nastopu, končala v njegovi sobi. Dee se je na ta način verjetno želela možu vsaj malo maščevati za njegovo nezvestobo, toda izkušnja se iz načrtovane avanture za eno noč nepričakovano začne spreminjati v nekaj veliko globljega.   Rachael Harris in Rob Huebel sta odlična glavna aduta te simpatične dramedije. Režiserka Amber McGinnis (njen igrani prvenec) nas počasi, organsko vpelje v svet depresivnega komika in razočarane receptorke. Zgodba se razvija v smeri, ki spominja na scenarije, ki jih je v trilogiji Pred zoro/sončnim zahodom/polnočjo odlično udejanjil Richard Linklater – torej, očarljivo romantično zgodbo brez nepotrebne osladnosti, vendar so liki Amber McGinnis drugačni – starejši, polni obžalovanja in globoko nezadovoljni s svojo situacijo. In žalost v očeh njenih junakov nam nekako da slutiti, da nekateri med nami
Animal (2018)

Animal (2018)

Filmski kotiček, 2. maj ― Guillermo Francella & Federico Salles, Animal (2018), Foto: Film Factory Slovenski naslov: - Država: Argentina Jezik: španščina Leto: 2018 Žanri: drama, triler Dolžina: 112',  Imdb  Režija: Armando Bo Scenarij: Armando Bo, Nicolás Giacobone Igrajo: Guillermo Francella, Carla Peterson, Federico Salles, Marcelo Subiotto, Gloria Carrá Po odmevnem celovečernem prvencu Zadnji Elvis (El ultimo Elvis, 2012), ki sem ga videl pred skoraj sedmimi leti, sem argentinskega režiserja in scenarista Armanda Boja dodal na seznam zanimivih mladih avtorjev, od katerih pričakujem zanimive stvari. Bo je potreboval celih šestih letih, da je dokončal svoj, pri filmarjih pogosto problematičen, drugi film.  Glavno vlogo je zaupal argentinski igralski legendi Guillermu Francelli, ki igra Antonia Decouda, srečno poročenega moškega in očeta treh otrok, ki živi mirno življenje v okusno urejeni družinski hiši v predmestju. Antonijo je s pedantnostjo in predanostjo delu sebi in družini omogočil lagodno življenje. Tudi otvoritveni prizor filma ga prikaže kot skrbnega očeta in partnerja, na katerega se vsi lahko zanesejo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je še enkrat poskrbel za lagoden začetek dneva svojih domačih, se pripravil na jutranji tek in nato, po nekaj minutah kolapsiral. Sledi časovni skok, po katerem izvemo, kaj se je zgodilo – Antonio je v bolnišnici, priklopljen na aparate za dializo. Nujno potrebuje novo ledvico in 17-letni sin je na srečo ustrezen darovalec. Datum operacije je prišel in skupaj s sinom sta že sedela v avtu pred bolnišnico. Toda mladenič je v zadnjem hipu premislil, izstopil iz avta in pobegnil.  S tem je Bo zgradil zelo solidno izhodišče in na tej točki sem z veliko optimizma in radovednosti ugibal, kam me čaka v nadaljevanju. Pričakoval se poglabljanje v družinsko dinamiko, vendar režiser s časovnimi skoki na hitro pride do točke, ko zdaj že povsem obupani Antonio poseže po skrajnih rešitvah. Ob pogledu na čakalni seznam in visoko š
Il traditore (2019)

Il traditore (2019)

Filmski kotiček, 30. april ― aka The Traitor Pierfrancesco Favino in Il traditore (2019), Foto: Imdb Slo naslov: Izdajalec Drugi naslovi: The Traitor Država: Italija, Francija Jezik: italijanščina, portugalščina Leto: 2019 Dolžina: 153',  Imdb Žanri: biografija, krimi, drama Režija: Marco Bellocchio Scenarij: Marco Bellocchio, Valia Santella, Ludovica Rampoldi Igrajo: Pierfrancesco Favino, Luigi Lo Cascio, Fausto Russo Alesi, Maria Fernanda Cândido, Fabrizio Ferracane Izdajalec (Il Traditore) je zgodba o prvem mafijskem "žvižgaču" Tommasu Buscetti (igra ga odlični Pierfrancesco Favino), vidnemu članu Cosa Nostre, ki je prekršil znamenito omerto (mafijski zakon molka). Po njegovih pričevanjih je za zapahi (posredno ali neposredno) končalo skoraj 400 ljudi, saj je Buscetta bil v mafijski hierarhiji tako visoko pozicioniran, da so z njegovo pomočjo za rešetke spravil tudi dotlej nedotakljive šefe mafijskih družin.  V zgodbo vstopimo nekje na začetku 80-ih let. Na nekem praznovanju se zberejo vsi pomembnejši člani sicilijanske mafije, med njimi tudi Buscetti, ki skupaj določijo nova pravila igre in principe, po kateri bojo družine med seboj razdelile distribucijo drog. Skupinska fotografija je priložnost za seznanitev z vsemi pomembnejšimi igralci v tej zgodbi in, kot se kasneje izkaže, uvod v novo krvavo vojno za ozemlje in kontrolo nad prodajo mamil. Buscetti je, zdi se, začutil prihajajočo nevihto, saj je vse tesnejše sodelavce že na omenjeni zabavi seznanil s svojo selitvijo v Brazilijo (domovino njegove aktualne, tretje žene). Zdi se, da ga huda zasvojenost njegovega zdaj že odraslega sina iz prvega zakona sili v razmislek o prevladujoči dejavnosti organizacije, kateri pripada. Nedolgo po odhodu v Brazilijo se začne krvavi boj za prevlado na ulicah italijanskih mest, med žrtvami so številni člani Buscettijeve družine. Kmalu postane jasno, da se Tommaso tudi z umikom na drugo celino ne more izključiti iz dogajanj v domovini – na njegova vrata potrka brazilska policija, n
še novic